ZDRAVSTVENE TEŽAVE - pomagajmo si sami.

[marjan]

Robert S. Mendelsohn, dr. med.
KAKO POSKRBETI ZA OTROKOVO ZDRAVJE - NJEGOVEMU ZDRAVNIKU NAVKLJUB

New York, ZDA

Vsebina:
Imunizacija proti boleznim: medicinski peklenski stroj?
Mumps
Ošpice
Rdečke
Oslovski kašelj
Davica
Norice
Škrlatinka
Meningitis
Tuberkuloza
Nenadna nepričakovana smrt dojenčka (NNSD, SIDS)
Otroška paraliza (poliomielitis)
Infekcijska mononukleoza


Imunizacija proti boleznim: medicinski peklenski stroj?

Največja grožnja, ki jo predstavljajo otroške bolezni, je v nevarnih in neučinkovitih poskusih, da bi jih preprečili s pomočjo množičnega cepljenja.

Ko pišem ta stavek se zavedam, da boste ta koncept morda težko sprejeli. Imunizacije so tako spretno in agresivno reklamirali in jih še, da večina staršev verjame, kako je to “čudež”, ki je izbrisal mnoge nekoč strah vzbujajoče bolezni. Posledica tega je, da če se kdo temu upira, to meji že na noroglavost. Da bi pediater napadel to, kar je postalo “zlata jama” pediatrične prakse, je enako, kot če bi duhovnik zanikal, da je papež nezmotljiv.

Ker vse to vem, lahko le upam, da boste odprtega duha sledili temu, kar nameravam povedati. Večina tega, v kar so vas prepričali glede imunizacij, preprosto ni res. Ne le, da jim lahko očitam marsikaj; če bi sledil svojim globokim prepričanjem, ko pišem to poglavje, bi vam priporočil, da zavrnete vsakršno cepljenje svojega otroka. Tega ne bom storil, saj so starši v približno polovici ameriških zveznih držav izgubili pravico, da bi o tem odločali. Zdravniki, ne politiki, so uspešno lobirali za zakone, ki prisilijo starše, da cepijo svoje otroke, ker je to nujni pogoj za vpis v šolo.

Vendar pa morda lahko celo v teh zveznih državah prepričate svojega pediatra, da umakne sestavino proti pertusisu (oslovskemu kašlju) iz DPT cepiva. To cepljenje, ki je kot kaže najbolj tvegano od vseh, je predmet takšne kontraverzije, da postajajo mnogi zdravniki živčni, ko ga je treba opraviti, saj se bojijo tožb za odškodnino. In tudi so lahko živčni, saj je v nedavnem primeru v Chicagu otrok, ki mu je cepljenje proti oslovskemu kašlju pustilo posledice, dobil 5,5 milijona dolarjev odškodnine. Če se vaš zdravnik tako počuti, izkoristite njegov strah, saj je na kocki zdravje vašega otroka.

Čeprav sem jih sam dajal v zgodnjih letih svoje prakse, sem kasneje postal odločen nasprotnik množičnih cepljenj zaradi neznanskega števila nevarnosti, ki jih predstavljajo. Ta predmet je tako širok in kompleksen, da bi si zaslužil posebno knjigo. Posledica tega je, da se moram tukaj zadovoljiti s tem, da povzamem svoje pomisleke proti fanatičnemu navdušenju, s katerim pediatri slepo vbrizgavajo tuje beljakovine v telo vašega otroka, ne da bi vedeli, kakšno škodo lahko s tem povzročijo.

Tu je torej srčika mojih skrbi:

1. Nobenih prepričljivih znanstvenih dokazov ni, da lahko množičnim cepljenjem pripišemo izkoreninjenje katerekoli otroške bolezni. Res pa je, da so nekatere nekoč običajne otroške bolezni manj pogoste ali so celo izginile, odkar so uvedli cepljenja. Nihče ne ve zares, zakaj, čeprav bi bil vzrok lahko v izboljšanih življenjskih razmerah. Če bi bile imunizacije odgovorne za izginotje teh bolezni v ZDA, se je treba vprašati, zakaj so hkrati izginile v Evropi, kjer do množičnih cepljenj ni prišlo.

