ZDRAVSTVENE TEŽAVE - pomagajmo si sami.

[marjan]

Kako razplamteti iskro?

Tako rekoč vsaka partnerska zveza, naj je zakonska ali zunajzakonska, kdaj doseže točko, na kateri partnerja začutita, da nekaj manjka, in začneta iskati načine, kako zapolniti vrzel. Ta ni nujno seksualne narave: krivcev za enoličnost in apatičnost partnerske zveze je lahko nešteto, od pomanjkanja pozornosti, ljubezni in sporazumevanja do skrbi pred prihodnostjo ("Bom z njim/njo res lahko preživel/a preostanek življenja?")

Občutek praznine se lahko v enega ali oba partnerja prikrade kadarkoli, zato moramo biti nenehno pozorni na opozorilne znake. Najpomembneje je, kaj čutimo ob spremembi v partnerski zvezi. Prisluhnimo notranjemu glasu, ki nam pravi, da moramo ukrepati, in se naučimo spopadati s težavami tako, da bo najbolje za prihodnost obeh.

Na začetku se vse zdi kot v pravljici: poroka v belem, načrti, obljube, pričakovanja … Ko se odločimo za zakon, imamo jasen namen preživeti prihodnost s partnerjem, ki smo si ga izbrali za življenjskega sopotnika. Prepričani smo, da nas bo osrečil. Toda bolj ko čustveno dozorevamo, hitreje spoznavamo, da v resnici nihče nima te moči.

Sčasoma vsakodnevne skrbi preženejo prvotno navdušenje in prej ali slej se srečamo tudi z učinki razočaranj, ki jih neizogibno prinese zakonska zveza – nekatera so manjša in hitro zbledijo, nekatera pa večja in težje rešljiva. V resnici pa je pomembno le to, kako partnerja rešita težave, s tem pa tudi zakon.

Najslabše pri reševanju zakonskih težav je ohranjanje statusa quo. Nekateri pari so skupaj nesrečni vse življenje in prav takšni zakoni so nadvse odporni na spremembe. Pustiti stvari takšne, kot so, zgolj zaradi ljubega miru, je seveda preprosta, vendar le kratkoročna rešitev. Dolgoročno pa apatičnost pri reševanju odnosa vodi v razpad zveze.

KAKO VEMO, DA JE ZAKON V TEŽAVAH?

Veliko je znakov, ki govorijo o tem, da se moramo reševanja zakonske zveze lotiti čim prej. Eden od najpogostejših in najpomembnejših je slabljenje ali celo odsotnost komunikacije. Partnerja se niti smejita več skupaj. Življenje v tišini jima ustreza bolj kot nekoč prijetni in pogosti pogovori. Partnerja, katerih zveza je v krizi, se prenehata pogovarjati o vsem – tako o vsakdanjih kot tudi o pomembnih stvareh.

Nasvete raje iščeta pri prijateljih in sorodnikih. Življenje doma je tiho in mirno; raje kot da bi se pogovarjala, sedita pred televizijskim sprejemnikom, bereta, se umikata pred računalniški zaslon ali preprosto vse bolj izkoriščata prosti čas zase. Še tisti redki pogovori so usmerjeni na gospodinjstvo in otroke. Ste zadnji, ki izve za pomembne informacije o partnerjevi službi, osebnih problemih in dosežkih; raje jih namreč deli z drugimi ljudmi.

Eden, drugi ali oba se izogibata neposrednemu pogovoru in stvari ohranite zase. Morda čutite, da ste edini, ki si prizadeva rešiti težave, in doživljate frustracije vsakič, ko se poskušate pogovoriti o zakonskih težavah, partner pa se pogovoru izmika – ali pa to počnete vi.

Partnerja v krizi kažeta nepripravljenost za pogovor tudi na zelo očitne načine (npr. zapustita prostor ali pa se preprosto "izključita"). Že misel na to, da je treba spregovoriti s partnerjem, je neprijetna. Težave skrivata pod površjem, zato odnos sčasoma preplavijo dotlej potlačeni občutki, zagrenjenost ter nezaupanja v partnerja in zvezo. Brez zaupanja pa zveza ne more preživeti.

