[marjan]

KAJ JE UPRAVNI POSTOPEK?


��
Postopek, v katerem organ javne uprave neposredno uporabljajočpredpise odloča o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika ali pravne osebe v konkretni upravni zadevi
��
Upravno procesno pravo –pravna panoga, ki ureja upravni postopek
��
Upravno pravo je del javnega prava
��
Upravno pravo: materialno, procesno, organizacijsko


KDO IN KDAJ UPORABLJA UPRAVNI POSTOPEK?

Upravna zadeva
��
Odločanje o pravici, obveznosti ali pravni koristi fizične ali pravne osebe ali druge stranke na področju upravnega prava
��
Izrecna določba v zakonu: “Organ vodi upravni postopek”, “izda upravno odločbo”…
��
Elementi upravne zadeve: konkretna zadeva, varstvo javnega interesa
��
Ne: kazenske zadeve, prekrški, civilne zadeve, akti poslovanja, interni akti, materialna dejanja

Še več pravnih odgovorov na:
http://www.informiran.si/

[marjan]

Upravni postopek


Organi državne uprave postopajo po upravnem postopku, kadar odločajo o upravni stvari. Upravna stvar pa je vsaka tista stvar:

•ki spada na eno od pravnih področij, opredeljenih z materialnopravnimi predpisi;

•glede katere zakon pravi, da se vodi upravni postopek;

•glede katere obstaja nasprotje med zasebno in javno koristjo.

Upravni postopek je urejen v Zakonu o splošnem upravnem postopku in po njem morajo postopati upravni in drugi državni organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, kadar v upravnih stvareh odločajo o pravicah, obveznostih ali pravnih koristih posameznikov, pravnih oseb in drugih strank.

Zakon o splošnem upravnem postopku se uporablja na upravnih področjih, za katera zakonom ni predpisan poseben upravni postopek. Upravni postopek se smiselno uporablja tudi v drugih javnopravnih stvareh, ki nimajo značaja upravne stvari vendar, samo če ta področja niso urejena s posebnim postopkom.

Poenostavljeno povedano, morajo po upravnem postopku postopati:

•državni upravni organi, kadar odločajo o upravnih stvareh;

•drugi državni organi, kadar odločajo o upravnih stvareh;

•sodišča, kadar odločajo o upravnih stvareh;

•nosilci javnih pooblastil, kadar imajo pooblastilo za odločanje o upravnih stvareh;

•organi lokalnih skupnosti, kadar odločajo o upravnih stvareh iz izvirne pristojnosti občine;

•policija, kadar odreja dejanja, čeprav na koncu ne izda upravnega akta (če seveda nima predpisanega posebnega postopka);

•javnopravne ustanove, kadar posameznikom odrejajo določena dejanja, čeprav na koncu ne izdajo upravnega akta.
Državni organi se morajo v vsakem primeru držati določenih minimalnih procesnih standardov, kadar odločajo o upravni stvari:

•načelo zakonitosti: vsak izdan upravni akt mora temeljiti na zakonu;

•načelo varstva pravic strank in varstva javnih koristi: državni organ mora ves čas postopka opozarjati stranko na pravice, ki ji gredo po zakonu in ji omogočati, da te pravice čim lažje uporabi;

•načelo materialne resnice: potrebno je ugotoviti resnično dejansko stanje in v ta namen izvesti ves dokaze in ugotoviti vse okoliščine, ki so pomembne za odločitev;

•načelo zaslišanja stranke: preden državni organ odloči, mora dati stranki možnost, da predstavi svojo verzijo;

•dolžnost govoriti resnico in pošteno uporabljati pravice: stranka mora ves čas postopka navajati in prikazovati resnično stanje;

•načelo proste presoje: v upravnem postopku državni organ ni vezan na nobena dokazna pravila, pač pa predložene dokaze presodi po lastni presoji;

•načelo samostojnosti pri odločanju: uradna oseba je pri odločanju v upravnem postopku samostojna in ni dolžna sprejemati navodil o tem, kako naj odloči;

•načelo ekonomičnosti postopka: postopek je treba voditi brez zavlačevanja in povzročanja nepotrebnih stroškov za stranke;

•pravica do pritožbe: zoper vsako odločbo državnega organa je dovoljena pritožba, oz. drugo pravno sredstvo.

Potek postopka

Postopek se lahko začne na predlog stranke z vložitvijo predloga, ali pa po uradni dolžnosti, ko državni organ opravi kakršnokoli dejanje v ta namen. Med postopkom se zahtevek lahko spreminja ali razširja, lahko pa se tudi umakne. Umakne se ga lahko v času do izdaje odločbe II. stopnje, in sicer samo s privolitvijo nasprotne stranke, če ta obstaja.

Lahko se izpelje tudi skrajšani ugotovitveni postopek, vendar le kadar gre za nujne ukrepe (če obstaja nevarnost za življenje in zdravje ljudi, za javni red in mir, za javno varnost, …). V navadnem postopku državni organ opravi ustno obravnavo, opravi ogled, zahteva dokazne listine ipd., nato pa izda odločbo. Z njo mora odločiti o vseh zahtevkih stranke. Zoper odločbo se stranka lahko pritoži, pritožbo pa lahko vloži tudi vsaka druga oseba, če odločba posega v njene pravice ali pravne koristi. Pritožbo je treba vložiti v 15 dneh iz enega od naslednjih razlogov:

•napačna uporaba materialnega predpisa (tistega predpisa, ki vsebinsko odloča o nekem razmerju);

•napačna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja;

•odločbo je izdal nepristojen organ;

•podane so bistvene kršitve pravil postopka.
O pritožbi odloči organ druge stopnje in zoper to odločitev je možno vložiti (v določenih primerih) izredno pravno sredstvo - obnova postopka. Potem, ko je odločba upravnega organa izvršljiva (pritožba zavrnjena, pritožba ni dovoljena, pritožba ne zadrži izvršitve), se jo lahko izvrši.

Zoper nezakonite posamične upravne akte, s katerimi je bilo odločeno o pravicah posameznika, se lahko vloži še upravni spor, ko se presoja zakonitosti posamičnih aktov (npr. odločbe državnega organa). Gre za sodno kontrolo zakonitosti, saj o njem odloča upravno sodišče.

Še več pravnih odgovorov na:
http://www.informiran.si/