ZDRAVSTVENE TEŽAVE - pomagajmo si...

[marjan]

(Ne)moč našega imunskega sistema


Imunski sistem je organizacija več 100 milijonov molekul, celic in organov, ki vsak trenutek brez naše vednosti prepoznava in uničuje tujke, ki vdrejo v naše telo. Čeprav je njegovo delovanje zelo zapleteno, pa je osnovna strategija preprosta: prepoznati sovražnika, mobilizirati obrambo in napasti tujke. Obrambne celice so v kostnem mozgu, priželjcu (timusu), bezgavkah, vranici in v sluznicah. Tudi človek z normalno imunostjo lahko zboli za prehladom, gripo, če je izpostavljen okužbi, vendar bo z boleznijo opravil v normalnem času, predvidljivem za to bolezen in s predvidljivimi znaki in težavami. Na okvaro imunskega sistema pomislimo, če se nalezljive bolezni pojavljajo mnogo pogosteje kot običajno, še bolj pa kažejo na okvaro bolezni, ki jih povzročijo sicer »nenevarni« in za telo običajni mikrobi. Odpornost zmanjšujejo alkoholizem, kajenje, neprespane noči, hujšanje, opekline, hud mraz, težke življenjske razmere, sladkorna bolezen, kirurški posegi na prebavilih in srcu, dolgotrajna antibiotična terapija, odstranitev mandljev ali vranice, jemanje kortikosteroidov, kemoterapija, avtoimune, revmatske bolezni, maligne bolezni, pomanjkanje belih krvnih telesc, največji sovražnik pa je stres. Stres povzroči vsako izredno stanje, npr. telesna poškodba, napor, mraz, nevarnost, in vsi ti dogodki tudi ogrožajo, zavirajo delovanje našega imunskega sistema. Posebno neugodna je kombinacija različnih stresov hkrati, npr. stradanja in telesnih naporov ali bolezni in pomanjkljive prehrane … Pomoč je treba nujno poiskati, ko začutite, da vam stres že ogroža zdravje, imate občutek, da tega ne bo nikoli konec, ste obupani in razmišljate, da bi dali odpoved, zbežali, ste žalostni, jokavi, se vam ne zdi vredno živeti, izgubili ste apetit, imate težave s hranjenjem, se nagibate k alkoholu,težko zaspite, se ponoči zbujate, imate hude skrbi in o tem težko govorite.

Najpogosteje je slabše delovanje imunskega sistema povezano s slabšim delovanjem celotnega telesa oz. je posledica nezdravega načina življenja in pogosto se je učinkoviteje »zdraviti« s spremenjenim odnosom do sebe in svojega življenja kot z zbiranjem vitaminov, sirupov in tablet za krepitev odpornosti, pravi prof. dr. Alojz Ihan.
_________________
Lep pozdrav
Marjan

[marjan]

IMUNSKI SISTEM IN ODPORNOST


Imunski sistem – naš skrivnostni »jaz«


Imunski sistem deluje povsem zunaj naše zavesti; imunskega sistema in njegovih nasprotnikov –mikrobov – s svojimi zavestnimi čuti ne zaznavamo niti ne moremo spremljati in usmerjati “akcij” svojega imunskega sistema proti njim. Kljub temu imunski sistem vsak dan prejme in predela milijone molekularnih informacij o bolezenskih mikrobih in naših lastnih celicah ter se odloča, kaj v našem telesu je zdravo in “naše”, kaj pa bolno in “tuje”. S tem imunski sistem vzpostavlja biološko (molekularno) identiteto vsakega posameznika na podoben način, kot človeški razum omogoči posamezniku razvoj njegove lastne osebnostne identitete in podobe o njemu samem. Zato imamo imunski sistem upravičeno za naš skrivnostni “jaz”, čeprav njegovega delovanja ne čutimo. Občutimo le posledice, kadar imunski sistem deluje narobe.



Tako lahko svoj imunski sistem spoznavamo samo posredno, če vemo za zakonitosti njegovega delovanja in se naučimo opazovati sebe, svoje telo, svoje zdravje in bolezni, svoje zmogljivosti in občutljive točke. Nihče namreč nima čutila za imunost. To pa ne pomeni, da na svoj imunski sistem potem, ko spoznamo njegovo delovanje, ne moremo vplivati.



Hude okvare imunskega sistema spoznamo po tem, da sistem ne opravlja svoje osnovne naloge – boja proti bolezenskim mikrobom. Človek z okvarjenim imunskim sistemom ni odporen proti nalezljivim boleznim. Tudi človek z normalno imunostjo sicer lahko dobi nekaj prehladov na leto ali tudi hujšo nalezljivo bolezen, če je izpostavljen okužbi. Vendar človek z zdravim imunskim sistemom opravi z nalezljivo boleznijo v približno normalnem času (predvidljivem za določeno boelzen) in s predvidljivimi “normalnimi” bolezenskimi težavami. Na okvaro imunskega sistema pa pomislimo, če se nalezljive bolezni pojavljajo mnogo pogosteje, kot običajno. Naprimer več kot deset hujših angin ali gripoznih obolenj na leto ali pa imajo nalezljive bolezni nenormalno hud potek – če se navaden prehlad sprevrže v pljučnico ali meningitis. Še bolj pa kažejo na okvaro imunskega sistema bolezni, ki jih povzročajo sicer “nenevarni” mikrobi. To so predvsem mikrobi, ki pri zdravih ljudeh normalno prebivajo na koži in sluznicah in tam ne povzročajo nikakršne škode. Pri ljudeh z okvarjenim imunskim sistemom pa tudi taki “miroljubni” mikrobi lahko vdrejo v telo in povzročijo hude bolezni. Zlasti hude okužbe z nekaterimi glivami in paraziti, ki pri zdravih ljudeh sicer nikoli ne povzročajo bolezni, skoraj zanesljivo pomenijo okvaro imunskega sistema.



Vzrok tako hudih okvar pri otrocih so največkrat prirojene (genske) okvare imunskega sistema. Pokažejo se v prvih letih otrokovega življenja, otrok nenavadno pogosto zboleva za nalezljivimi boleznimi (pljučnice, meningitisi, hude driske, sepse, okužbe sečil). Pri odraslih nastane huda okvara imunskega sistema kot posledica nekaterih bolezni (levkemije, limfoma, napredovalega raka, aidsa) ali zdravljenja z zdravili, ki močno okvarijo imunske celice (zdravljenje rakavih obolenj s citostatiki in obsevanjem, zdravljenje avtoimunskih bolezni s citostatiki in kortikosteoroidi, zaviranje imunskega odziva po transplantacijah). Take okvare je treba čim prej ovrednotiti z analizo imunskih celic, nato pa jih intenzivno zdraviti v bolnišnici pri ustreznih specialistih. V nasprotnem primeru hitro vodijo v smrtno nevarne okužbe.



Številni škodljivi vplivi – od ekoloških do psihičnih – sicer ne okvarijo imunskega sistema do popolnega zloma in takojšnjih smrtno nevarnih okužb, kljub temu pa zaradi njih imunski sistem ne deluje optimalno. Sčasoma se začne napačno odzivati na okužbe, dopušča vedno več prikritih, kroničnih okužb, manj varuje pred nastankom rakavih obolenj in sčasoma lahko celo sam povzroča bolezni (npr. preobčutljivostne reakcije).





KAKO OCENIMO DELOVANJE IMUNSKEGA SISTEMA


Neposredno lahko delovanje imunskega sistema ocenjujemo s preiskavami, pri katerih iz mahnega vzorca krvi analiziramo količino in vrste imunskeih celic, njihovo aktivnost in njihovo odzivanje proti mikrobom. Iz tega je mogoče dovlj objektivno oceniti imunsko staje preiskovanca ( več o tem je opisano v besedilu: Testiranje imunskega stanja – LIMFOGRAM) ; v primeru ugotovljenih odstopanj pa so na voljo še drugi testi, s katerimi bolj natančno ugotovimo vrsto okvare in njen vzrok.



Nekatere znake, ki pogosto spremljajo kronično okvaro imunskega sistema, pa lahko ugotovimo tudi s preprostim opazovanjem. Opozoriti je treba, da so opisani znaki zgolj posredni – večinoma torej niso neposreden odraz slabe imunosti, ampak bolj posledica škodljivih vplivov, ki prizadenejo tudi imunski sistem.





Najznačilnejši znaki so:


mentalno stanje: težave s koncentracijo, spominom, pozabljivost, pomanjkanje interesov in zanimanja za življenske izzive



čustveno stanje: depresije, žalost, občutljivost, frustriranost, nestabilnost, pretirano ali preskopo hranjenje, poželenje po določeni hrani, odvisnost od določene vrste hrane ali pijače



energija: nizka, nestabilna, obdobja z veliko in malo energije, hiperaktivnost



fizično stanje: nestabilno, kratkotrajna obdobja moči in nemoči, odvisnost od določene hrane ali pijače



prebavila: prebavne motnje, napenjanje, bolečine, zaprtost, driska



mišice: oslabelost, mlahavost, bolečine, napetost, mravljinčenje, pogoste poškodbe



sklepi: otrpli, boleči



nohti: lomljivi, razcepljeni, v njih bele pege



vrat: otrpel, boleč pri gibanju



usta: boleče razjede ustne sluznice, slab okus in vonj, krvaveče dlesni, izguba okusa, obložen jezik, obsežna zobna gniloba, oteženo zvečenje, pretirano slinjenje ali premalo sline, oteženo požiranje hrane



nos: izguba voha, oteženo dihanje, zamašen nos, izcedek iz nosu, bolečine


ušesa: srbenje, šumenje (brez zunanjih zvokov), vrtoglavost, lastne glasove je slišati pretirano glasno ali pa se zdi, da prihajajo od daleč



oči: utrujenost, spremenjen vid, pekoč občutek, bolečine pri premikanju zrkel, solzenje, suha zrkla



glava: bolečine, vrtoglavost, bolečine pri premikanju oči



lasje: izrazito mastni ali suhi, razcepljeni, izpadajo



Povsem nesmiselno je pričakovati, da je mogoče imunske celice zavestno oganizirati v čete in jih poslati v lov za bacili tuberkuloze ali virusi HIV ali rakavimi celicami.
Imunski sistem ima svojo logiko, svoj jezik, svoja pravila, vse skupaj pa je daleč od miselnih predstav, ki jih sestavljamo v svoji zavesti. Pač pa lahko s poznavanjem imunskega sistema ugotovimo, ali naš imunski sistem deluje dobro ali vsaj primerno. In če ne, premislimo o vzrokih, ki motijo njegovo delovanje. Morda oviramo delovanje imunskega sistema z neustreznim življenjem, neustrezno hrano in pijačo, lahkomiselnim jemanjem zdravil, delom v neustreznih ekoloških razmerah. Morda je imunski sistem okvarjen zaradi kroničnih bolezni, okužb, genskih okvar. Morda smo zabredli v začarane kroge stresov, potlačenih čustev, nerazrešenih osebnostnih težav, prisilnih medčloveških odnosov, psihosomatskih odzivov. Imunski sistem se je v evoluciji naučil zelo natančno poslušati celotno telo, zato izzove alarm vsaka motnja, ki bi lahko pomenila bolezen. Zlasti pri motnjah, ki se vztrajno ponavljajo in obnavljajo ker jih ne zmoremo ali ne znamo odkriti in odpraviti, se imunski sistem lahko začne odzivati napačno in na koncu celo sam povzroči bolezen.



V mnogih primerih lahko ob odkritem vzroku za moteno delovanje imunskega sistema poiščemo možnosti, da to delovanje izboljšamo. Imunski sistem namreč praviloma slabo deluje zaradi motenj, ki jih je mogoče odstraniti – neprimerne prehrane, stresov, neprimernega načina življenja. Izjema so le (redke) prirojene okvare. Če motnjo najdemo, jo je treba odpraviti. Mnogokrat odstranitev motnje ni nujna samo za dobro delovanje imunskega sistema, ampak tudi nasploh za izboljšanje psihofizičnega počutja. Če človek živi usklajen s svojimi čustvi in svojo okolico, mu to daje zadovoljstvo in energijo. To po eni strani nedvomno ugodno vpliva na imunski sistem in njegovo sposobnost za obrambo proti bolezenskim mikrobom. Po drugi strani pa zadovoljen in energije poln človek tudi bolje opazuje, odločneje uravnava svoje življenje, ne išče stresov, se ne prepušča različnim zasvojenostim (kajenju, alkoholizmu, deloholizmu), je fizično aktivnejši. Vse to pripomore k boljšemu delovanju tkiv in organov, ti pa so zato manj dovzetni za delovanje bolezenskih mikrobov. Človek z zdravim življenjskim slogom in v dobri psihofizčni kondiciji ima zato po eni strani boljši imunski sistem, po drugi strani pa imunski sistem tudi manj potrebuje.



V vsakem primeru pa velja, da nas samo zdrav imunski sistem dolgoročno lahko varuje pred nalezljivimi in rakavimi obolenji. Če zdravljenje vzroka za oslabljen imunski sistem ni mogoče, je mogoče nekatere funkcije imunskega sistema s premišljenimi zdravniškimi ukrepi tudi nadomestiti –z injekcijami protiteles, s preventivnim jemanjem antibiotikov, z injekcijami imunskih (timusnih) hormonov, v skrajnem primeru s presaditvijo kostnega mozga. Po drugi strani pa bomo, če naš imunski sistem ne deluje optimalno, mnogo bolj pazljivi pri izpostavljanju morebitnim okužbam in pri izbiranju življenjskih navad, ki še dodatno slabijo imunskia sistem.





Poglavitni nasprotniki imunskega sistema – mikrobi


Človek živi v okolju, ki ga naseljujejo številni mikrobi. Glede na biološke lastnosti delimo mikrobe na bakterije, glive, viruse in parazite. Velika večina mikrobnih vrst ni prilagojena življenju v človeku in z njimi nimamo neposrednega življenjskega odnosa; posredno pa nam celo koristijo, ker predelujejo hrano (npr. sir, jogurt, vino, pivo), izdelujejo zdravila (npr. antibiotiki, hormoni, cepiva), razgrajujejo odpadke (gnilobne bakterje), tvorijo rodovitno prst in tudi večino kisika, ki ga dihamo (cianobakterije v morju).



Nekateri mikrobi povsem neškodljivo naseljujejo našo kožo in sluznice (npr. prebavila, zgornja dihala, sluznice spolovil, sečnice) in nam s tem koristijo – v črevesju izdelujejo določene vitamine, z naselitvijo pa jemljejo življenjski prostor bolezenskim mikrobom. Združbo takih neproblematičnih mikrobov, ki nas normalno naseljujejo, imenujemo mikrobna flora. Bolezenskih mikrobov je razmeroma malo vrst, značilno zanje pa je, da so se zmožni naseliti v človeku in s svojo dejavnostjo (razmnoževanje, izločanje presnovkov in strupov) povzročati bolezni. Večina bolezenskih mikrobov je ozko prilagojena človeku, da zunaj njega ne morejo preživeti dalj časa. Zato se bolezenske okužbe največkrat prenašajo od enega (okuženega) človeka na drugega. Izjema so okužbe, katerih vir so živali in jih imenujemo zoonoze (npr. steklina). Še redkeje so bolezenski mikrobi zmožni živeti tudi v naravnem okolju (npr. legionele, ki povzročajo legionarsko bolezen).





Vrste bolezenskih mikrobov


Bakterije so preprosta enocelična bitja, velika nekaj mikrometrov – to je približno desetina človeške celice. Kljub preprosti zgradbi so zmožne povsem samostojnega življenja – kadar imajo v okolici na voljo ustrezne življenjske razmere in hraniva, se samostojno prehranjujejo, rastejo, gibajo in se razmnožujejo. Prav bakterije so bile drobnoživke, ki jih je Loevenhook opazoval s svojim mikroskopom. Bolezenske bakterije se naselijo v človeku: nekatere vdrejo v notranjost celic (npr. bacili tuberkuloze), druge pa se hranijo in razmnožujejo v medceličnem prostoru zunaj človeških celic (npr. streptokoki, ki povzročajo angino). Bakterije povzročajo številne bolezni, učinkovita zdravila proti bakterijam pa so antibiotiki. Dobri antibiotiki izkoriščajo razlike med človeško presnovo in presnovo bakterij. Delujejo tako, da zavirajo presnovo bakterij, ne škodujejo pa človekovi presnovi. Zato uničujejo (zastrupljajo) bakterije, pri tem pa ljudem ne škodujejo.



