ZDRAVSTVENE TEŽAVE - pomagajmo si sami.

[Roža]

Kaj je rak

Rak je splošno ime za obsežno skupino različnih bolezni, katerih glavna značilnost je nenadzorovana razrast spremenjenih, rakastih celic.

Človeško telo je zgrajeno iz različnih tipov celic, ki rastejo in se delijo le takrat, ko organizem to potrebuje. Ker je življenjska doba večine celic omejena, je celična delitev, s katero nastajajo nove celice, nujna za obnavljanje tkiv in za ohranitev zdravega organizma. Včasih pa lahko zaradi različnih vzrokov pride do prekomerne delitve in kopičenja celic, kar povzroči nastanek tumorja.

Rak se lahko pojavi v katerem koli delu telesa in v vseh starostih, čeprav je najpogostejši pri ljudeh, starejših od 50 let.

Vrste tumorjev

Benigni tumorji so tumorji, grajeni iz celic, ki so podobne normalnim in imajo le omejeno sposobnost rasti. Če jih odstranimo z operacijo, se praviloma ne ponovijo. Benigni tumorji se ne razširijo v druge dele telesa in ne ogrožajo življenja, zato jih ne štejemo med rakaste tvorbe.

Maligni tumorji so rakaste tvorbe, grajene iz nenormalnih celic, ki se neurejeno in nenadzorovano delijo in razraščajo. Tumorske celice vraščajo v okolna tkiva in jih okvarjajo. Pogosto prodrejo tudi v mezgovnice in žile, limfni in krvni obtok pa jih razneseta v oddaljene organe, kjer se tvorijo novi tumorji, t. i. zasevki ali metastaze.
_________________
LP Roža


Življenje je kot basen: ni važno, kako dolgo je, ampak koliko je vredno.
SENEKA

[Roža]

Tipi raka

Obstajajo številni različni tipi raka. Pri osnovnem razvrščanju upoštevamo mesto oziroma organ, kjer se je rak pojavil (govorimo npr. o raku dojke, raku pljuč, kostnem raku), natančnejšo vrsto pa določimo z mikroskopskim pregledom rakastega tkiva.

Ločimo štiri široke kategorije raka:

* Karcinomi so maligni tumorji, ki zrastejo iz epitelnih celic (celic vrhnjice), ki gradijo večino telesnih organov. V kategorijo karcinomov uvrščamo okrog 80 % vseh rakov.
* Sarkomi so maligni tumorji, ki zrastejo iz celic opornih tkiv in se pojavljajo zlasti v vezivu, maščevju, kosteh in hrustancu.
* Levkemije so rakaste bolezni krvi in krvotvornih organov. V nasprotju z večino drugih rakov se navadno ne pojavljajo v obliki bul ali zatrdlin.
* Limfomi so rakaste bolezni limfatičnega sistema, ki ga v telesu tvori omrežje mezgovnic in bezgavk. Limfatični sistem deluje kot nekakšen filter, ki preprečuje, da bi telesu nevarne snovi (npr. mikroorganizmi) vdrle v krvni obtok.
_________________
LP Roža


Življenje je kot basen: ni važno, kako dolgo je, ampak koliko je vredno.
SENEKA

[Roža]

Vzroki

Velika večina rakov – okrog 80 % – se pojavlja po naključju, jasnega vzroka za njihov nastanek pa ne poznamo.

Iz takšnih ali drugačnih razlogov se geni v celičnem jedru spremenijo (mutirajo), celice se pričnejo hitro deliti in postanejo maligne. Danes vemo, da lahko mutacijo genov sprožijo številni dejavniki iz okolja. Negativne vplive teh dejavnikov lahko v veliki meri zmanjšamo z zdravim načinom življenja.

