ZDRAVSTVENE TEŽAVE - pomagajmo si sami.

[marjan]

PREGLED NAJPOMEMBNEJŠIH OBOLENJ ŽIVČEVJA

NAJPOGOSTEJŠA OBOLENJA PERIFERNEGA ŽIVČEVJA
7. ELEKTROMIOGRAFIJA (EMG)
To je metoda registriranja električnih pojavov v mišičju. Elektrode, s katcrimi odvajamo te potenciale, imajo obliko igle in jih zabodemo v preiskovano mišico. Na zaslonu osciloskopa opazujemo ta električna dogajanja v mišicah v obliki valov. Po obliki valov ugotavljamo, kje je sedež obolenja, ali v mišici ali nekje v živčnem sistemu. S to metodo ugotavljamo tudi stopnjo obolenja in uspešnost ali neuspešnost zdravljenja.

Nervt~s facialis (obrazni živec) se večkrat poškoduje, če se zlomi piramidna kost na bazi lobanje, skozi katero gre živec, lahko se po nesreči prereže pri operacijah na obrazu, tudi vnetja srednjega ušesa lahko prodro do živca in ga poškodujejo. Lahko je prizadet tudi v sklopu polinevritisa, včasih pa je kriv prehlad, da živec v tesnem koščenem kanalu nabrekne in se poškoduje. V vseh teh primerih je pareza perifernega tipa, spoznamo pa jo po tem, da bolnik ne more na strani prizadetega živca nagubati čela, zapreti oči in ustni kot na tej strani ne sledi mimiki, oz. »visi«. Skratka - cela polovica obraza je negibljiva.
(Centralno parezo facialisa smo omenili pri poškodbi piramidne poti. Zanjo je značilna le pareza ustnega kota).

Elektroencefalogram. Levo patološki, desno normalni (doc. dr. Hajnšek, iz »Lekovega« Simpozija o nevrologiji in psihiatriji)

Hrbtenjačni živci so dostopni poškodbam na mnogih mestih (prerezi, prestreli, zlom kosti, injekcije v bližini živca, pritisnjen živec med trdo podlago in kostjo pri dolgotrajni neprimerni legi npr. v nezavesti).
Iz vratnega dela hrbtenjače izhajajo živci za zgornji okončini in trebušno prepono. V začetku se prepletajo v pleksus, iz katerega se formira več živcev. Nervz~s radialis oživčuje z gibalnimi vlakni iztezalke lakta, zapestja in prstov, s čutilnimi vlakni pa deloma kožo nadlahti in podlahti.
Ta živec se pogosto poškoduje (razne poškodbe, pritisk bergle pod pazduho, tudi pritisk nadlahti ob trdo podlago lahko pritisne živec. To se zgodi, če npr. v stanju nezavesti visi roka čez posteljo). Če je živec poškodovan visoko, bolnik ne more iztegniti zgornje okončine v komolcu, ne more dvigniti roke v zapestju in iztegniti prstov. Roka visi v zapestju navzdol. V ustreznih predelih najdemo tudi čutilne motnje.

Iz ledvenega in križnega predela hrbtenjače izhajajo živci za mišičje trebuha in spodnjih okončin. Tudi ti tvorijo najprej pleksuse, iz katerih nastanejo posamezni živci.
Nervzis femoralis oživčuje med drugim štiriglavo stegensko mišico. Zaradi njegove poškodbe ima bolnik težave pri hoji in moteno čutilno funkcij,o na stegnu.
Nervus ischiadicus je najdebelejši živec telesa. Dobiva gibalne in čutilne niti iz ledvenih in križnih predelov hrbtenjače in z njimi oživčuje mišičje i,n kožo spodnje okončine. V višini kolena se razcepi na dve veji in z njima oživčuje mišice upogibalke kolena in vse mišice goleni in noge. če je poškodovana veja, ki dviga nogo v skočnem sklepu in izteza prste, je posledica ta, da stopalo visi, ker ga bolnik ne more dvigniti (podobno kot viseča roka pri radialisu). Tak bolnik tudi ne more hoditi po peti, pri hoji udari ob tla najprej s prsti. Pri poškodbi druge veje pa bolnik ne more stati in hoditi po prstih.
Zdravljenje poškodovanih živcev je največkrat operativno. Kirurg zašije oba konca živca in vlakna iz dela živca, ki je v zvezi s celico, vraščajo v ovojnico vlaken distalnega konca poškodovanega živca. Upanje na ozdravljenje je boljše, če je pot, ki jo morajo opraviti regenerirajoča vlakna, čim krajša. Okrevanje traja lahko dolge mesece. V tem času je izredno važno, da ohranimo s fizioterapijo sklepno gibljivost. Z električnim draženjem (faradizacijo) : ivca in mišic pa vzpodbujamo mišičje k dejavnosti. S tem skušamo preprečevati hujše atrofije.

Ischias.
Išias je pogosto obolenje ishiadičnega živca. Gre za nenadne, po. nekem naporu nastale (»heksenšus«) ali postopno se razvijajoče bolečine v predelu tega živca, to je od križa do pete. Včasih ima bolnik občutek pekoče žice vzdolž cele spadnje okončine. Bolečine se pojačajo pri napenjanju in kašlju. Včasih so bolečine obojestranske. Vzrok za obolenje je prizadetast živca ali njegovih gibalnih ali čutilnih korenov.

1. Najpogosteje je vzrok v izpadu degeneriranega medvretenčnega diskusa,. ki pritisne na izhajajoče korene živca. Bolezensko spremenjen diskus izpade nenadoma pri naporu (napenjanje, dvig težkega bremena).
2. Redkejši vzroki za obolenje so tumorji in drugi procesi, ki pritiskajo živčne korene ishiadikusa še v predelu hrbtenice. Včasih je kriv tudi prehlad, ki pa verjetno škodljivo vpliva na že obstoječe bolezenske spremembe na okostju in v bližini živca.
Osnovne znake, to je hude bolečine vzdolž živca, smo že omenili. Drugi znaki (ohromelost, čutilne motnje) pa so odvisni od višine patološkega procesa, oziroma od korena, ki je prizadet.
(Podobni procesi lahko pritisnejo na hrbtenjačo ali na živčne korene tudi v vratnem predelu. Znaki bodo seveda s strani živcev, ki oživčujejo zgornjo okončino in vr~t, to so predvsem bolečine in parestezije.)
Zdravl f enje išiasa. Nezn-asne bolečnie vsaj delno preprečimo z mirova¬njem. Najbolje je, da bolnik leži z desko pod žimnico, včasih je potrebno cela mavčevo korito. Zelo mu odleže, če ga grejemo s termoforjem, včasih pomaga tudi lokalno vtiranje posebne tekočine. Dajemo analgetike, fizioterapevti pa razbremenjujejo hrbte,nico in s tem omilijo bolečine z metodami ekstenzije (posebno obešanje). Včasih po ekstenziji zdrkne izpadli diskus spet nazaj.
Pri parezah je seveda treba razgibavati. Drugo zdravljenje je vzročno. če ni uspeha in so nevrološki izpadi znatni, mora izpadli diskus operirati kirurg.

Polinevritisi
Polinevritis je večinoma simetrično vnetje več živcev. Najpogosteje sa živci prizadeti pri naslednjih obolenjih:

1. Pri raznih infekcijskilz boleznih, posebno pri davici, škrlatinki, tifusu, in tuberkulozi.
2. Pri zunanjih zastrupitvah (svinec, arzen, živo srebro, barvila, nekatera zdravila, ki jih bolnik jemlje dalj časa, npr. izoniazid ali eutizon. Pogost je
polinevritis pri alkoholizmu, kjer je verjetno bolj posledica pomanjkanja vitaminov, posebno B skupine).

3. Notranje zastrupitve s strupenimi presnovki lahko povzročijo polinevritis pri sladkorni bolezni, pri boleznih, kjer se razkrajajo tkiva, npr. pri rakastih obolenjih in pri splošnem propadanju ali kaheksiji.
Znaki obolenja nastanejo zaradi vnetnega draženja živcev, pa tudi oslabljene prevodnosti. Tako najdemo v področjih živcev razne pareze ali paralize, bolečine, parestezije in zmanjšano občutljivost. Pogosti so tudi boleči krči v mišičju. Pareze so seveda perifernega tipa.
Nevarna komplikacija polinevritisa je prehod vnetja na živce, ki oživčujejo dihalne mišice.
Za alkoholni polinevritis je značilna predvsem prizadetost v spodnjih okončinah in to predvsem čutil.nih funkcij (bolnik toži, da ima »gluho kožo«, občutek mravljinčenja, močno ga boli, če gnetemo mišičje meč), vendar pri hudem alkoholiku pride tudi do parez.

Za polinevritis po zastrupitvi s svincern je posebno značilna obojestranska pareza radialisa (viseči roki obojestransko).
Pri polinevritisu po davici je prizadeto mišičje mehkega neba (odtod nosljajoča govorica), zenični živci, pozneje pa tudi akončine.
Polinevritise zdravimo glede na osnovno bolezen. Pri vseh pa je seveda potrebna fizioterapija za preprečitev kontraktur in prevelikih atrofij. Če je bolnik nepokreten, se ravnamo po principih za nego nepokretnega bolnika.
Pri vseh polinevritisih, posebno pri alkoholnem, dobro pomagajo visoke doze vitaminov, predvsem onih iz kompleksa B.

POŠKODBE IN DRUGA OBOLENJA HRBTENJAČE
Pri raznih poškodbah (zlom vretenc, udarec, presek, vbod) dobimo v primeru, če je hrbtenjača povsem ~presekana, paralizo vsega mišičja in neobčutljivost kože za vse kvalitete v področjih pod poškodbo. Pri preseku hrbtenjače v vratu, bodo prizadete gibalno vse štiri okončine, tudi neobčutljivost bo obsegala trup in vse okončine. Če je poškodba nižje, bo tudi meja neobčutljivosti nižja, prav tako bo šlo le za paraplegijo.
Pri polovičnem preseku hrbtenjače bodo te motnje le na polovici telesa. Pri poškodbah hrbtenjače so tudi pogoste motnje v odvajanju in spolnih funkcijah.