Virusi so v primerjavi z bakterijami mnogo manjši (tudi do tisočkrat) in jih lahko opazujemo samo s posebnimi napravami – elektronskimi mikroskopi. Virusi niso prava živa bitja, ker nimajo lastne presnove. So zgolj delčki – skupki beljakovin in genov. Virusni delčki se oprimejo človeških celic in vanje iztisnejo svoje gene. Virusni geni se vgradijo med gene naših celic. Celice zato namesto svojega začnejo opravljati virusni genski program in izdelujejo nove virusne delčke, dokler izčrpane ne propadejo. Virusi torej za razmnoževanje uporabljajo presnovo okuženih celic. Podobno kot bakterije povzročajo ševilne bolezni. Ker nimajo lastne presnove, proti njim ni zelo učinkovitih zdravil – vsako, ki zavira razmnoževanje virusov, je navadno škodljivo tudi za bolnika.



Paraziti so lahko enocelični ali iz številnih celic. Njihove celice so zgrajene podobno kot živalske. Navadno so izjemno prilagojeni življenju v svojem gostitelju in mu pogosto razmeroma malo škodujejo. Kljub temu pri ljudeh povzročajo nekatere bolezni. Okužbe s paraziti, ki so bile nekoč (in so še zdaj v nerazvitem svetu) izjemno žgoč zdravstveni problem, so danes v razvitem svetu postale komaj omembe vredne. Paraziti imajo zapletene življenjske cikluse. V njih se morajo seliti z ene živalske vrste na drugo. Dokler smo bili ljudje naravna bitja in smo živeli v tesnem stiku s številnimi živalmi, so bile okužbe s paraziti pogoste. V ekološko osiromašenih (beri: higiensko urejenih) razmerah civiliziranega življenja pa paraziti težko preživijo dalj časa.



Glive so posebna skupina živih bitij, ki večinoma živijo samostojno v naravi. Razkrajajo organske snovi. Glive so lahko velikanski, več ton težki podzemni organizmi (njihove nadzemne poganjke, ki rabijo razmnoževanju, poznamo kot užitne ali strupene “gobe”). Obstajajo pa tudi enocelične glive, ki jih imenujemo kvasovke. Nekatere vrste kvasovk se lahko naselijo na koži ali sluznicah ali pa celo vdrejo v notranjost telesa in povzročajo glivične bolezni – mikoze. Zdrav imunski sistem uspešno preprečuje nastanek glivičnih bolezni. Pomanjkljivo delovanje imunskega sistema pa je lahko vzrok za razširitev gliv po telesu, ki se pogosto konča s smrtjo. Glivične bolezni zdravimo z antimikotiki, ti izkoriščajo razlike med človeško presnovo in presnovo gliv.





OKUŽBE, KI OPOZARJAJO




Nalezljive bolezni kažejo stanje imunskega sistema



Imunski sistem je potreben za obrambo telesa proti mikrobom in rakavim celicam. Zato ljudje s primerno delujočim imunskim sistemom manj zbolevajo za nalezljivimi boleznimi kot ljudje z oslabljeno imunostjo. Torej lahko po tem, kako pogosto zbolevamo za nalezljivimi boleznimi, sklepamo, kako deluje naš imunski sistem. Še več pa nam o stanju imunskega sistema povedo vrsta nalezljive bolezni, za katero zbolimo, in podatki o poteku le-te. Nekateri povzročitelji bolezni namreč redko napadejo ljudi z normalno delujočim imunskim sistemom, zato okužba (npr. z glivo Pneumocystis carinii ali parazitom Toxoplasma gondii) pomeni, da imunski sistem bolnika ne deluje v redu. Pri bolnikih z oslabljeno imunostjo potekajo nalezljive bolezni tudi s precej hujšimi kliničnimi znaki kot pri ljudeh z zdravim imunskim sistemom. Zato lahko zdravnik po vrsti, pogostnosti in poteku nalezljivih bolezni sklepa, da bolnik nima primerno delujočega imunskega sistema in lahko tudi v prihodnosti pričakuje pojavljanje novih okužb ali celo rakavih bolezni, če se stanje imunskega sistema ne izboljša.





KO ŠE NI PANIKE


Prehladna obolenja – večinoma nadloga, včasih opozorilo


Okužbe dihal obsegajo okoli dve tretjini vseh okužb, ki prizadenejo ljudi. Povzročajo jih zlasti številne vrste virusov in – vendar mnogo redkeje – bakterij. Okužbe se navadno prenašajo z drobnimi kapljicami, ki jih izkašljujejo bolniki. Zato so okužbe dihal, zlasti virusne, navadno epidemijske bolezni, ki v kratkem času prizadenejo veliko ljudi in imajo velike ekonomske posledice.



Virusne okužbe dihal so posebej pomembne v razvitih državah, saj je zlasti v mestih velika koncentracija ljudi, ki morajo med seboj živahno komunicirati. Zato se posamezna okužba bliskovito razširi. Ljudje po navadi za katero od virusnih okužb dihal 3- do 5-krat na leto. Povzročitelji teh okužb so zelo raznoliki, npr. virusi influence, parainflence, rinovirusi, adenovirusi. Ne glede na vrsto povzročitelja pa po bolezenskih znakih okužbe večinoma delimo na prehlad, gripo (influenco) in bronhitis z vročino.



Prehlad povzročajo virusi (rinovirusi, koronavirusi, reovirusi), ki napadejo samo sluznico in se ne razširjajo naprej po telesu. Zato prehlad nima splošnih bolezenskih znakov (vročine, bolečin v sklepih) ampak prevladujejo samo znaki vnete dihalne sluznice: hripavost, nahod, izcedek iz nosu, vneto žrelo, kašelj. Pri normalno odpornih ljudeh mine prehlad sam od sebe v nekaj dneh. Človekova odpornost tudi pomembno vpliva na dovzetnost za okužbe z virusi, ki povzročajo prehlad, enako pomembno pa je tudi, koliko smo okužbam izpostavljeni. Delo v šolah, vrtcih in nasploh v stiku s številnimi ljudmi pomeni večjo izpostavljenost prehladnim virusom, posledica pa je pogostejše obolevanje.



Gripo (influenco) povzročijo virusi influence. Značilno je, da izzovejo zlasti močne splošne bolezenske znake (vročino, bolečine v sklepih, glavobol, slabost); kašlja in izcedka iz dihal na začetku ni, kasneje v toku bolezni pa se kašljanje stopnjuje.



Bronhitis z vročino povzročajo bolj agresivni virusi od prehladnih; to so adenovirusi, respiratorni sincicijski virusi, virusi parainfluence, eterovirusi. Splošni bolezenski znaki so podobni kot pri gripi (vročina, glavobol, boleči sklepi), vendar se že takoj na začetku bolezni pojavijo tudi kašelj, bolečine v žrelu izcedek iz nosu.



Prehladne bolezni povzročajo številni različni virusi. V zvezi z značilnimi obolenji smo sicer navedli nekatere značilne (npr. rinoviruse kot povzročitelje navadnega prehlada), vendar lahko posamezna vrsta virusa pri različnih ljudeh povzroči zelo različne bolezenske znake – katere, je zlasti odvisno od odpornosti človeka in količine virusov, ki jih človek na začetku dobi v telo.



Na splošno je potek prehladnih bolezni blag, zlasti kadar je človekova odpornost dobra in povzročitelji bolezni niso zelo agresivni. Takrat bolezen zajame le zgornja dihala in v nekaj dneh mine. Bolezen se lahko zaplete, če se bolnik med boleznijo, ko so dihala prizadeta in zato občutljiva, dodatno okuži še z bakterijami. Takrat se lahko iz prehlada razvije huda pljučnica ali pa bakterije vdrejo v kri (sepsa) – to pa je smrtno nevarno.



Prehladnih obolenj ne moremo neposredno zdraviti, ker proti povzročiteljem, virusom, ni ustreznih zdravil. Blažimo lahko le bolezenske težave – s pitjem tekočin (čaja) in nekaterimi zdravili, ki znižajo vročino (acetilsalicilna kislina – aspirin) in umirjajo neprijetne znake vnetja na sluznicah. Vendar po hitrem izboljšanju zaradi delovanja zdravil človek še ni zdrav. Čeprav zaradi zdravil nima vročine in bolečega žrela, je treba paziti, da med boleznijo ne pride do nevarnih zapletov, zlasti okužb z bakterijami. Zato je treba ukrepati, da bi bila odpornost telesa čim boljša ter bi prehlad čim hitreje minil. Zlasti počitek, primerna količina spanja in izogibanje stresom pripomorejo k okrevanju in blažjim posledicam bolezni.



Med številnimi virusi, ki povzročajo prehladne bolezni, je treba opozoriti na virus gripe (influenca A) po eni strani zato, ker povzroča razmeroma hude bolezenske znake, po drugi strani pa je širjenje bolj obsežno kot širjenje preostalih. Eden od vzrokov za to je, da se virus influence pogosto spreminja in s tem nenehno izmika imunskemu odzivu.



Občasne spremembe, ki jih opazujemo pri virusu gripe, so posledica posebne zgradbe njegovih genov. Ti so v nasprotju z geni preostalih virusov razbiti na posamezne segmente in včasih se zgodi, da človeški virus okuži isto celico, kot jo okuži živalski virus gripe. V isti celici se genski segmenti človeškega in živalskega virusa pomešajo v novo kombinacijo virusa, tako da nastane nov tip virusa gripe. Na tak virus naš imunski sistem ni navajen. Zato lahko nov tip virusa, ko se prvič pojavi, povzroči hude epidemije, kakršna je bila epidemija španske gripe leta 1918 – zahtevala je 20 milijonov mrtvih. Nastala je iz virusa, ki je bil na sicer v svinjah. Podobna je bila hongkonška gripa leta 1968, virus je verjetno prišel z rac. Zadnji preplah zaradi na novo nastalega virusa je bil v Hongkongu zaradi »piščančjega virusa«, vendar ta virus na srečo ni bil zmožen povzročiti hujše epidemije pri ljudeh. Sicer pa ponovitev posledic nekdanjih velikih epidemij danes skoraj ni več možna. Zaradi gripe ljudje načeloma ne umirajo, gripa zgolj oslabi odpornost, zato bolnik prej dobi npr. bakterijsko pljučnico. Včasih, ko ni bilo antibiotikov, so ljudje zaradi takih pljučnic množično umirali, danes seveda ne bi več, tudi če bi se virus izrazito spremenil.



Zadnja odkrita različica virusa gripe je sydneyjska različica virusa influence A, imenovana po mestu, v katerem so jo leta 1987 prvič dokazali. Od prejšnjih različic se razlikuje le po nekaterih manjših spremembah (mutacijah) v genskem materialu. Delčki tega virusa so zato vključeni v cepivo, za katero se vsako leto odločijo strokovnjaki centra za kontrolo bolezni v Atlanti. Zato je upravičeno pričakovati, da bodo cepljeni ljudje vsaj v 90 % odporni. Pri tem pa je pomembno vedeti, da cepivo proti gripi ščiti samo proti virusu gripe (v cepivu sta dve izbrani različici virusa influence A in ena različica virusa influence B). Če se cepljeni ljudje okužijo s katerim od številnih drugih prehladnih virusov, cepljenje proti gripi prav nič ne olajša bolezni.



Za konec lahko sklenemo, da nekaj prehladnih obolenj na leto ne pomeni, da je imunski sistem oslabljen. Pogostnost prehladnih obolenj je bolj kot od imunosti odvisna od izpostavljenosti ljudem, ki širijo okužbo. Če pa se nam število prehladnih obolenj vzpne na več kot deset na leto in se posamezna obolenja praviloma vlečejo več kot deset dni, je to že znak za razmislek. Najprej o tem, ali se preveč izpostavljamo okužbam in ali smo ob okužbah premalo skrbni pri zdravljenju. Morda namesto v postelji prehlade “junaško” prenašamo na delovnem mestu. Kadar v zvezi z naštetim pri sebi ne najdemo dramatičnih odmikov, pa so tudi pogosti in huje potekajoči prehladi lahko začetno opozorilo, da s svojim telesom ne ravnamo dovolj prijazno.


Angine – sporočila, ki jih naj bere zdravnik


Angine so pogosta obolenja. Pri njih je vneta sluznica žrela. V žrelu je pod sluznico limfatično tkivo, ki ga sestavljajo nakopičene imunske celice. Limfatično tkivo (tj. “mandlji”) je v žrelu posebej obilno zato, ker na tem mestu imunski sistem prvič pride v stik z mikrobi in snovmi, ki jih dobimo s hrano in dihanjem. Številni bolezenski mikrobi se najprej ugnezdijo prav v sluznici žrela. Imunski sistem mora biti dovolj zdrav, da jih odstrani in prepreči bolezen.



Angino občutimo kot pekoče žrelo. Bolečina se poveča pri požiranju, zlasti trde hrane. Pogosto spremlja tudi govor, včasih pa so bolečine tako hude, da bolnik ne more požirati niti sline, zato stalno pljuva. Pri hudih anginah je oteženo tudi dihanje. Pri angini imamo navadno obložen jezik, neprijeten zadah iz ust, na vratu povečane, pogosto boleče bezgavke, globlji pogled v usta pa pokaže povečane mandlje. Ti so navadno rdeči, lahko pa tudi obloženi z belkastimi oblogami. Angino spremljajo vročina, utrujenost, glavobol ter bolečine v križu, sklepih in mišicah.



Približno tretjino angin povzročajo virusi, zlasti virusi, ki povzročajo tudi navaden prehlad. Te angine imajo zelo kratek in blag potek, bolečine v grlu so malo izražene, vročine skoraj ni, tudi bezgavke na vratu niso povečane in boleče. Take angine zdravimo podobno kot prehlad, pogosto pojavljanje pa je predvsem opozorilo, da človekova odpornost ni optimalna.



Nekateri virusi povzročajo tudi hujšo angino . Virusi kokseki skupine A povzročajo herpangino, ki se začne z visoko vročino, bruhanjem, bolečim grlom, bolečinami v vsem telesu, močnim slinjenjem in pojavom majhnih mehurčkov in razjed v ustih (na nebnih lokih) in žrelu. Tudi herpesvirusi lahko povzročajo mehurčaste izpuščaje in krvaveče razjede v ustih in žrelu, zato govorimo o herpesni angini. Tudi ta je lahko opozorilo, da je bolnikovim imunskim sistemom nekaj narobe.



Približno četrtino vseh angin povzročajo bakterije streptokoki skupine A. Te angine navadno nastanejo zaradi kapljične (prek zraka) okužbe. Možna je tudi okužba s hrano. Angine se začenjajo z visoko vročino, ki jo spremlja mrzlica. Značilne so bolečine v grlu, sklepih, mišicah. Bolnik na začetku bolezni neredko bruha. Mandlji v žrelu so močno povečani, prav tako bezgavke na vratu, ki so značilno tudi zelo boleče na pritisk. Streptokokna angina nujno zahteva zdravljenje s penicilinom. Brez zdravljenja namreč lahko nastanejo številni, tudi smrtno nevarni zapleti, npr. vnetje sklepov, ledvic, srca.



Med bakterijskimi anginami je pogosta tudi angina, ki jo povzročajo bakterije, imenovane stafilokoki. Pojavi se zlasti pri ljudeh, ki se pogosto zdravijo z antibiotiki. Antibiotiki namreč uničujejo ne le bolezenske bakterije, ampak tudi normalne bakterije ki jih imamo v ustih in žrelu. Kadar torej uničimo svoje normalne bakterije, nastane na naših sluznicah življenjski prostor za druge bakterije; med njimi so pogosti stafilokoki. Stafilokoki se razrastejo na sluznici in povzročijo vnetje – angino.



V zvezi z imnskim sistemom in odpornostjo so zlasti pomembne angine, ki se pojavijo takrat, kadar naša odpornost ni dobra. Omenili smo že, da v to kategorijo spadajo pogoste virusne angine, herpesna angina in tudi angina, ki jo povzročajo stafilokoki. Še bolj izrazito opozorilo, da z našo odpornostjo nekaj ni v redu, pa je angina, ki jo povzročajo glivice; navadno je to glivica Candida albicans. V obliki belih kremastih oblog se razraste po ustni sluznici in sluznici žrela. Poleg oslabljene odpornosti razraščanje glive pospešuje uporaba antibiotikov, saj uničujejo normalne bakterije na ustni sluznici.



