ZDRAVSTVENE TEŽAVE - pomagajmo si...

[marjan]

ZASTRUPITVE PRVA POMOČ PRI ZASTRUPITVAH

Patricija Lipovšek, dr.med.


Strupi so snovi, ki zaradi svoje kemične sestave škodljivo vplivajo na organizme. Kadar strup povzroči določeno okvaro, govorimo o zastrupitvi. Zastrupitev lahko povzročijo praktično vse snovi, kadar gre za veliko količino teh snovi.

Najpogostejše snovi, ki povzročijo zastrupitev, so: zdravila, alkohol, prepovedane droge, plini, pesticidi, predmeti splošne rabe (npr. čistila, kozmetika), strupi strupenih rastlin, gob in živali.

Delovanje strupov je odvisno od njihovih fizikalno-kemijskih lastnosti. Strupi, politi po koži, lahko povzročijo opeklino kože, zaužiti ali vdihnjeni strupi pa lahko povzročijo opeklino sluznice prebavil ali dihal. Strupene snovi se lahko tudi vsrkajo preko kože in sluznic, preidejo v kri in se razširijo po vsem telesu.

Zastrupitve delimo na namerne in nenamerne. Nenamerne zastrupitve so pogostejše pri otrocih in so posledica igre in nesreč pri raziskovanju okolice. Otroci se najpogosteje zastrupijo s sredstvi za čiščenje in osebno nego, zdravili, alkoholom in rastlinami, kar najdejo v domači kuhinji, kopalnici, spalnici ali na vrtu. Pri odraslih pa so nenamerne zastrupitve največkrat posledica neprevidnega dela (zastrupitve s plini v zaprtem prostoru), zlorab prepovedanih drog ali alkohola, zaužitja strupene hrane (zastrupitve s strupenimi gobami ali rastlinami) in pikov strupenih živali.
Hitra in pravilna prva pomoč lahko pri zastrupitvah prepreči nastanek hude zastrupitve in trajnih posledic.

Prepoznavanje zastrupitve

Zastrupitev je velikokrat očitna in jo lahko prepoznamo že po okoliščinah zastrupitve:
• prazna embalaža alkoholne pijače, pesticida, zdravil
• vbodna mesta po telesu in injekcijska igla v bližini telesa
• vonj po plinu
• razlita industrijska kemikalija
• poslovilno pismo

Včasih pa zastrupitev ni očitna in je ob srečanju z nenadno obolelo osebo odločilno, da sploh pomislimo na zastrupitev.
Na zastrupitev moramo pomisliti vedno, ko si bolnikovega stanja ne znamo pojasniti!


Prva pomoč pri zastrupitvahZa pomoč moramo poklicati na telefonsko številko 112 ali zdravnika v najbližjo ambulanto.




Prva pomoč pri zastrupitvah vključuje:

1. Skrb za lastno varnost pri reševanju!
Pri nudenju prve pomoči zastrupljencu moramo najprej poskrbeti za lastno varnost! (uporabimo rokavice, prezračimo prostor, itd.). Ostati moramo mirni in ne smemo ravnati nepremišljeno, ker lahko s svojim ravnanjem še dodatno poslabšamo stanje zastrupljenca in se zastrupimo še sami!!!


2. Klic na pomoč
Hiter klic na pomoč je lahko najpomembnejši dejavnik pri reševanju zastrupljenca, saj sta reševanje iz zastrupljenega območja in zdravljenje zastrupitve pogosto nemogoča brez ustrezne opreme. Pomoč moramo poklicati takoj, tudi če samo sumimo na zastrupitev ali menimo, da zastrupitev ni nevarna. S klicem na pomoč ne smemo nikoli čakati toliko časa, da se pokažejo prvi znaki zastrupitve.

Za pomoč moramo poklicati na telefonsko številko 112 ali zdravnika v najbližjo ambulanto.

Dežurni zdravnik nam bo dal natančnejša navodila o nudenju prve pomoči in nevarnostih, ki jih predstavlja strup.

Pri klicu na pomoč moramo odgovoriti na čim več naslednjih vprašanj:

• Kdo se je zastrupil in kdo kliče?
• S katerim strupom se je zastrupil?
• Kakšni količini strupa je bil izpostavljen?
• Kdaj se je zastrupil?
• Kako se je zastrupil?
• Sledi opis glavnih težav (stanje zavesti, dihanja, utripa)

3. Prepoznavanje strupa in shranjevanje vzorca
Prepoznavanje strupa, s katerim se je zastrupljenec zastrupil, se začne ob začetku nudenja prve pomoči in poteka med celotnim zdravljenjem.