2. Splošno prepričanje je, da je Salkovo cepivo (cepivo v mišico, ne “po žlički” – op. prev.) ustavilo epidemije otroške paralize, ki so pustošile med ameriškimi otroki v 40-tih in 50-tih letih 20. stoletja. Če bi bilo to res, zakaj so se epidemije končale tudi v Evropi, kjer cepiva proti otroški paralizi niso tako na široko uporabljalo? Ta trenutek pa je bolj pomembno, zakaj se Sabinovo cepivo z živimi virusi (cepivo “po žlički” – op. prev.) še vedno daje otrokom, če pa dr. Jonas Salk, ki je izdelal prvo cepivo, trdi, da Sabinovo cepivo sedaj povzroča večino primerov otroške paralize, do katerih pride. Nadaljnje vsiljevanje tega cepiva otrokom je iracionalno medicinsko ravnanje, ki preprosto potrjuje mojo trditev, da zdravniki stalno ponavljajo svoje napake. Pri cepivu proti otroški paralizi smo priče podobnemu primeru kot pri cepljenju proti črnim kozam, ki ga medicina ni hotela opustiti, čeprav je bil to edini vir smrti zaradi črnih koz še tri desetletja potem, ko je bolezen že izginila.
Samo pomislite! Celih 30 let so otroci umirali zaradi cepiva proti črnim kozam, čeprav jim bolezen sploh ni več grozila.

3. Z vsako imunizacijo so povezana znatna tveganja in številne kontraindikacije, zaradi katerih so injekcije lahko nevarne za vašega otroka. Pa vendar jih zdravniki dajejo rutinsko, ponavadi ne da bi opozorili starše na tveganje in ne da bi preverili, ali ni cepljenje pri otroku morda kontraindicirano. Nobenega otroka ne bi smeli cepiti, ne da bi to preverili, pa vendar cele male vojske otrok rutinsko postavijo v vrsto na klinikah brez vsakih vprašanj, da dobijo injekcijo v ramo!

4. Medtem ko so neštevilna kratkoročna tveganja večine imunizacij poznana (čeprav jih le redko kdo pojasni), pa nihče ne ve, kakšne so dolgoročne posledice injiciranja tujih beljakovin v telo vašega otroka. Še bolj šokantno pa je dejstvo, da se nihče prav sistematično ne trudi, da bi to ugotovil.

5. Narašča sum, da je imunizacija proti relativno neškodljivim otroškim boleznim morda kriva za dramatično naraščanje avtoimunskih bolezni, odkar so uvedli množično cepljenje. To so strašljive bolezni, kot rak, levkemija, revmatoidni artritis, multipla skleroza, Lou Gehrigova bolezen, lupus erythematosus in Guillain-Barrejev sindrom. Avtoimunsko bolezen lahko razložimo preprosto s tem, da obrambni mehanizmi telesa ne zmorejo razlikovati med vdorom tujkov in običajnimi telesnimi tkivi, posledica tega pa je, da začne telo uničevati samo sebe. Smo mar zamenjali mumps in ošpice za raka in levkemijo?


Te razmisleke sem poudaril, ker vas vaš pediater verjetno ne bo opozoril nanje. Na Forumu Ameriške akademije za pediatrijo (AAP) leta 1982 so predlagali resolucijo, ki bi pripomogla, da bi bili starši informirani glede tveganj in prednosti imunizacij. Resolucija je predlagala, da “naj AAP v jasnem in preciznem jeziku pripravi informacije, ki bi jih razumni starši želeli dobiti glede prednosti in tveganj rutinskih imunizacij, tveganj, povezanih z boleznimi, proti katerim cepimo, ter kako ravnati pri običajnih stranskih učinkih cepljenja”. Očitno se zbranim zdravnikom ni zdelo, da imajo “razumni starši” pravico do takih informacij, saj so zavrnili resolucijo!