Angine so resne bolezni in – z izjemo blagih, enodnevnih bolečin v grlu brez vročine – zahtevajo zdravniško obravnavo. Po eni strani zato, ker je angino, ki jo povzročajo streptokoki, nujno zdraviti z antibiotikom penicilinom. Po drugi strani pa angine včasih kažejo tudi, da je odpornost organizma močno zmanjšana. Največkrat je vzrok prehodno zmanjšanje odpornosti (zaradi naporov, stresov, izpostavljenosti mrazu, hujšanju, nekaterih okužb, ki manjšajo odpornost, kot je gripa, ošpice, infekcijska mononukleoza itd). Včasih pa se angina pojavi tudi kot prvi znak zmanjšane odpornosti zaradi hujših obolenj kot so krvni in drugi raki ali bolezni kostnega mozga. Zato mora vsako hujšo angino videti zdravnik, da lahko presodi, kaj angina pomeni in kako jo je treba zdraviti.



Kožne bradavice in virusi, ki svarijo



Ljudje so bradavice že od nekdaj povezovali s hudičem. Celo zdravili so jih tako, da so skušali iz človeka izgnati zlobca. Danes bi temu zlobcu lahko rekli stres, saj vemo, da zmanjšuje našo telesno odpornost in s tem ustvarja razmere za nastanek bradavic. Te najhitreje odpravi dermatolog. Bradavično tkivo odstranjuje toliko časa, dokler so v njegovih celicah še virusi.



Takrat, ko začno ljudem rasti bradavice, a ne vedo zakaj in od kod so se vzele, radi pomislijo, da so bradavice morda v njihovem rodu. Včasih jih res odkrijejo pri katerem od družinskih članov. Toda nihče v družini nima kožnih bradavic zaradi svojih lastnih genov. V tridesetih letih 20. stoletja so namreč raziskovalci najprej na kožnih bradavicah zajcev dokazali, da so bradavice plod okužbe z virusi – papilomavirusi in papovavirusi, ki se prenašajo z dotikom. V osemdesetih letih so genske analize odkrile, da človeka naseljujejo številne vrste papilomavirusov. Nekatere od njih lahko povzročajo tudi raka. Vendar so to vrste, ki naselijo maternični vrat ali grlo, kožne bradavice pa se ne razvijejo v rakavo tvorbo.



Papilomavirusi so zelo prilagojeni človeku, zato po okužbi do smrti ostanejo naši podnajemniki, tako da je od naše imunosti odvisno, kakšne posledice ima naselitev v našem telesu. Papilomavirusi, ki povzročajo kožne bradavice, se naselijo v spodnjih plasteh kože. Okužijo mlade kožne celice, vendar se v njih še ne množijo, zato jih v mladih kožnih celicah imunski sistem še ne more opaziti in uničiti. Množiti se začnejo v starejših kožnih celicah, ki roženijo. Če je imunski sistem zdrav, učinkovito odstranjuje vse celice, v katerih se virus razmnožuje. Če pa imunski sistem ni v dobri kondiciji, ne odstranjuje vseh okuženih kožnih celic, zato se take celice okvarijo in kopičijo, to pa opazimo kot kožne bradavice.




Herpesvirusi vsak dan preizkušajo našo odpornost


Okužbe s herpesvirusi so med najboljšimi opozorili, da delovanje imunskega sistema ni najboljše in bi bilo koristno ukrepati, da nas ne bi kakšna druga bolezen v resnici spravila na kolena. V naravi obstaja okoli 100 vrst tovrstnih virusov, v zvezi s človekom pa so najbolj znani herpes simpleks tip 1, ki povzroča herpes na ustnicah, herpes simpleks tip 2, ki povzroča herpes na spolovilih, virus varicella – zoster, ki pri otrocih povzroča norice, pri odraslih pa pasavec (herpes zoster), citomegalovirus, ki povzroča vročinsko obolenje s povečanimi bezgavkami, jetri in vranico; podobno obolenje povzroča tudi Epstein-Barrov virus, ki pa verjetno sodeluje pri nastanku nekaterih vrst raka, kriv pa naj bi bil tudi nastanka kronične utrujenosti.



Za viruse iz te družine je značilno, da so izjemno dobro prilagojeni človeku. Prilagoditev pomeni, da virus po eni strani ne sme škodovati svojemu gostitelju v taki meri, da bi ga zelo oviral pri normalnem življenju. Idealno prilagojen virus torej človeku sploh ne sme povzročati bolezni, kajti vsaka bolezen povečuje tveganje smrti (če ne drugega, človek v težavah hitreje prevozi rdeči semafor), to pa pomeni tudi smrt samega virusa. Še bolj idealen virus bi celo izboljšal počutje in sposobnost svojega gostitelja in potem bi ljudje kar sami, z brizgami okuževali drug drugega. Ampak ne gre le za fantazijo! V preteklosti je bil to npr. virus kravjih koz (tj. virus vakcinije); okužba z njim je ščitila proti mnogo nevarnejšemu virusu črnih koz, zato so z virusom vakcinije zdravniki množično okuževali (vakcinirali) prebivalstvo, dokler niso črne koze izginile z našega planeta. V prihodnosti bodo “nadidealni” virusi narejeni po postopkih genske tehnologije – z njimi bodo zdravniki okuževali ljudi zato, da bi preprečevali okužbe z nevarnejšimi virusi (npr. okužbo s HIV-om), po drugi strani pa bodo “umetni” virusi v notranjost človeških celic prinesli kakšne dodatne gene, ki bi jih človek potreboval za izboljšanje svojega zdravja.



Dobra prilagoditev gostitelju torej virusom omogoča dolgotrajno, udobno bivanje v istem človeku. Z medicinskega stališča so taki virusi izredno zanimivi, kajti vsak od njih je moral najti svojo posebno zvijačo, s katero lahko ukani številne mehanizme odpornosti pri človeku. Človek ima imunske celice, ki hitro prepoznajo in nato ubijejo mikrobe, ki vdrejo v organizem. Uspešen mikrob mora zato pretentati imunske celice in jih prepričati, da kljub njegovemu bivanju v telesu ni nič narobe.



Herpesvirusi so izjemni mojstri sožitja s človekom. Zato okužijo večino ljudi in praviloma do smrti prebivajo v njih. Vendar prebivajo v naših telesih tako obzirno in v tako previdnem ravnovesju, da skoraj ne povzročajo hujših bolezni, razen kadar imunski sistem odpove, kajti normalna življenjska dejavnost virusov te skupine predpostavlja, da imunski sistem žrtve deluje normalno.



Z virusom herpes simpleks 1 se ljudje okužimo že v zgodnjem otroštvu, navadno še pred vstopom v šolo. Okužimo se s slino ali dotikom prek ustne sluznice, bolezenski znaki pa so navadno tako blagi, da jih sploh ne opazimo. Le manjši del okuženih ima sprva hujše vnetje ustne sluznice in vročinsko obolenje, podobno gripi. Vsekakor pa smo do odrasle dobe s tem virusom okuženi skoraj vsi – pri več kot 90 % odraslih je virus mogoče tudi dokazati.



Ob prvi okužbi se virusi naselijo v ustni sluznici, kmalu nato okužijo podaljške čutilnih živčnih celic v ustni sluznici in nato po živcih potujejo navzgor do živčnega tkiva, ki leži pod lično kostjo. Tam se naselijo v živčnih celicah in v njih ostanejo do konca človekovega življenja. Skoraj vsi odrasli ljudje torej imamo herpesviruse v živčnih spletih pod lično kostjo (trigeminalnih ganglijih). In kaj tam virus počne?



Po eni strani je v jedrih živčnih celic virus varno skrit med našimi geni in ga ne more ogroziti nič drugega kot naša smrt. Iz svojega skritega, pritajenega stanja se virus občasno zbudi, razmnoži, odpotuje po živcih do ustnic in se na končičih čutilnih živcev prebije navzven – če je proces množičen, poškodovani živčni končiči zelo “bolijo” in s tem napovedujejo izbruh herpesa. Nato sproščeni virus okuži vrhnje (epitelijske) celice ustnic. Včasih se okužba na ustnicah tako razširi, da so uničene številne celice; propadajoče celice se odlepijo od kože, vmesni prostor se napolni s tekočino, v kateri je polno virusov – tako nastane herpetični mehurček.



Skoraj vsi ljudje smo torej okuženi s herpesom. Razmeroma malo ljudi pa ima občasno herpetične izpuščaje.
Vprašanje zakaj tako je pravzaprav sestavljeno iz dveh podvprašanj:


1. kdaj se virus prebudi v živčnih celicah in odpotuje po njih do ustnic in

2. kdaj virus na ustnicah povzroči uničenje vrhnjih celic, ki se pokaže kot herpetični mehurček.



Virus je v živčni celici tako dobro skrit, da se mu ni treba bati za preživetje, dokler je njegov gostitelj - človek živ. Ampak človeško življenje ne traja večno. Zato se morajo virusi seliti s človeka na človeka in okužiti nove in nove generacije svojih gostiteljev. Da bi okužili drugega človeka, morajo priti na površino ustnic, od tam se lahko z dotikom ali slino razširijo na drugega človeka. Vendar okužba vrhnjih (epitelijskih) celic za imunske celice ni tako neopazna kot okužba živčnih celic. Vsako okuženo epitelijsko celico imunske celice zelo hitro odkrijejo, jo uničijo in na ta način preprečijo širjenje virusov. Zato je postal virus ustničnega herpesa dovolj “pameten” (tj. prilagojen), da sploh ne skuša napasti ustnic, dokler človekov imunski sistem deluje optimalno. Virusi v tem času pritajeni ždijo v živčnih celicah in čakajo na katerega od znakov, da imunski sistem ne deluje optimalno. Takrat se aktivirajo, začnejo razmnoževati v živčnih celicah, potujejo do ustnice, in skušajo izvesti nepričakovan napad, da bi spremenili ustnico v mehurjasto kužno tvorbo, ki bi jim omogočila selitev na drugega, po možnosti mlajšega človeka.



Kaj virus zazna kot znak, da je človekov imunski sistem oslabljen? To so predvsem hormoni in živčni dražljaji (navsezadnje je virus v živčnih celicah), ki v organizmu spremljajo stresne okoliščine. Stres je najpogostejši skupni imenovalec različnih bolezni in motenj, ki so povezane z oslabljenim imunskim odzivom, zato ti virusi pravzaprav čakajo, da zaznajo stres, ker je ob tem verjetnost da bo imunski odzivoslabljen, največja. Najpomembnejši dražljaji, ki jih herpesvirusi interpretirajo kot izrazit stres, so povišana telesna temperatura, poškodbe, obsevanje z UV žarki, psihični pritiski.



Kaj pa, ko pridejo virusi iz živčnih končičev do epitelijskih celic? Na tam mestu se pokaže prava moč ali nemoč imunskega sistema. Največkrat virusi nimajo prav, ko se odločijo za napad. Pri večini ljudi se vsaj nekajkrat na leto (ob različnih stresih) odločijo za potovanje po živcih do ustnic, vendar jim le redko uspe okužiti celice na ustnicah do take mere, da bi to pomenilo nastanek herpetičnega obolenja, ker jih imunske celice (kljub morebitnemu stresu) dovolj učinkovito prestrežejo. Pri drugih ljudeh pa imunske celice niso tako uspešne pri ustavljanju virusa, zato se razvije herpetični izpuščaj na ustnici.



Kaj torej pomeni, če nam na ustnici zacveti herpes? Najprej to, da je virus zaznal telesno sporočilo o stresu in se začel razmnoževati. Brez tega herpetični izpuščaj sploh ne more nastati. Pomeni pa tudi, da je razmnoženi virus na ustnici doživel razmeroma šibek imunski odziv, zato se je začel razmnoževati. Vendar še ni jasno, ali imajo ljudje s herpesom oslabljen imunski odziv samo proti virusu herpesa ali pa je oslabljen imunski odziv proti preostalim bolezenskim mikrobom.



Pri herpesu na ustnicah vsekakor ne kaže panično misliti, da je naš imunski sistem na psu. Gre preprosto za virus, ki izjemno občutljivo zaznava gostiteljeva stresna stanja in hitro izbruhne. Pri pogostih herpetičnih izpuščajih je treba kvečjemu razmisliti o stresih – odkritih in prikritih – v življenju. Za podrobnejše preiskovanje imunskih funkcij pa zaradi herpesa na ustnicah, če ni hujšega, ni pravih razlogov. Vendar pa neki drugi virus, ki prebiva skoraj v vsakem človeku, tj. varicella-zoster, za izbruh potrebuje znatnejšo oslabitev imunskega odziva. Tudi ta virus spada v družino herpesvirusov; z njim se okužijo navadno že otroci; virus dobimo prek drobnih, vdihanih kapljic. V sluznici dihal se razmnožijo, potujejo po krvi v kožo in na koži podobno kot že opisani virus herpes simpleks 1 naredijo značilne izpuščaje, ki zelo srbijo – bolezni pravimo norice. Po zazdravitvi izpuščajev se virus preseli podobno kot ustni herpes v živčno tkivo, v tem primeru v živčno tkivo čutilnih živcev, ki so v hrbteničnih živcih. Tam pritajeni virusi čakajo na telesni znak, da je v organizmu hud stres in je imunski sistem močno oslabljen. Bolezen, ki izbruhne, se pokaže kot množica mehurjastih izpuščajev, razširjenih v obliki pasu največkrat na območju prsnega koša ali trebuha – bolezen se imenje herpes zoster (pasavec). Pomembno je vedeti, da mora biti za izbruh zostra imunski sistem mnogo bolj oslabljen kot za izbruh herpesa na ustnicah. Zato je pojav zostra, zlasti če se ponavlja, utemeljen razlog za podroben pregled imunskega sistema.



V družini herpesvirusov sta še dva virusa, ki pa ne povzročata izpuščajev: Epstein-Barrov virus (EBV) in citomegalovirus (CMV). Oba virusa okužita večino ljudi. Okužba se prenese s slino, sledi pa zelo blaga, največkrat neopazna vročinska bolezen. Po njej virusi neopazno, vendar do smrti, prebivajo v svojem gostitelju in se začnejo pretirano razmnoževati ali celo povzročati nekatere smrtno neverne bolezni, če je imunski sistem človeka zelo prizadet (npr. pljučnico pri bolnikih z aidsom ali po presaditvi).



prof. dr. Alojz Ihan, dr. med.

Inštitut za mikrobiologijo in imunologijo, Medicinska fakulteta, Univerza v Ljubljani
Zaloška 4, 1000 Ljubljana, Slovenija
http://www.mf.uni-lj.si/imi

Tel.: (01) 543 74 93
Faks: (01) 543 74 01

E-pošta: alojz.ihan@mf.uni-lj.si
_________________
Lep pozdrav
Marjan

[marjan]

ZNAKI ZA ALARM


Glivične okužbe


Glivice so mikrobi, ki redko okužijo človeka do te mere, da bi vdrle globlje v tkiva in povzročale bolezni. Imunska zaščita človeka proti glivicam je navadno dovolj učinkovita, zato lahko glivice normalno naseljujejo človeka le tam, kjer ni imunskih celic in protiteles, to pa je zlasti površina kože in sluznic. Med glivicami, ki jih zelo pogosto najdemo na človeku, je najbolj znana Candida albicans. Povzroča težave, če se preveč razmnoži in spodrine druge mikrobe. Na sluznicah nastanejo, če se Candida albicans zelo razširi, bele, kremozne obloge. V ustih jih imenujemo sor. Pogost je pri otrocih in starostnikih. Eni in drugi imajo navadno zmanjšano sposobnost za odzivanje imunskega sistema v primerjavi z zdravimi odraslimi. Zato se lahko razrastejo glivice in povzročajo vnetje kože (zlasti v dimljah, pod pazduho in na drugih vlažnih mestih) ter sluznic. V hujših primerih, ko je oslabelost imunskega sistema še bolj izrazita, se kandide začnejo širiti in razraščati po domala vseh sluznicah: iz ust v požiralnik, po črevesni sluznici, po sluznici sečil. Končno pa lahko vdrejo tudi v kri. V krvi povzročijo hudo obolenje z vročino in odpovedjo srca in krvnega obroka (septični šok), poleg tega pa s krvjo pridejo v notranje organe (jetra, možgane, vranico, ledvice…) in jih z rastjo uničujejo.