Tudi vnetja hrbtenjače (mielitisi), abscesž in tumorji lahko dajo podobno sliko: to je parezo in zmanjšano občutljivost nižje od bolezenskega procesa. Simptomi so spet odvisni od lokalizacije in od tega, ali ~e prizadet celotni presek hrbtenjače ali polovični. Tudi pri teh procesih so navzoče motnje v odvajanju in spolnih funkcijah.
Pozno siFilitično vnetje hrbenjače imenujemo tabes dorsalis. Pri tem so prizadeta predvsem čutilna pota hrbtenjače, tako da bolezen spremljajo bolečine v prizadetih predelih telesa, po drugi strani pa zmanjšana občutljivost. Pri tej bolezni zasledimo tudi pojav, da zenici ne reagirata na svetlobo, reagirata pa na akomodacijo. Navadno sta tudi razokroženi in neenaki. Enake sprernembe zenic najdemo tudi pri drugih sifilitičnih obolenjih centralnega živ~ev j a.
še cela vrsta drugih bolezni lahko prizadene hrbte-njačo, ena boij motorične, druga bolj čutilne dele ali pa kombinirano obojne. Ena od teh obolenj je perniciozna anemija. Cela vrsta je tudi degenerativnih boleani v tem področju, pogoste so pa še pretočne motnje pri arteriosklerozi.
Otroška paraliza (poliomyelitis anterior acuta)
To je infekcijsko obolenje, kjer virus napada izolirano sprednje, motorične rogove hrbtenjače. Posledice bodo seveda pareze in paralize perifernega tipa, ki so nepravilno razmetane po telesu. V hujših primerih vnetje prizadene tudi življenjsko važne centre v možganskem deblu, kar je lahko smrtno nevarno in zato zahteva obolenje nego v specialnih centrih.
Bolezen se.širi s kapljično infekcijo ali iz prebavil. Začne se z vroGinskim stanjem, ki traja nekaj dni, potem se pa pojavijo paralize. Te niso vse dokončne, ker se marsi,katera še v enem letu lahko popravi. Zato je izredno važna pravilna nega tega bolnika, ki naj preprečuje kontrakture, ki bi utegnile hudo motiti kasnejšo rehabilitacijo.
V preventivi te bolezni je zelo uspešno cepljenje.

MULTIPLA SKLEROZA (sclerosis multiplex)
Multipla skleroza je relativno ~pogosto obolenje, ki prizadene pretežno mlajše ljudi, saj se pojavlja predvsem med 20. in 40. letom.
V večini primerov ~oteka v obliki bolezenskih sunkov, ki jim sledijo boljše ali slabše remisije, to so obdobja, ko~so bolezenski znaki manj izraženi ali so skoraj povsem izginili. 12emisije trajajo povprečno dve leti. Poznamo pa tudi primere multiple skleroze, kjer je potek kroničen, brez remisia.
Vzrok še n~nax~. Sumimo, da gre za virusno ali .pa aa alergična_une,tj~. V b~e ' m~si centralnega živčevja, pred~vsem v hrbtenjači in vidnem živcu pa tudi drugje, so razsejana številna vnetna žarišča.~s~remerom od l mm iri več. Sčasoma se ta žarišča, ki so nastala v enem bolezenskem sunku, zazdravijo z brazgotino in nastopi remisija do naslednjega sunka ~oz. pojavljanja novih žarišč. Od njihovega števila, velikosti in lokalizacije je seveda odvisno, ali bo bolezen hujša ali milejša in ali bo škoda, ki bo ostala, večja ali manjša. Večja in gostejša žarišča bodo zapustila hujše posledice in bo bolnik po vsakem bolezenskem sunku vse bolj navezan na voziček ali posteljo kot invalid za to boleznijo.
Znaki bolezni bodo torej razne ohromitve centralnega tipa in razni čutilni izpadi, posejani po vsem telesu, pa7tudi znaki~s strani malih možganov, če so žarišča nastala tam.

Pogosto se zaČne bolezen z mo niam;__vi~. Značilne sQ.centralne ~e ali paralize, najpogostejša je parapare~a oz. paraplegija. Prizadeto mišičje je močno spastično, pogosti so tudi boleči krči. Pogoste so tudi motnje v odvajanju, bodisi inkontinenca ali reten~, in motxlje. spolnih fun;k~ij, kar je vše odraz prizadetosti vegetativnega živčevja v hrbtenjaoi.
Motnje s strani drugih možganskih živcev se kažejo največkrat v škiljenju, . dvojnem vidu in v motn,~ah mimike, včasih pa nastopijo sun,koviti pokreti obe~i očesnih zrkel v eno stran, kar imenujemo-xi~.
Čutilni znaki so razne parestezije na nekaterih delih telesa in zmanjšana občutljivost za določene kvalitete dražljajev.
S strani malih možganov nastanejo znaki, kot so nezanesljivost kretenj (poskus prst-nos, peta-koleno, opotekava hoja in stoja), nadalje drget in motnje v govorici.
Zdranljenje: Pnavega zdravila ne poznamo, lahko pa bolniku s to težko boleznijo precej pomagamo in zadržujemo napredovanje invalidnosti. Krepimo njego~-o splošno stanje s primerno sestavljeno hrano in vitamini, pomagajo tudi transfuzije krvi, v noeejšem času pa se je obneslo zdravljenje s hormoni hipofize in skorie nado~išfnice.

Nadvse p~omembna je nega bolnika in primerna fizioterapija, ki preprečuje kontrakture in ublaži spastičnost. Bolnik se ne sme preveč utrujati. Pri zdravljenju mu sicer ne smemo vzbujati pretiranih in lažnih upov, vendar ga vzpodbujamo, naj ostane optimist, ker pri sodobni terapiji :nismo povsem brez moči, pa tudi vsak primer multiple skleroze še ni najhujše vrste.
Nega bolnika s paraplegijo
Ne glede na vzrok nastanka paraplegije lahko principe nege razdelimo na naslednje:

1. Splošno stanje bolnika krepimo s primerno kalorično in vitaminsk~ prelirano.
2. Nega kože in preprečevanje preležanin spada med sestrine poglavitne dolžnosti. Ne pozal~imo, da preležanine lahko pri malomarni negi nastanejo že v nekaj urah, ker je tkivo ohromelih bolnikov manj odporno. Na oddelkih z dobrimi sestrami skorajda ne poznajo preležanin.
Kožo redno umivamo z vodo in milom ter blago masiramo z alkoholom, brež grobega drgnjenja. Kožo vedno dobro posušimo Ln jo posipljemo s talkom. ~e posebno pozorni smo na predele, kjer bi blato ali urin lahko razjedala kožo.

Posteljnina naj bo brez gub in robov, dobro zategnjena, odeje namestimo čez posebne okvire, da preprečimo pritisk na kožo. Izpostavljena mesta (pete,. komolci, križ in sednice) posebej zaščitimo z obročki, ki so obloženi z vato.. Za zaščito pete je bolje, če podstavimo blazino pod meča, tako da peti čim manj pritiskata na podlago. Tudi med koleni damo blazino, da preprečimo medsebojno drgnjenje in pritiskanje spastičnih okončin. Dobri so antideku-bitorji, to so posebne rebraste zračne blazine, katerih rebra lahko s pomočjo~ električnega toka izmenično praznimo in polnimo.
Bolnika moramo v postelji obračati (pri tem ne vlečemo, ampak ga vzdignemo, obrnemo in položimo). Obračamo ga vsaki dve uri. Pred obračanjem ga z alkoholom zmasiramo na strani, kjer bo ležal. Kor.istna je tudi občasna lega na trebuhu, zlasti če so na hrbtu nastale preležanine.
Če so preležanine že nastale, je nega enaka. Razen tega sterilno oskrbimo rane. Dekubitus se .iamreč lahko hitro inficira in pogubno vnetje lahko preide prav do kosti ali pa povzroči pri oslabelem bolniku sepso.
Na roseče preležanine dajemo obkladke 3 % borove kisline, zdravo tkivo v okolici pa zaščitimo s cinkovo pasto. Če rana ne rosi, uporabimo primerno rnazilo ali posip in jo pokrijemo z gazo. Dobro je rano večkrat sterilno odkrivati, da nanjo vpliva zrak. Dobro vpliva tudi obsevanje preležanine z ultravijolično ali z infrardečo svetlobo.

3. Skoraj vedno ima paraplegik težave z izločanjem. S primerno prehrano in blagimi odvajali bomo v večini primerov dosegli redno izločanje blata. Včasih seveda ne bo šlo brez klizme ali celo evakuacije blata s prsti. Pomaga masaža trebuha, kar lahko dela pacient tudi sam.
Če voda zastaja, lahko prepoln mehur poči. Včasih lahko lepo pomagamo s pritiskom nad sramno kostjo, sicer pa kateteriziramo, po potrebi tudi vstavimo trajni kateter in občasno odpiramo pipo. Po nekaj tednih včasih s tem vzpostavimo avtomatsko praznjenje mehurja.
Pri teh opravilih je nujna stroga sterilnost, saj je bolnik zelo občutljiv za uroinfekte.
Če bolniku voda uhaja (inkontinenca), je seveda nujno redno čiščenje in sušenje kože.
4.Preprečevanje kontraktur in vzdrževanje sklepne gibljivosti dosežemo z redno fizioterapijo, to je s pasivnim in aktivnim razgibavanjem. Zelo dobro učinkuje podvodna gimnastika.
5. Vsakega bolnika skušamo reYtabilitirati. Cilj rehabilitacije je jačati in čimbolj usposobiti zdrave gibalne funkcije, predvsem zgornji okončini, tako da postane bolnik čim bolj samostojen pri vsakodnevnih opravilih. Če je možno, ga naučimo hoditi, sicer pa ga usposobimo za voziček, za bergle ali pa pomagamo s protezami. Bolnika tudi preusmerimo v primernejši poklic. Nekateri paraplegiki se celo usposobijo za vožnjo avtomobila, seveda s prireditvijo vozila.

