ZDRAVSTVENE TEŽAVE - pomagajmo si sami.

[marjan]

Ateroskleroza


Članek je pripravila Barbara Hrovatin, dr.med.

Med bolezni srca in ožilja uvrščamo bolezenska dogajanja, ki v razvitem svetu povzročajo daleč največ - skorajda polovico vseh smrti.

Sem sodijo srčna in možganska kap (s tujko miokardni infarkt in cerebrovaskularni inzult), sindrom angine pektoris - srčne bolečine ter t.i. periferna okluzivna bolezen arterij, kjer zožitev žil v nogah povzroča značilne bolečine in lahko vodi celo v gangreno.

Kaj je ateroskleroza?

Osnovni skupni imenovalec vseh teh nevarnih bolezni je en sam proces, ki se odvija v žilni steni in ga imenujemo ateroskleroza. Ateroskleroza je kronična degenerativna bolezen arterij - to je žil, ki iz srca dovajajo kri vsem organom in jih zato slovensko imenujemo tudi žile odvodnice.
Če povemo drugače, bi aterosklerozi preprosto lahko rekli tudi kar staranje, saj v večji ali manjši meri prizadene prav vse ljudi, se začne že v ranem otroštvu in nato počasi a vztrajno napreduje v desetletjih našega življenja.
Gre za proces odlaganja maščob v žilno steno, kar postopno in čisto brez posebnih svarilnih znakov počasi maši žilno svetlino, ovira dotok krvi organom in vodi v bolezni, zato je aterosklerozo predvsem pomembno z vsem sredstvi preprečevati.

Dejavniki

Dejavnikov, ki pospešujejo mašenje žil in s tem zvečujejo naše tveganje za bolezni srca in ožilja je več, od pretežno sedečega načina življenja, torej naše sodobne telesne neaktivnosti, do debelosti, sladkorne bolezni, kajenja in družinske obremenjenosti (prisotnosti teh bolezni pri ožjih družinskih članih) ter samega procesa staranja, najpomembnejša pa sta prav gotovo visok tlak in maščobe v krvi.

Ateroskleroza (poapnenje žil) je kronična degenerativna bolezen stene arterij, žil, ki iz srca dovajajo kri do vseh organov in tkiv.

V zgodnjem otroštvu so stene naših arterij še gladke in svetleče, s staranjem in dejavniki tveganja, ki proces ateroskleroze dodatno pospešujejo (kajenje,zvišan krvni tlak, holesterol, sladkor, debelost, telesna nedejavnost) pa se v žilni steni prično počasi kopičiti maščobe, razbohoti se vezivo in nastane rumena maščobna leha, ki oži žilno svetlino in moti pretok krvi. Ves ta proces poteka tiho, se ne vidi in ne boli, "lastnik" takšne žile nima nikakršnih težav vse do trenutka, ko ta maščobna obloga ne poči in na njej nastane nevaren krvni strdek, ki v trenutku lahko povzroči kritično zožitev žile z vsemi posledicami - srčni infarkt, če je prizadeta koronarna arterija, možganski infarkt, če gre za možgansko arterijo, ali gangrena, če se zamaši arterija, ki prehranjuje nogo ali črevo.





Koronarna srčna bolezen
Članek je pripravila Barbara Hrovatin, dr.med.

Srce je čudovita črpalka, ki utripne kar 100000 krat in po telesu požene okrog 7000 litrov krvi vsak dan (slabih 5 litrov na minuto). Kri je tekočina življenja, ki vsem organom in tkivom prinaša kisik in hranila in glavne "ceste", po katerih kri priteka iz srca po vsem telesu imenujemo arterije (ali slovensko žile odvodnice). Glavna (največja) arterija se imenuje aorta in iz nje se odcepljajo tudi t.i.koronarne ali srčne arterije, ki prinašajo kri samemu srcu. Zdrave arterije so prožne, bleščeče in gladke, s staranjem pa njihova stena zadebeli, v njej se kopičijo maščobe in razrašča vezivo, kar mestoma lahko privede do zožitev, ki ovirajo pretok krvi (ateroskleroza).