Razširjanje glivičnih okužb skoraj vedno pomeni, da je imunska obramba človeka močno oslabljena. Zlasti na to posumimo v primeru, če glivice ne ostajajo samo na površini kože in sluznic, pač pa vdirajo globlje v telo in povzročajo hude sepse. Razen Candide albicans lahko v telo imunsko oslabljenega čoveka vdira še več vrst bolezenskih gliv. To so zlasti glive iz rodu Aspergilus, ki se naselijo v pljučih in povzročajo aspergilozo – vnetje pljuč. Aspergiloza je lahko pri oslabljenem bolniku zelo huda bolezen. Pri tem se glivica Aspergillus naseli v pljučih kot puhasta žoga – aspergilom. Taka žoga nastane v pljučih takrat, kadar so pljuča že okvarjena (npr. zaradi tuberkuloze).



Še bolj izrazit kazalec, da je imunski sistema oslabel, je glivica Pneumocystis carinii. Glivica je povsod v zraku in v manjših količinah naseljuje tudi človekova pljuča. Vendar jih v pljučih uspešno požirajo fagocitne obrambne celice (pljučni makrofagi ali prašnice), zato se v pljučih pretirano ne razrastejo. Izjema so bolniki z zelo hudo okvaro imunskega sistema. Pri okvarjeni imunosti (npr. pri bolnikih z aidsom) pa se sicer normalne glivice v pljučnih mešičkih zelo razmnožijo, ker jih obrambne celie ne uničujejo. Pljučne mešičke obloži debela plast gliv, zato kisik težko prehaja iz mešičkov v kri. Bolnik kljub dihanju ne dobi dovolj kisika, zato je prizadet, oslabel in ima znake pljučnice.



Naslednja glivica, kriptosporidij, je tudi zelo razširjena v našem okolju, zlasti v mestih, ker naravno prebiva predvsem v golobjem črevesju in se z golobjimi iztrebki širi v okolico. Zdravi ljudje jo pogosto vdihavajo, vendar jo obrambne celice v pljučih hitro uničijo. Pri oslabelem imunskem sistemu se kriptosporidij iz pljuč razširi v kri, od tam pa po navadi dospe do možganov, kjer se razmnoži in povzroči hudo vnetje možganskih ovojnic.





Pljučnice


Pljučnice so hude bolezni, pri katerih se okuži pljučno tkivo, posledica je vnetje pljuč. Zaradi izločkov pri vnetju se zamašijo pljučni mešički, ki normalno rabijo izmenjavanju kisika in ogljikovega dvokisa med krvjo in zrakom. Zato se v pljučih plini slabo izmenjujejo, to pa lahko prizadene celoten organizem.



Pljučnice najpogosteje povzročajo bakterije, med njimi pnevmokoki. Pnevmokoki povzročajo več kot 80 % bakterijskih pljučnic. Druge vrste pljučnic povzročajo zelo različni mikrobi, večinoma takrat, ko je obrambna sposobnost pljuč zelo oslabljena, npr. ko prebolevamo hujšo virusno okužbo dihal (npr. gripo) in se okužimo še z bakterijami – najpogosteje s stafilokoki ali streptokoki. Pljučnica se pogosto razvije pri ljudeh, ki imajo daljši čas izrazito zmanjšano odpornost – stari ljudje in dojenčki, kronični pljučni bolniki, bolniki s hujšimi vnetji sečil in prebavil, alkoholiki, diabetiki, bolniki s cirozo jeter in nasploh bolniki, ki se morajo dolgo zdraviti in ležati v bolnišnici.



Večina bakterijskih pljučnic se zače naglo, z visoko vročino, kašljem, težkim dihanjem, bolečinami v prsnem košu. Pogoste so mrzlice, glavobol, bruhanje, bolečine v mišicah, oslablost, v najhujših primerih celo delirij. Pred opisanim naglim in hudim začetkom pa je bilo v številnih primerih pljučnic najprej sicer prehladno obolenje z dalj časa trajajočim kašljem – ki je oslabilo obrambno sposobnost pljuč in ustvarilo možnosti za nastanek pljučnice.



Pljučnica je zelo resna bolezen, ker prizadene življenjsko pomemben prenos kisika iz vdihanega zraka v kri. Druga nevarnost pljučnice je v tem, da so bakterije, ki vdrejo v pljučne mešičke, tako blizu krvnih žilic, da mnogim uspe vdreti v kri. V krvi povzročijo zastrupitev organizma (najhujša oblika take zastrupitve se kaže kot septični šok, tega pa je celo z intenzivnimi medicinskimi ukrepi težko ozdraviti), po drugi strani pa se s krvjo lahko razširijo v druge organe in tudi tam povzročijo hude okvare (v možgane, kjer povzročijo smrtno nevaren meningitis, v srce, kjer uničijo srčne zaklopke, v sklepe in kosti, kjer povzročijo dolgotrajna in težko ozdravljiva vnetja).



Zaradi številnih nevarnosti, ki jih lahko povzroči pljučnica, mora to bolezen čim prej obravnavati zdravnik. Ugotovi vrsto in razširjenost pljučnice, njenega povzročitelja in bolniku predpiše zdravila – zlasti ustrezne antibiotike – ki uspešno delujejo proti povzročitelju bolezni. Oceniti mora prizadetost bolnika in urediti oz. svetovati vse, kar je potrebno, da se bo bolnikovo stanje čim prej izboljšalo, ker lahko le fiziološko urejen in uravnovešen organizem uspešno opravi s povzročitelji pljučnice – bolezenskimi mikrobi.



Kadar bolnik ni zelo prizadet, zadoščajo za ozdravitev poleg ustreznih antibiotikov že počitek, uživanje dovolj tekočin in uravnavanje bolnikove telesne temperature v mejah, ki ne slabijo organizma (pod 38 oC). Kadar pa je bolnik zaradi pljučnice ali drugih bolezni že zelo prizadet, mora ostati v bolnišnici, kjer z intenzivnejšimi ukrepi skušajo hitreje izboljšati in uravnovesiti njegovo stanje (z infuzijami tekočine v žilo, dovajanjem kisika, spremljanjem in uravnavanjem posameznih sestavin krvi, nadziranjem bolnikovih drugih bolezni, zlasti bolezni srca).



Pljučnica je torej zelo resna bolezen, ki praviloma ne nastane naključno, brez izraziteje porušene obrambne sposobnosti organizma in zlasti dihal. Dihala imajo namreč številne obrambne mehanizme, ki preprečujejo bakterijam pot v pljuča. V dihalih se nenehno izloča sluz, ki lovi vdihane bakterije. Celice v dihalni sluznici s posebnimi bički poganjajo sluz iz dihal in na ta način potiskajo bakterije v požiralnik, tam pa jih človek požre. Požrte bakterije se znajdejo v želodcu, tam jih uniči želodčna kislina. Opisani sistem, ki čisti dihala (imenujemo ga ciliarni transport sluzi), je okvarjen predvsem takrat, ko so okvarjene celice z bički, ki poganjajo sluz navzgor v požiralnih. Okvarijo se ob virusnih okužbah dihal (npr. ob gripi), okvarjajo jih kajenje, onesnažen zrak, slabše delujejo pod vplivom alkohola, narkotikov. Pomemben mehanizem za čiščenje dihal je tudi refleks kašlja. Kadar ima človek oslabljen refleks kašlja (npr. stari ljudje, alkoholiki, narkomani, telesno oslabljeni ljudje, ljudje z ranami ali bolečinami v območju prsnega koša ali trebuha, ljudje s kroničnimi pljučnimi obolenji, ljudje po anesteziji zaradi operacije), je prav tako bolj dovzeten za vdor bakterij v pljuča in nastanek pljučnice. Izredno pomembne so tudi obrambne celice v pljučnih mešičkih; imenujemo jih pljučni makrofagi ali prašnice. Slabše delovanje obrambnih celic lahko omogoči bakterijam da se razrastejo in povzročijo pljučnico. Zato vsaka resnejša oslabitev imunskega sistema (zaradi hujših stresov, alkoholizma, zdavljenja s citostatskimi in kortikoidnimi zdravili, stradanja, mraza, pretiranih naporov) omogoči dovzetnost za nastanek pljučnice.



Iz opisanih razlogov bi se po vsaki pljučnici tako zdravnik kot bolnik morala vprašati, kaj je verjeten vzrok za oslabitev bolnikove odpornosti, ki je bila vzrok za nastanek pljučnice. Pri dojenčkih gre pogosto na “normalno” zmanjšano imunsko sposobnost, ki jo stopnjuje virusna okužba dihal, nato pa sledi še “nesrečna” okužba z bolezenskimi bakterijami. Lahko pa je pljučnica prvi znak, da gre za katero prirojenih okvar imunskega sistema.



Pljučnica pri starih ljudeh se pogosto razvije zaradi “normalno” oslabljene imunosti starostnikov. Stopnjujejo jo kronične okvare dihal ali srca, zlasti pa nepokretnost in nezdravo ležanje v postelji. Če človek obtiči v postelji, se njegova pljuča ne morejo primerno predihati in se tako spraviti v stanje, ki daje bolezenskim mikrobom najmanj možnosti za vdor in naselitev v pljučih.



Posebno pazljivo je treba analizirati morebitne vzroke za pljučnico pri odraslih ljudeh, ki še niso v letih, ko bi zaradi naravnega slabšanja telesnih funkcij pričakovali tudi večjo verjetnost za nastanek pljučnic. Pri sicer zdravih odraslih ljudeh je pljučnica lahko resno opozorilo, da za v ozadju poteka resnejša bolezen (pljuč, srca, jeter, ledvic, krvi, presnove) ali pa bolnik izrazito škodljivo živi in da bo to zanesljivo povzročilo tudi druge, morda še resnejše bolezni, če načina življenja ne bo spremenil.





Pljučna tuberkuloza


V preteklosti je bila pljučna tuberkuloza (jetika, sušica) poglavitna in daleč najbolj usodna bolezen dihal. Zaznamovala je cele civilizacije: zapiski o njej v Indiji so stari več kot tri tisoč let; v Bibliji je poleg gobavosti verjetno največkrat omenjena bolezen, čeprav z različnimi imeni. Hipokrat je o tuberkulozi obširno pisal in je njeno najpogostejšo obliko – pljučno obolenje s suhim kašljem, hujšanjem, kasneje izkašljevanjem krvi in smrtjo – imenoval ftizis (sušica). Hipokrat ni vedel, da tuberkulozo povzročajo bacili in da enaki bacili povzročajo še vrsto drugih obolenj – kožno tuberkuozo, črevesn tuberkulozo, tuberkulozo rodil, meningitis in nekdaj zelo pogosto tuberkulozo vratnih bezgavk (škrofuloza). Tuberkuloza je bila tudi v Evropi izjemen problem vse do 19. stoletja. Bila je tako razširjena, da zdravniki sploh niso vedeli, da gre za nalezljivo bolezen, ampak so jo imeli bolj za dedno presnovno bolezen, ker se je pogosto pojavljala v določenih družinah – danes vemo, da so se člani družine nalezli drug od drugega.



Tuberkulozo povzročajo bacili tuberkuloze in ti so navzoči skoraj povsod. Večina ljudi že v mladosti pride v stik z njimi, od njihove odpornosti pa je odvisno, kako se bo okužba iztekla. Bacili tuberkuloze pridejo z vdihanim zrakom v pljuča in v pljučnem tkivu povzročijo majhna, brazgotinasta vnetišča. Ta se pri dovolj odpornem človeku navadno brez posledic zdravijo in potem mirujejo. Takšno tuberkulozo imenujemo inaktivna tuberkuloza.



Nekateri ljudje so slabše odporni, zato se bacili tuberkuloze širijo po pljučih in oblikujejo večja vnetišča, v katerih imunske celice ne morejo dovolj učinkovito uničevati bacilov. Taka vnetišča navadno nastanejo v vrških pljuč; lahko so v velikosti manjšega jabolka. Bolnik se slabo počuti, vsako popoldne ima vročino, ponoči se obilno poti, hujša, kašlja in izkašljuje gnoj. Opisana oblika tuberkuloze se zaradi uspešnega delovanja imunskih celic končno ogradi z brazgotinskim tkivom in umiri. Lahko pa se bolno tkivo v notranjosti vnetišča zmehča, utekočini in izlije v sapnice. Tako se mesto vnetišča izvotli v votlino – kaverno. V njej so živi bacili tuberkuloze. Bolnik jih silovito izkašljuje in s tem kuži okolico. Poleg tega se pri kašljanju okužijo zdravi deli pljuč in bolezen se razširi na vsa pljuča. Iz pljuč pridejo bacili tudi v kri in se razsejejo po številnih notranjih organih – to je smrtno nevarna oblika tuberkuloze, ki se imenuje miliarna tuberkuloza.



Tuberkulozo vedno zdravi le zdravnik, specialist za pljučne bolezni. Poskrbi za primerno zdravljenje ter za ukrepe, da bolnik ne bi širil okužbe v okolico. Tuberkuloza je izrazit primer bolezni, ki je potencialno navzoča povsod okoli nas in celo v nas, vendar človekov imunski sistem normalno preprečuje njen razvoj v resno obolenje. Veliko ljudi ima v starih vnetiščih v pljučih še žive bacile tuberkuloze, ki pa ne povzročajo težav, dokler človekov imunski sistem primerno deluje. Če pa imunost oslabi (npr. bolniki z aidsom), lahko človek dobi tuberkulozo celo brez okužbe od zunaj – ker se začnejo razmnoževati bacili tuberkuloze, ki so zaradi imunskih celic do tedaj neopazno in neškodljivo ždeli v starih, neaktivnih pljučnih vnetiščih.





Sepsa in septični šok


Bolezenske bakterije se najprej naselijo na telesnih površinah, najpogosteje na sluznicah (na sluznici ust in žrela, dihal, želodca in črevesa, sečil, spolovil). Sluznice so namreč razmeroma tanke in zato občutljive za vdor bakterij. Zdrava koža je zaradi čvrstosti, debeline in poroženelosti premočna pregraja, da bi bakterije skozi njo vdrle v telo. Lahko pa vdrejo skozi poškodovano kožo, skozi rano, opeklino ali kakšno drugo razjedo (npr. zaradi tumorja).



Bolezenske bakterije, ki se naselijo na sluznici ali poškodovani koži, se tam hranijo, množijo in skušajo prodirati globlje v tkivo. Obrambne celice navadno hitro prispejo na mesto vdora in začnejo učinkovito uničevati bakterije. Boj med obrambnimi celicami in bakterijami s prostim očesom vidimo kot vnetje. Vneto tkivo zaradi delovanja obrambnih celic namreč pordi, oteče, boli in začasno ne opravlja dobro svoje normalne funkcije (vneta pljuča slabo omogočajo izmenjavo kisika, vneto srce slabo črpa kri, vneta mišica ni uporabna za premikanje). Ob obsežnejšem vnetju bolnik dobi vročino, glavobol in bolečine po vsem telesu, zlasti v križu in sklepih. Vendar prav zaradi procesov v vnetem tkivu imunski sistem hitro premaga bolezenske bakterije, še preden bi se lahko razširile po telesu in povzročile mnogo večjo škodo za organizem. Vnetje je torej neprijetno, vendar zdravilno. Če imunski sistem ne deluje (npr. pri zelo oslabljenih bolnikih z aidsom ali rakom), se na mestu vdora bakterij vnetje sploh ne pojavi. Zato ima tak bolnik lahko pljučnico, vendar sploh nima vročine. Ali pa ima hudo okužbo žrela in mandljev, pa sploh nima bolečin, značilnih za angino. Seveda je to zelo slabo, kajti imunske celice pri takem bolniku ne bodo zadržale in uničile bakterij, zato se bodo bakterije bržkone razširile v kri.



Če veliko bakterij vdre v kri, nastane najhujša oblika, kar jih je pri katerikoli bakterijski okužbi – sepsa. Bakterije se v krvi množijo in zastrupljajo telo. Bakterijski strupi zlasti prizadenejo delovanje majhnih žil, saj se poškodujejo in ne zmorejo več zadrževati krvi; posledica so številne krvavitve po vsem telesu, zlasti v notranjih organih. Zato začne v žilah pimanjkovati krvi (to najbolje vidimo po tem, da je krvni tlak nizek) in srce je kljub napornemu, hitremu utripanju ne more načrpati dovolj. To stanje – torej ko začne v žilah primanjkovati krvi, krvni tlak pa temu ustrezno pade – imenujemo šok. V šoku telesni organi ne morejo dobiti dovolj kisika in hraniv, zato začnejo odmirati (jetra, srce, pljuča, možgani). Če šok traja dalj časa (ure), notranji organi zaradi pomanjkanja kisika in hraniv odmrejo že do take mere, da jih tudi normalizacija oskrbe s krvjo (v bolnišnici nadomestijo manjkajočo kri in s tem dvignejo krvni tlak) ne more več rešiti. To stanje imenujemo nepovratni (ireverzibilni) šok in bolnika ni mogoče rešiti.