VNETJA MOžGANOV IN NJIHOVIH OVOJNIC
Meningitisi
Meningitisi so vnetja ovojnic centralnega živčevja. Povzročitelji so razne bakterije in virusi. Bolezen poteka včasih v epidemijah.
Povzročitelji pridejo v telo pri kapljični infekciji, lahko se pa naplavijo v ovojnice po krvi iz žarišč v drugih delih telesa. Gnojno vnetje srednjega ušesa in obnosnih votlin lahko direktno preide v meninge. Mer~ingitis je včasih posledica inficirane poškodbe. Pri vnetju je pogosto soudeleženo možgansko tkivo, takrat govorimo o meningoencefalitisu.
Poglavitni znaki te bolezni so hud glavobol, bruhanje in otrplost tilnika. Ležečemu bolniku s težavo in bolečinami ali pa sploh ne moremo upogniti glave proti prsnici. S težavo tudi dvigamo iztegnjeni spodnji okončini proti vertikali. V hujših primerih je bolnikovo telo in glava v loku zavito navzad, ~kar imenujemo opistotonus.
Bolnik ima vročino, lahko zapade v razne motnje zavesti, prizadeti so tudi možganski živci.
Možni so vsi izidi - popolno ozdravljenje, smrt ali pa trajne posledice, ki se kažejo v oligofreniji oziroma demenci, posledični epilepsiji, okvarah vida in sluha (nekatere gluhonemosti so posledica meningitisa!) in drugih nevroloških izpadih. Tudi hidrocefalus je lahko posledica.
Za diagnozo in vzročno zdravljenje je nujen pregled likvorja. Lumbalna punkcija bolniku tudi olajša težave.
To hudo bolezen zdravimo z antibiotiki v visokih dozah. Čim prej začnemo ustrezno zdraviti, tem manj bo škode po vnetju in s tem manj trajnih posledic. Bolnik potrebuje tudi intenzivno nego. Včasih je bila bolezen v mnogih primerih smrtna. Danes je v večini primerov odvisno samo od zgodnje in pravilne diagnoze, da se bolnik izogne najhujšemu.

Tuberkulozni aneW ngitis
Tuberkulozni meningitis je eden najhujših. Začetek in potek sta počasna,. bolnik vse bolj propada, včasih pa tipični znaki meningitisa niti niso zelo očitni. Je predvsem bolezen otrok in mlajših ljudi in predstavlja komplikacijo nekega drugega tuberkuloznega žarišča v telesu.
Včasih je tuberkuloznemu meningitisu podlegel vsak bolnik, danes pa z modernim protituberkwloznim zdravljenjem rešimo večino. Če začnemo dovolj zgodaj, lahko obvarujemo b.oinika pred hujšimi posledicami.

Hidrocefalus (vodenoglavost)
Hidrocefalus je lahko posledica meningitisa. Če se namreč zaradi vnetja zlepijo odprtine, skozi katere se pretaka likvor, ta zastaja in vse bolj pritiska na možgane. Posledica tega pritiska je povečana glava, če je vnetje nastalo še pri nezakostenelih lobanjskih šivih. Včasih otrok pride že na svet z veliko glavo, kar pomeni, da je že v materinem telesu prebolel meningitis ali pa ;kakšno drugo bolezen, zaradi katere likvor tudi zastaja, npr. po krvavitvah, pa tudi pri prirojenih zožitvah poti, po katerih se pretaka likvor.
Posledice so lahko smrtne, če pa bolnik preživi, ima razne nevrološke izpade, epilepsijo ali hudo moteno inteligentnost.
Nekoliko lahko pomagajo operacije, s katerimi omogočijo odtok likvorja_ in s tem zmanjšajo pritisk na možgane.

Encefalitisi
Encefalitisi so vnetja možganov. Povzročitelji so raxni virusi in bakterije. Včasih potekajo v pravih epidemijah. Mnoga infekcijska obolenja se lahko komplicirajo z encefalitisom, med njimi ošpice, gripa in mumps. Tudi steklina je vrsta možganskega vnetja. Posledica cepljenja proti kozam je lahko hud encefalitis.
Znaki bolezni so povišana temperatura, bruhanje, glavoboli, razne motnje zavesti vse do kome, bolnik je lahko tudi deliranten. Velikokrat se pojavijo epileptični napadi in razni nevrološki izpadi (pareze centralnega tipa, ohromelosti možganskih živcev).
Bolnik lahko ozdravi brez posledic, lahko pa že v kratkem podleže. Pogoste so hude posledice. Najpogosteje ostanejo razne pareze, epilepsija, ekstrapiramidne akvare, trajne spremembe karakterja bolnika, pa tudi oligofrenija oziroma demenca.
Če je mogoče, je zdravljenje vzročno. Sicer pa je nujna intenzivna nega ležečega, nepokretnega in morda komatoznega ali delirantnega bolnika. Lokalizirano gnojno vnetje možganov je možganski absces. Ta je lahko
posledica prodora gnoja iz vnetega srednjega u~esa, lahko nastane po odprti poškodbi glave ali pa priplavajo bakterije po krvi iz gnojnega žarišča nekje v telesu.
Znaki so lahko podobni onim pri možganskem tumorju. Bolnik spada vroke kirurga.

PRETOČNE MOTNJE V MOŽGANIH
Možganska arterioskleroza

Živčevje je zelo občutljivo na pomanjkanje kisika. Dobro prehodno in funkcionalno urejeno ožilje je torej predpogoj za normalno delovanje tega življenjsko pomembnega organa.
Arterioskleroza je proces, pri katerem se odlagajo v steno ožilja kalcijeve soli in ga tako vse bolj ožijo. Prizadene vse organe, posebno pa možgane. Ponavadi je to bolezen starosti, neredko pa jo srečamo tudi pri mlajših ljudeh.
Danes menimo, da na nastanek in razvoj te bolezni vpliva več dejavnikov. Predvsem poudarjajo škodljivost neprimerne, preobilne in predvsem premastne prehrane, nadalje alkoholizem in nikotin, kronične bolezni, med katerimi je posebno pomembna sladkorna bolezen in zvišan krvni pritisk. Tudi duševni dejavniki so precej pomembni in včasih verjetno odločilni. Sem štejemo stalno zaskrbljenost, duševno napetost, nezadovoljnost, prenaporno intelektualno delo in podobno. Po povedanem sodeč naj bi imela torej preventiva pri tej bolezni glavno besedo.
Možganska arteriaskleroza lahko napreduje počasi in neopazno, včasih pa dokaj naglo. Posledica propadanja možganskih celic zaradi pomanjkanja kisika je bolj ali manj izražena demenca. Bolnik toži tudi zaradi glavobolov, šumi mu v ušesih, hitro se utrudi, nastopijo še drugi nevrološki znaki, posebno ekstrapiramidne motnje (drget, zvišan mišični tonus, ki preide že kar v okorelost), včasih se pojavijo epileptični napadi.

Možganska kap (apoplexia cerebri, insultus cerebrovascularis)
Možganska kap je naglo nastala (v nekaj trenutkih ali v 1-2 dnevih) motnja v možganskem krvotoku, ki poteka s težkimi simptomi in ogroža bolnikovo življenje.

Tako dogajanje lahko povzročijo naslednji mehanizmi:

1. Tromboza je tvorba krvnega strdka, ki se napravi na žili, spremenjeW večinoma že od skleroze. Strjevanje krvi pospešujejo še upočasnjen in slaboten krvotok skozi možgane ~pri znižanem krvnem pritisku, slabokrvnost in sladkorna bolezen.
Predel možganov, ki ga je oskrbovala zamašena žila, bo seveda v kratkem odmrl.
Včasih lahko odmre del možganov tudi brez tromboze. Če je neka žila zaradi skleroze že utesnjena in torej prepušča le malo krvi v svoje področje, zadostuje npr. nenaden padec krvnega pritiska, pa bo oskrba s kisikom katastrofalno zmanjšana. Prizadeti del tkiva bo odmrl.
V praksi je torej važno, da bolniku z možgansko arteriosklerozo ne smemo hitro nižati krvnega pritiska, ampak moramo biti z zdravili, ki imajo ta učinek, nadvse previdni.
2. Krvavitev v možgansko tkivo nastane, kadar zaradi nenadnega napora ali pa brez tega, poči zaradi arterioskieroze krhka žila. Predvsem so v nevarnosti bolniki s povišanim krvnim pritiskom.
Masivna krvavitev v desni možganski hemisferi. Bolnik je bil nezavesten in hrom po levi strani telesa
Razlita kri močno oškoduje -prizadeti predel možganov in povzroči izpad nijegove funkcije.
3. Možganska errTbolžja. je pojav, da žilo nenadno zamaši strdek krvi, ki je priplaval nekje iz telesa (predvsem pri srčnih bolnikih, pri katerih se na obolelih zaklopkah radi tvorijo strdki). Vzrok kapi sta lahko tudi zračna in maščobna embolija.
Znaki možganske kapi
Pri emboliji in krvavitvi se znaki razvijejo v kratkem, pri trombozi pa lahko počasneje. Pri hujši prizadetosti lahko bolnik v kratkem podleže, pri lažji kapi si pa v naslednjih tednih in mesecih lepo opomore, čeprav preži nanj v tem času vrsta nevarnosti in to infekti in druge bolezni, predvsem srčne in pljučne.
Znaki so lahko iz vseh predelov možganov, najpogosteje pa je vendarle prizadeta piramidna pot na eni strani, kar pogojuje hemiparezo ali hemiplegijo z visečim ustnim kotom, vse na nasprotni strani, kot je patološki proces. Afazija se razvije, če je prizadeta dominantna hemisfera. Zavest je lahko motena vse do kome, posebno pri krvavitvi. Pri trombozi je zavest velikokrat očuvana. Te vznemirljive znake lahko spremljata glavobol in bruhanje.