Ateroskleroza (poapnenje žil) je po definiciji kronična degenerativna bolezen stene arterij, ki z odlaganjem maščob postopno, v desetletjih življenja in čisto brez posebnih opozorilnih znakov, maši žilno svetlino in ovira dotok krvi organom. Aterosklerotično prizadetost večjih srčnih (koronarnih) arterij imenujemo koronarna bolezen. Ker je zaradi zožitve žil oskrbe srca s krvjo nezadostna koronarna bolezen povzroča prsno stisko/bolečino - t.i. sindrom angine pektoris, ob popolni zapori žile pa pride do odmrtja dela srčne mišice (miokarda), kar imenujemo srčna kap (miokardni infarkt). Srce pa pogosto trpi tudi tiho, brez posebnih težav (govorimo o nemi ishemiji, ki jo naključno odkrijemo z EKG preiskavo) in prav bolezni srca in ožilja (kapi, motnje ritma) so v veliki večini odgovorne tudi za nenadno smrt, ki v Sloveniji vsako leto doleti okrog 4000 ljudi.


Najpomembnejši dejavniki tveganja za koronarno srčno bolezen:

Visok krvni tlak
Zvišan holesterol v krvi
Kajenje
Sladkorna bolezen
Debelost
Telesna neaktivnost
Stres (in odzivanje nanj)
Družinsko pojavljanje
Zdravljenje:

zdravila proti zvišanem krvnem tlaku in holesterolu,vazodilatatorji (širijo krvne žile)
operativne tehnike: angioplastika, premostitvena op.(bypass)
korenita sprememba načina življenja?!



Rezultati študije:

Izrazito olajšanje prsnih bolečin
Bistveno manj srčnih zapletov
Zmanjšanje holesterola v krvi
Bistveno izboljšanje prekrvitve srca in zmanjšanje žilnih zožitev
Izrazito izboljšanje splošnega počutja

Aterosklerotične motnje prekrvavitve spodnjih udov
Članek sta pripravila: prof.dr. Blaž Mlačak, dr.med. in Anton Starc, dr.med

Bolezni ožilja zaradi ateroskleroze predstavljajo velik zdravstveni problem, ker so zelo pogoste, pa tudi zato, ker povzročajo bolezen in smrt ljudi v njihovem najbolj ustvarjalnem obdobju. V minulih desetletjih se je smrtnost zaradi srčne in možganske kapi v nekaterih zahodnih deželah zmanjšala tudi do 30 %. V istem obdobju je v nekaterih manj razvitih evropskih državah, med drugimi tudi pri nas, število bolnikov z možgansko in srčno kapjo še naraščalo.

Ateroskleroza ogroža žile odvodnice - arterije celotnega telesa, vendar so najbolj izpostavljene arterije srca, možganov in udov. Pogosto so pri isti osebi prizadete žile na več mestih, tako da niso redki bolniki, ki so utrpeli možgansko kap in srčni infarkt, neprehodne pa imajo tudi arterije na spodnjih udih. Osebe, ki imajo prizadete arterije na spodnjih udih, so izpostavljene velikemu tveganju za srčni infarkt, tudi če nimajo svarilnih znakov, kot je angina pektoris. Umrljivost bolnikov z zaporami arterij na spodnjih udih je kar dva- do trikrat večja kot pri enako starih osebah brez periferne žilne bolezni!

V razvitem svetu ima aterosklerotično bolezen arterij na spodnjih udih, ki povzroča bolečino pri hoji, 3-6 % oseb, starejših od 60 let. Naplastitve arterij, ki še ne povzročajo težav, so še 3-4-krat pogostejše. Ker je bolezen arterij na udih znanilec prizadetosti koronarnega in možganskega žilja, jo je pomembno pravočasno odkriti in preprečevati njene zaplete!


Klinični simptomi in znaki slabe prekrvitve uda so bili tem bolj izraziti, čim obsežnejša je aterosklerotična prizadetost ožilja.