Čeprav lahko šok nastane zaradi številnih vzrokov, npr. zaradi izkrvavitve ob nesrečah ali odpovedi srca, pa je najpogostejši vzrok zanj vdor bakterij v kri. Tak šok imenujeo septični šok. (sepsa = bolezenska okužba krvi). Zdravljenje sepse in septičnega šoka je izredno težavno, negotovo in zahteva intenzivne medicinske ukrepe, ki so na voljo samo v specializirnih bolnišničnih oddelkih. Zato je potrebno pri vsaki okužbi storiti vse, da se prepreči vdor bakterij v kri.



Pri tem je treba najprej biti pozoren na bolnikovo splošno odpornost. Človek, ki je v dobri telesni kondiciji, brez kroničnih bolezni in ima dobro delujoč imunski sistem, lahko brez škode prenese tudi manjši vdor bakterij v kri, ker njegove imunske celice hitro opravijo z njimi, po drugi strani pa se bakterije iz krvi ne morejo zlahka naseliti na zdrave notranje organe (na srce, možganske ovojnice, sklepe). Povsem drugače je z oslabelim človekom, ki ima zaradi kroničnih bolezni že okvarjene notranje organe (npr. srčne zaklopke, pljuča, sklepe). Pri takem človeku imunske celice ne bodo hitro odstranile bakterij iz krvi, po drugi strani pa se bodo bakterije zlahka naselile na že okvarjenih organih, npr. na srčnih zaklopkah, ki so okvarjene zaradi ateroskleroze, ali na umetnih srčnih zaklopkah.



Po drugi strani mora zdravnik pazljivo presoditi, katere okužbe so še posebej nevarne zato, ker pogosto povzročajo vdor bakterij v kri. Bakterije skoraj vedno vdrejo v kri pri pljučnici, pri vnetjih sečil, pri vstavljanju ali menjavanju katetrov v sečilih, pri izdiranju zob, pri hudem vnetju dlesni, pri vnetju žolčnika, pri operacijah v trebuhu, zlasti na črevesju, pri obsežnih ognojkih (abscesih), pri zagnojenih ranah in opeklinah, pri žilnih katetrih, pri vstavkih, ki omogočajo umetno dihanje. Za vsako od nevarnih možnosti, ko lahko pride do sepse, obstajajo jasna pravila, kako čim bolj preprečiti vdor bakterij v kri ali kako preprečiti, da bi bakterije v krvi povzročile škodo bolniku. Vendar se zdravniki še vedno premalo zavedamo, da so ukrepi za zaščito bolnika pred sepso močno odvisni od bolnikovega zdravstvenega in psihofizičnega stanja, ki vključuje tudi stanje njegovega imunskega sistema.


prof. dr. Alojz Ihan, dr. med.

Inštitut za mikrobiologijo in imunologijo, Medicinska fakulteta, Univerza v Ljubljani
Zaloška 4, 1000 Ljubljana, Slovenija
http://www.mf.uni-lj.si/imi
_________________
Lep pozdrav
Marjan

[marjan]

Meningitis

Okužbe osrednjega živčevja so izjemno resne bolezni, zato sta hitra diagnostika in zdravljenje odločilnega pomena. Meningitis imenujemo okužbo možganske tekočine (likvorja) skupaj z mehkimi možganskimi ovojnicami. Bakterijski meningitis je predvsem otroška bolezen: med obolelimi je več kot 90 % otrok, starih manj kot 5 let. Med njimi so najbolj ogroženi novorojenčki.



Novorojenčki se najpogosteje okužijo med porodom z mikrobi, ki so v porodnem kanalu: streptokoki B, Escherichia coli, Listeria monocytogenes, klamidije, virusi herpesa simplexa. Otroške meningitise povzročajo predvsem Haemophillus. influenzae tip b, Neisseria meningitidis in Streptococcus pneumoniae. Zadnja dva mikroba prevladujeta pri otrocih po 6. letu starosti in odraslih. Pri teh se meningitis pogosto začne s prehladno okužbo dihal, ki prizadene dihalno sluznico in odpre prosto pot bolezenskim mikrobom. Na nastanek meningitisa pomembno vplivajo tudi drugi dejavniki, ki zmanjšujejo odpornost organizma (alkoholizem, odstranjena vranica, sladkorna bolezen, umetne zaklopke ali umetni kolki, zdravljenje z zdravili, ki okvarjajo imunski sistem).



Posledice bakterijskega meningitisa pri otrocih so epileptični napadi (v 20 do 30 %), gluhost (10 %) in nekatere druge nevrološke motnje. Smrtnost, ki je bila pred uporabo antibiotikov 90-odstotna, je z zdravljenjem 3- do 30-odstotna. Obolevanje bo v prihodnosti znatno manjše zaradi cepljenja.



Poleg akutnih bakterijskih meningitisov, ki se začnejo z nenadno visoko vročino, glavobolom, otrdelim vratom, bruhanjem in nevrološkimi izpadi, poznamo še kronične meningitise. Pogosto nastanejo pri ljudeh z oslabljenim imunskim sistemom. Klasični simptomi meningitisa se pojavljajo postopoma in se stopnjujejo s tedni in celo meseci. Povzročitelji so nekatere bakterije (Mycobacterium tuberculosis, Nocardia, Actinomyces, Treponema pallidum, Brucella, Salmonella), glive (Cryptococcus neoformans, Histoplasma capsulatum, Candida spp.) in paraziti (Toxoplasma gondii, Trichinella spiralis, Taenia solium, Naegleria fowleri, Acanthamoeba sp.).





Osteomielitis

Osteomielitis je bakterijska okužba kosti. Bakterije lahko pridejo v kosti bodisi s krvjo, bodisi iz odprtih ran, ki segajo do kosti – navadno pri odprtih zlomih. Osteomielitis je lahko zelo neprijetno in dolgotrajno bakterijsko vnetje, ker obrambne celice težko odstranijo bakterije iz kosti. Značilno je, da za osteomielitisom pogosteje zbolevajo ljudje, ki imajo okvarjen imunski sistem. Tako imuske celice dopuščajo, da bakterije vdrejo v kri in se del bakterij naseli v kosteh in povzroči osteomielitis.
_________________
Lep pozdrav
Marjan

[marjan]

Okužbe kože in podkožja

Naša koža je plašč, ki ovija telo in zlasti s svojo trdno zgradbo varuje tkiva ter je odlična zaščita pred vdorom mikroorganizmov. Na površini kože živijo tudi številne bakterije in glive, ki normalno ne povzročajo bolezni. Vse te bakteije in glive imenujemo normalna mikrobna flora kože. Količina bakterij na koži se giblje med nekaj 100 na cm2 suhe kože do nekaj 10 000 na cm2 vlažne kože (pazduha, dimlje). Število bakterij na površini kože omejujejo kislost zdrave kože, temperatura (navadno je nižja od optimalne temperature za večino bolezenskih bakterij), slan znoj, izločki lojnic in tekmovanje med različnimi vrstami normalne mikrobne flore. Spremembe naštetih dejavnikov (npr. dolgotrajno izpostavljanje vlagi) lahko porušijo ekološko ravnotežje mikrobov na koži in tako se poveča nagnjenja za okužbo kože. S kože se bakterijska okužba lahko hitro razširi v podkožje.



Bakterijske okužbe kože, podkožja in mišic lahko delimo na:

- tvoravost (folik ulitis, furunkli in karbunkli); najpogosteje jo povzročajo bakterije stafilokoki. To so gnojna vnetja, ki nastanejo kot posledica bakterijske okužbe lasnih foliklov;

- impetigo je bakterijska gnojna okužba povrhnjice (epidermisa);

- erizipel ali šen je zelo nalezljiva akutna okužba kože; povzročajo jo bakterije streptokoki. Mikrobi pridejo v kožo skozi drobne in komaj opazne poškodbe. Posledica je kožno vnetje, ki se naglo širi z nekoliko privzdignjeno, jezikasto omejeno rdečino. Koža je na tem mestu otekla, napeta. Večinoma se razviješen na glavi.



Omenjene bolezni, zlasti če gre za obsežnejše okužbe, večkrat in huje napadejo neodporne ljudi (kronični bolniki, alkoholiki, dojenčki, majhni otroci, stari ljudje, bolniki s tuberkulozo in drugimi kroničnimi obolenji). Pri neodpornih ljudeh ima zlasti šen lahko izrazito neugoden potek: bolnik bruha, ima mrzlico, visoko vročino, močno otečene bezgavke na vratu. Šen je treba zdraviti z antibiotiki, hkrati pa paziti, da se ne bi okužba razširila na druge ljudi, zlasti na take, ki niso odporni.


Toksoplazmoza

Toksoplazmoza je zelo pogosta parazitska okužba. Človek se okuži predvsem pri mačkah. Mačke namreč izločajo te parazite z iztrebki, človek pa jih z umazanimi rokami, onesnaženo hrano ali vodo zanese v usta. Toksoplazme se iz prebavil razširijo po vsem telesu,; ugnezdijo se zlasti v bezgavkah in mišicah. Pri tem ima človek lahko vročino, največkrat pa okužba mine neopazno. Pri zdravem človeku toksoplazme ostanejo v tkivih, vendar se v njih ne množijo in zlasti ne povzročajo nikakršnih težav. Edina resna nevarnost je, če se s parazitom okuži nosečnica, ki pred tem še nikoli ni bila okužena. Parazit lahko pride do ploda in ga okvari. Zato je treba nosečnice na začetku nosečnosti obvezno testirati in ugotavljati, ali so pred nosečnostjo že bile okužene s toksoplazmo. Če testi pokažejo, da je nosečnica že bila okužena, to pomeni , da je njen imunski sistem že razvil odpornost proti toksoplazmi. Zato je njen plod zaščiten tudi ob morebitni ponovni okužbi. Če pa testi pokažejo, da nosečnica še nikoli v življenju ni bila okužena, se mora izogibati stika z mačkami, da se ne bi prvič okužila med nosečnostjo in tako ogrozila otroka.



Toksoplazmoza lahko postane usodno nevarna, če človekov imunski sistem zelo oslabi. Takrat se začnejo paraziti, ki sicer mirujejo v mišicah in drugih tkivih, razmnoževati in povzročijo hudo vnetje bezgavk z vročino. Vnetje lahko zajame celo možgane. Toksoplazmoza pri odraslem človeku je zanesljiv znak, da je imunski sistem zelo okvarjen in lahko poleg toksoplazmoze v kratkem pričakujemo tudi izbruh drugih nalezljivih bolezni. Hudi primeri toksoplazmoze so značilni za bolnike z aidsom.


Hepatitisi

Virusni hepatitisi so virusne okužbe jeter. Ker okužbe prizadenejo jetra, ta ne morejo izločati predelanega krvnega barvila – bilirubina – v žolčnik in črevo. Zato se bilirubin kopiči v krvi in zaradi izrazito rumene barve obarva kožo, zlasti pa očesna zrkla rumenkasto. Pravimo, da ima človek zlatenico. To je zato najočitnejši znak, da gre za okvarjena jetra.



Med virusnimi okužbami jeter ločimo predvsem epidemijski hepatitis ali hepatitis A. Virus, ki ga povzroča, se prenaša z blatom, če onesnaži pitno vodo ali živila. Po zaužitju onesnažene vode ali drugega živila po tednu ali dveh bolnik postane utrujen, oslabljen, brez teka. Pogosto ima občutek slabosti v želodcu ali črevesju. Nato se začneta zlatenica in srbenje. Bolnik mora natančno upoštevati zdravnikova navodila in počivati, sicer lahko bolezen napreduje in celo preide v popolno, smrtno nevarno uničenje jeter – cirozo.



Še nevarnejši za nastanek ciroze je serumski hepatitis ali hepatitis B. Povzroča ga virus, ki se je nekoč najpogosteje prenašal s transfuzijami krvi in uporabo nepravilno steriliziranih instrumentov (injekcijskih brizg, cevk, lancet). Danes je hepatitis B še vedno hud problem pri bolnikih, ki so odvisni od dialize. Sicer pa se prenaša tudi s spolnimi odnosi, možen je prenos z matere na plod, prenašajo ga narkomani z izmenjavanjem injekcijskih brizg.



Hepatitis B ima podobne znake kot hepatitis A, vendar bolezen nastane razmeroma pozno po okužbi – nekaj mesecev do pol leta. Največkrat se pozdravi brez posledic, lahko pa nastane tudi naglo potekajoč hepatitis, ki izredno hitro uniči jetra. Naslednja možnost je počasen razvoj jetrnega vnetja v cirozo, ki prej ali slej uniči organ. Izid hepatitisa je predvsem odvisen od imunskega odziva na okužbo jeter. Zlasti pri hepatitisu, ki vodi v cirozo jeter, se imunski sistem odziva na okužbo napačno in s svojim delovanjem pretirano uničuje jetrne celice, to pa sčasoma povzroči cirozoh. Natančni vzroki za napačno delovanje imunskega sistema pri hepatitisu še niso znani.


Salmonele in zastrupitev s hrano


Salmonele so bakterije, najbolj znane po tem, da povzročajo trebušni tifus. To je resna in zelo nalezljiva bolezen, ki je bila v preteklosti zelo razširjena zaradi nehigienskih ukrepov v zvezi s pitno vodo, mlekom, živili in fekalnimi odplakami. Salmonele se namreč izločajo z blatom bolnikov in tudi nekaterih zdravih ljudi, ki so v preteklosti preboleli okužbo s salmonelo.



Človek se okuži s salmonelo, če ta zaide v pitno vodo ali hrano. Bolezen se razvija tri tedne do 50 dni po zaužitju bacilov, povprečno po dveh tednih, odvisno od števila zaužitih bakterij. Začne se z utrujenostjo, glavobolom, mrazenjem, pomanjkanjem teka, občutljivim trebuhom, splošno pobitostjo. Driske na začetku navadno ni, bolnik je lahko celo zaprt. Opisani znaki se stopnjujejo, po tednu bolezni pa se na koži pokaže bledorožnat izpuščaj v velikosti prosenih zrn. Vročina ostane enakomerno visoka, pojavi se tudi driska in s preiskavo blata je mogoče hitro ugotoviti številne salmonele.



Tifus je nevaren zlasti zato, ker salmonela povzroči črevesne razjede, te pa pri manj odpornih bolnikih hude krvavitve v črevo, lahko pa se črevo tudi predre in vsebina izlije v trebušno votlino. Smrtnost zaradi nezdravljenega tifusa je do 20-odstotna. Zdravljenje z antibiotiki skrajša trajanje bolezni in zmanjša umrljivost.



Nekatere vrste salmonel ne povzročajo tifusa, ampak blažje črevesno vnetje (enterokoliltis), ki ga imenujemo paratifus ali zastrupitev s hrano. Znaki bolezni se na splošno pojavijo do 48 ur po zaužitju okužene hrane ali vode, najpogostejši pa so slabost, bruhanje, bolečine v trebuhu, driska in vročina. Začetek bolezni je nenaden, bolezen pa navadno traja kratek čas. Poglavitna bolezenska motnja je driska; če je huda, lahko bolnik izgubi veliko telesne tekočine, zato postane dehidriran, posledici pa sta močno znižan krvni tlak in odpovedovanje ledvic. Hujše oblike bolezni so pogostejše pri zelo mladih in starih ter pri bolnikih z drugimi boleznimi. Treba jih je zdraviti, zlasti z nadomeščanjem tekočin, sicer se lahko bolezen konča tudi s smrtjo.



Po okužbi s salmonelo bolniki še nekaj dni ali tednov izločajo salmonele z blatom. Samo pri redkih bolnikih se izločanje nadaljuje dalj časa. Trajne bakterionosce imenujemo tiste, ki izločajo salmonele dlje kot leto. Izločanje pogosto traja do smrti. Bacili se obdržijo v žolčniku, manj pogosto v sečilih. Trajni izločevalci omogočajo preživetje bacilom v skupnosti.