Zdravljenje in nega bolnika z možgansko kapjo
Bolnik z možgansko kapjo spada v miren prostor bolnišnice. Prevoz mora biti strokoven, v ležečem položaju brez vzglavja.
Pri nezavestnem bolniku pazimo, da se ne zaduši s slinami, izbruhki ali z jezikom. Zato mu glavo obrnemo vstran, fiksiramo jezik, po potrebi pa aspiriramo dihalna pota. Stalno kontroliramo temperaturo, pulz, krvni pritisk in dihanje. Če bolnik diha dalj časa skozi usta, se mu preveč izsušijo, zato zrak ovlažimo z inhalacijami, za silo pa je dober ovlažen zloženec. Nujna je tudi ustna nega in nega kože kot preventiva preležanin po načelih, ki smo jih že omenili. Skrbno moramo kontrolirati odvajanje in ukrepati pri motnjah.
Hrana mora vsebovati dovolj kalorij, tekočin, elektrolitov in vitaminov in naj bo lahko prebavljiva.
Če bolnik ne je ali če je nezavesten, ga dva dni vzdržujemo z infuzijami, ki pa kalorično niso zadostne. Zato po tem času preidemo na hrano po sandi, če se bolnik še vedno ne more sam hraniti in če to dopušča njegovo stanje. Seveda je nujno treba upoštevati primerno dieto (sladkorno, ledvično ali kakšno drugo).
Zdravnik predpisuje bolniku zdravila, ki krepijo njegovo odpornost, srce in krvotok, bori se proti infekcijam in podobno. Ni pa nikoli dovolj poudarjena potreba po pravilni in intenzivni negi!
Kar zadeva razgibavanje bolnika po kapi, velja, da ga začnemo po strogem mirovanju previdno razgibavati tri dni po začetku bolezni, seveda, če njegovo stanje to dopušča, kar mora ugotoviti zdravnik. Ohromeli okončini razgibavamo pasivno in aktivno, čez nekaj časa lahko pri tem pomaga sam bolnik z zdravo stranjo.
Približno čez štirinajst dni bolnika ob ugodnem poteku bolezni prvič previdno posadimo, pred tem pa nujno povijemo spodnji okončini z elastičnim povojem. Potem mu polagoma dovolimo hojo, sprva ob pomoči, potem ga pa pustimo samega, če seveda to zmore. Ko je bolnik okreval in ni več nevarnosti za komplikacije, je najbolje, da ga pošljemo v rehabilitacijsko ustanovo, kjer ga bodo še nadalje usposabljali za opravljanje vsakdanjih del. Mnogim bolnikom se gibalne funkcije zelo lepo popravijo in lahko opravijajo svoj poklic naprej, seveda ob upoštevanju primernega vsakdanjega režima.

Subarahnoidalna krvavitev
Subarahnoidalna krvavitev je težko obolenje, ki navadno nastane po 40. letu in poteka podobno kot kap. Bolnika lahko iz najlepšega zdravja nenadoma prizadene hud glavobol, bruha, ima večkrat otrpel tilnik in vse bolj zgublja zavest prav do globoke kome. Bolezensko sliko je seveda lahko zamenjati z meningitisom.
Vzrok tega težkega stanja je počena razširjena žila (anevrizma), ki razlije kri v subarahnoidalni prostor. Po navadi je anevrizma prirojena.
Smrtnost je velika. Če bolnik preživi, je velika nevarnost, da se bo bolezen v kratkem ponovila in bo bolnik v še večji nevarnosti. Zato spada takoj v roxe nevrokirurga, ki bo skušal anevrizmo s kontrastnimi preiskavami dokazati in nato operirati.

POŠKODBE MOžGANOV
O poškodbah možganov obširneje govori kirurgija. Omenjamo le nekatera najvažnejša tovrstna stanja.
Pretres možganov (commotio cerebri)
To je prehodna motnja funkcije možganov, ki nastane neposredno po udarcu v glavo, ki je lahko direkten ali indirekten (npr. padec na sedalo). Vidnih sprememb v možganskem tkivu pri tej poškodbi ni.
Najvažnejši znak je krajša motnja zavesti, ki lahko traja le nekaj trenutkov (npr. »knock out« pri boksarjih). Seveda je nezavest lahko tudi dolgotrajnejša, vendar moramo v tem primeru le pomisliti, da je poškodba hujša.
Ko bolnik pride k sebi, je lahko še nekaj časa zmeden in razdražljiv, večkrat mu je slabo in tudi bruha. Pozneje toži še nekaj časa zaradi glavobola, praviloma pa komocija ne zapušča trajnih posledic.
Obtolčenina možganov (contusio cerebri)

Kontuzija je hujša možganska poškodba, kjer pride do vidnih sprememb v možganskem tkivu (obtolčenine, raztrganine, drobne krvavitve).
Nezavest je po navadi globlja in traja dalj časa, nekaj ur, nekaj dni ali celo nekaj mesecev. V tem primeru je prognoza seveda slaba. Včasih pa je bolnik kljub kontuziji pri zavesti.
Znaki kontuzije so tudi nevrološki izpadi, ki so odvisni od lokalizacije poškodovanega tkiva. To so razne pareze, motnje govora, čutilni znaki, pogoste pa so po težjih poškodbah psihične motnje v obliki demence, včasih pa celo v obliki delirija ali kakšne druge psihoze. Pagosta je posttravmatska epilepsija, ki se neredko pojavi šele po daljšem času po poškodbi, celo po več letih.

Epiduralna krvavitev
Po udarcu v glavo lahko počena kost načne žilo, ki poteka v prostoru med kostjo in duro in se imenuje epiduralni prostor. Kri se bo začela nabirati v vse večji količini in bo vse bolj pritiskala na možgane.
Po poškodbi so znaki lahko taki kot pri pretresu možganov ali pa še teh ni. Potem je bolnik še nekaj časa pri sebi, lahko hodi in govori, skratka, vtis imamo, da je z njim vse v redu. Ta svobodni interval traja do 48 ur po poškodbi, potem pa se pojavijo težki znaki - motnje zavesti vse do globoke kome, bruhanje, epileptični napadi in nevrološki izpadi.
Včasih svobodnega intervala ni in boln,ik je že od poškodbe naprej v nezavesti.

Terapija je kirurška.
Subduralna krvavitev
Subduralna krvavitev je tudi posledica poškodbe, vendar utegne biti ta poškodba lahka in zgodi se, da je bolnik nanjo že pozabil. Alkoholizem in nagnjenost h krvauitvam sta dejavnika, ki pospešujeta to dogajanje.
Svobodni interval traja nekaj tednov ali celo nekaj mesecev. Znaki so psihično propadanje, motnje zavesti vse do kome, bolnik je lahko tudi deliranten, večkrat ima epileptične napade, bruha in ima nevrološke izpade.
Važen, a ne vedno navzoč znak epiduralne in subduralne krvavitve je lahko širša zenica na strani nabiranja hematoma.

Ravnanje z bolnikom, ki ima poškodbo glave
Pred seboj imamo bolnika, ki je po poškodbi nezavesten ali ki je bil v nezavesti, vemo pa, da pri epiduralnem hematomu lahko spet zapade v komo. Na prvi pogled ali celo v neprimernih okoliščinah (spomnimo se samo prometnih nezgod!) seveda ne moremo oceniti, ali gre za lažjo komocijo, za hujšo kontuzijo ali pa celo grozijo smrtno nevarne posledice zaradi nabiranja hematoma. Zato moramo ravnati previdno in preudarno. Če ima bolnik rane, mu jih seveda sterilno povežemo. Če mu iz nosu in ušes odteka kri ali celo likvor, je to lahko znak zloma baze lobanje in v tem primeru je velika nevarnost infekcije možganskega tkiva. Takemu bolniku ne izpiramo ran niti ga ne smemo tamponirati. Vsak bolnik s kraniocerebralno poškodbo pa nujno spada v bolnišnico.
Če je bil v nezavesti, naj leži vsaj nekaj dni. V tem času skrhno kontroliramo dihanje, pulz, krvni pritisk in stanje zavesti. Ob kakršnihkoli vznemirljivih znakih, ki kažejo na krvavitev, se bo nevrokirurg odločil za operacijo.
Nadvse važen je strokoven prevoz poškodovanca. Marsikateri se je namreč že zadušil z vdihano krvjo ali izbruhanifni masami, potem ko so ga nezavestnega ali polzavestnega strpali v neprirnerno vozilo v rte primernem položaju. Naglica je v teh primerih torej lahko usodna. Zato počakajmo rešilni avtomobil, ki bo bolnika prepeljal v ležečem položaju, najbolje v stranski I.egi ali na trebuhu. Spremljevalec mora skrbno kontrolirati življenjske funkcije in po potrebi izvajati umetno dihanje in rnasažo srca. Če je potrebno, aspžrira dihalna pota in poskrbi, da jezik ne zdrkne nazaj. Bolnika tudi toplo odenemo. Ne srnemo spregledati polnega mehurja!
Ne pozabimo, da s~no že samo s strokovnim prevozom v bolnišnico za poškodovanca veliko storili, včasih prav vse.