Med dejavnike okolja, ki vplivajo na nastanek raka, spadajo:

* starost: rak je najpogostejši pri ljudeh, starejših od 50 let;
* prehranjevanje: pri uživanju hrane z veliko maščobe in holesterola se dokazano poveča verjetnost, da se bodo pojavile nekatere vrste raka, zlasti rak debelega črevesa;
* debelost: čeprav jasna povezava z rakom ni dokazana, nekatere raziskave nakazujejo, da debelost pripomore k nastanku nekaterih rakov;
* kajenje: kajenje cigaret nedvomno močno poveča tveganje, da se bo pojavil pljučni rak. Tveganje je večje tudi pri pasivnih kadilcih, tj. nekadilcih, ki so prisiljeni vdihavati zaradi kadilcev onesnažen zrak. Kajenje pipe in žvečenje tobaka sta povezana z rakom ustne votline, jezika, žrela in grla;
* dolgotrajna izpostavljenost kemičnim snovem, kot so azbest, radon in benzen;
* izpostavljenost visokim dozam sevanja;
* škodljivi ultravijolični žarki, ki so sestavni del sončne svetlobe, so neposredno povezani z nastankom melanoma in drugih kožnih rakov;
* nekateri virusi, kot so virusi hepatitisa B in C, humani papilomavirusi (HPV) in Epstein-Barrov virus, so povezani s povečanim tveganjem za nastanek nekaterih rakov;
* sistemske imunske bolezni, kot je npr. AIDS, okvarijo mehanizme, ki organizem varujejo pred nastankom nekaterih rakov.

Preostalih 20 % rakov je dednih, kar pomeni, da se okvarjeni gen, ki je udeležen pri nastanku neke vrste raka, s staršev prenaša na otroke, tveganje za nastanek te vrste raka pa je večje pri vseh potomcih v družini. Treba je vedeti, da prisotnost okvarjenega gena pri neki osebi še ne pomeni, da bo ta zbolela za rakom. Kadar obstaja sum, da gre za dedni rak, se lahko člani družine udeležijo genetskega svetovanja in testiranja, s katerim je mogoče oceniti njihovo tveganje. Družinam z velikim tveganjem priporočajo redne preglede, s katerimi se lahko rak – če se pojavi – odkrije v zgodnji fazi, ko so uspehi zdravljenja najboljši.

Med znake dednega raka spadajo:

* več sorodnikov z rakom;
* pojav raka v nižji starosti, kot je sicer običajno;
* pojav več rakov pri isti osebi (npr. rak jajčnikov pri osebi z rakom dojke);
* pojav redkih ali nenavadnih vrst raka.
_________________
LP Roža


Življenje je kot basen: ni važno, kako dolgo je, ampak koliko je vredno.
SENEKA

[Roža]

Simptomi in znaki

Pri večini rakov se bolezenski znaki ali bolečine navadno pojavijo šele takrat, ko je bolezen že precej napredovala.

Simptomi zgodnjega raka so praviloma blagi in neznačilni, zato jih pogosto pripišemo kakšni drugi, manj nevarni bolezni.

Na možnost, da lahko gre za raka, je treba pomisliti ob pojavu katerega od naslednjih opozorilnih znakov:

* spremembe pri odvajanju vode in blata;
* rana, ki se ne celi;
* neobičajna krvavitev;
* zatrdlina v dojki ali katerem koli drugem delu telesa;
* težave pri požiranju;
* opazna sprememba kožne bradavice ali pigmentnega znamenja;
* dražeč kašelj ali hripavost.

Nekateri simptomi so pojavljajo le pri določenih vrstah raka. Tako so npr. za rak prostate značilne težave z odvajanjem vode.

Če pri sebi opazite nenavadne znake ali spremembe, se o tem posvetujte s svojim zdravnikom! Za večino pogostih rakov obstajajo ustrezne diagnostične preiskave. Če bo rak diagnosticiran zgodaj, je možnost, da bo bolezen premagana, bistveno večja.
_________________
LP Roža


Življenje je kot basen: ni važno, kako dolgo je, ampak koliko je vredno.
SENEKA

[Roža]

Diagnosticiranje

Rakasto bolezen je mogoče diagnosticirati z različnimi metodami. Na podlagi ugotovitev znanstvenikov, ki skušajo razvozlati mehanizme nastanka in napredovanja raka, se stalno pojavljajo nove diagnostične metode, obstoječe pa se izboljšujejo.

Če vaš zdravnik sumi, da imate raka, lahko naroči ustrezne preiskave, ki jih je mogoče izvesti v zdravstvenem domu oziroma bolnišnici ali pa v specializiranem centru, kot je Onkološki inštitut. Ne glede na to, kje preiskave potekajo, je priporočljivo, da jih oceni tudi onkolog, saj je mogoče najučinkovitejše zdravljenje izbrati le takrat, ko zanesljivo vemo, za natančno katero vrsto raka gre.