Naslednji krivec za razpad zakona je pomanjkanje spolne strasti in/ali privlačnosti. Spolnost je pomembno lepilo, ki – poleg vseh drugih "lepil" – ohranja partnersko zvezo. Seveda v vsakem odnosu obstajajo naravni vzponi in padci v spolnem življenju. Med rjuhe se vselej lahko prikradejo stres, utrujenost in drugi pritiski, ki slabijo željo po intimnosti. Toda tu govorimo o nečem drugem: znak za alarm je, če imate občutek, da partnerju le še "ustrežete".

Če je vajin odnos omejen na odnos sostanovalcev, ne pa tudi ljubimcev, če se prenehata dotikati in poljubljati, je z njim nekaj zelo narobe. Vprašajte se, kakšno je vajino spolno življenje. Ste z njim zadovoljni? Imate občutek, da je z njim zadovoljen vaš partner? Si eden veliko bolj želi spolnosti kot drugi? Se je spolnost iz užitka preobrazila v obvezo? Prej boste ugotovili, zakaj je strast poniknila, lažje jo boste znova razplamteli.

Naslednji znak je žaljivost, ki postane stalnica v odnosu. Ljudje, ki niso srečni v odnosu, se obsipajo s hudobnimi pripombami, zmerljivkami, poniževanjem in nepriznavanjem, včasih tudi z ignoriranjem partnerjevih čustev. Nesrečen človek želi povzročiti bolečino tudi drugim, besede pa imajo veliko moč: reči nekaj, za kar vemo, da bo prizadelo drugega, je oblika nadzora nad njim. Včasih komentarji namerno ali nenamerno ošibijo partnerjevo samospoštovanje. Zato začnemo samodejno prikrivati, kdo smo in kaj mislimo, saj nočemo tvegati prepira in smo vnaprej prepričani, da bomo ponižani.

Prepiri so vse pogostejši in vse bolj intenzivni, pravzaprav postanejo neizogibni. Pogosto je prelaganje krivde na partnerja. Nepomembni prepirčki se praviloma razplamtijo in se razširijo na druge težave. Kritika postane neizogiben del sporazumevanja. Zdi se vam, da nič ne naredite prav; partner kritizira vse in tega se vnaprej bojite.

S tem so povezani tudi obrambni mehanizmi, ki, če prevladajo, ne morejo zagotoviti uspešnega reševanja težav. Nasprotni pol prepirov je izogibanje konfliktom. Konflikt je sicer naraven in normalen del odnosa. Težava nastane, če ugotovite, da se prepustite nečemu, s čimer se ne strinjate, samo zaradi ljubega miru ali zato, da se ne bi zapletli v spor.

Partnerja, ki ugotovita, da nimata ničesar skupnega, sta v težavah. Obnašata kot tujca in se niti ne trudita, da bi čas preživljala skupaj. Vse manj časa preživita skupaj, misel na to se jima ne zdi vznemirljiva, ne čutita potrebe, da bi poiskala ravnovesje med ljubeznijo in vsakodnevnimi opravili. Nimata več skupnih konjičkov, zanimanj, tem, o katerih bi se pogovarjala. Če se to dogaja dalj časa – z izjemo, denimo, časa po rojstvu otroka, ko partnerja okupira malček – je to lahko opozorilni znak, da je nekaj narobe.

Posledice utegnejo biti uničujoče: od tesnobe ter sprememb vzorcev spanja in prehranjevanja do depresije, strahu pred soočenjem z resnico ter strahu pred samoto in osamljenostjo. Partnerja si v takšnem položaju situaciji navadno zatiskata oči pred resnico in sta prepričana, da je bolje, če ne vesta, kaj se dogaja. Hkrati se izogibata drug drugega in nenehno iščeta izgovore, zakaj jima ni treba biti skupaj.

Zakon uničuje tudi prešuštvovanje. Iskanje intimnosti zunaj zakonske zveze je eden od najočitnejših znakov, ki govori o težavah. Ali pogosto sanjarite o življenju brez partnerja, ali razmišljate o tem, kako lepo bi bilo, če bi se ločili? To je eden od znakov, da ste ujeti v neprijetnem položaju, iz katerega ne najdete izhoda. Poiskati ga morata skupaj. Podobno velja za ljubosumje, zapleteno čustvo, ki spodjeda partnersko zvezo.

Najhujše je neutemeljeno ljubosumje, takšno, ki se zgodi brez opozorila in moti ravnovesje odnosa. Tovrstno ljubosumje ima le malo skupnega z nezvestobo; najpogosteje je posledica izgube samospoštovanja in občutka negotovosti – bodisi pri vas bodisi pri partnerju. Končni znak, da je zakon propadel in ljubezen odmrla, je, ko se eden od partnerjev loti iskanja novega človeka. To lahko ugotovimo tudi z opažanjem sprememb v partnerjevem obnašanju in videzu.