MOžGANSKI TUMORJI
Možgani se nahajajo v zaprtem prostoru, katerega vsebina ima stalno prostornino. Vsako povečanje vsebine v lobanjski votlini ima seveda hude posledice za možgane v cel.oti, ker se poviša pritisk v tem prostoru.
Take spremembe povzročajo tudi tumorji. Tumorji lahko v možganih nastanejo iz prav vseh navzočih in okolišnih tkiv, lahko pa zrastejo iz zasevkov zločestih bul, ki so priplavali semkaj iz drugih delov telesa, predvsem iz pljuč, dojke, želodca in prostate.
Najpogosteje nastanejo iz celic glije (gliomi) in iz celic možganskih ovojnic (meningeomi). Pogosti so tudi tumorji ovojnic možganskih živcev in iz celic hipoFize.
Nastanejo v vsaki starosti, največ pa med 20. in 40. letom. Pogostejši so pri moških.
Znaki tumorjev
Splošni znaki nastanejo zaradi povečanega pritiska v lobanjski votlini. Sem spadajo: glavoboli, ki sčasoma postanejo stalni in so lahko neznosni, nadalje bolnika sili na bruhanje, bolnik bruha, kar ni v zvezi s hrano; motnje vida se lahko slabšajo vse do slepote in nastanejo zaradi venskega zastoja krvi v očesni mrežnici. Epileptični napad je lahko prvi znak možganskega tumorja. Pri epilepsiji, ki se je prvič pojavila, predvsem v zreli dobi, pomislimo vedno najprej na to težko bolezen! Tudi psihične motnje so .pogoste, včasih celo pred drugimi znaki. Vidimo sliko demence ali pa sliko neke druge duševne motenosti. Včasih se bolniku spremeni karakter. Motnje zavesti nastajajo predvsem v končnih fazah bolezni.

Lokalni ali ž~riščni znaki so nevrološki izpadi, ki nastanejo zaradi direktne~a pritiska tumorja na nekatere strukture. Sem spadajo razne ohromelosti, afazije, čutilne motnje, motnje možganskih živcev, znaki s strani malih možganov in drugi.
Znaki možganskih tumorjev so torej zelo raznovrstni. Seveda ne smemo čakati, da se razvijejo vsi znaki, ampak moramo postati pozorni že pri enem ali dveh, da posumimo na to bolezen in opravimo potrebne preiskave.
Zdravljenje: Če je možganski tumor lepo omejen, se ne vrašča v sosednje tkivo in če je dostopen operaciji, ga bo kirurg odstranil. Bolnik bo lahko trajno ozdravel, če možgansko tkivo ni bilo zaradi pritiska huje prizadeto in, seveda, če tumor ni zločest.
Globoko ležeči tumorji se ne dajo odstraniti. Pri teh ima operacija ta namen, da zmanjša hud pritisk v glavi in da bolniku vsaj nekoliko olajša t~žave.
Dobre, a žal ne trajne uspehe dosežemo z obsevanjem tumorja.
Nega bolnika je v bistvu enaka kot nega vseh ležečih, ohromelih, psihično motenih in nezavestnih bolnikov.

EPILEPSIJA (božjast)
Epilepsija je naglo nastala, prehodna motnja v delovanju možganov, ki se pojavlja v oblLki napadov s tendenco, da se ponavljajo v raznih časovnih presledkih.
S svojo relativno pogostnostjo (do 0,5 ~!o med prebivalstvom) predstavlja bolezen za zdravstveno službo precejšen problem.
Epilepsija je znak neke bolezni, poškodbe ali presnovne motnje v možganih. Poznamo tudi tako imenovane idiopatske oblike epilepsije, pri katerih z današnjimi preiskovalnimi metodami še ne moremo najti vzrok. Najpogostnejši vzroki so naslednji:

1. razne poškodbe v vsakem življenjskem obdobju, tudi pred porodom. Predvsem so važne porodne poškodbe in vsa stanja pred ali med porodom, ki povzročajo pomanjkanje kisika. Med poznejšimi poškodbami smo že omenili kontuzije, subduralni in epiduralni hematom.
2. Vnetje možganov n njihovih ovojnic ima lahko za posledico božjast. 3. Razne zastrupitve pogosto spremljajo epileptični napadi (ogljikov monoksid, gvbe, svinec, alkohol, insulin). Pomembne so tudi notranje zastrupitve s strupenimi presnovki, npr. pri uremiji in eklampsiji.
4. Možganski tumorji so pogost vzrok.
5. Tudi arterioskleroza lahko tako oškoduje možgane, da se pojavijo božjastni napadi.
6. Otroške konvulzije so napadi krčev pri mnogih vročičnih malih otrocih. Smatramo jih za reakcijo še nezrelih možganov na razna bolezanska dagajanja. Samo del teh otrok bo kasneje imel pravo epilepsijo.
7. Elektrošok je primer z elektriko izzvanega božjastnega napada. Nastanek napada si razlagamo poijudno takole: možganske celice, ki so okvarjene na enega od zgoraj opisanih načinov, proizvajajo in kapičijo nenormalno energijo, ki jo lahko registriramo pri elektroencefalografiji.

Ta ~nergija se nabira kot para v loncu, od časa do časa prekipi in se razširi po mož ganih. Tu vzdraži razne predele in posledica je epileptični na~pad. Napac spremlja v večini primerov motnja zavesti.
Včasih bolnik čuti, da bo v kratkem prišlo do napada po raznih znakih ki jih imenujemo epileptična aura. To so razne vegetativne motnje, npr. sla~ bost, stiskanje okoli srca in po drobovju, pa tudi halucinacije.
Najpogostejši tipi božjastnih napadov
Najpogostejši tipi božjastnih napadov so naslednji:

l. Veliki epileptični napad (grand mal). Tipični grand mal ima iznenaden začetek in nastane ob vsakem času, tudi med spanjem. Bolnik krikne in pade kamorkoli kakor pokošen. Lahko se pri tem zelo poškoduje. Mišičje celega telesa je krčevito napeto. To je tonična faza krčev. Po nekaj desetih sekundah nastane klonična faza krčev, ko bolnika stresajo le še poedini krči, dokler ti povsem ne ponehajo. Tudi krik v začetku napada je nastal zaradi silnega krča trebušne prepone, ki je pognal zrak kakor pri eksploziji skozi skrčene glasilke.
Bolnik je ves čas v globoki nezavesti in ne zadiha, dokler se krči ne kančajo. Zato je v obraz cianotičen in s penami okoli ust. Te so večkrat krvavkaste ker se je ugriznil v jezik. Pogosto se bolnik med napadom pomoči. Ves napad traja do nekaj minut. Po njem globoko spi in nato polagoma pride k zavesti. Za sam napad je bolnik amnestičen.

Če bolnika pri napadu nismo videli, pride pri razpoxnavi bolezni v poštev tudi psihogeni ali histerični napad. Očividce zato sprašujemo po opisanih znakih. Predvsem krči cianoza krvave pene na ustih, ugriznjen jezik in pomočen bolnik so zanesljivi znak~i za grand mal.

2. Mali epileptični napad (petit mal, absenca). Ta oblika epileptičnega napada se pojavlja predvsem pri otrocih. Traja 15-60 sekund in se pri bolniku lahko ponovi nekaj stokrat na dan.
Značilna je kratka motnja zavesti, zaradi katere bolnik preneha z igro ali z delom in se zazre. Kmalu potem začeto delo nadaljuje, ne da bi vedel za napad.
3. Psihomotorni napad je časovno nekoliko daljši od prejšnjega. Bolnik se znajde v stanju utesnjene zavesti, v katerem lahko halucinira in izvaja razne kretnje, najpogosteje cmoka z usti, požira slino in brezciljno maha z roka,mi.
4. Žariščni napadi ali Jacksonova epilepsija. Bolnik je pri zavesti. Klonični krči ali pa raz~ni čutilni fenomeni začno navadno v prstih ene roke i;n se širijo navzgor po udu in po celi strani telesa. Krči lal~ko preidejo tudi na drugo stran telesa.
Razna stanja, ki spremljajo epilepsijo
Epileptični status je težko stanje, ko se vrsti napad za napadom, ne da bi bolnik medtem prišel k zavesti. Zato je življenjsko ogrožen, ker organizem trpi veliko obremenitev, lahko pa se bolnik tudi zaduši.
V status lahko epileptik zapade predvsem takrat, če svojevoljno preneha jemati zdravila ali sam zmanjšuje dozo.

Epileptična zanzračenost je prizadetost zavesti, ki jo epileptik lahko doživi po napadu, po seriji napadov ali pa, če se napad šele pripravlja. V tem stanju je dezorientiran, napačno prepoznava okolico, tako da npr. opravi potrebo sredi sobe in se slači, včasih postane agresiven, lahko pa odpotuje neznano kam, ne da bi za to vedel. Lahko doživlja tudi halucinacije in iluzije.
V tem stanju je v nevarnosti bolnik, pa tudi njegova okolica, zato je nujno, da ga takoj pošljemo v bolnišnico. Včasih traja zamračenost nekaj dni, pa tudi več. Ko se zave, je bolnik praviloma skoraj povsem amnestičen za preteklo fazo.
Epileptične psžhoze. Epileptik lahko zapade pri polni zavesti v stanje psihoze (duševne bolezni) s halucinacijami in blodnjami. Včasih tako stanje močno spominja na shizofrenijo. Ne zgodi se tako redko, da je psihoza edini :~pileptični znak in da torej bolnik sploh nima napadov. Do iznajdbe elektroencefalografije teh bolezenskih slik seveda niso spoznali za epilepsijo.