Najpogostejše metode za diagnosticiranje raka

Slikovna diagnostika obsega več tehnik, s katerimi ustvarimo notranjo sliko telesa in njegovih struktur. Sem spadajo:

* rentgensko slikanje, ki je v medicini najpogosteje uporabljena slikovna diagnostična metoda. Specialist radiolog lahko na rentgenski sliki odkrije spremembe, ki so sumljive za raka;
* ultrazvočna preiskava;
* nuklearnomedicinske preiskave;
* računalniška tomografija (CT) ...;
* magnetna resonanca (MR) ...;
* pozitronska emisijska tomografija s CT (PET – CT).

Endoskopija je preiskava z endoskopom, posebno upogibljivo cevjo, na vrhu katere je drobna kamera in ki jo zdravnik uvede v telesne votline ali organe, kjer si lahko ogleda sumljiva področja. Obstaja več vrst endoskopov, ki so prirejeni različnim organom. Tako se npr. za pregled debelega črevesa uporablja kolonoskop, za pregled pljuč bronhoskop, za pregled trebušne votline pa laparoskop.

Preiskave krvi. Poleg običajnega pregleda krvi (krvna slika, biokemične preiskave) v venski krvi določamo tako imenovane tumorske označevalce, posebne snovi, ki jih izločajo nekateri tumorji. Ena od takšnih snovi je PSA (za prostato specifični antigen); če je njegova raven v krvi višja od normalnih vrednosti, je to lahko znak za karcinom prostate. Rezultate preiskav krvi je na splošno težko vrednotiti, zato je treba diagnozo raka potrditi z drugimi metodami.

Biopsija je odvzem tkivnega vzorca, ki ga pod mikroskopom pregleda specialist patolog in ugotovi, ali so v njem rakaste celice. Z mikroskopskim pregledom diagnozo raka dokončno potrdimo, hkrati pa tudi natančno opredelimo, za katero vrsto raka gre. Tkivne vzorce je mogoče odvzeti s kirurškim posegom (kirurška biopsija), med endoskopsko preiskavo (endoskopska biopsija) ali s posebno iglo, ki jo – pogosto pod rentgensko ali ultrazvočno kontrolo – uvedemo v sumljivo področje (igelna biopsija). Posebna oblika biopsije je aspiracijska biopsija s tanko iglo (ABTI) ali citološka punkcija, pri kateri z iglo, ki ni debelejša od navadne injekcijske igle, iz sumljive spremembe posrkamo celice.
_________________
LP Roža


Življenje je kot basen: ni važno, kako dolgo je, ampak koliko je vredno.
SENEKA

[Roža]

Stadiji rakavih obolenj

Naravni razvoj karcinomov, ki predstavljajo cca. 80 % vseh rakavih obolenj, večinoma sledi pravilu, da najprej vznikne lokalni tumor (T), ki se pozneje po mezgovnicah širi v bezgavke (N = nodus), po krvnih žilah pa lahko metastazira (M) tudi v druge oddaljene organe.

Na podlagi enovite in mednarodno sprejete klasifikacije TNM pri vsakem bolniku lahko ocenimo tako imenovani stadij bolezni, pri katerem na podlagi ocene lokalne (T), regionalne (N) in sistemske (M) razsežnosti ugotavljamo stopnjo napredovalosti obolenja.

Ocena stadija obolenja mora biti izvršena pred začetkom zdravljenja, pri čemer uporabljamo številne diagnostične preiskave. Uvrstitev v stadije omogoča izbiro najustreznejšega zdravljenja, posredno pa opredeljuje potek bolezni in omogoča primerjavo uspešnosti zdravljenja med različnimi ustanovami, regijami ali državami.

Pri nekaterih oblikah raka (npr. maligni melanom, možganski tumorji, maligni limfomi, otroški tumorji, sarkomi) način ocenjevanja po klasičnem TNM-sistemu ni povsem ustrezen in v takih primerih ocenjujemo stopnjo obolenja z nekoliko drugačnimi metodami.
_________________
LP Roža


Življenje je kot basen: ni važno, kako dolgo je, ampak koliko je vredno.
SENEKA

[Roža]

Zdravljenje

Štirje glavni načini zdravljenja raka so kirurgija, obsevanje (radioterapija), zdravljenje z zdravili (kemoterapija) in imunsko zdravljenje; pogosto jih kombiniramo.