Med nudenjem prve pomoči ali ob prihodu reševalcev je zelo pomembno, da:

1. natančno opišemo okoliščine zastrupitve,
2. shranimo vzorce strupa, embalažo in navodila za uporabo.

4. Reševanje iz zastrupljenega območja
S hitrim reševanjem ponesrečenca iz zastrupljenega območja skrajšamo škodljivo delovanje strupa na kožo in sluznice ter zmanjšamo kopičenje strupa v telesu.

V primeru, da so na mestu zastrupitve še vedno prisotni strupi, se moramo pred reševanjem zaščititi ali odstraniti strup, npr. s prezračevanjem prostora.

Nevarnost, da se zastrupimo med reševanjem, je posebno velika pri zastrupitvah s plini, hlapi, parami, z jedkovinami (jedkovine so kisline, baze in jedke soli), z industrijskimi kemikalijami in z vojaškimi strupi.
V Sloveniji so za reševanje zastrupljencev iz zastrupljenih območij usposobljeni in opremljeni gasilci. Zaščitna oprema gasilcev je sestavljena iz zaščitne obleke, pokrivala, rokavic in škornjev, zaščitne maske in avtonomnega dihalnega aparata.

5. Vzpostavljanje in vzdrževanje osnovnih življenjskih funkcijV primeru, da je zastrupljenec neodziven, moramo takoj poklicati pomoč (tel. 112). Oživljanje pri zastrupitvah se ne razlikuje od običajnega oživljanja. Pri zastoju dihanja najprej sprostimo dihalno pot, odstranimo morebitno izbruhano vsebino in strup iz ustne votline ter pričnemo z oživljanjem.
Pri zaužitju jedkovine, pesticida ali cianidov se lahko ob umetnem dihanju usta na usta zastrupimo. Zato moramo v teh primerih obraz zastrupljenca najprej dobro očistiti in se pred stikom z usti zastrupljenca zaščititi z masko, obrazno folijo ali s čim drugim (npr. robcem, gazo). Pri zastrupitvah s cianidi in pesticidi je tudi pomembno, da ne vdihavamo zraka pred usti zastrupljenca. Nezavestnega zastrupljenca, ki diha, položimo v bočni položaj: obrnemo ga na levi bok z glavo, obrnjeno v stran in navzdol. To je potrebno zaradi velike nevarnosti bruhanja in vdiha izbruhanine.


6. Odstranjevanje strupa
Delovanje strupa zmanjšamo z odstranjevanjem strupa s/iz telesa zastrupljenca. Odstranjevanje mora biti hitro in pravilno, saj lahko z nepravilnim ukrepanjem dodatno poškodujemo zastrupljenca ali pa se zastrupimo še sami!

Odstranjevanje strupa pri zastrupitvah z zaužitjem strupa
Zastrupljencu, ki je strup zaužil, odstranimo strup ali zmanjšamo njegovo strupenost s čiščenjem ustne votline in z razredčevanjem z navadno vodo. Brez posvetovanja z zdravnikom ne smemo izzvati bruhanja ali dati aktivnega oglja!

Čiščenje ustne votline je pomembno predvsem pri odstranjevanju zaužite jedkovine. Posebno pomembno je, da dobro očistimo sluznico pod jezikom in okoli obeh dlesni, saj lahko zaostala jedkovina povzroči hudo opeklino in trajno brazgotino sluznice.

Trde delce v ustni votlini najlažje očistimo s prstom, ovitim v robec ali gazo. Pomembno je, da zastrupljenec, ki je pri zavesti, v čiščenje privoli in pri tem sodeluje, saj nas lahko v nasprotnem primeru ugrizne v prst.
Tekoče jedke snovi v ustni votlini najlažje odstranimo pri zavestnem zastrupljencu z grgranjem navadne vode, ki jo mora zastrupljenec nato izpljuniti; če pa je zastrupljenec nezavesten, očistimo ustno votlino s prstom, ovitim v robec ali gazo.

Razredčevanje strupa
Cilj razredčevanja je zmanjšanje koncentracije zaužite strupene snovi, ki je v stiku s sluznico prebavil. Čim hitrejše razredčevanje z vodo je koristno predvsem pri zaužitju jedkovin.