Epileptično spremenjena osebnost.
Ni nujno da se epileptik zelo razlikuje od zdravih ljudi. V mnogih primerih so ti bolniki odlično socialno prilagojeni in opravljajo vrhunske intelektualne in druge staritve.
Del epileptičnih pacientov pa vandarle kaže določene osebnostne spremembe, zaradi katerih sčasoma postanejo v svojem okolju težavni in so včasih celo potrebni trajne bolnišnične nege. Predvsem nekateri izkazujejo sliko prezgodnje demence ki je lahko prav težke oblike. Taki bolniki so tudi nagnjeni k bolestni razdražljivosti, so upočasnjeni in pri pripovedovanju dolgovczni ne ločijo bistvenega od nebistvenega, včasih večkrat ponavljajo iste besede ali misli, kar imenrzjejo perseveracijo.
Principi zdravljenja in obravnavanja epileptikov

1. Vsakega epileptika moramo skrbno klLnično obdelati. S tem skušamo dognati vzrok bolezni. Tudi kasneje ga moramo občasno kontrolirati.
2. Če je vzrok božjasti stanje, ki ga lahko odpravimo, bolnika ustrezno obravnavamo. Kirurg bo v mnogih primerih z uspehom odstranil tumor, hematom po poškodbi ali pa celo poškodovano tkivo, ki povzroča napade.
3. Pri ostalih epileptikih tudi nismo brez moči. Bolezni pri njih sicer ne znamo odpraviti, poznamo pa celo vrsto dobrih zdravii, s katerimi pri večini bolnikov napade dokaj zreduciramo. Včasih je zdravljen bolnik brez napadov po nekaj let. Ni potrebno poudarjati, koliko to za bolnika pomeni pri njegovi delazmožnosti in koliko optimizma mu vliva za bodočnost.
Zdravila mara jemati bolnik veliko let, včasih do smrti. Izbiro zdravil, njihovo dozo in kombinacije je treba prepustiti izključno strokovnjaku za te bolezni, ki bolnika pozna in ga kontrolira v dispanzerju za epileptike ali v nevrološki ambulanti. Hudo se lahko maščuje vsaka samovolj.nost in nediscipiiniranost. Včasih so posledice najhujše.
4. Potrebno je urediti bolnikov način življenja, vendar pri raznih ukrepih le ne smemo pretiravati. Alkohol seveda absolutno prepovemo. Bolniku svetujemo, naj omeji kajenje na zmerno količino, naj se pretirano ne utruja in naj bo vedno naspan. Hrana naj bo lahka, ne pretirano začinjena in naj ne vsebuje preveč tekočin.
Bolnik naj se zaposli v primernem poklicu. Jasno je, da epileptik ne more biti šofer, delavec v višinah, pri nevarnih strojih, delavec v prometu in sploh na delovnih mestih, kjer bi se v primeru napada lahko hudo poškodoval. Pa vendar tudi pri tem ne smemo preveč pretiravati, če vemo, da bolnik že zelo dolgo ni prestal nobenega napada. Zelo koristi, če epilaptika večkrat poučimo o naravi bolezni in o potrebnem režimu. Pri tem ga vzpodbujajmo, da bo ostal optimist, za kar ima ob današnji uspešni terapiji pogoje.
5. če bolnika dobimo pri samem napadu, ravnajmo mirno in preudarno. Položimo ga in pazimo, da se ne bi poškodoval. Pri tem ne uporabljamo nobene sile. Pazimo tudi, da se ne zaduši, kar dosežemo s pravilno lego, s fiksiranjem jezika in aspiracijo. Če je še mogoče, mu vtaknemo med zobe vložek, za silo kar robec, da se ne more ugrizniti.

BOLEZNI EKSTRAPIRAMIDNEGA SISTEMA
Med številnimi tovrstnimi obolenji omenjamo le dve.
Parkinsonova bolezen (parkinsonizem)
Parkinsonova bolezen je lahko posledica encefalitisa, arterioskleroze, zastrupitve z manganom, ogljikovim monoksidom in v novejšem času z nevroleptičnimi zdravili, ki jih uporabljamo v psihiatriji. Včasih vzroka ne najdemo in menimo, da gre v tem primeru za degenerativno bolezen.
Znaki so močno pojačana napetost mišičja (rigor), tako da je bolnik ves trd in izvaja kretnje z veliko težavo. Tudi mimika je osiromašena, tako da spominja bolnikov obraz na masko. Avtomatične kretnje so zreducirane tako da npr. bolnik med hojo ne giblje zgornjih okončin. Hodi z majhnimi karaki. Hudo se poti i;n slini, tudi grob dnget (tremor) ga zelo moti pri kretnjah. Drget je značilen in je včasih podoben kretnjam, s katerimi štejemo denar. V hudih primerih drgeta celo bolnikovo telo.
Bolnik je vse bolj trd in nepokreten, čeprav ne gre za pareze.
Z zdravili omilimo nekatere simptome, predvsem hudo znojenje, slinjenje, drget in rigor. Tako napravimo bolnikovo življenje znosnejše. Pri mlajših se včasih ~bnese operacija, pri kateri kirurg s precizno tehniko operira nekatera ekstrapiramidna jedra, ki povzročajo drget in rigor.
Horea (vidovica, Sv. Vida ples)
Horea je predvsem obolenje mladih ljudi, včasih pa se pojavi tudi pri nosečnicah. Vzrok je revmatično vnetje nekaterih ekstrapiramidnih središč. Ustrezne laboratorijske preiskave na revmatizem so seveda pozitivne.
Bolnik je nemiren. Šolski otroci s horeo dajejo videz, kot bi bili nedisciplinirani. Kar naprej izvajajo ~nehotne hitre in odsekane kretnje s trupom, okončinami in mimično muskulaturo, kar je videti kot grimasiranje.
Bolezni ne smemo zamenjati s psihogenimi tiki, ki nastanejo zaradi duševne napetosti.
Upanje na ozdravljenje vidovice so dobri. Bolezen traja 2-3 mesece. Pacientu dajemo pomirjevalna sredstva.

OBOLENJA MIŠIČJA (miopatije)
Obolenja mišičja so številna. Gre za razna vnetja, poškodbe, tumorje in drugo.
Nevrologija se ukvarja predvsem s celo vrsto teh bolezni, kjer gre za podedovano manjvrednost mišičnega tkiva ali morda za motnje v njegovi presnovi. živčni sistem ob tem večinoma ni prizadet.
Najbolj znana je med temi boleznimi progresivna nušična distrofija. Pojavi se že pri majhnem otroku ali pa nekoliko kasneje v puberteti. Pri takem bolniku postopno propada, slabi in izgineva mišičje in se nadomešča z vezivnim ali maščobnim tkivom. Proces propadanja začne navadno v mišičju medeničnega obroča in spodnjih okončinah, nato se pa nadaljuje tudi v mišicah ramenskega obroča in zgornjih okančin. Bolnik s težavo hodi, težko vstane iz ležečega položaja in si pri tem mora pomagati z rokami. Mišičje vse bolj gineva in zato vidimo obilne atrofije. Lopatici zaradi tega štrlita navzven. Kitni refleksi ugašajo.
Bolnik je vse bolj nemočen in vedno bolj navezan na tujo pomoč. Bolezen je dedna.
Z zdravili lahko do neke mere stanje izboljšamo ali za nekaj časa celo zaustavimo proces. Sicer pa vzročnega zdravljenja še ne poznamo. Bolnik je potreben ustrezne nege.
_________________
Lep pozdrav
Marjan

[marjan]

Multipla skleroza

Multipla skleroza (MS) je najpogostejše obolenje živčnega sistema pri mlajših odraslih. (Foto: iStockphoto)Gre za vnetje v možganih in hrbtenjači, katerega posledica so motnje vida, motene zaznave in šibkost pripadajočega dela telesa. Običajno se pojavlja pri mladih ljudeh v starosti od 20 do 40 let in je pogostejša pri ženskah.

KAJ JO POVZROČA?
MS je avtoimunska bolezen. To pomeni, da telesni imunski sistem izgubi sposobnost prepoznavanja nekaterih svojih tkiv in jih napade, kot da bi bili tujki. Veliko živčnih vlaken v možganih in hrbtenjači je prekritih z zaščitno, izolacijsko ovojnico iz mielina. Pri MS se poškoduje mielin, zato se oblikujejo luknje v ovojnici, procesu pa strokovno pravimo demielinizacija. Ko je mielinska ovojnica enkrat poškodovana, se živčni impulzi ne morejo več normalno prenašati po živčnem vlaknu. Luknjice v izolacijski mielinski ovojnici se sčasoma zapolnijo z brazgotinskim tkivom. Po nekaterih hipotezah naj bi MS sprožili zunanji dejavniki, kot na primer virusna okužba pri gensko obremenjenem posamezniku.

KAKŠNI SO SIMPTOMI?
Na začetku so simptomi ponavadi posamični, z napredovanjem bolezni pa se začnejo pojavljati v kombinacijah. Mednje uvrščamo:
• motnje vida, še posebej zaznavanja barv,
• otopelost ali ščemenje določenega dela
telesa,
• utrujenost,
• oslabelost, občutek težkih udov,
• težave s koordinacijo gibov in ravnotežjem,
• nerazločen govor,
• vrtoglavico.

Značilno je, da simptomi MS niso konstantni in da lahko obdobju težav sledi dolgotrajno obdobje, ko bolnik nima težav (remisija). Simptomi se poslabšajo, če je bolnik izpostavljen stresu, vročini ali če je zelo utrujen.
Če je MS napredovala, so bolniki pogosto depresivni in trpijo za bolečimi mišičnimi krči. Zaradi poškodbe perifernih živcev se včasih pojavi urinska inkontinenca, nekateri moški imajo težave z erekcijo. V končni fazi je zaradi okvare mielina prevajanje živčnih impulzov povsem onemogočeno, kar privede do delne paralize telesa, bolniki pa pogosto potrebujejo invalidski voziček.