Periferna arterijska okluzivna bolezen ali poapnitev arterij udov je skupno ime za bolezenske znake, ki so posledica zožitve ali zamašitve večjih arterij na spodnjih udih ali redkeje na zgornjih udih. Več kot 90 % primerov bolezni je posledica ateroskleroze, redkeje gre za arterijsko zaporo s krvnimi strdki, ki priletijo iz srca ali se odkrhnejo iz aorte. Še redkeje so arterijske zapore posledica vnetnih žilnih bolezni, vaskulitisov. Glavni dejavniki, ki sodelujejo pri razvoju ateroskleroze, so kajenje, zvišan krvni tlak, zvišana raven maščob v krvi in sladkorna bolezen. Posebej so ogrožene tiste osebe, ki imajo hkrati več dejavnikov tveganja za aterosklerozo. Ateroskleroza je splet številnih sprememb na notranji plasti arterijske stene, ki se kažejo kot nalaganje holesterola in krvnih telesc, v napredovali fazi pa tudi vezivnega tkiva in kalcija. Ključni dogodek v razvoju ateroskleroze je poškodba notranje plasti arterije z različnimi dejavniki, kot so holesterol v lipoproteinih nizke gostote, sestavine cigaretnega dima in zvečan krvni tlak.

Tvori se aterosklerotična leha, ki postopoma oži svetlino arterije in zmanjšuje krvni pretok, ob raztrganju lehe pa krvni strdek lahko nenadoma povsem zapre žilno svetlino in povzroči hudo poslabšanje bolezni. Če se zapre arterija, ki oskrbuje srčno mišico, pogosto pride do srčnega infarkta, če se zapre možganska arterija, pa do možganske kapi. Na spodnjih udih klinični znaki niso vedno tako dramatični. Ob zožitvi ali kratki zapori arterije uda se bolečine pojavijo pri hoji in minejo med mirovanjem. Šele v napredovali fazi bolezni, ko je žilje udov prizadeto na več mestih, pride do odmiranja tkiva - gangrene.

Za arterijske motnje pretoka na spodnjih udih so značilne subjektivne težave, o katerih bolnik poroča, in objektivni znaki, ki jih ugotavljamo z opazovanjem in različnimi preiskovalnimi metodami.

Hladne noge in roke najpogosteje niso znak resne bolezni, temveč so posledica občasno zmanjšanega pretoka krvi skozi kožo zaradi delovanja avtonomnih živcev, ki niso pod vplivom naše volje. V tem primeru gre za funkcionalno stanje, pri katerem zmanjšan pretok krvi skozi kožo ni posledica trajnih sprememb na krvnih žilah. Pulzi na arterijah stopala so dobro tipni in arterijski tlak v višini gležnja je normalen.

Bolečina je vodilni bolezenski simptom pri motnjah perifernega arterijskega obtoka. Bolniki tožijo zaradi bolečin pri hoji v prizadetem udu in jih opisujejo kot utrujenost, občutek teže ali krče v mišicah. Bolečina je topa in preneha po nekaj minutah počitka. To bolezensko stanje imenujemo intermitentna klavdikacija. Pri lažji obliki lahko bolniki prehodijo več sto metrov, preden nastopijo težave, medtem ko se pri napredovali obliki bolezni bolečine pojavljajo že po nekaj korakih. Bolnik, ki hodi hitreje kot navadno ali se vzpenja v klanec, začuti bolečino v udu prej kot pri počasni hoji po ravnem.

Lokalizacija bolečine je odvisna od kraja zamašitve arterije. Po zožitvi ali zamašitvi spodnjega dela aorte ali medeničnih arterij se bolečina ob naporu pojavi v zadnjici ali stegnih, pri zamašitvi stegenske arterije v mečih, če so prizadete arterije goleni, pa v stopalu. Ni pa vsaka bolečina v nogah posledica ateroskleroze ali poapnitve arterij! Bolečine so pogosto posledica revmatične ali ortopedske bolezni, utesnitve ali vnetja živca, pa tudi krčnih žil na nogah. Zaradi tega se je treba v primeru nepojasnjenih bolečin v nogah oglasiti pri zdravniku, ki bo na podlagi pogovora in pregleda pojasnil vzrok za bolečino.


Shematični prikaz merjenja arterijskega tlaka nad gležnjem s pomočjo manšete in Dopplerjevega ultrazvočnega detektorja.