Zastrupljenec naj popije 1–2 decilitra navadne vode po požirkih.
Hitro zaužitje večje količine vode lahko izzove bruhanje, kar je izredno nevarno, kadar je zastrupljenec zaužil jedkovino. Bruhanje namreč dodatno poškoduje stene prebavil in lahko povzroči celo razpok stene prebavil.
Osebi, ki ni pri zavesti ne smemo dati piti oziroma jesti ničesar!
Izničevanje učinka strupa z zaužitjem limoninega soka, kisa, milnice, soli ali surovih jajc ni dovoljeno!
Zastrupljencu ne smemo nikoli dati piti mleka brez posveta z zdravnikom.

Izzivanje bruhanja
Bruhanje izzovemo le po posvetu z zdravnikom in samo v primeru, ko je zastrupljenec pri zavesti in sodeluje. Bruhanje izzovemo tako, da s prstom ali mehkim predmetom dražimo jeziček na mehkem nebu ali žrelo.

Preden izzovemo bruhanje, mora zastrupljenec popiti 1–2 decilitra navadne vode.
Izzivanje bruhanja je prepovedano pri: zastrupitvah z jedkovinami (kisline, baze, jedke soli),zastrupitvah s hlapnimi organskimi topili (bencin, nafta, petrolej, eterično olje, aceton), zastrupitvah, ki povzročajo krče, moteni zavesti ali odsotnem žrelnem refleksu in nosečnicah.

Uporaba slane vode za izzivanje bruhanja ni dovoljena.!

Uporaba aktivnega oglja
Aktivno oglje v prebavilih veže strup ter s tem prepreči prehod strupa v kri. Pri zastrupitvah uporabljamo aktivno oglje le v obliki prahu in granul.
Aktivno oglje je učinkovito pri zaužitju večine strupov, pri nekaterih zastrupitvah pa je lahko škodljivo, zato ga lahko damo zastrupljencu le po posvetu z zdravnikom!

Ne smemo ga dati pri zastrupitvah z jedkovinam, ker v tem primeru ni koristno in hkrati onemogoči preiskavo prebavil. Ravno tako ni učinkovito pri zaužitju etanola, litija in železa.

En gram aktivnega oglja na kilogram telesne teže zastrupljenca oziroma največ 25 gramov zmešamo z navadno vodo v razmerju 1 : 4.

Zastrupljenec naj popije aktivno oglje, pomešano z vodo, postopno po požirkih. Vse zastrupljence, ki smo jim dali aktivno oglje, moramo opazovati zaradi nevarnosti bruhanja in vdiha oglja ter odpeljati na pregled k zdravniku.

Odstranjevanje strupa s kože
Kožo moramo čim hitreje očistiti z navadno vodo in milnico. Pomembno je, da strupa ne razširimo na zdrave predele kože in da si med čiščenjem ne poškodujemo rok!

Zastrupljencu odstranimo obleko tako, da jo razrežemo ali raztrgamo, pri jedkovinah pa jo najprej speremo. Kožo splaknemo z mlačno vodo, jo očistimo z mlačno milnico in ponovno dobro izperemo. Pazimo, da voda s strupom ne odteka na zdrave predele kože;

Uporabljati moramo rokavice! Poškodovano kožo nato pokrijemo s suhim sterilnim povojem. Če je poškodovan obraz, ga ne obvezujemo. Mehurjev ne prediramo.

Odstranjevanje strupa pri vdihavanju strupa
Pri reševanju zastrupljenca, ki se je zastrupil s plini, je zelo pomembno, da v prostoru ni več strupenih plinov. Strupen plin lahko odstranimo s prezračevanjem prostora (odpremo vrata in okna) in/ali z zaprtjem dovoda strupenega plina (cevi plinske napeljave so rumene barve).

Ob vstopu v prostor moramo čimbolj zadržati dih. Zastrupljenca moramo takoj premestiti na svež zrak.

V primeru, da iz prostora ne moremo odstraniti plina ali da ne moremo preveriti njegove prisotnosti in nimamo zaščitne opreme, moramo počakati na pomoč gasilcev.

Odstranjevanje strupa iz oči
Zastrupljencu, ki mu je prišel strup v oči, moramo čim hitreje izprati oči. Pred izpiranjem odstranimo kontaktne leče in trdne delce. Jedkih tujkov NE poskušamo odstraniti, ker lahko poslabšamo poškodbo očesa, če se premaknejo.