Rezervoar salmonel, ki povzročajo tifus, je človek. Vse druge salmonele, ki povzročajo zastrupitev s hrano, imajo živalskega gostitelja. Naučinkovitejša ukrepa za preprečevanje tifusa sta oskrba z zdravo pitno vodo in primerno odstranjevanje odplak. Preprečevanje zastrupitev s hrano mora biti usmerjeno predvsem v dober nadzor nad hrano in ljudmi, ki delajo v živilski industriji.



Meso bolnih živali je okuženo. V Evropi so pomemben vir okužb perutnina (posebno kokoši), race, purani in svinje, v Ameriki pa govedo. Posebno nevarna so račja jajca. Okužijo se že v raci, še preden dobijo lupino. Kokošja jajca so večinoma okužena na površini lupine z blatom, ki vsebuje salmonele. Zastrupitve s hrano s skupnim virom so eksplozivne; pogoste so v tovarnah, šolah, bolnišnicah in na praznovanjih. Potrebna je pazljiva priprava hrane v živilskih obratih in domači kuhinji. Surova hrana živalskega izvora ne sme priti v stik s kuhano hrano. Hrano je treba pravilno toplotno obdelati in hraniti pri temperaturi, ki preprečuje razmnoževanje bakterij. Skuhano hrano je treba takoj pojesti ali pa hitro ohladiti in hraniti v hladilniku in ponovno pregreti tik pred zaužitjem.
_________________
Lep pozdrav
Marjan

[marjan]

KAKO SE BRANIMO PRED NALEZLJIVIMI BOLEZNIMI


Ljudje imamo enkratno zmožnost – lahko spreminjamo svoje okolje in zmanjšamo izpostavljenost okužbam. Različne kulturne navade pogosto vsebujejo ukrepe, s katerimi se, ne da bi se tega zavedali, izogibamo okužbam. Že najstarejša biblijska besedila vsebujejo zelo natančna navodila, kako pokopavati mrtve, kaj z živalskimi trupli, kako ravnati z bolniki, kakšno hrano in vodo je dovoljeno uživati in kaj je prepovedano. Marsikaj od tega se je ohranilo vse do danes, ko je sicer že splošno znano, da so za zdravo življenje potrebne primerne razmere, prehrana, higiena, ustrezna zdravstvena oskrba. Zato je razumljivo, da razširjenost nekaterih bolezni, npr. tuberkuloze, poovezujemo z revščino, slabo prehranjenostjo, prenaseljenostjo in slabimi stanovanjskimi razmerami. To kaže, da se ljudje pred okužbami v veliki meri ščitimo z ustrezno ureditvijo življenjskega okolja in ustreznim načinom življenja.



Ali pa se s svojim načinom življenja tudi nevarno izpostavljamo. Narkomani s svojimi iglami pogosto vnašajo bolezenske mikrobe neposredno v kri in tega nikakršna imunost ne more v celoti popraviti. Igle zanesejo bakterije s površine kože globlje v tkiva in kri, zato se vname koža, podkožje, vene, mišice, pa tudi smrtno nevarne okužbe srca niso redke. Če narkoman izmenjuje igle s kolegi, mu taka kolegialnost lahko prinese še hepatitis ali aids. Poleg tega med narkomansko nirvano odpove refleksno čiščenje dihal, zato bakterije iz ust s slino zatekajo v pljuča, posledica pa so zelo hude pljučnice. Zaradi vsega naštetega je narkomanija skrajno nevarno izpostavljanje mikrobom, zanašanje na imunski sistem pa je ob tem povsem nesmiselno.



Tudi nekatere spolne prakse so z mikrobiološkega stališča nekoliko “nediplomatske”. Številni spolni partnerji brez kondoma po načelu verjetnosti prinesejo kakšno presenečenje v obliki spolne bolezni od gonoreje do okužb s herpesom, paraziti ali klamidijo. Po drugi strani živahno kombiniranje analno-genitalnih, oralno-analnih in oralno-genitalnih spolnih navad povzroči zanimiva mešanja mikrobov v ustih, črevesju in na spolovilih. Zato lahko doživi mikrobiolog lepo presenečenje, ko v ustih najde povzročitelje sifilisa ali gonoreje, pa črevesne parazite v vagini ali herpetične razjede v debelem črevesu. Pogosta posledica analnih spolnih praks je tudi vnetje črevesja z drisko in krvavitvami. V ZDA ga imenujejo "gejevsko črevesno vnetje", ker so tovrstne spolne prakse pač bolj priljubljene pri homoseksualnih moških.



Izjemno in splošno pomembna pa je preventivna diplomacija v zvezi z bakterijami, ki jih imamo v ustih. Mikrobiološko so usta prav grozljivo izpostavljena. Po eni strani prihajajo v usta s hrano, pijačo in zrakom številni novi mikrobi, številni mikrobi pa tudi stalno naseljujejo ustno sluznico; po drugi strani se v ustih dogaja zelo grobo mehansko drobljenje hrane, ki lahko poškoduje sluznico in potiska bakterije globlje v tkivo. Zato je za odpornost izjemno pomembno, da naše ustne sluznice ne naseljuje bakterijska bomba v obliki bolezensko razraslih bakterij. Taka bakterijska bomba deluje neposredno predvsem na dva načina. Pri okvarah refleksnega čiščenja dihal pride veliko ustnih bakterij v pljuča, te pa povzročijo smrtno nevarne pljučnice. Okvarjeno čiščenje dihal imajo narkomani, alkoholiki, epileptiki, bolniki po možganski kapi, nezavestni bolniki in starostniki. Vsem tem lahko bakterijska bomba v ustih močno skrajša življenje. Po drugi strani se ustne bakterije lahko sprostijo v kri in se naselijo predvsem na okvarjenih, sklerotičnih ali umetnih srčnih zaklopkah. Tovrstna smrtno nevarna okužba zato posebej ogroža ljudi, ki imajo kombinacijo srène okvare in bakterijske bombe v svojih ustih.



Kdaj imamo v ustih bakterijsko bombo? Predvsem takrat, ko si bakterije v ustih izborijo gnezdišča, iz katerih jih čistilno delovanje ustne sline ne more več izbezati. Najhujša bakterijska gnezda nastanejo v zakotjih med zobmi in dlesnijo. Čeprav nas navadno v ustih predvsem moti zobna gniloba, njene estetske in funkcionalne posledice na zobovju, pa je s stališča odpornosti in zdravja izjemno alarmantno predvsem kronično vnetje in propadanje dlesni. Bakterijska bomba v oboleli dlesni je nenehno okužena rana, saj lahko iz nje v obdobju slabše telesne odpornosti nevarne bakterije prodrejo v pljuča, kri in z njo v obolelo srce. Ker so okvare srca in čistilne funkcije dihal značilne za starostnike, je bakterijska bomba v ustih dejavnik, ki pomembno krajša njihovo življenje. Zato bo velika skrb za dlesni v prihodnosti verjetno eden od pomembnih ukrepov, ki bodo pričakovano življenjsko dobo lahko pomaknili še navzgor.
_________________
Lep pozdrav
Marjan

[marjan]

Druga obrambna linija: telesne pregrade – koža in sluznice

Odpornost organizma proti mikrobom v prvi vrsti omogočajo različne fizične in kemijske pregrade, ki preprečujejo, da bi mikrobi vdirali v notranjost tkiv in organov, ki normalno niso naseljeni z mikrobi. Fizične pregrade so koža in sluznice. V življenju zunanjo površino kože in nekaterih sluznic naseljuje mešana mikrobna flora, ki ne povzroča škode, razen pri bolnikih z zelo okvarjenim imunskim sistemom, npr. bolniki z aidsom. Pri takih bolnikih lahko tudi mikrobi, ki so normalno “neškodljivi”, vdrejo v telo in povzročijo smrtno nevarne okužbe.



Vsaka fizična pregrada ima svoje lastne zaščitne mehanizme, ki čistijo mikrobe s telesnih površin, po drugi strani pa z neugodnimi razmerami preprečujejo njihovo rast. Lojnice v koži izločajo namreč maščobne kisline, ki rast zavirajo. Poleg tega se keratinska plast kože nenehno lušči in preprečuje trajnejšo naselitev mikrobov. Zaradi trdne zgradbe je koža zelo učinkovita pregrada. Mikrobi vdrejo skozi njo le, če je poškodovana zaradi rane, opekline ali tumorja.



Sluznice (dihal, prebavil, sečil, spolovil, oči, ušes) so s stališča obrambe pred mikrobi posebej občutljivi deli organizma. Omogočajo, zlasti sluznice prebavil in dihal, živahno izmenjavo snovi med organizmom in okoljem. Skozi mešičke v pljučih se mora ta živahno izmenjevati kisik in ogljikov dioksid. Skozi črevesno sluznico morajo prehajati hranilne snovi v telo. Temu ustrezna je zgradba sluznic – notranjost organizma (krvne žile) loči od zunanjosti marsikje samo ena plast epitelnih celic. Za marsikake bolezenske mikrobe je prava malenkost prodreti skozi tanko plast celic in vdreti v notranjost organizma. Zato so sluznice vstopna mesta za vdor mikrobov v telo.



Za preprečevanje okužb je pomembna normalna bakterijska flora sluznic. To so bakterije, ki ne izločajo strupov, ki ne uničujejo sluznic in nasploh neškodljivo prebivajo na njih. Med njimi so znane mlečnokislinske bakterije, ki so tudi v jogurtih. Neškodljive bakterije ohranjajo prostor na sluznicah in preprečujejo, da bi se nanje naselile bolezenske bakterije. Zato nas neškodljive bakterije na naši koži in sluznicah pravzaprav varujejo pred boleznimi. To postane očitno pri ljudeh, ki se morajo dolgo zdraviti z antibiotiki. Antibiotiki uničujejo ne le bolezenske bakterije, ampak tudi tiste, ki prebivajo na sluznicah, npr. v črevesju, in niso škodljive. Če z antibiotikom uničimo neškodljive črevesne bakterije, nastane prostor za naselitev bolezenskih bakterij, ki so pogosto tudi odpornejše proti antibiotikom kot neškodljive bakterije. Bolezenske bakterije v črevesju povzročijo vnetje in drisko. Posledica dolgotrajnega jemanja antibiotikov je torej lahko tudi huda driska. Nastane zaradi uničenja normalne bakterijske flore v črevesu.



Pomemben varovalni mehanizem sluznic je sluz, ki vsebuje za bakterije škodljive snovi (laktoferin, laktoperoksidazo, lizocim). Poleg tega se sluz pretaka po sluznicah in odnaša mikrobe. Zato bolezenski mikrobi težko ostanejo na enem mestu sluznice toliko časa, da bi lahko prodrli v notranjost. V dihalni sluznici so posebne celice, ki z resicami usklajeno “veslajo” in poganjajo sluz proti žrelu. V dihalih zato sluz nenehno teče navzgor proti grlu in žrelu, tam pa jo pogoltnemo, da potuje v želodec. Cigaretni dim uničuje resice, ki poganjajo sluz. Zato se dihalne poti kadilcev slabše čistijo, bolezenski mikrobi pa imajo več priložnosti, da se naselijo na sluznici in povzročijo bronhitis ali pljučnico.



Pomembno je tudi, da črevesna vsebina nenehno potuje proti debelemu črevesu in se redno odvaja. Vsaka motnja v odvajanju blata je priložnost za črevesne bakterije, da pospešeno vdrejo skozi črevesno sluznico v notranjost organizma in povzročajo bolezni. Podobno velja za težave pri odvajanju urina. Bakterije so normalno samo na koncu sečnice, ker jih tok urina nenehno odplavlja navzven. Če je odvajanje seča ovirano (zaradi povečane prostate, tumorjev) ali ga je premalo (npr. če uživamo premalo tekočine), se bakterije ne odplavljajo iz konca sečnice navzven, ampak se polagoma širijo navzgor proti mehurju in sčasoma povzročijo okužbo in vnetje mehurja. Nadaljnja širitev navzgor pa privede tudi do vnetja ledvic in celo do odpovedi ledvic.



Zelo pomembna ovira za bolezenske mikrobe je želodec. Celice v želodčni sluznici tvorijo solno kislino (HCl), ta pa se meša z zaužito hrano. Želodčna kislina uničuje številne bolezenske mikrobe in s tem varuje prebavila pred okužbami s hrano. Včasih želodčne celice več ne izdelujejo dovolj kisline, npr. ob pomanjkanju vitamina B6 ali kroničnega alkoholizma. Ljudje, ki ne izdelujejo dovolj želodčne kisline, imajo večjo možnost, da zbolijo zaradi okužbe prebavil.
_________________
Lep pozdrav
Marjan

[marjan]

Tretja obrambna linija: imunski sistem

Nekateri mikrobi so razvili načine, da kljub pregradam vdirajo v organizem in s svojo dejavnostjo (razmnoževanje, presnovki, toksini) okvarjajo tkiva. Taki mikrobi škodujejo organizmu, zato je v evoluciji nastal imunski sistem. Imunski sistem prepoznava in uničuje bolezenske mikrobe, ki vdrejo v notranjost organizma. Čeprav je delovanje imunskega sistema zapleteno, je njegova osnovna strategija preprosta: prepoznati sovražnika (tujek), mobilizirati obrambne celice in napasti tujke. Razumevanje anatomije in sestavnih delov imunskega sistema omogoča podrobnejše razumevanje te strategije.





ANATOMIJA IMUNSKEGA SISTEMA IN IMUNSKE CELICE

Imunski sistem je razpreden po vsem telesu in ima svoja lastna obtočila – limfne žile, ki oskrbujejo vse telesne organe in tkiva razen možganov. V limfnih žilah se pretaka motna, gosta tekočina (limfa), ki vsebuje maščobne kapljice in bele krvničke.



Ob limfnih žilah so posebna mesta – bezgavke, tonzile, kostni mozeg, vranica, jetra, pljuča, črevo – kjer se lahko imunske celice zberejo, organizirajo in usmerijo na določena mesta kot del imunskega odziva. Izjemna organiziranost imunskega sistema omogoča imunski odziv na vsakem mestu, na katerem je to potrebno. Tak odziv lahko opazimo pri rani ali okužbi prsta na roki, saj kmalu povzroči povečane bezgavke na komolcu. Podobno okužba žrela povzroči povečanje bezgavk pod spodnjo čeljustjo. Bezgavke otečejo, ker se po limfi odvajajo kužni delčki (mikrobi in deli mikrobov) v najbližje bezgavke. V bezgavkah so zbrane imunske celice, hkrati pa so tam ustrezne razmere za organizacijo imunskega odziva ustrezne.


Kostni mozeg

Kostni mozeg je mehko tkivo v notranjosti nekaterih kosti. Sestavlja ga mrežje krvnih žil ali sinusov. Med njimi je krvotvoren prostor, ki ima spužvi podobno ogrodje. V krvotvornem prostoru so krvotvorne celice. Iz njih nastajajo posamezne vrste krvnih celic: rdeče krvničke (eritrociti), krvne ploščice (trombociti) in bele krvne celice (levkociti). Bele krvne celice so obrambne celice. Med belimi krvnimi celicami omenimo nevtrofilce in monocite; ti mikrobe požirajo in jih tako uničujejo. Za imunski odziv pa so med belimi krvnimi celicami zlasti pomembni limfociti; natančno prepoznavajo posamezne vrste mikrobov, nato pa proti njim organizirajo imunski odziv.



Timus (priželjc)


Timus je organ, ki leži med prsnico in srcem. Razdeljen je na režnje. Znotraj posameznega režnja ločimo skorjo in sredico. Iz krvi vstopajo v skorjo timusa nezreli limfociti T, nastali v kostnem mozgu. V timusu limfociti T dozorevajo bodisi v celice T pomagalke bodisi v citotoksične limfocite T. Timus je pomemben zlasti zato, ker se v njem limfociti T “izšolajo” za razlikovanje med “lastnim” (to so vse molekule lastnega organizma) in “tujim” (to so vse druge molekule, med njimi tudi take, ki jih imajo bolezenski mikrobi). Dozoreli limfociti T potujejo v sredico in od tam vstopijo v krvni obtok. Nato potujejo po telesu in se aktivirajo, kadar pridejo do tuje molekule. Aktivirani limfociti T sprožijo in organizirajo imunski odziv proti tujku, ki so ga prepoznali.
_________________
Lep pozdrav
Marjan

[marjan]

Bezgavke

Bezgavke imajo obliko in velikost fižola in navadno ležijo ob stikih večjih mezgovnic. Mezgovnice so nežne žile, ki se razpredajo po tkivih in od tam odvajajo brezbarvno tekočino – limfo ali mezgo. Tujke, ki pridejo v tkiva, nese tok mezge po mezgovnicah v bezgavke. Tam jih ujamejo dendritične celice in makrofagi. Mezga vstopa v kapsulo bezgavke po dovodnih mezgovnicah. Pod kapsulo je korteks. V njem so večinoma limfociti B, zbrani v manjših primarnih foliklih (v njih trenutno ne poteka imunski odziv) ali v večjih rekacijskih centrih (sekundarnih foliklih – v njih poteka imunski odziv). Pod korteksom leži parakorteks; sestavljajo ga večinoma limfociti T.