Ostra nasprotja glede cepljenj, ki zdaj divjajo znotraj medicinskega poklica, niso ušla pozornosti medijev. Vedno večje število staršev zavrača imunizacijo svojih otrok in se zato tudi sooča z zakonskimi posledicami. Starši, katerih otroci imajo trajne posledice zaradi cepljenja, niso več pripravljeni sprejeti to kot usodo, temveč vlagajo tožbe proti proizvajalcem cepiv in zdravnikom, ki so cepiva dajali. Nekateri proizvajalci so dejansko nehali izdelovati cepiva, preostali pa vsako leto še razširijo seznam kontraindikacij za uporabo svojih cepiv. Medtem pa pediatri še naprej do bridkega konca branijo rutinske imunizacije, saj le-te znova in znova privedejo starše v njihove ordinacije in so tako prava zlata jama njihovega poklica.

Vprašanje, ki si ga morajo zastaviti starši, je: čigavega bridkega konca?

Edinole vi se lahko kot starši odločite, ali boste imunizacije zavrnili ali pa boste tvegali in jih sprejeli za svojega otroka. Kljub temu pa naj vam priporočim – še preden bo vaš otrok cepljen – da se oborožite z dejstvi o možnih tveganjih in prednostih in da od svojega pediatra zahtevate, naj upraviči imunizacije, ki jih priporoča. (Cepljenja otrok v Sloveniji niso priporočljiva, temveč celo obvezna!, op.prev.)

Bolj natančno se bom posvetil vsakemu od bolj običajnih cepljenj v sledečih razpravah o boleznih, proti katerim se uporabljajo. Če se odločite, da svojega otroka nočete cepiti, zakoni v vaši zvezni državi pa pravijo, da morate, mi pišite in morda vam bom lahko svetoval, kako bi si pridobili možnost proste izbire.

V tej knjigi ne bom poskušal pokriti še vseh redkih, smrtno nevarnih bolezni. Vendar pa bom na preostalih straneh tega poglavja opisal najbolj običajne bolezni, ki lahko prizadenejo vašega otroka.


Mumps

Mumps je relativno neškodljiva virusna bolezen, ki običajno nastopi v otroštvu, povzroča pa otekanje ene ali obeh žlez slinavk (parotide), ki se nahajata tik pod in tik pred ušesi. Značilni simptomi so telesna temperatura 38-40oC, izguba teka, glavobol in bolečine v hrbtu. Oteklost žlez začne običajno plahneti po 2-3 dneh in izgine do 6. - 7. dneva. Vendar pa je lahko najprej okužena le ena žleza, druga pa šele po 10-12 dnevih. Okužba katerekoli strani daje doživljenjsko imunost.

Pri mumpsu ni potrebna zdravniška oskrba. Če se vaš otrok okuži s to boleznijo, naj ostane v postelji 2-3 dni, dajajte mu mehko hrano in veliko tekočine ter z ledenimi obkladki zmanjšujte oteklino. Če ima hud glavobol, mu dajte zmerne količine močne alkoholne pijače ali acetaminofen. Majhnemu otroku dajte 10 kapljic žganja, večjemu do polovico čajne žličke. Doziranje lahko ponovite čez eno uro in še enkrat še čez eno uro, če je potrebno.

Večino otrok cepijo proti mumpsu skupaj s cepivom proti ošpicam in rdečkam (MMR). To injekcijo običajno dajejo pri 15-ih mesecih starosti. Pediatri branijo to imunizacijo z argumentom, da čeprav mumps pri otrocih ni resna bolezen, pa se lahko tisti, ki si niso pridobili imunosti v otroštvu, okužijo z mumpsom ko odrastejo. V tem primeru obstaja možnost, da odrasli moški zbolijo za orhitisom, zapletom, pri kateri bolezen zajame še moda. V redkih primerih to lahko povzroči neplodnost.