Nenadne negativne spremembe sicer pogosto kažejo na težave s samospoštovanjem in vdanost v usodo; oseba, ki se nenadoma spremeni v pozitivnem pogledu, pa morebiti oddaja signale, da želi ugajati predvsem drugim.
Zanemariti ne smemo niti negativnih interpretacij. O teh govorimo, kadar eden od partner nenehno misli, da so motivi drugega bolj negativni, kot so v resnici.

Povedano drugače: partnerjeve besede in dejanja si razlagamo negativno in nepošteno do njega. V problematičnem zakonu si partnerja prizadevata, da bi prezrla pozitivne stvari, ki jih opazita; pripisujeta jih naključju in ne partnerjevim dobrim lastnostim. Zato slabo v zakonu pretehta nad dobrim, v partnerju pa ne iščete več dobrih lastnosti.

Naposled, če se bojujemo s skrbjo, da bo treba s partnerjem preživeti preostanek življenja, je zakon zagotovo ogrožen. Če se ne veselimo skupne prihodnosti in raje razmišljamo, da bi nam bilo bolje, če bi bili sami, če se nam zdi, da o partnerju vemo že vse in da bomo morali v prihodnosti životariti s tem "znanjem", je skrajni čas za ukrepanje.

POGOVOR, POGOVOR IN ŠE ENKRAT POGOVOR!

Skoraj vsak zakon v krizi je možno rešiti. Predvsem je pomembno, da se s partnerjem odločita, da je to smiselno in da sta v reševanje zakona pripravljena vlagati oba. Najpomembneje je, da se spet začneta sporazumevati. Pogovor je ključen. Povejta si, kaj mislita in čutita.

Učinkovito sporazumevanje je stvar nenehnega učenja. Ne gre le za besedno sporazumevanje: ste vedeli, da se približno 70 odstotkov časa sporazumevamo, od tega pa le 30 odstotkov govorimo? To pomeni, da je več kot polovica sporazumevanja nebesednega. Ni torej toliko pomembno, kaj rečete, ampak kako to poveste. Neskladje med povedanim in videnim je lahko ključni vzrok komunikacijskih težav med partnerjema.

Nekaj nasvetov za bolje sporazumevanje:

Do spodrsljaja v sporazumevanju navadno pride, ko mislimo, da nas partner ne razume, na to pa se odzovemo bodisi s tišino bodisi z dejanji. Takšni odzivi so navadno negativni. Toda ali se sploh vprašamo, kaj sami naredimo za to, da bi razumeli partnerja? Prizadevanje za obojestransko razumevanje je ključno pri izogibanju prepirom in konfliktom.
Vprašanja imajo moč. Zelo učinkovito je, če partnerja preprosto vprašate, kaj misli/čuti o posamezni stvari, potem pa pozorno prisluhnete odgovoru.
Ne prepirajta se zaradi nepremostljivih stvari. Vi niste tisti, ki imate prav, partner pa ni tisti, ki se moti. Bistvo je v tem, da sta različna. Naučita se s spoštovanjem in humorjem sprejemati drug drugega – z vsemi prednostmi in slabostmi vred.
Skupaj poiščita razloge za razpadanje zakona in se o njih pogovorita. Monolog ni učinkovit – vse, kar šteje, je dialog.
Predstavita svoje misli. To počnita mirno, ne v prepiru. Ko se pogovarjata, ohranita telesni stik (držita se za roke).
Poslušajta drug drugega, ne prekinjajta se in ne oporekajta vnaprej vsemu rečenemu, ne glede na to, ali se vama zdijo besede modre ali ne.
Vprašajta se, kaj bi lahko storila za izboljšanje odnosa in se sporazumita o naslednjih korakih.
Opravičita se drug drugemu za grde besede in dejanja.
Spremljajta napredek in ne dovolita, da bi vaju znova zaneslo.