Tujke, ki jih tok mezge zanese v bezgavko, najprej zadržijo makrofagi v parakorteksu. Celicam T pomagalkamjkih ponudijo v prepoznavanje. Celice T pomagalke izločajo različne hormonom podobne snovi – citokine. Z njimi organizirajo druge imunske celice (predvsem limfocite B in citotoksične limfocite T) in tako sprožijo imunski odziv. Limfociti B nato začnejo tvoriti in izločati obrambne molekule – protitelesa. Protitelesa se porazdelijo po krvi in preostalih telesnih tekočinah. Če v telo ponovno pridejo tujki (bakterije ali virusi), zaradi katerih so nastala protitelesa, se protitelesa vežejo nanje in jih uničijo.



Vranica

Vranica je velik organ v krvnem obtoku. Namenjen je filtriranju in skladiščenju krvnih celic. Vranica ima tudi obilno limfatično tkivo, ki sodeluje v imunskem odzivu. Tkivo vranice zaradi značilne obarvanosti delimo na rdečo in belo pulpo. Rdeča pulpa je skladišče za rdeče krvničke (eritrocite). Bela pulpa je iz imunskih celic, zlasti makrofagov in limfocitov. Makrofagi požirajo tujke iz krvi in jih predelane ponujajo v prepoznavo limfocitom. Sledi aktiviziranje limfocitov T in B. Vranica vsebuje veliko količino obrambnih (imunskih) celic, zato operativna odstranitev vranice (zaradi poškodbe trebuha ali določenih bolezni) oslabi imunski odziv. Ljudje brez vranice so zelo občutljivi za okužbe.


Imunske celice sluznic

Več kot polovica imunskih celic, ki jih ima človek, je v sluznicah. Samo sluznice človeških prebavil vsebujejo toliko imunskih celic kot človeška vranica. Imunske celice sluznic so deloma organizirane v sluznične limfatične folikle deloma pa so razporejene posamično. Folikli so dobro organizirani skupki imunskih celic in prestrezajo delčke mikrobov, ki vdrejo v notranjost sluznice. Po stiku z mikrobnimi delčki se imunske celice v foliklih aktivirajo in začnejo razmnoževati. Aktivirane celice nato iz foliklov potujejo proti površini sluznic in tam prestrezajo in uničujejo mikrobe.


PRIROJENI IN NAUČENI IMUNSKI ODZIV

Vdor tujkov v telo sproži različne obrambne mehanizme. Delimo jih na mehanizme prirojene (konstitucijske) odpornosti in mehanizme naučene (adaptibilne) odpornosti. Med mehanizme prirojene odpornosti spada požiranje bakterij. To delo opravljajo fagocitne celice. Značilno za mehanizme prirojene odpornosti je, da se proti tujkom (mikrobom) odzovejo takoj in v polni meri ne glede na to, ali je organizem že kdaj prej prišel v stik z enakimi tujki ali ne. Nasprotno pa mehanizmi naučene odpornosti ob prvem stiku s tujkom šele izoblikujejo imunski odziv. Zato je potreben čas – imunski odziv se pojavi z zakasnitvijo nekaj dni do nekaj tednov. Ko pa se imunski odziv vzpostavi, je dolgo časa (leta in desetletja) pripravljen za prepoznavanje enakih tujkov – to lastnost »pomnjenja« tujka imenujemo imunski spomin. Ponoven vdor enakih tujkov v telo zato izzove hitrejši (zgodnejši) in močnejši imunski odziv kot ob prvem stiku s tujkom. Pravimo, da se imunski sistem po prvem stiku z določeno vrsto bolezenskega mikroba nauči nanj odzivati. Zato ob ponovni okužbi z enakim mikrobom že v kali zatre širjenje mikrobov po telesu in tako prepreči nastanek bolezeni. Ta pojav izkoriščamo zlasti pri cepljenju. Cepivo vsebuje delčke mikroba in nauči imunske celice, da se znajo odzivati proti določenemu mikrobu. Tako je ob okužbi s pravim mikrobom imunski sistem pripravljen na odziv in lahko prepreči nastanek bolezni.

Vnetje

Vdor mikrobov skozi kožo ali sluznice v notranjost telesa v okuženem tkivu povzroči reakcijo, ki jo imenujemo vnetje. Vnetje je stereotipen, vnaprej pripravljen odziv tkiva na vsako poškodbo, pri kateri gre za uničenje (nekrozo) celic ali pojav tujkov v tkivu. Ne glede na vzrok poškodbe (mikrobi, fizična poškodba ali poškodba s kemičnimi sredstvi) sledi zaporedje reakcij tkiva. Na mestu poškodbe se močno okrepi obrambna zmožnost tkiva: poveča se prekrvljenost, vneto mesto pordi in oteče. V vnetišču se začnejo kopičiti obrambne celice in izločati snovi (mediatorje), ki med drugim tudi dražijo živčne končiče. Zato vnetje boli.



Med številnimi snovmi ali mediatorji, ki se tvorijo v vnetem tkivu, je zelo pomembna skupina krvnih beljakovin, ki jo imenujemo komplementni sistem. Delovanje beljakovin komplementnega sistema sproži navzočnost mikrobov v tkivu. Beljakovine komplementnega sistema ob aktivaciji zelo učinkovito uničujejo mikrobe, vendar lahko hkrati tudi okvarjajo tkivo. Poglavitni vir sestavin komplementnega sistema so jetra.



Pomemben mediator vnetja je histamin. Povzroča razširitev žil in poveča prepustnost žilja. Histamin se sprošča iz posebnih celic – mastocitov, ki so zlasti v koži in sluznicah. Zaradi sproščanja histamina iz mastocitov nastanejo alergije.



Pomembni vnetni mediatorji so levkotrieni in prostaglandini, ki pomembno vplivajo na gibanje belih krvnih celic; poleg tega v možganih vplivajo na termoregulacijski center tako, da se ob vnetju poveča telesna temperatura. Aspirin in sorodna zdavila preprečijo tvorbo prostaglandinov in znižajo telesno temperatro, hkrati pa zmanjšajo odziv proti mikrobom, ki ga sicer prostaglandini pospešujejo.
_________________
Lep pozdrav
Marjan

[marjan]

Citokini

Vsak odziv v obliki vnetja poteka v sodelovanju raznovrstnih in številnih imunskih celic (nevtrofilcev, makrofagov, celic T pomagalk, citotoksičnih limfocitov T, limfocitov B, celic NK). Na mestu vdora mikrobov v telo se morajo ustrezne imunske celice zbrati in z medsebojnim signaliziranjem koordinirati svoje dejavnosti v primerno organiziran imunski odziv. Za sporazumevanje uporabljajo imunske celice signalne molekule – citokine (citokin dobesedno pomeni »celični premikalec«). Z izločanjem citokinov posamezna imunska celica vpliva na druge imunske celice, ki so navadno v njeni neposredni soseščini. Citokinov, ki imajo vpliv na imunske reakcije, je veliko vrst. Najbolj znani so interferoni (sprva so bili odkriti kot pomembni mediatorji vnetja pri virusnih okužbah), TNF (Tumor Necrosis Factor, znan predvsem zaradi pomembne vloge pri nastanku septičnega šoka) in interlevkini. Interlevkini so beljakovine, ki jih izločajo limfociti in z njimi vplivajo na druge limfocite. Med interlevkini je najbolj znan interlevkin 2, ki je osrednja molekula, s katero celice T pomagalke dajejo signale drugim limfocitom (limfocitov B, citotoksičnih limfocitov T, celic NK).





Celice, ki omogočajo prirojeno imunost

Fagocitne celice



Fagocitne celice morajo mikrobe (npr. bakterije) najprej prepoznati kot tujke. Nato jih požrejo (fagocitirajo), v celicah ubijejo in razgradijo. Fagocitne celice razlikujejo med »lastnim« in »tujim« na osnovi nekaterih fizikalnih lastnosti površin delcev, s katerimi pridejo v stik. Bakterijske površine se večinoma dovolj razlikujejo od površin telesnih celic, zato se ob stiku fagocitnih celic z bakterijami sproži fagocitoza.



Med fagocitnimi celicami, pomembnimi za odstranjevanje tujkov, je treba omeniti zlasti nevtrofilce in mononuklearne fagocite.





Nevtrofilci


Nevtrofilci nastajajo v kostnem mozgu, od tam pa prehajajo v kri. V krvi preživijo dan ali dva in nato odmrejo. Vnetni mediatorji (npr. aktivirane beljakovine komplementa, kinini, izločki limfocitov in aktiviranih makrofagov) jih mobilizirajo, da prek kapilar vstopijo v vneta tkiva. Tam požirajo tujke in jih znotraj celice s strupenimi snovmi uničijo. Ker so nevtrofilci najpomembnejše obrambne celice za odstranjevanje tujkov, pomanjkanje le-teh v krvi (tj. nevtropenija) pomeni veliko nevarnost – možen je nastanek smrtno nevarnih okužb.



Aktivirani nevtrofilci lahko strupeno vsebino iz svoje notranjosti izločajo tudi navzven in s tem poškodujejo tkiva. Zato kronično vnetje (npr. revmatsko obolenje sklepov) nepopravljivo okvari tudi tkiva lastnega telesa.


Monociti


Monociti nastajajo v kostnem mozgu. Iz kostnega mozga prehajajo v kri kot razmeroma velike okrogle celice – monociti. Monociti se zadržijo v krvi zelo kratek čas (en dan), nato prek kapilar prestopijo v različna tkiva in se pod vplivom lokalnih razmer v tkivu preoblikujejo v nepravilno oblikovane celice, ki jih imenujemo tkivni makrofagi .



Monociti in makrofagi prepoznavajo in požirajo tujke ter jih tako odstranjujejo iz tkiv. Ob tem izločajo vnetne mediatorje, ki sprožijo vnetno reakcijo. Monociti in makrofagi tudi ponujajo delčke požrtih mikrobov (te delčke imenujemo antigeni) v prepoznavo limfocitom T – celicam pomagalkam. Če celica T-pomagalka prepozna delček mikroba (antigen), se aktivira in sproži specifični imunski odziv proti mikrobu.


Specifičnost

Specifični imunski odziv temelji na zmožnosti imunskih celic s pomočjo beljakovinskih molekul – receptorjev – razlikujejo med »lastnim« in »tujim«. Kadar prepoznajo “tuje”, sprožijo napad, s katerim skušajo tujek uničiti in ga odstraniti iz telesa. Na ta način imunske celice vzdržujejo individualnost in integriteto organizma. Lastno (self) opredeljujemo molekule, ki so integralni del organizma in so kodirane v njegovem genskem zapisu (tj. genomu). Tuje (non-self) opredeljujemo kot vse druge molekule. Specifične imunske celice – limfociti – imajo na svojih površinah receptorje, ki specifično prepoznavajo tuje molekue – antigene. Prepoznavi sledi imunski odziv, katerega namen je odstraniti antigene iz telesa. Zaradi raznolikosti molekul v okolju mora biti imunski sistem sposoben specifično prepoznavati milijone različnih antigenov in se nanje ustrezno odzivati.


Imunski spomin in klonska selekcija

Specifični imunski odziv po prvem stiku s tujkom (tj. antigenom) nastane v nekaj dneh do nekaj tednih – imenujemo ga primarni imunski odziv. Ponoven stik z enakim antigenom vzbudi specifični imunski odziv, ki je hitrejši in močnejši od primarnega – imenujemo ga sekundarni imunski odziv (spominski imunski odziv). Zmožnost, da si imunski sistem zapomni odziv proti specifičnemu antigenu in se na ponven stik odzove hitreje in močneje, imenujemo imunski spomin.



Limfociti so celice, ki omogočajo specifični imunski odziv. Limfociti imajo na površini receptorje za tujke – antigene, tj. antigenske receptorje. Protitelesa (Imunoglobulini – Ig) so antigenski receptorji limfocitov B, T-celični receptorji (TCR) pa so antigenski receptorji limfocitov T. Vsak limfocit ima samo eno vrsto antigenskih receptorjev na svoji površini, zato lahko razpozna samo eno vrsto tujka. Raznolikost molekul v okolju narekuje obstoj številnih limfocitov. Ti se razlikujejo glede na specifičnost antigenskih receptorjev.



V organizmu je več milijonov limfocitov, ki se razlikujejo glede na antigensko specifičnost. Antigen, ki pride v telo, se veže samo na limfocite, ki imajo antigenske receptorje ustrezne specifičnosti. Po vezavi antigena se limfocit začne razmnoževati (proliferirati) in diferencirati.



Iz limfocita, ki se po vezavi antigena razmoži, v nekaj dneh nastanejo številni limfociti, ki imajo identične antigenske receptorje. Tako nastane specifični limfocitni klon. Posledica klonske ekspanzije specifičnih limfocitov je imunski spomin. Ob prvem stiku z antigenom je v telesu premalo specifičnih limfocitov, da bi takoj nastal učinkovit imunski odziv. Zato se primarni imunski odziv začne z zakasnitvijo. Potrebna je za ekspanzijo specifičnega klona. Sekundarni imunski odziv je hitrejši in močnejši, ker se proti antigenu odzove specifični klon limfocitov, ki je že nastal med primarnim imunskim odzivom.



Limfociti, ki še nikoli niso prišli v stik s specifičnim antigenom, so naivni limfociti. Med klonsko ekspanzijo se iz dela nastalih limfocitov razvijejo kratkoživi (živijo nekaj dni ali tednov) efektorski limfociti. So v stanju odzivanja na antigen; imenujemo jih tudi aktivirani limfociti. Drugi del limfocitov so dolgoživeči (leta, desetletja) spominski limfociti. Spominski limfociti se aktivirajo ob poznejših stikih s specifičnim antigenom.



Antigen, ki pride v telo, med številnimi naivnimi in spominskimi limfociti izbere tiste, ki imajo ustrezne antigenske receptorje. Zato se razmnožijo samo limfociti, ki specifično prepoznajo antigen. Celoten proces, v katerem antigen povzroči ekspanzijo specifičnega klona limfocitov, imenujemo klonska selekcija. Klonska selekcija je temeljno dogajanje vsakega specifičnega imunskega odziva.
_________________
Lep pozdrav
Marjan

[marjan]

Vrste limfocitov

Limfociti so v primerjavi z makrofagnimi celicami evolucijsko mlajše imunske celice, ki imajo za prepoznavanje tujih molekul posebne receptorje, tj. receptorje za antigen. Z izrazom antigen označujemo vsako molekulo, ki jo imunski sistem specifično prepozna kot tujek. Molekula, ki je antigen za določen organizem, ni nujno antigen za drugega (organizem iste ali druge vrste). Vsak limfocit ima samo eno vrsto receptorjev za antigen. Prepoznavajo samo eno vrsto molekul.


Limfociti B


Limfociti B nastanejo in funkcionalno dozorijo v kostnem mozgu. Njihovi antigenski receptorji so imunoglobulinske (protitelesne) molekule, vsajene v citoplazemsko membrano. Ko limfocit B prvič prepozna tujek, sledi aktivacija celice. Posledica je razmnoževanje celice. Razmnožene celice ostanejo deloma kot dolgoživi (živijo leta, desetletja) spominski limfociti B, deloma pa iz njih nastanejo plazmatke, tj. kratkoživeče (nekaj dni) celice, ki v okolico izločajo velike količine protiteles (pribl. 2000 molekul na sekundo). Plazmatka izloča protitelesa enake specifičnosti, kot je bila specifičnost antigenskih receptorjev tistega limfocita B, iz katerega je plazmatka nastala.



Protitelesa so topne glikoproteinske molekule, ki se vežejo na antigene. Ob vezavi se sprožijo različni mehanizmi, ki odstranijo antigenske molekule iz organizma. Glede na to ločimo več vrst protiteles.