Oči izpiramo vsaj 15 minut, lahko tudi med prevozom. S palcem in kazalcem razpremo očesni veki, vendar tega ne smemo početi na silo in pritiskati na zrklo. Za izpiranje uporabimo curek iz pipe ali posodo z livčkom, napolnjeno z navadno vodo. Blag curek mlačne čiste vode usmerimo v notranji kot očesne reže oz. na koren nosu, če sta prizadeti obe očesi. Curek vode ne sme teči naravnost na zrklo, voda mora teči od notranje strani očesne reže navzven. V oko ne smemo dati očesnih kapljic.


7. Prevoz zastrupljenca
Poskrbeti moramo za hiter in varen prevoz zastrupljenca do zdravnika. Najprimernejši je prevoz z rešilnim avtomobilom, ki ga napoti zdravnik po našem klicu na pomoč, saj je lahko nestrokoven prevoz škodljiv. Med prevozom mora biti zastrupljenec v ustreznem položaju (npr. v bočnem položaju za nezavestnega). Stanje zastrupljenca se lahko hitro poslabša, zato ga moramo med prevozom vedno spremljati. Z zastrupljencem obvezno pošljemo tudi ostanke strupa in embalažo. V bolnišnico napotimo tudi svojce in očividce ali sporočimo njihovo telefonsko številko, da bodo lahko pomagali pri razjasnitvi okoliščin zastrupitve.

Viri:
Ahčan U.
Prva pomoč.
_________________
Lep pozdrav
Marjan

[marjan]

Zastrupitve


Prepoznavanje zastrupitve

Zastrupitev je velikokrat očitna in jo lahko prepoznamo že po okoliščinah zastrupitve:

•prazna embalaža alkoholne pijače, pesticida, zdravil;
•vbodna mesta po telesu in injekcijska igla v bližini telesa;
•vonj po plinu;
•razlita industrijska kemikalija;
•poslovilno pismo.

Včasih pa zastrupitev ni očitna in je ob srečanju z nenadno obolelo osebo odločilno, da sploh pomislimo na zastrupitev.

Na zastrupitev moramo pomisliti vedno, ko si bolnikovega stanja ne znamo pojasniti!

Prva pomoč pri zastrupitvah vključuje:

•skrb za lastno varnost pri reševanju;
•reševanje iz zastrupljenega območja;
•preverjanjem vzpostavljanje in vzdrževanje osnovnih življenjskih funkcij;
•klic na pomoč;
•odstranjevanje strupa z zastrupljenca (pri jedkovinah pred klicem na pomoč);
•prepoznavanje strupa in shranjevanje vzorca;
•prevoz zastrupljenca.

Skrb za lastno varnost pri reševanju

Pri nudenju prve pomoči zastrupljencu moramo najprej poskrbeti za lastno varnost, npr. z uporabo zaščitnih rokavic. Ostati moramo mirni in ne smemo ravnati nepremišljeno, ker lahko s svojim ravnanjem še dodatno poslabšamo stanje zastrupljenca in se zastrupimo še sami.

Ne rešuj brez zaščite, ker lahko sam postaneš žrtev!

Reševanje iz zastrupljenega območja

S hitrim reševanjem ponesrečenca iz zastrupljenega območja skrajšamo škodljivo delovanje strupa na kožo in sluznice ter zmanjšamo kopičenje strupa v telesu.

V primeru, da so na mestu zastrupitve še vedno prisotni strupi, se moramo pred reševanjem zaščititi ali odstraniti strup, npr. s prezračevanjem prostora.

Nevarnost, da se zastrupimo med reševanjem, je posebno velika pri zastrupitvah:

•s plini, hlapi, parami;
•z jedkovinami;
•z industrijskimi kemikalijami;
•z vojaškimi strupi.

V Sloveniji so za reševanje zastrupljencev iz zastrupljenih območij usposobljeni in opremljeni gasilci. Zaščitna oprema gasilcev je sestavljena iz zaščitne obleke, pokrivala, rokavic in škornjev, zaščitne maske in avtonomnega dihalnega aparata
_________________
Lep pozdrav
Marjan

[marjan]

Pristop k poškodovancu

Ko ugotovimo, da poškodovanec oz. nenadno oboleli (v nadaljevanju prizadeti)potrebuje našo pomoč, moramo pri nudenju prve pomoči vedno slediti enakemu vrstnemu redu postopkov. To nam omogoča, da vedno napravimo vse postopke in da nikoli ničesar ne pozabimo.