MS in nosečnost
MS ne vpliva na plodnost pri ženskah in ne spremeni poteka nosečnosti in poroda. Pri bolnicah z MS redko prihaja do zapletov med nosečnostjo. Tudi splavi, malformacije ploda ali mrtvorojeni otroci niso nič bolj pogosti kot pri drugih nosečnicah. Več raziskav je pokazalo, da lahko nosečnost pri bolnicah z MS deluje tudi kot zaščitni faktor. Med nosečnostjo pri materi nastane delna imunosupresija, ki prepreči zavrnitev ploda, obenem pa tudi umiri vnetje,ki povzroča poškodbo živcev in možganov.
Verjetnost za nastop bolezni se nekoliko poveča tri do šest mesecev po porodu. Med 40 in 60 odstotkov bolnic v tem obdobju doživi relaps, 20 odstotkov jih ima po napadu trajne
posledice, 80 odstotkov pa si opomore in živi naprej kot pred nosečnostjo.


PRIMERI:

Simptomi: Multipla skleroza

Deli telesa: GLAVA

Opis: Spoštovani dr. Švigelj! Sem Andrejka in imam že diagnosticirano MS od leta 1999. V času do zdaj sem imela tudi že poslabšanja, a je šlo potem z zdravljenjem z Medrolom na boljše. Šlo je za ... več

Vprašanje: Spoštovani dr. Švigelj! Sem Andrejka in imam že diagnosticirano MS od leta 1999. V času do zdaj sem imela tudi že poslabšanja, a je šlo potem z zdravljenjem z Medrolom na boljše. Šlo je za mrtvenje obeh rok povdarjeno levo in poslabšanje vida. Sedaj pa me muči podobna omrtvelost v rokah, ampak samo v treh prstih (sredinec, prstanec in mezinec) in pa še čuden občutek v predelu pasu od prsi navzdol do kolen - kot da bi bilo tako čudno odebeljeno kot nek zaščitni pas... Žal ne znam povedat z besedami. Tako čudno je čutit ta del telesa. Tudi,če se uščipnem čutim ta uščip drugače kot npr. na roki (podlaht). Tako bi vas g. doktor prosila za mnenje oz. oceno, če bi mogoče šlo za napredovanje MS? Pa tudi kaj naj naredim??? Pa đe to me zanima, če je mogoče za to kriva tudi prevelika telesna teža??? Gospod dr.Švigelj najlepša vam hvala za vse odgovore in pomoč!!! Lp, Andrejka.

Odgovor: Pozdravljena ga. Andrejka, Napisali ste mi vpršanje o stanju,ki lahko pomeni zagon multiple skleroze. Nimam sicer podatka, katere preiskave ste naredila. Glede na opisano bi lahko šlo za ponoven zagon bolezni. Smiselno bi bilo zdravljenje z MEdrolom, če tega še niste prejela v zadnjem času. Poleg tega bi bilo smiselno narediti, če niste, tudi MR slikanje hrbtenjače v predelu vsaj prsne in vratne hrbtenice, kajti tudi tu se lahko pojavijko demielinizacijski procesi. Ali vaš nevrolog ni razmišljal o uvedbi imunomodulatorne terapije (npr. Copaxcone, Avonex, Rebif, Betaferon), če prihaja pogosteje do zagonov bolezni. Predlagam,d a se le posvetuzjete v ambulanti (subspecialistčni) za multiplo sklerozo. Ne verjamem, da bi samo povečana telesna masa bila razlog za vaše težave, vsekakor je potreben natančen nevrološki pregled. To kar opisujte na roki, je lahko tudi posledica utesnitev živca. Brez kliničnega pregleda je težko sicer opredleiti težavo, morda so potrebne tudi preiskave (npr. EMG in že omenjeni MRI). Hvala za vprašanje in lep pozdrav
Mag. Viktor Švigelj, dr. med., 08.04.2009

--------------------------------------------------------------------------------
Simptomi: Multipla skleroza

Deli telesa: GLAVA

Opis: Pozdravljeni! Imam multiplo sklerozo in me zanima, če se pri tej bolezni da kaj pomagati s hipnoterapijo oz. če imate že kakšne izkušnje s tega področja? Tukaj je zelo velik dejavnik stres, ki pa ... več

Vprašanje: Pozdravljeni! Imam multiplo sklerozo in me zanima, če se pri tej bolezni da kaj pomagati s hipnoterapijo oz. če imate že kakšne izkušnje s tega področja? Tukaj je zelo velik dejavnik stres, ki pa (vsaj pri meni) vpliva na poslabšanje, ki sicer po določen času mine, včasih pa traja kar dolgo! Hvala in lep pozdrav! Petra

Odgovor: Na samo multiplo sklerozo se, kolikor vem, ne da vplivati, seveda pa se da vplivati na zmanjševanje stresnih reakcij, ter na izboljšanje počutja ter na optimizem. LP Pajntar
Prof. dr. Marjan Pajntar, dr. med.,
......................................................................................................
Simptomi: Multipla skleroza, Srčne aritmije

Deli telesa: GLAVA, SRCE, KRI, OŽILJE

Opis: Pozdravljeni! Stara sem 24 let. Rada bi vprašala, če lahko multipla skleroza povzroča težave s srcem? Postavljeno imam namreč diagnozo suma na multiplo sklerozo in imama težave (poleg ... več

Vprašanje: Pozdravljeni! Stara sem 24 let. Rada bi vprašala, če lahko multipla skleroza povzroča težave s srcem? Postavljeno imam namreč diagnozo suma na multiplo sklerozo in imama težave (poleg ostalih)tudi s srcem, in sicer imam občasno sinusno tahikardijo, ki je v zadnjem času zelo pogosta, srce se zaganja, tolče tudi do 120 na minuto ko mirujem, včasih preskakuje, zbada me okrog srca, čutim tudi topo bolečino, počutim se slabo in utrujeno, ne morem do konca globoko vdihniti, ob vdihu se utrip pospeši in ob izdihu upočasni, včasih imam občutek da srce trepeta. Bolečino čutim tudi ko imam normalen utrip, okrog 60 - 70 na minuto. Pritisk imam normalen, cca. 100/60. Pred enim letom sem bila na ultrazvoku srca in ni pokazal nobenih posebnosti razen rahlega šuma. Krvna slika je normalna. Ščitnica deluje normalno. Imela sem pred časom znižano vrednost kalija v krvi. Kardiolog mi je predpisal Propranolol 40 mg, ki ga jemljem 2 krat dnevno po pol že eno leto a mi v zadnjem času ne pomaga tudi če vzamem 3 krat po pol. Težave so še bolj moteče ponoči.Prosim če mi lahko svetujete čimprej! Že vnaprej se vam iskerno zahvaljujem! Lep pozdrav! študentka

Odgovor: Spostovani, sama MS nima neposrednega vpliva na srce vsaj kar jaz vem. Morda vam kaj dodatnega lahko pove tudi vas lececi nevrolog. Srčne preiskave, ki ste jih opravili, so v mejah normale, mozno pa je da gre za napade hitrega bitja srca, ki nima neposredne veze z MS. Če so le ti pogosti, bi bil smiseln 24-urni EKG (Holter) da bi se videlo, kaj so ti napadi. Propranolol morda osebni zdravnik nlahkoadomesti z novejšim zdravilom iste skupine. Sicer pa v vsakem primeru priporočam psihično razbremenitev. Pozdrav, marko noč
Prof. dr. Marko Noč, dr. med.

--------------------------------------------------------------------------------

Mag. Viktor Švigelj, dr. med.NEVROLOGIJA
Demielinizacijsko obolenje osrednjega živčevja
Ključne besede:

Simptomi: Multipla skleroza

Deli telesa: GLAVA

Opis: Lepo pozdravljeni! Že več let imam težave in sicer hude vrtoglavice, mravljinčenje in letos sem imela internuklearno oftalmoplegijo. Po opravljeni MR glave mi na izvidu piše naslednje: obojestransko ... več

Vprašanje: Lepo pozdravljeni! Že več let imam težave in sicer hude vrtoglavice, mravljinčenje in letos sem imela internuklearno oftalmoplegijo. Po opravljeni MR glave mi na izvidu piše naslednje: obojestransko periventrikularno so vidne v beli možganovini na T2 in FLAIR povdarjenih MR slikah hiperintenzivne lezije, večja lezija nad področjem strehe desnega stranskega ventrikla se nekoliko obarva. Zanima me, kaj to pomeni in če so te lezije značilne samo pri multipli sklerozi ali tudi pri drugi bolezni. Opravili so mi že lumbalno punkcijo-izvide še čakam, v kratkem sem naročena na VEP pregled. Ali je mogoče, da diagnozo MS izključim? Hvala!