NAJ SE LEPILO NE POSUŠI

Zavedajte se, da niste ne prvi ne zadnji ne edini s težavami v zakonu. Vedite tudi, da zakonski problemi ne vodijo vedno v ločitev. Seveda brez truda ne boste dosegli ničesar. Zakon je garanje in nenehen trud, da se lepilo med partnerjema ne bo posušilo. Samo od vaju je odvisno, kako uspešna bosta pri tem in koliko truda sta pripravljena vložiti v skupno prihodnost. Jo imata? Torej pogumno stopita na novo pot. Še to: če menita, da težav ne moreta rešiti sama, poiščita strokovno pomoč. To ni sramotno, marveč pohvalno!


Če je vajin odnos omejen na odnos sostanovalcev, ne pa tudi ljubimcev, če se prenehata dotikati in poljubljati, je z njim nekaj zelo narobe.

Najpomembneje je, da se spet začneta sporazumevati. Povejta si, kaj mislita in čutita.

Zelo učinkovito je, če partnerja preprosto vprašate, kaj misli/čuti o posamezni stvari, potem pa pozorno prisluhnete odgovoru.

Ko se pogovarjata, ohranita telesni stik (držita se za roke).
.Ali vaš partner ničesar ne naredi prav in vam gre vse do živega?
.Ali vsak pogovor vodi v prepir?
.Ali ste naveličani nenehnega prepiranja?
.Ali je ljubezen, ki ste jo nekoč čutili, nadomestilo razočaranje?
.Ali bi bili raje kjerkoli drugje, le s spreleti srh?
.Ali skačete čez plot oziroma o tem razmišljate?
.Ali zgolj zaradi načel oporekate partnerju?
.Ali redno razmišljate o ločitvi?
.Ne skrbite. To, da ste pritrdilno odgovorili na večino vprašanj, še ne pomeni, da se boste ločili. Vsekakor pa opozarja, da je vaš zakon v težavah in da je čas, da na novo ovrednotite svoja čustva do partnerja in do vajine zveze nasploh. Težave rešita skupaj ali pa se, če so razlike nepremostljive, dokončno razidita. Vztrajanje v nesrečnem zakonu ne sme biti rešitev!

RDEČE ZASTAVICE V ZAKONU

.pogosti prepiri,
.partnerja se umikata drug drugemu,
.prepiri so nepošteni, spremljata jih zmerjanje in obtoževanje,
.partnerja se ne zabavata več skupaj; več jima pomenijo zabave v krogu prijateljev,
.partnerja sta neprijazna drug z drugim,
.ne pogovarjata o svojih in skupnih težavah,
.v razmerju ni spoštovanja,
.ne sporazumeta se o ciljih in vrednotah,
.ne zaupata si in sta sumničava,
.spolno življenje je slabo,
.eden, drugi ali oba sta nezvesta,
.partner vas skuša osamiti od družine in prijateljev,
.zadovoljni ste, kadar partnerja ni doma,
.v zakonu je prisotno duševno in/ali telesno nasilje.

KVIZ: KAKO PA KAJ VAŠ ZAKON?

Obklljukajte trditve, ki držijo za vas oziroma za vajin zakon:
.Več časa si želite prebiti brez partnerja, čeprav živita skupaj.
.S partnerjem vse manj govorite o svojih čustvih, saj jih tako ali tako ne razume ali pa mu zanje ni mar.
.Dotikata se redko, navadno samo pri spolnih odnosih.
.Do partnerja ste zelo kritični.
.Do partnerja ste zamerljivi; stvari, ki se dogajajo v sedanjosti, se prištevajo k tistim iz preteklosti.
.Razmišljate o svojih minulih zvezah, v katerih bi bili morda srečnejši.
.Ne načrtujete skupnega časa s partnerjem; še ko sta skupaj, večinoma sedita pred televizijo ali bereta.
.Prijateljem in staršem se pritožujete glede svojega zakona.
.Zanemarjate se. Ne skrbite za telo, ne oblačite se privlačno, telesna higiena ni tako pomembna kot nekoč, ne nadzirate telesne teže. Vseeno vam je, ali partnerju ugajate ali ne.
.Iz partnerja se grdo norčujete – tudi v navzočnosti drugih.
.S partnerjem se pogovarjata le o otrocih, denarju in gospodinjstvu.
.Vse bolj vas zanima, v kolikšni meri ste privlačni za druge.
.Partnerja primerjate z drugimi moškimi/ženskami; ti so v vaših očeh navadno boljši.
.Kadar želi partner z vami govoriti o nečem, kar ga moti ali je narobe, ga utišate ali nočete sodelovati v pogovoru.
.Zatekate se h kompulzivnim navadam (prenajedanje, beg v delo, alkohol …).
.Najglobljih občutkov ne zaupate partnerju, marveč prijateljem.
.Partnerja le redko pohvalite.
.Večino prostega časa porabite za dejavnosti, ki ne vključujejo partnerja.
.S partnerjem se prepirata zaradi nepomembnih stvari ali pa se vajini prepirčki redno sprevržejo v hude prepire.
.Čutite, da bi moral partner stvari opravljati po vaše. Skušate ga spreobrniti v človeka po svoji podobi.
.Izogibate se temu, da bi bili sami s partnerjem. Bolje se počutite v družbi drugih ljudi.
.Imate pogoste seksualne fantazije o drugih moških/ženskah.
.Preveč časa porabite za delitev občutkov s predstavniki nasprotnega spola.
.Vajini prepiri so nasilni (metanje predmetov, pretepanje …).
.Večino časa se oblačite ali obnašate tako, da bi privlačili pripadnike nasprotnega spola.