Pri močno napredovalih arterijskih motnjah dotok kisika in hranil ne zadoščata več niti za najosnovnejše presnovne potrebe, zato se bolečina ne pojavlja le med obremenitvijo, ampak tudi med mirovanjem. Koža je suha, hladna, včasih razpokana in se lušči. Govorimo o kronični kritični ishemiji uda. Posebno značilne so bolečine, ki se pojavijo vselej, ko bolnik nogo postavi v vodoravni položaj, npr. ko leže v posteljo. Huda bolečina, ki običajno zajame okrajne dele uda, zlasti prste in peto, se začasno zmanjša ali povsem izgine, če bolnik sede ali vstane. V teh primerih se namreč poveča krvni tlak v nogi, kar pospeši dotok krvi in kisika v prikrajšana tkiva. Zato si bolniki s hudimi arterijskimi prekrvitvenimi motnjami težave lajšajo tako, da vse noči presedijo, kar žal vodi v kronično otekanje udov in dolgoročno še poslabša prekrvitev uda.

Če bolnika ne zdravimo ali če zdravljenje ni učinkovito, se težave stopnjujejo. Za najhujše motnje v arterijskem krvnem obtoku je značilno odmiranje kože in globokih tkiv - gangrena. Koža postane najprej modrordečkasta, modra in nato počrni. Pojavi se oteklina prizadetega predela, ki jo spremlja huda bolečina. Ko se odmrli del postopoma razmeji od zdravega, še kolikor toliko s krvjo preskrbljenega dela, se odpre razjeda - arterijski ulkus. Odmrla koža je hladna, trda kot usnje in sfrknjena. To je suha gangrena. Če pride do okužbe z bakterijami ali glivicami, se suha gangrena spremeni v vlažno, ki ogroža bolnikovo življenje.

Ugotavljanje bolezni

Zdravnik prepozna bolezen na osnovi bolnikove pripovedi, značilnih kožnih sprememb, z otipavanjem žilnega utripa, potrdi pa jo s preiskavami. Bolnik navede mesto pojavljanja bolečine, širjenje in trajanje, ki je odvisno od stopnje zožitve prizadete arterije. Razdalja, ki jo bolnik prehodi, preden začuti bolečino, je v začetku večja, z napredovanjem bolezni pa se krajša. Koža, ki je na prizadetem udu hladna, suha in bleda, postane z napredovanjem žilne bolezni marmorirana, vijoličasta in na koncu počrni, če se razvije gangrena. Za pomembno arterijsko motnjo je odsotnost žilnega utripa na udih. Za potrditev periferne arterijske okluzivne bolezni merimo krvni tlak nad gležnjem in na nadlakti z Dopplerjevim ultrazvočnim detektorjem.

Postopek, ki je podoben merjenju krvnega tlaka z običajnimi merilniki, omogoča natančno merjenje tudi zelo nizkih tlakov na arterijah spodnjih udov. Kadar je arterijski tlak v gležnju manjši kot na nadlakti, imamo opravka s periferno arterijsko okluzivno boleznijo. V zadnjih letih so ugotovili, da je znižanje tlaka v gležnju zelo močan napovedni znak poteka aterosklerotične žilne bolezni. Čim nižje je razmerje med tlakom v gležnju in tlakom na nadlakti, tem večja je umrljivost bolnikov. Velika večina bolnikov ne umira zaradi gangrene udov, temveč je vodilni vzrok smrti srčni infarkt, na drugem mestu pa je možganska kap. Prizadetost ožilja na udih, ki jo je preprosto ugotavljati, torej predstavlja "okno" za vpogled v stanje koronarnih in možganskih arterij.


Natančnejšo opredelitev arterijskih zožitev in zapor na udih omogoča slikovni ultrazvočni prikaz, ki je pri sodobnih aparatih spojen z barvnim Dopplerjevim prikazom toka krvi. Preiskava je neboleča in jo lahko opravimo v ambulanti, zahteva pa izkušenega preiskovalca in precej časa. Pred načrtovanimi posegi na žilah, s katerimi poskušamo vzpostaviti ponovno prehodnost zoženih ali zaprtih delov, je treba opraviti rentgensko slikanje arterij, v katere vbrizgamo rentgensko kontrastno sredstvo. Preiskavo imenujemo arteriografija. Zaradi možnosti pojavljanja zapletov, kot je krvavitev iz arterije na vbodnem mestu, ali preobčutljivostne reakcije na kontrastno sredstvo se za takšno slikanje odločamo praviloma le pri hudih motnjah prekrvitve, ko želimo s katetrskim ali kirurškim posegom odpraviti pretočno motnjo. V prihodnosti veliko pričakujemo od slikanja z magnetno resonanco, ki lahko odlično prikaže ožilje brez zbadanja arterije in vbrizgavanja kontrastnega sredstva.