Protitelesa IgG in IgM


Protitelesa IgG so najpogostejša protitelesa v normalnem človeškem serumu, saj jih je okoli 70 %. Lahko prehajajo skozi placento, zato materina protitelesa IgG ščitijo tudi plod pred okužbami. Protitelesa IgM (M – makroglobulini) so zelo velike molekule, zato ne prehajajo iz krvi noseče matere v plodov krvni obrok. Protitelesa IgM pri imunskem odzivu nastanejo prej kot IgG. Ker IgM ne prehajajo skozi placento, je ugotavljanje le-teh uporabno za diagnostiko novorojenčevih okužb v prvih šestih mesecih življenja.



Protitelesa razredov IgG in IgM se razporedijo v zunajceličnih telesnih tekočinah (v krvi, medceličnini, limfi). S svojimi vezišči se povežejo s tujki (antigeni). To na različne načine povzroči odstranitev tujkov iz telesa. Včasih protitelo že samo z vezavo na tujek izniči njegove bolezenske učinke. Vezava na molekule bakterijskih strupov (npr. difterični toksin, tetanusni toksin) lahko izniči njihovo strupeno delovanje. Vezava na viruse prepreči širjenje tujkov po telesu. Vezava protiteles na tujke je tudi znak fagocitnim celicam, da lahko tujke požrejo. Poleg tega vezava protiteles na tujek aktivira proteine komplementnega sistema, te pa potem delujejo “strupeno” na mikrobe.



Protitelesa IgM in IgG so zlasti pomembna za odpornost proti bakterijskim in virusnim okužbam.


Protitelesa razreda IgA


Protitelesa IgA so poglavitna protitelesa, ki ščitijo sluznice pred vdorom mikrobov. Protitelesa IgA se vežejo na tuje molekule, ki so prodrle v sluznico, in jih prenašajo nazaj na površino sluznic. Na površini sluznic pa vezava protiteles IgA na tujke oteži njihov vdor v sluznice. Pomembna lastnost protiteles IgA je v tem, da na sluznicah ne povzročijo vnetja. V nasprotnem primeru bi bile sluznice nenehno vnete zaradi številnih mikrobov, ki prebivajo na njih. Ljudje, ki zaradi dedne motnje ne izdelujejo dovolj protiteles IgA, pogosto obolevajo zlasti za okužbami dihal (prehladi, pljučnice) in črevesnimi okužbami (driske).


Protitelesa razreda IgE


Protitelesa razreda IgE nastajajo predvsem v sluznicah črevesa in dihal. Tam se vežejo na celice, imenovane mastociti. Vezava tujka na potitelesa IgE zato sproži izločanje vnetnih mediatorjev iz mastocitov. Vnetje, ki ga sprožijo mastociti, pa je zelo učinkovito proti parazitom. Zato so protitelesa IgE zlasti učinkovita za odpornost proti okužbam s paraziti. V razvitem svetu, kjer je zelo malo parazitskih obolenj, pa so protitelesa IgE predvsem pomembna zato, ker sodelujejo pri nastanku bolezni, ki jih imenujemo alergije.


Limfociti T

Limfociti T nastanejo v kostnem mozgu. Od tam prehajajo v kri kot nezreli predhodniki limfocitov T in potujejo v priželjc (timus). V njem funkcionalno dozorijo bodisi v celice T pomagalke (CD4) ali citotoksične limfocite T (CD8). Celice T pomagalke po aktivaciji izločajo številne citokine in na ta način uravnavajo imunski odziv. Citotoksični limfociti T po aktivaciji izločajo citotoksične snovi. Tako ubijajo predvsem celice svojega lastnega organizma, okužene z znotrajceličnimi mikrobi (npr. z virusi, znotrajceličnimi bakterijami in paraziti).


Celice NK


Celice NK so podobne limfocitom, vendar nimajo receptorjev za tujke. Tujke verjetno prepoznavajo z receptorji za molekule MHC I (pri človeku so to molekule HLA A, B, C). Molekule MHC I imajo vse zdrave telesne celice. Odsotnost molekul MHC I na celičnih površinah je za celice NK znak, da gre za tujo celico ali pa okvarjeno celico lastnega telesa. Tovrstnemu prepoznanju sledi ubijanje tujka z izločanjem vsebine citotoksičnih zrn. Molekule MHC I pogosto prenehajo izražati celice, okužene z virusi, in tumorske celice, zato so celice NK pomembne za zamejevanje virusnih okužb – zlasti na začetku okužb, ko specifični citotoksični limfociti T še niso pripravljeni. Celice NK verjetno tudi zavirajo nastajanje tumorjev na začetnih stopnjah razvoja.


Najtežja naloga imunskega sistema – razločevanje med “lastnim” in “tujim”


V dobi aidsa je vsakemu bralcu jasno, da ima v svojem telesu množice vojaško organiziranih imunskih celic, ki se sleherno minuto podijo za bakterijami in virusi ter jih pobijajo. Če jih ne bi, bi se v kratkem razpasli po telesu in ga spremenili v gnijoče truplo. S stališča mikrobov smo pač veliki kupi zelo koncentrirane hrane, rajske oaze sredi puste, negostoljubne narave. Z našega stališča pa so mikrobi brezobzirna bitja, ki jim ni mar za lastninske pravice, sporazumevanje in konsenz. Nujna posledica tako različnih pogledov in stališč je vojna – odkrita ali podtalna, vroča ali hladna, boleča ali zabavna, vsekakor pa vsakdanja.



Prvi in najresnejši problem naših notranjih vojakov – imunskih celic – je vsekakor odločitev, kdo je sovražnik. Ne, problem ni banalen, še manj preprost. Je sovražnik krvoločna, sluzasta bakterija? Je, jasno! Je sovražnik oster, zašiljen, ubijalski virus? Je! Kakšno vprašanje! Kaj pa, ko zašiljen virus vdre v našo lastno, povsem nedolžno celico in svoje umazane gene skrije med njene pristne, domoljubne gene? Je okužena celica zaradi treh, štirih tujih genov – med desettisoči pristnih in domačih – postala sovražnik za odstrel? Hm, hm ... Kaj pa če pristna, domača celica zaradi naključnega kozmičnega žarka spremeni (mutira) kak svoj gen? Objektivno je njena razlika od domoljubnega ideala ravno tolikšna kot pri okuženi celici. Je torej še naša ali tujek za odstrel? Celo trdi, starozavezni Bog je v podobnih primerih cincal in popuščal: "Če najdeš v vsem mestu pet pravičnih, ne bom uničil mesta!"



Ko so znanstveniki dobili imunske celice pod mikroskop, niso videli nič posebnega; samo preproste, mehurjaste vreče, polne strupa za eksekucijo. Mimo priplava sluzasta bakterija, mehurjevka se je dotakne in pifff ... izpusti strup. Mimo priplava domoljubna celica, mehurjevka se je dotakne in ... nič, spusti jo živo naprej.



Kako torej imunske celice v praksi prepoznavajo sovražne mikrobe? Načeloma lahko obrambna celica razloči tujke od lastnih celic bodisi tako, da prepoznava lastne celice, vse neprepoznane celice pa ima za tujke. Po drugi strani lahko prepoznava tujke, vse neprepoznane celice pa ima za svoje lastne. Prvi način prepoznavanja uporablja v vsakdanjem življenju policija s pomočjo osebnih izkaznic. Vsakdo, ki se izkaže z veljavno osebno izkaznico, lahko nadaljuje nočni potep, tisti brez izkaznice, pa je sumljiv. Seveda je pogoj za uspešen sistem osebnih izkaznic primerna tehnologija izdelave osebnih dokumentov, saj jih ne sme biti prelahko ponarejati. Drugi način prepoznavanja – prepoznavanje tujkov – pa uporablja policija v primerih, ko s pomočjo tiralic (fotografij, fotorobotov, osebnih opisov in drugih podatkov) išče posamezne kriminalce. Sistem tiralic je udobnejši za državljane, ker ne zahteva nenehnega legitimiranja; vendar je delo za policijo mnogo zahtevnejša, obstaja tudi verjetnost napak – policija pomotoma lahko aretira tudi poštene državljane, ki imajo to smolo, da so podobni kriminalcu na tiralici.



Razločevanje tujkov – mikrobov – od lastnih celic je zato najbolj zapletena naloga imunskih celic. Razločevanje mora biti tako zanesljivo, da zazna sleherno izmed mnogoštevilnih mikrobnih vrst, ki vdrejo v tkivo, hkrati pa se ne sme zgoditi, da imunska celica napade katero od lastnih celic. Če se povrnemo na obema možnima načinoma razločevanja med lastnim in tujim, je prepoznavanje lastnega (sistem osebnih izkaznic) za imunske celice načeloma preprostejše, manj raznoliko; tak sistem ogrožajo le mikrobi, ki bi ponarejali osebne izkaznice in se z njimi predstavljali kot normalne telesne celice. Posledica je, da obrambne celice ne ukrepajo proti mikrobom, ki so vdrli v organizem, zato lahko zbolimo. Drugi način razločevanja, ki temelji na prepoznavanju tujega (sistem tiralic), pa je zaradi številnih vrst mikrobov razmeroma zapleten, kajti posamezna tiralica mora vsebovati dovolj natančne podatke za razpoznavo. Če podatki niso dovolj natančni, se lahko zgodi pomota in obrambne celice ne prepoznajo mikrobov in jih ne napadajo, zato se mikrobi neovirano razpasejo po organizmu. Še slabše pa je, če na osnovi površne tiralice obrambne celice začnejo prepoznavati normalne telesne celice za tujke. Tako se zgodi, da obrambne celice začnejo uničevati zdrave telesne celice, posledica pa je seveda (avtoimunska) bolezen.



Pomembno je še razjasniti, kaj obrambne celice "vidijo" na drugih celicah, da razlikujejo med lastnimi in tujimi celicami? Obrambne celice se lahko gibljejo skozi različna tkiva in tam s svojo površino "otipavajo" površine delcev, ki jim pridejo na pot. Edina informacija, ki jo obrambne celice lahko dobijo o kakršnemkoli delcu, je informacija o fizikalnih in kemijskih lastnostih površine delca. Evolucijsko najpreprostejše obrambne celice – fagocitne celice – razpoznavajo predvsem fizikalne lastnosti površin delcev, ki jih srečajo: velikost delcev ali njihov električni naboj. Če so naštete lastnosti podobne lastnostim pri normalnih telesnih celicah, fagocitna celica ne napade delca. Če se omenjene lastnosti razlikujejo od lastnosti normalnih telesnih celic, fagocitna celica napade delec.



Razvojni korak naprej od fagocitnih celic so imunske celice, ki so zmožne prepoznavati tujke s pomočjo natančnih kemijskih vezi. Taka imunska celica ima na površini posebne molekule – receptorje, ki se lahko natančno povežejo z eno samo vrsto drugih molekul. Receptorska molekula je nekakšen ključ, ki ustreza eni sami možni obliki ključavnice. Če se ključ v ključavnici obrne, govorimo, da se je "zgodilo" prepoznanje.



Poglavitna težava pri sistemu ključavnic je v tem, da lahko mikrobi ključavnice ponarejajo. Če mikrob na svoji površini razvije molekulo, ki je enaka kot ključavnica na normalnih telesnih celicah, se lahko s tako ključavnico legitimira obrambnim celicam, te pa ga imajo za svojo lastno, normalno celico. Da bi bila zadrega še večja, imajo mikrobi izredno sposobnost kreiranja novih molekul. Ta sposobnost je pri mikrobih neprimerljivo večja kot pri večceličarjih zato, ker se mikrobi naglo razmnožujejo. Generacije novih in novih mikrobov si sledijo v nekajdesetminutnih razmikih, zato mikrobi v nekaj tednih ali mesecih lahko opravijo toliko evolucijskih sprememb kot sesalci v milijonih let. Razumljivo je, da lahko mikrob v kratkem času oponaša sleherno molekulo, ki bi bila ugodna za njegov obstoj v gostitelju.
_________________
Lep pozdrav
Marjan

[marjan]

Individualizacija imunske prepoznave: molekule MHC in celice NK

Bistvo individualizacije imunske prepoznave je v tem, da vsak osebek določene vrste razvije svoje lastne, unikatne osebne izkaznice, ki jih prepoznavajo imunske celice. Vse telesne celice določenega človeka morajo na svojih površinah nositi enotne molekularne ključavnice, imunske celice pa imajo ustrezne molekularne ključe. Z njimi preizkušajo, ali gre za njihove lastne ali tuje celice.



Vsaka telesna celica ima na površini 6 različnih molekul, ki rabijo kot ključavnice, imunske celice pa premorejo 6 ustreznih ključev, s katerimi prepoznajo "lastne" telesne celice. Te molekule imenujemo molekule MHC in so pomembne pri ugotavljanju primernega dajalca organa za transplantacije. S tem nastane kombinacija molekul, ki jo lahko primerjamo s šifro sefa. Ker ima vsak človek svojo šifro molekul, to preprečuje mikrobom, da bi se jim "splačalo" prilagajati vsakemu posamezniku; zelo malo upanja bi namreč imeli, da bo prilagoditev koristila tudi pri kakšnem drugem posamezniku.


Imunska toleranca

Poudarili smo že, da je najzahtevnejša naloga imunskega sistema razločevanje med njegovim lastnim in tujim (»self – non self«). Ko limfociti prepoznajo tujek, se aktivirajo – odzovejo se z “napadom” na prepoznan tujek. Zato v organizmu ne sme biti limfocitov, ki bi se odzivali na molekule svojega lastnega organizma, kajti taki limfociti bi uničevali telesne celice, tkiva in organe ter s tem povzročali bolezen. Mehanizmi imunske tolerance preprečujejo imunski odziv proti lastnim molekulam, tkivom in organom. Kadar mehanizmi imunske tolerance ne delujejo, nastanejo avtoimunske bolezni – posledica je uničevanje lastnih celic in tkiv. Med mehanizmi imunske tolerance je najbolj znana klonska delecija – tj. odstranitev potencialno nevarnih limfocitov T, ki poteka med njhovim dozorevanjem v timusu. V selekcijskem procesu preživijo le limfociti, ki so se zmožni odzvati na molekule, tuje za telo (antigene), ne odzivajo pa se na molekule svojega lastnega organizma, podobno kot poteka klonska selekcija nezrelih limfocitov B v kostnem mozgu.


Uravnavanje imunskega odziva


Anatomsko so imunske celice organizirane v limfatičnih tkivih (bezgavke, vranica, limfatični folikli v sluznicah). Samo tam se ustvarijo razmere za učinkovito imunsko aktivacijo, ki zahteva navzočnost tujkov, neposreden stik različnih tipov celic (makrofagi, celice T pomagalke, limfociti B, citotoksični limfociti T) in dovolj veliko tkivno koncentracijo različnih citokinov. Odziv efektorskih celic (limfocitov B, citotoksičnih limfocitov T) uravnavajo zlasti izločki limfocitov T – celic pomagalk. Med njimi je interlevkin 2 pogoj za aktivacijo efektorskih celic. Drugi citokini pa dodatno usmerijo imunski odziv.



Med celicami pomagalkami ločimo več podvrst, ki izdelujejo v odgovor na antigensko draženje različne imunske hormone – citokine. Po prvi stimulaciji s tujkom – antigenom – izdelujejo celice T pomagalke predvsem snov interlevkin 2. Nadaljnji stiki s tujki pa usmerijo razvoj celic T pomagalk v podvrste Th1 ali Th2, ki različno vplivajo na imunski odziv.



Posledica prevlade imunskega odziva Th1 proti določenemu antigenu je močno vnetje (citotoksičnost, IgG, ki aktivirajo komplement) na mestu vdora antigena v organizem. Močno vnetje bolj učinkovito odstrani tujek, hkrati pa bolj poškoduje lastna tkiva (preobčutljivostna reakcija). Prevlada imunskega odziva Th2 povzroči odstranjevanje tujkov (IgA) s pomočjo protiteles, kar manj škoduje tkivom, vendar je hkrati manj učinkovito.



Imunski odziv v veliki meri uravnavajo tudi hormonski in živčni signali; med njimi so najbolj raziskani tisti, ki se pojavljajo v zvezi s stresom.









Copyright © 2003 Inštitut za mikrobiologijo in imunologijo. Vse pravice pridržane.
_________________
Lep pozdrav
Marjan

[marjan]

Nadaljevanje !

klikni ..!

http://www.imi.si/ihan/
_________________
Lep pozdrav
Marjan