Odgovor: Pozdravljena, klinična slika, ki jo opsiujete in spremembe, ki so vidne na MR pomenijo najverjenteje demielinizacijsko obolenje osrednjega živčevja. Preiskave, ki ste jih naredili in VEP, ki ga še čakate, bo lahko odgvorilo na vprašanje, ali gre za multiplo sklerozo, ki je ena od demielinizacisjkih bolezni. Žal je najboj verjetna diagnoza vseeno MS, glede na že ugotovljene spremembe. Kakšno zdravljenje, ki se imenuje imunomodulatorno, saj je to avtoimuna bolezen, bo potrebno, pa bo odločeno po vseh opravljenih preiskavah. Lep pozdrav
Mag. Viktor Švigelj, dr. med., 05.05.2006

--------------------------------------------------------------------------------

Matija Gorjanc, dr. med.ČELJUSTNA KIRURGIJA
Bolečine na levi strani čeljusti in multipla skleroza
Ključne besede: teporomandibularni, sklep, čeljust, težko, odpiranje, usta, multipla, skleroza

Simptomi: Multipla skleroza

Deli telesa: GLAVA

Opis: Pozdravljeni, sprašujem vas glede mojih bolečin na levi strani čeljusti. Opravila sem RTG temporomand. sklepov, kjer opisujejo nekoliko zabrisana območja meniskusov levo. Gibljivost nastavkov je ... več

Vprašanje: Pozdravljeni, sprašujem vas glede mojih bolečin na levi strani čeljusti. Opravila sem RTG temporomand. sklepov, kjer opisujejo nekoliko zabrisana območja meniskusov levo. Gibljivost nastavkov je slaba, levi kondilarni nastavek se praktično ne giba. Imam velike boličine pri odpiranju ust in je uživanje hrane zame velik napor, saj so bolečine neznosne. Splošna zdravnica mi je predpisala Lekadol in verjemite mi, ta ne pomaga. Prosim vas, če mi poveste, kako se mi da pomagati in na koga se naj obrnem, ki mi bo znal olajšati moje bolečine. A je morda možen operativen poseg za izboljšanje mojega stanja. Stara sem 58 let in bolujem za multiple sklerozo. S spoštovanjem

Odgovor: Spoštovani, Čeprav lahko Vaše težave zelo dobro razumem, sem mnenja, da z operativnim posegom niso rešljive. Rentgenski izvidi sklepov nam ne govorijo o vzrokih za težave: spremembe so verjetno sekundarne oziroma so posledica dejavnikov, ki nimajo bolezenskega vzroka v samem sklepu. Multipla skleroza lahko povzroči poleg motenj v gibanju okončin tudi motnje v usklajenem gibanju mišic, ki premikajo spodnjo čeljust oziroma čeljustni sklep. To lahko privede do nepravilnega obremenjevanja sklepnih diskusov in drugih mehkih tkiv ob sklepu, to pa počasi vodi v slabšo gibljivost in v bolečine. Poleg tega v poteku iste bolezni nastopijo obdobja blažjih ali hujših obraznih bolečin, ki imajo značilnosti t.i. nevralgije. Menim, da bi bilo koristno, če bi slednjo možnost najprej potrdil ali izključil Vaš nevrolog. Če bi šlo za nevralgijo, bo nevrolog najbolje uvedel in vodil ustrezno protibolečinsko terapijo. Če pa bo mnenja, da ne gre za nevralgijo, bo koristno obiskati tudi maksilofacialnega kirurga, ki bi se lahko posvetil samemu sklepu in svetoval ukrepe, ki bi težave omilili. Lep pozdrav,
Matija Gorjanc, dr. med.

--------------------------------------------------------------------------------

Matija Gorjanc, dr. med.ČELJUSTNA KIRURGIJA
trigeminalna nevralgija in multipla skleroza
Ključne besede: trigeminalna, nevralgija, multipla, skleroza,

Simptomi: Multipla skleroza

Deli telesa: GLAVA

Opis: Spoštovani! Prijatelj, ki ima multipleks sklerozo ima že dve leti tudi hude napade Trigeminusa.Zdravila: Tegretol, Neurontin, Defetoin ne pomagajo veliko.Zaradi strahu pred bolečino ne upa jesti, ... več

Vprašanje: Spoštovani! Prijatelj, ki ima multipleks sklerozo ima že dve leti tudi hude napade Trigeminusa.Zdravila: Tegretol, Neurontin, Defetoin ne pomagajo veliko.Zaradi strahu pred bolečino ne upa jesti, zato je podhranjen.Star je 35 let, bolečine se pojavijo v predelu ustnice, ličnice ali na dlesni.Vzrok je žvečenje hrane, govorjenje ali čiščenje zob ipd.Zanima me kirurgija tega živca pri nas, problem otrplosti obraza po operaciji in morebitne ostale 'odrešilne' terapije.Ker je znano, da je to ena najhujših bolečin, se vam za vašo pomoč iskreno zahvaljujem. Lep pozdrav

Odgovor: Spoštovani, Simptomatska trigeminalna nevralgija pri bolnikih z multiplo sklerozo ni redka in pravilno ugotavljate, da je to ena najhujših bolečin. Glede na to, da ima Vaš prijatelj uvedena že praktično vsa zdravila, ki naj bi bila problemu kos, je razumno razmišljati o kirurških rešitvah: v prvi vrsti bi svetoval serijske blokade izvornega živca z dolgo delujočimi lokalnimi anestetiki. To bi verjetno privedlo vsaj do začasnega ali delnega trajnejšega izboljšanja. Za takšen način zdravljenja bi bilo potrebno deset dni zaporedoma dnevno ambulantno obiskati kirurga. Radikalnejša je rešitev z odstranitvijo (prekinitvijo) živca, kar lahko v perifernem poteku (kjer živec iz kosti prestopa v obraz) opravi maksilofacialni kirurg, v osrednjem delu (pri »izstopišču« živca iz možganov) pa nevrokirurg. Seveda nobeno od teh zdravljenj ni vzročno in glede na naravo bolezni se lahko nevralgije čez čas pojavijo ponovno na drugem živcu. Še to: omenjeni kirurški postopki ne bi povzročili otrplosti obraza v smislu negibnosti ampak le v smislu neobčutljivosti: tudi to seveda ni prijetno, a je vseeno dosti boljše kot živeti s hudimi bolečinami. Lep pozdrav,
Matija Gorjanc, dr. med.

--------------------------------------------------------------------------------


Multipla skleroza
Ključne besede: multipla, skleroza, motnje, gibljivosti

Simptomi: Multipla skleroza

Deli telesa: GLAVA

Opis: Pred eno uro sem izvedela,da ima moj najboljsi prijatelj,ki je star komej 21 let multipleks sklerozo. Zanima me koliko casa lahko zivi s to boleznijo in ce je morda ze ozdravljiva? Kaksne so lahko ... več

Vprašanje: Pred eno uro sem izvedela,da ima moj najboljsi prijatelj,ki je star komej 21 let multipleks sklerozo. Zanima me koliko casa lahko zivi s to boleznijo in ce je morda ze ozdravljiva? Kaksne so lahko posledice te bolezni? Ali mu lahko tudi jaz kako pomagam? Hvala ze v naprej za Vas odgovor

Odgovor: Spoštovana! Skušala vam bom čisto na kratko povedati nekaj dejstev o multipli sklerozi (MS). Bolezen je zelo nepredvidljiva, lahko je le nakazana z rahlimi motnjami, lahko leta in desetletja počiva, kot da je ni, lahko pa bolj ali manj počasi napreduje in pripelje do invalidnosti Najpogosteje se pojavlja z motnjami gibljivosti, lahko tudi z motnjami vida ali podobno. Pravega zdravila za MS še ni, čeprav skušajo z nekaterimi sredstvi bolezen omiliti. Za bolnika z MS je pomembno, da ima okrog sebe ljudi, ki niso panični in ki mu pomagajo, da lahko čim bolj normalno živi. Seveda Vam ne morem odgovoriti na bistveno vprašanje, ki Vas zanima: Kako bo bolezen potekala pri Vašem prijatelju. Gotovo se moramo pri postavitvi takšne diagnoze učiti živeti z negotovostjo. Ampak tega se moramo učiti tudi sicer v življenju, ne samo pri MS. Sicer pa je najbolje, če se z vprašanji o MS obrnete na specialista nevrologa, ki to bolezen obravnava. Lepo Vas pozdravljam Metka Klevišar


--------------------------------------------------------------------------------

MS ali nevroborelioza
Ključne besede: multipla skleroza, nevroborelioza

Simptomi: Lymska borelioza, Multipla skleroza

Deli telesa: INFEKCIJE

Opis: Pozdravljeni, Po prebolelem optičnem nevritisu(zdravljenje z medrolom,tri dni 1000mg/dan),čez en opravim MRI, ki pokaže pet demielinizacijskih sprememb v beli možganovini. Čez 12 dni opravim ... več

Vprašanje: Pozdravljeni, Po prebolelem optičnem nevritisu(zdravljenje z medrolom,tri dni 1000mg/dan),čez en opravim MRI, ki pokaže pet demielinizacijskih sprememb v beli možganovini. Čez 12 dni opravim lumbalno punkcijo. Izvidi osnovnih likvorskih preiskav so normalni, tudi oligoklonalni trakovi v likvorju so normalni. V krvi pa je pozitivna serologija na borelijo. Izbrani infektolog je zanikal možnost povezave mojih nevroloških težav z nevroboreliozo, saj v likvorju ni bilo pokazateljev borelie. Mene pa zanima, če je res nujno, da se borelia pokaže tudi v likvorju, da ji lahko pripisujete nevrološke težave. Mesto lezij in optični nevritis naj ne bi bila povezana z borelio. Imam še nekaj simptomov kot so; mravljinčenje v nogah, manj občutljivo stopalo, mravljinčenje in mrtvenje polovice obraza, utrujenost, potenje, boleča in nekoliko otekla kolena in splošno zelo slabo počutje. Zanima me kako se lahko še drugače ugotovi, če so moje težave posledica borelie? Drugače sem zdrava, razen pri dveh letih sem prebolela šen, ki se kasneje ni nikoli ponovil. Za vaš odgovor se vam najlepše zahvaljujem.
Odgovor: MS in nevroborelioza se lahko klinično prekrivata. O nevroboreliozi lahko govorimo, kadar v možganski tekočini odkrijemo tvorbo borelijskih protiteles (index Bb) ali z dokazom Bb v likvorju z metodo kultivacije in manj zanesljivo z metodo PCR. Če sta bila opravljena vsaj 2 testa in sta negativna, ne moremo govoriti o nevroboreliozi, sicer priporočam, da jih opravite. Opisane težave so v skladu z MS z izjemo oteklih sklepov!? Ostane vam na izbiro tudi poskusno zdravljenje z atb, zakar bi se odločil ob jasno pozitivni serologiji Bb in ob istočasnem otekanju kolen brez drugih obrazložitev za slednje. Ni namreč moč izključiti tudi obe obolenji istočasno. Lep pozdrav!
Mag. Branko Šibanc, dr. med.
_________________
Lep pozdrav
Marjan