Kakšno bo zdravljenje, je odvisno predvsem od vrste tumorja, njegove velikosti in razširjenosti (stadija), pa tudi od tega, kakšno je bolnikovo splošno zdravstveno stanje. Novi načini zdravljenja se preizkušajo v kliničnih raziskavah.

Na Onkološkem inštitutu najprimernejše, posameznemu bolniku prilagojeno zdravljenje izbere skupina strokovnjakov (multidisciplinarni tim), ki se poglobljeno ukvarjajo z neko vrsto raka. Skupino navadno sestavljajo:

* onkološki kirurg,
* radioterapevt,
* internistični onkolog,
* patolog,
* pogosto pa tudi specialisti drugih strok.
_________________
LP Roža


Življenje je kot basen: ni važno, kako dolgo je, ampak koliko je vredno.
SENEKA

[Roža]

Sodobne metode zdravljenja raka

Kirurgija je najstarejša in tudi danes najpogostejša oblika zdravljenja raka. Okrog 60 % bolnikov z rakom je operiranih, operativno zdravljenje pa pogosto kombiniramo z drugimi oblikami zdravljena.

Zdravljenje z zdravili uporablja učinkovita zdravila, ki pobijajo rakaste celice in zavirajo njihovo rast. Pri zdravljenju raka z zdravili uporabljamo: citostatike (kemoterapijo), hormonska zdravila in v novejšem času tako imenovano tarčno zdravljenje. To so zdravila, ki so usmerjana samo na rakavo celico, so zato učinkovitejša in imajo manj sopojavov. V praksi so do danes najbolj uveljavljena monoklonska protitelesa in zaviralci tirozin kinaz.

Radioterapija uporablja visoke doze visokoenergetskih žarkov ali delcev, ki uničijo rakaste celice v ciljnem delu telesa.

Imunoterapija (biološko zdravljenje) spodbuja telesu lastne mehanizme, ki so naperjeni proti razrasti rakastih celic.

Gensko zdravljenje odkriva manjkajoče ali okvarjene gene, ki povzročajo nastanek raka, in jih nadomešča z normalnimi kopijami.

Klinične raziskave, v katerih na ljudeh preizkušamo nove načine zdravljenja, so primerne predvsem za bolnike, pri katerih standardno zdravljenje ni bilo učinkovito.
_________________
LP Roža


Življenje je kot basen: ni važno, kako dolgo je, ampak koliko je vredno.
SENEKA

[Roža]

Odločitev o vrsti zdravljenja

Pri malignih obolenjih je odločitev o prvem načinu zdravljenja izjemno pomembna. Ker pojem "rak" združuje številne med sabo zelo različne vrste malignih obolenj, se tudi postopki zdravljenja razlikujejo.

Ko je s citopatološko ali histopatološko ekspertizo potrjeno, da je oseba zbolela za rakom, je pomembno, da se v čim krajšem času sprejme odločitev o načinu zdravljenja.

Družinski zdravnik ali specialist katere koli specialnosti je bolnika dolžan predstaviti onkologom. Ti se izključno oziroma večinoma ukvarjajo z zdravljenjem raka in se poleg Onkološkega inštituta (OI) nahajajo tudi v nekaterih drugih specialističnih bolnišnicah v Sloveniji.

Zaradi nenehnega izpopolnjevanja metod zdravljenja o prvem zdravljenju ne morejo odločati le posamezni specialisti. Veliko večino bolnikov je treba predstaviti timu specialistov, ki se na podlagi vseh kliničnih podatkov o bolezni in glede na trenutno stanje bolnika odločijo o prvem zdravljenju.

"Večdisciplinarni tim" zdravnikov sestavljajo onkološko usmerjeni kirurg, radioterapevt in internistični onkolog, po potrebi pa tudi specialisti različnih drugih diagnostičnih in terapevtskih strok. Bolnike timsko obravnavajo na konzilijih, ki so enkrat tedensko na Onkološkem inštitutu in/ali na drugih specialističnih ustanovah po Sloveniji. Na Onkološkem inštitutu in v Kliničnem centru se tako vsak teden odvija 24 različnih konzilijev, na katerih obravnavajo bolnike z določeno vrsto obolenj.