Če bi bila popolna neplodnost kot posledica orhitisa resna grožnja in če bi imunizacija proti mumpsu zagotavljala moškim varnost pred to okužbo, bi bil tudi jaz med tistimi zdravniki, ki imunizacijo priporočajo. Pa nisem, kajti ta argument nima nobenega smisla. Orhitis le redko povzroča neplodnost, in če jo že, pa je običajno itak okuženo le eno modo, tako da bi število spermijev, ki jih proizvede zdravo modo, lahko obnovilo vse prebivalstvo na Zemlji! In to še ni vse. Nihče ne ve, ali imunizacija proti mumpsu daje tako imunost, ki bi trajala še v odrasli dobi. Zaradi tega ostaja odprto vprašanje, če vaš otrok, ki ga imunizirajo proti mumpsu pri 15-ih mesecih in uide tej bolezni v otroštvu, morda ne utrpi resnejših posledic, če se okuži z njo kot odrasel.

Če bi cepivo proti mumpsu dajali zato, da zaščitijo odrasle moške pred orhitisom, ne pa zato, da otroci ne bi imeli mumpsa, bi se zdelo razumno dajati ga le tistim moškim, ki do pubertete niso razvili naravne odpornosti. Potem bi bili bolj gotovi, da so kot odrasli zaščiteni. Vse deklice in neštevilni fantje bi se tako izognili možnim posledicam nevarnega cepiva.

Ne boste našli pediatra, ki bi jih omenjal, toda stranski učinki cepiva proti mumpsu so lahko kar resni. Pri nekaterih otrocih povzroča alergične reakcije, npr. izpuščaje, srbenje in nastanek modric. Lahko pa prizadene tudi centralni živčni sistem – učinki so vročinski krči, enostranska oglušelost kot posledica prizadetosti živca, ter encefalitis (vnetje možganov – op. prev.). Tveganje je minimalno, to je res, toda zakaj bi vaš otrok moral prenašati kateregakoli od njih, samo da se izogne neškodljivi bolezni v otroštvu in tvega , da dobi veliko resnejšo kot odrasel?


Ošpice

Ošpice (rubeola) so nalezljiva virusna bolezen, s katero se lahko okužimo s prijemanjem stvari, ki jih je uporabljala okužena oseba. Na začetku se žrtev počuti utrujena, ima rahlo vročico in bolečine v glavi ter hrbtu. Oči ji pordijo, lahko je občutljiva na svetlobo. Temperatura se povišuje do približno 3. ali 4. dneva, ko doseže 39.5 - 40 °C . Včasih lahko v ustih vidimo majhne bele pikice, pod lasmi na čelu in za ušesi pa se pojavijo majhne rožnate pike. Ta izpuščaj se spušča navzdol in pokrije telo v približno 36-ih urah. Rožnate pike se lahko zlijejo skupaj, vendar obledijo v približno 3-4 dnevih. Ošpice so nalezljive 7-8 dni s pričetkom 3-4 dni pred pojavom izpuščaja. Posledica tega je, da če eden vaših otrok zboli za njimi, so jim bili ostali verjetno že izpostavljeni, še preden ste opazili, da je prvi bolan.

Pri ošpicah ni potrebno drugo zdravljenje kot počitek v postelji, uživanje tekočin, da ne pride do dehidracije zaradi vročice, ter kalaminski losijon ali škrobne kopeli, ki omilijo srbenje. Če otrok trpi za fotofobijo (strah oz. nelagodje na svetlobi – op. prev.), zatemnite njegovo sobo. Vendar pa, v nasprotju s popularno vero, ni nobene nevarnosti za oslepitev zaradi te bolezni.

Cepivo za preprečevanje ošpic je drugi element cepiva MMR, ki ga dajejo v zgodnjem otroštvu. Zdravniki vztrajajo, da je cepljenje nujno zaradi preprečevanja encefalitisa kot posledice ošpic, za katerega trdijo, da se pojavlja v enem primeru od 1000. Po desetletjih izkušenj z ošpicami dvomim v to statistiko, prav tako pa tudi mnogi drugi pediatri. Pojavnost 1/1000 je morda točna za otroke, ki so podhranjeni in živijo v revščini, toda v srednjem in višjem dohodkovnem sloju je pojavnost pravega encefalitisa, če pač izključimo preprosto zaspanost zaradi samih ošpic, bolj verjetno 1/10 000 ali 1/100 000.