Zdravljenje

Ker je največja nevarnost za bolnike z zaporami perifernega ožilja, da se podobne zapore pojavijo na koronarnem in možganskem žilju, je osnova zdravljenja preprečevanje poslabšanja aterosklerotične bolezni. Obvladati moramo dejavnike tveganja za aterosklerozo, zato je potrebno zdravljenje visokega krvnega tlaka, motene presnove maščob in morebitne sladkorne bolezni. Bolniki se morajo obvezno odpovedati kajenju, če naj pri zdravljenju računamo na uspeh. Praviloma vsem bolnikom predpišemo zdravilo, ki zavira lepljenje krvnih ploščic na aterosklerotične žilne obloge, in tako preprečuje prehod žilne zožitve v popolno zaporo. Najbolj znano zdravilo, ki zavira zlepljanje krvnih ploščic, je aspirin. Pri bolnikih, ki aspirina ne prenašajo ali pri njih ni učinkovit, posegamo tudi po novejših zdravilih.



Katetrsko zdravljenje žilne zožitve.
Žilo širimo s podolgovatim balončkom natančno določenega premera. Po potrebi na razširjeno mesto vstavimo tudi žilno opornico, ki preprečuje uvlek žilne stene.

Čeprav z zdravim načinom življenja in z uporabo zdravil uspešno preprečujemo poslabšanje aterosklerotične bolezni, zdravila pri periferni arterijski okluzivni bolezni niso dovolj učinkovita za odpravljanje že razvitih bolezenskih težav. Bolj učinkovito je fizikalno zdravljenje, zlasti hoja z vmesnimi prekinitvami. Bolnik mora hoditi dovolj hitro (starejši bolniki naj začnejo s 60 koraki na minuto), a se mora ustaviti takoj, ko začuti bolečino v mišicah prizadete noge. Še bolje: bolnik naj se ustavi na dveh tretjinah razdalje, pri kateri se sicer pojavi bolečina. Počitek med posameznimi obdobji hoje naj traja od 3 do 5 minut.

Redna telesna dejavnost, ki traja od 20 do 30 minut na dan, spodbuja razvoj obvodnih žil, kolateral, kar pomeni premostitev pretočne ovire po naravni poti, izboljša porazdelitev krvi v mišicah in koži, omogoči boljši izkoristek kisika iz krvi, zelo ugodno pa vpliva tudi na dejavnike tveganja za aterosklerozo. Zmanjšujejo se povečana telesna teža, povečan krvni tlak, vrednosti maščob in krvnega sladkorja v krvi. Pozitiven učinek redne vadbe se pokaže že po nekaj tednih, tako da se pomembno podaljša razdalja, ki jo bolnik prehodi brez bolečin.

Kadar gre za napredovalo bolezen ožilja udov, ki bolnika zelo ovira pri vsakdanji dejavnosti, povzroča bolečino med mirovanjem ali celo gangreno, poskušamo odstraniti žilno zaporo. Katetrski postopek balonskega širjenja žile je primeren, če zožitev ali zapora na arteriji spodnjega uda nista daljši od 10 cm. Če je krvni strdek, ki je žilo zamašil, še svež, ga lahko raztopimo s trombolitičnimi zdravili. Žilno zaporo, ki je daljša od 10 cm, je mogoče premostiti z operacijo, kadar za zaporo prikažemo ohranjeno arterijo, v katero kirurg lahko všije obvod. Za premostitev arterijske zapore uporabljamo bolnikovo veno ali protezo iz umetnih snovi.

Če je bolezen toliko napredovala, da odstranitev ali premostitev žilnih zapor ni izvedljiva ali pa ne pripelje do izboljšanja, je tisti del uda, ki odmira, treba odstraniti - amputirati. Amputaciji praviloma sledi rehabilitacija, ki bolnika usposobi za hojo s protezo.
_________________
Lep pozdrav
Marjan