ZDRAVSTVENE TEŽAVE - pomagajmo si sami.

[marjan]

http://kita.mojforum.si/kita-forum-62.html

lp

[marjan]

Obramba predstavlja takšno ravnanje, s katerim se odvrača istočasno zagrožen protipraven napad, in mora imeti naslednje lastnosti:


1. Biti mora usmerjena zoper napadalca, in sicer zoper katero od njegovih pravno varovanih dobrin: življenje, telo, premoženje, čast. če je v obrambi poškodovana pravno varovana dobrina tretje osebe in ne napadalca, potem v tem pogledu takšno poškodovanje ni posledica silobrana, temveč ravnanja v skrajni sili.

2. Obramba mora biti istočasna z napadom, kar pomeni, da mora biti z njim v ustreznem časovnem odnosu. O istočasnosti napada in obrambe lahko govorimo takrat, kadar napad traja ali neposredno grozi, to se pravi, če je podana objektivna in resna možnost, da bo v naslednjem trenutku napadena ali ogrožena vrednota tudi poškodovana. Obramba je upravičena in dovoljena, dokler napad traja, pomembno pa je ugotoviti, kdaj je napad prenehal. Ko namreč napad preneha, preneha tudi pravica do obrambe. Prav zato, ker je pravica napadenega do silobrana pogojena z istočasnim protipravnim napadom, ni dolžnost napadenega, da se umika ali kliče na pomoč, temveč da stori tisto obrambno dejanje, ki je neizogibno potrebno, da odvrne napad.

3. Naposled je treba obrambno dejanje vselej presojati še s stališča vprašanja, ali je bila podana sorazmernost med intenziteto napada in obrambe. če se ugotovi, da napada ni bilo mogoče odvrniti drugače kot s poškodovanjem napadalca, se zastavlja vprašanje o sorazmernosti med napadom in obrambo. Kriterij te sorazmernosti sicer ni v prvi vrsti sorazmerje med dobrino, ki je bila z napadom ogrožena, in dobrino, ki je bila v obrambi poškodovana, temveč sorazmerje med intenzivnostjo napada in obrambe. Zato je razrešitev vprašanja, ali je bilo podano sorazmerje med intenziteto napada in obrambe, eno od najdelikatnejših vprašanj pri presoji silobrana. V sodno prakso si očitno težko utira pot spoznanje, da se je lažje obraniti in poškodovati napadalca, kot pa mu s poškodbami prizanesti. Glede na to se zdi, da se pred tiste, ki se ukvarjajo z borilnimi veščinami, to vprašanje postavlja še s toliko bolj potencirano zaostrenostjo. Za silobran gre namreč lahko tudi, če je napadalec ob življenje, pa čeprav je imel namen napadenega samo hudo telesno poškodovati, vendar gre pri vsem tem za oceno o pravi meri in o vrsti obrambe, ki je bila potrebna za odvrnitev napada. Z retrogradno analizo pa je pogosto težko za nazaj ugotoviti, v kakšnem odnosu sta si bila napad in obramba in kaj bi se zgodilo, če obrambe ne bi bilo ali pa bi ostala ta brezuspešna. Zato se sodna praksa zateka k dopolnilnim kriterijem in upošteva, ali je podano sorazmerje med napadeno in v obrambi poškodovano dobrino. V tem kriteriju je namreč vsebovana tudi skrajna meja silobrana, kajti silobran je v končni posledici samo s pravom skladna obramba pred protipravnim, asocialnim napadom, ki afirmira intencije pravnega reda, medtem ko jih protipravni napad negira. Zato silobran ni podan in protipravnost ravnanja ne bo izključena, če se obramba sama sprevrže v družbi nevarno dejanje in s tem v protipravni napad. Tako pravo ne priznava pravice do silobrana tistemu, ki izziva napad zato, da bi, sklicujoč se pozneje na silobran, lahko izzvanega poškodoval (sprovocirani silobran), kajti takšna provokacija je že samo po sebi protipravno ravnanje, bodisi v obliki realnih, verbalnih in simboličnih žalitev, groženj ali grdega ravnanja v smislu lažjega fizičnega maltretiranja. Zato je presoja silobrana izredno kompleksna, subtilna in težavna naloga sodišča. To mora namreč presoditi ne le, če gre v obravnavanem primeru za silobran, temveč mora tehtati tudi vprašanje, ali ni bil nemara ta prekoračen.


Če koga napadete vedite da vas sme napasti nazaj
ni nam lahko, bokve kak težko pa tui


Obramba, najboljši napad...
_________________
Ker veliko stvari se spremeni...zato tudi mene več ni.

lp