Pogosto je potrebno ukrepati hitro in odločno, brez razmisleka. Postopki v okviru prve pomoči (pa tudi v okviru nujne medicinske pomoči) so naravnani tako, da najprej rešujemo tiste težave, ki prizadetega najbolj ogrožajo. Šele ko se prepričamo, da oživljanje ni potrebno, se lotimo začetnega pregleda, s katerim poskušamo ugotoviti resne poškodbe ali bolezni. Če tudi teh nismo ugotovili, se lotimo natančnejšega pregleda in odkrivanja manj nevarnih poškodb ali bolezenskih težav.



Nezavest

Vzrok nezavesti je lahko nevrološka bolezen, npr. možganska kap, lahko je posledica poškodbe možganov ob prometni nezgodi, udarcu v glavo ali pa je posledica druge bolezni ali stanja, ki povzroči okvaro ali moteno delovanje možganov, kot so npr. zloraba mamil, alkoholni opoj, prenizek ali previsok krvni sladkor, pa tudi srčna kap in posledični zastoj delovanja srca.

Oglejte si, kako ukrepamo, če opazimo osebo, ki ima moteno zavest.


Klic na 112
Klic na 112

Ko smo soočeni z nesrečo ali potrebujemo pomoč, ki presega naše zmožnosti, nemudoma pokličemo na številko 112 – Regijski center za obveščanje (ReCO). V Sloveniji je vzpostavljena mreža 13 regijskih in enega državnega centra za obveščanje.

Ob klicu dobimo operaterja/dispečerja na področnem centru, ki bo glede na okoliščine poskrbel za najustreznejšo obliko zaščite, reševanja in pomoči. Dal nam bo ustrezne informacije oz. navodila ali pa naš klic preusmeril in preko pozivnikov aktiviral ustrezne službe.

Centri za obveščanje delujejo nepretrgoma 24 ur vse dni v letu. Telefonski klic na to številko je brezplačen tako z mobilnega kot stacionarnega telefona. Tako je mogoč klic iz javnih telefonskih govorilnic brez uporabe kovancev ali telefonske kartice, z mobilnega telefona pa tudi v primeru vseh porabljenih impulzov.

Klic na 112

Kadarkoli kličemo na številko 112 in potrebujemo pomoč službe nujne medicinske pomoči (NMP), si pri oblikovanju sporočila pomagamo z naslednjimi vprašanji:

•Kdo kliče?
•Kaj se je zgodilo?
•Kje se je zgodilo?
•Kdaj se je zgodilo?
•Koliko je ponesrečencev in kdo so?
•Kakšne so poškodbe?
•Kakšne so okoliščine na kraju nesreče?
•Kakšno pomoč potrebujemo?

Na koncu posredujemo tudi svojo telefonsko številko, kar bo olajšalo ponovno vzpostavitev stika v primeru, da pride do motenj oz. prekinitve telefonske zveze.

Preden pokličemo NMP, se moramo prepričati, kakšne zdravstvene težave ima poškodovanec/nenadno oboleli. Oseba, ki kliče, naj ustrezne podatke posreduje čimbolj zbrano in umirjeno, seznanjena mora biti z zdravstvenim problemom, zaradi katerega kliče, dobro mora poslušati vprašanja in navodila dispečerja. Vedno počaka na zvezi, saj jo bo strokovnjak (zdravstveni tehnik – dispečer ali zdravnik) na drugi strani zveze povprašal še po kakšnih drugih pomembnih dejavnikih oz. ji dal navodila za učinkovito ravnanje na kraju nesreče.

Po danih navodilih dispečer svetuje klicatelju, kako naj počaka na prihod intervencijske ekipe. Nekdo mora ostati ob poškodovancu/nenadno obolelem in mu nuditi prvo pomoč v skladu z navodili, druga oseba pa naj počaka ekipo tako, da:

•zapre domače živali (še zlasti psa, mačke, eksotične živali …);
•odklene in odpre vhodna vrata, ograjo;
•počaka reševalce ob cesti pred hišo;
•čaka z dvigalom v stanovanjskem bloku;
•počaka na dogovorjenem križišču ali ob objektu;
•ponoči osvetli hišo, stopnišče;
•z baterijsko svetilko pomaha intervencijski ekipi.

Prva pomoč, ki jo dajo prisotni na kraju dogodka in čimprej po dogodku, je v posameznih primerih bistvenega pomena za preživetje poškodovanih/nenadno obolelih. Izkušnje pa kažejo, da prisotni na kraju nesreče najpogosteje pokličejo ekipo NMP, sami pa do prihoda ne nudijo prve pomoči oz. so njihovi postopki doktrinarno neustrezni.