Tim specialistov bolniku predstavi bolezen in predlaga optimalno zdravljenje. Pri svojih odločitvah zdravniki ravnajo po predhodno sprejetih in zapisanih smernicah zdravljenja, ki obstajajo za najpogostejše oblike raka. Smernice se nenehno prilagajajo novim načinom zdravljenja. Pri nekaterih obolenjih bo v prihodnje, na podlagi številnih že znanih prognostičnih dejavnikov pri posamičnih oblikah tumorja, mogoče odločati tudi o individualno prilagojenem zdravljenju.

Bolniku morajo biti načini zdravljenja predstavljeni razumljivo, za začetek zdravljenja je potrebna bolnikova privolitev. Kadar različni načini zdravljenja zagotavljajo enako stopnjo ozdravitve, lahko bolnik sam odloča o zanj najsprejemljivejši metodi. Kadar bolnik pred zdravljenjem ni predstavljen timu oziroma konziliju (kar se najpogosteje dogaja bolnikom s kožnimi tumorji), lahko pred zdravljenjem zahteva še drugo mnenje specialista onkologa.
_________________
LP Roža


Življenje je kot basen: ni važno, kako dolgo je, ampak koliko je vredno.
SENEKA

[Roža]

Protibolečinsko zdravljenje

Čeprav bolečino zaradi raka uspešno lajšamo z zdravili, zaradi nje še vedno trpi veliko bolnikov. Protibolečinsko zdravljenje izboljša kakovost življenja v vseh stadijih bolezni. Bolečina je z uporabo zdravil znosna tudi pri bolnikih z neozdravljivo boleznijo.

Zdravnik se odloči za izbiro zdravil glede na jakost in vrsto bolečine ter dejavnike, ki jo poslabšajo. Dobro zdravljenje je tisto, ki bolečino zmanjša do znosne, povzroči čim manj stranskih učinkov in izboljša življenje bolnika, kolikor mu to bolezen dopušča.

Za blago bolečino zdravnik predpiše paracetamol ali nesteroidne antirevmatike. Srednje močno bolečino blaži s srednje močnimi pioidi, tj. s tramadolom, oksikodonom ali buprenorfinom. Močno bolečino zmanjša z močnimi opioidi, tj. z morfinom, fentanilskim obližem ali hidromorfonom. Praviloma bolnik jemlje opioide redno (ob uri), da prepreči nastanek močne bolečine. Če se kljub temu pojavijo, vzame še opioid s takojšnjim učinkom. Močni opioidni analgetiki pri tretjini bolnikov povzročijo prehodne stranske učinke. Zaprtje je najtrdovratnejše, zato bolnik redno jemlje odvajala.

Opioidi so nepogrešljiva zdravila za zdravljenje srednje močne in močne bolečine. Strah pred stranskimi učinki in odvisnostjo, tako pri bolniku kot zdravniku, je neupravičen in je vzrok, da bolniki umirajo v bolečinah, še več pa jih živi z bolečino. Če bolnik morfinov ne more zaužiti, jih zdravnik predpiše v stalni podkožni infuziji.

K zmanjšanju bolečine pripomorejo tudi nefarmakološki ukrepi, tj. relaksacijske tehnike, električna stimulacija, masaža in vibracije ter vse, kar bolniku prija. Protitumorsko zdravljenje in invazivno zdravljenje za lajšanje bolečine uvedemo, kadar zdravila proti bolečini ne zadoščajo ali bolniku povzročajo hujše stranske učinke.

Slovenski zdravniki z dodatnim znanjem o zdravljenju bolečine so člani Slovenskega združenja za zdravljenje bolečine (SZZB). Naloga združenja je izobraževanje zdravnikov, izdelava priporočil in ozaveščanje javnosti o pomenu dobrega zdravljenja bolečine. SZZB je član Evropskega združenja za preučevanje bolečine in Slovenskega zdravniškega združenja. Njegov slogan je "Evropa brez bolečine". Želja je, da bi se tudi bolniki s kronično bolečino združevali v društva po Sloveniji.
_________________
LP Roža


Življenje je kot basen: ni važno, kako dolgo je, ampak koliko je vredno.
SENEKA