...Če ste obkljukali:

Od 1 do 3 trditve: Vajin zakon je trden. Ukvarjajte se s področji, ki ste jih označili.
Od 4 do 8 trditev: Vaš zakon kaže znake razpada. Ukvarjajte se s področji, ki ste jih označili, saj potrebujejo izboljšanje.
Od 9 do 12 trditev: Vaš zakon je v resnih težavah. Ukrepajte, sicer bo padel v naslednjo, še slabšo fazo. Poiščite dobrega svetovalca in se pogovorite s partnerjem. Naj ve, da se vam rešitev zakona zdi pomembna.
13 ali več trditev: Vaš zakon je v krizi. Lahko ga še rešite, vendar bo to zahtevalo veliko truda in trdega dela. Takoj poiščite strokovno pomoč.

RAZLIKA V SPORAZUMEVANJU MOŠKIH IN ŽENSK

Moški in ženske razmišljajo in čutijo različno. Moški se sporazumevajo zato, da bi dobili in/ali prenašali informacije ter reševali težave. Največkrat govorijo o temah, ki ne zahtevajo razpravljanja o čustvih in pri katerih se ni treba zanašati na čustva/občutke. Ženske se, nasprotno, pretežno sporazumevajo zato, da se povezujejo z drugimi. Raje govorijo o ljudeh kot o stvareh ter zlahka izražajo občutke in čustva. V pogovoru so bolj usmerjene na kovanje prijateljstva.

NASVETI ZA POGOVOR S PARTNERJEM

-Zavedajte se, da nihče ne sme biti zmagovalec v besednem dvoboju. Če rezultat pogovora ni pozitivna rešitev, ni bila nobena stran učinkovita.
-Kompromis je nujno orodje pri reševanju težav s sporazumevanjem.
-Preden se lotita težave, se prepričajta, da sta se vsaj približno sporazumela o rešitvah.
-Ko na dan privlečete občutljive zakonske težave, skušajte biti pozitivno naravnani. Namesto da takoj skočite v pogovor, ga odprite s priznanjem, da se vsak odnos lahko izboljša, da bi si radi vzeli nekaj časa in se pogovorili o stvareh, ki v vajinem zakonu delujejo dobro, a tudi o področjih, ki zahtevajo izboljšanje. Pomaga, če najprej spregovorite o dobrih stvareh in se nato pomaknete k globljim težavam.
-Bodite pozoren poslušalec. Prepričajte se, da razumete, kaj vam partner skuša povedati ("Hočeš mi torej povedati, da ….")
-Če pogovor postane prevroč ali neracionalen, se brez zadržkov umaknite in ga preložite na čas, ko bosta znova mirna.
-Govorica telesa naj bo skladna s tem, kar hočete sporočiti.
-Bodite pošteni in neposredni. Usmerite se na resnični problem. Če ste negotovi o tem, kar govorite, ne boste uspešni.
-Če ne moreta najti skupne rešitve, vsaj sklenita pogovor s pozitivno ugotovitvijo ("Veseli me, da sva delila misli in občutke; še bova govorila o tem in poskušala poiskati rešitev.")
-Ne bodite nesramni, cinični ali žaljivi.
-Držite se teme pogovora. Če se pogovarjata o denarnih težavah in nenadoma na dan prikličete čustva, ne bosta našla skupnega jezika.
-Prepoznajte, kdaj pri reševanju težav potrebujete zunanjo pomoč.
_________________
Lep pozdrav
Marjan