V primeru prometne nesreče nas bo dispečer povprašal še po naslednjih podatkih:

•vrsta in število udeleženih vozil (motor, avto, tovornjak, avtobus …);
•vrsta tovora (nevarnost eksplozije, požara, radioaktivnega sevanja);
•število poškodovanih oseb in obseg poškodb (laična ocena dogodka);
•znana tveganja na kraju dogodka (podatki, pomembni za aktiviranje drugih služb za zaščito in reševanje).


PRVA POMOČ: PRIROČNIK S PRAKTIČNIMI PRIMERI, doc.dr. Uroš G. Ahčan, dr. med.,
Rdeči Križ Slovenije
_________________
Lep pozdrav
Marjan

[marjan]

Poškodbe kosti in sklepov

Razlikovanje med hujšim zvinom, izpahom in zlomom kosti v sklepnem predelu je zaradi podobne klinične slike včasih težavno, za pravilno prvo pomoč pa natančna opredelitev niti ni potrebna.

Ob prvem stiku s poškodovancem veljajo splošni napotki prve pomoči. Te poškodbe so pogoste v odročnih krajih (smučanje, plezanje ipd.) zato je potrebno zavarovati teren in poklicati reševalno službo. Z udov odstranimo ves nakit, saj bi le-ta ob otekanju uda lahko povzročil stisnjenje žil in motnje pretoka krvi. Poškodovanca natančno pregledamo, glede na pomembnost prej oskrbimo morebitne pomembne pridružene poškodbe.

Nadaljnje postopke prve pomoči si najlažje zapomnimo z angleškim akronimom R. I. C. E. (rest – počitek, imobilizacija; ice – led, hlajenje; compression – stisnjenje, povijanje; elevation – dvig).

Da preprečimo nadaljnje poškodbe in zmanjšamo bolečino, je potrebno mirovanje in imobilizacija poškodovanega sklepa oz. uda v položaju, ki poškodovancu najbolj ustreza. Poškodovani sklep lahko pred tem povijemo, vendar tako, da ne povzročamo bolečine in čezmernega stisnjenja. Čim prej pričnemo s hlajenjem. Hladimo z ledom preko tkanine in nikoli neposredno, saj lahko s tem povzročimo omrzline (glej poglavje 26). Hladimo 15 minut z 10-minutnim presledkom ter nato še 10 minut. Če je le mogoče, poškodovani ud dvignemo 15-25 cm nad raven srca. S temi postopki zmanjšamo oz. preprečimo nastanek otekline in zmanjšamo bolečino. Poleg tega hlajenje zmanjša presnovo v tkivu in s tem sekundarno okvaro zaradi pomanjkanja kisika.

Izpaha nikdar ne poskušamo uravnati sami, ker lahko povzročimo hude bolečine in dodatne poškodbe mehkih tkiv, žil in živcev. V primeru obsklepnih zlomov lahko ob poskusu naravnave pride do premika odlomkov.

Razmaknemo lahko tudi sklepne zlome. Poškodovancu ne damo jesti ali piti, saj bo morebiti potrebna naravnava ali operativno zdravljenje v splošni anesteziji. Poskrbimo za čim prejšnji prevoz do ustrezne zdravstvene ustanove, kjer bomo ob predaji opisali natančen mehanizem poškodbe in opozorili na zaplete ter da gre za morebiten ponavljajoči se izpah. Če ugotovimo motnje prekrvitve in živčne funkcije, je prva pomoč enaka. Poškodovanca je potrebno prepeljati v bolnišnico in osebje opozoriti na motnjo, čeprav je motnja morda do takrat že izzvenela. Ob odprtih izpahih moramo zaustaviti morebitno krvavitev, rano sterilno pokriti, predel imobilizirati in poiskati strokovno pomoč.

V primerih, ko na pomoč pokličemo ekipo nujne pomoči na telefonsko številko 112, in bo le-ta predvidoma prišla v kratkem času, imobilizacija ni potrebna. Poškodovanega predela ne premikamo. Počakamo, da strokovno usposobljene osebe poškodovani predel imobilizirajo s posebej izdelano opornico in pričnejo z lajšanjem bolečin z analgetiki. Dlje kot je minilo od izpaha do naravnave, težja je naravnava. Pri vseh izpahih je potreben čim prejšnji pregled pri zdravniku, saj odloženo primarno zdravljenje lahko vodi v slabše celjenje in trajne okvare.
_________________
Lep pozdrav
Marjan