Potem ko vas je že prestrašil z neverjetno možnostjo encefalitisa, lahko le stežka računate na svojega zdravnika, da vam bo povedal za nevarnosti, povezane s cepivom, ki ga uporablja za njegovo preprečevanje. Cepivo proti ošpicam je povezano z encefalopatijo in s celo serijo drugih komplikacij, kot npr. SSPE (subakutni sklerotični panencefalitis), ki povzroča zatrditev možganov in je brez izjeme usoden.

Druga nevrološka in včasih smrtna stanja, ki so povezana s cepivom proti ošpicam, so ataksija (nezmožnost koordinirati premike mišic), duševna zaostalost, aseptični meningitis, motnje s krči in hemipareza (paraliza, ki zajame eno polovico telesa). Druge komplikacije, povezane s cepivom, so morda še bolj zastrašujoče. Zajemajo encefalitis, subakutni sklerotični panencefalitis, multiplo sklerozo, toksično epidermalno nekrolizo, anafilaktični šok, Reyev sindrom, Guillain-Barre-jev sindrom, motnje pri strjevanju krvi, juvenilni diabetes in celo povezavo s Hodgkinovo boleznijo ter rakom.

Tveganja, povezana s cepljenjem proti ošpicam, bi se mi zdela nesprejemljiva, celo če bi obstajali prepričljivi dokazi, da cepivo deluje. Pa jih ni. Čeprav se pojavnost bolezni zmanjšuje, se je to začelo že dolgo preden so uvedli cepivo. Leta 1958 je bilo v ZDA približno 800 000 primerov ošpic, toda do leta 1962 - preden se je pojavilo cepivo - je število primerov padlo za 300 000. V naslednjih štirih letih, ko so otroke cepili z neučinkovitim in sedaj opuščenim cepivom, imenovanim “ubijalski virus”, je število primerov padlo za nadaljnjih 300 000. Leta 1900 je bilo na 100 000 prebivalcev 13.3 smrti zaradi ošpic. Do leta 1955, pred prvo injekcijo proti ošpicam, je smrtnost padla za 97.7% na samo 0.03 smrti na 100 000 prebivalcev.

Že samo te številke so dramatičen dokaz, da so ošpice izginjale že pred uvedbo cepiva. Če se vam ne zdijo dovolj prepričljive, poglejte še tole: v letu 1978 opravljenem pregledu 30-ih zveznih držav je bilo več kot polovica otrok, ki so dobili ošpice, primerno precepljenih. Še več, po številkah Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) naj bi bila možnost okužbe 15-krat večja za cepljene proti ošpicam kot pa za necepljene.
“Zakaj,” boste morda vprašali, “zdravniki še naprej dajejo injekcije ob vseh teh dokazih?” Odgovor se morda skriva v dogodku, ki se je pripetil v Kaliforniji 14 let po uvedbi cepiva proti ošpicam. Los Angeles je tega leta pretrpel hudo epidemijo ošpic in starše so silili, naj cepijo svoje otroke že pri 6-ih mesecih ali več – navkljub opozorilu Javnega zdravstva (Public Health), da je cepljenje otrok pri starosti manj kot eno leto brez koristi in morda škodljivo.

Čeprav so zdravniki Los Angelesa odgovorili z rutinskim injiciranjem cepiva proti ošpicam v vsakega mulca, do katerega so lahko prišli, se je več lokalnih zdravnikov, seznanjenih z možnimi problemi imunološke neuspešnosti in nevarnosti “počasnega virusa” odločilo, da lastnih dojenčkov ne bodo cepili. V nasprotju s svojimi pacienti, ki jim tega nihče ni povedal, so doumeli, da se “počasni virusi”, ki se nahajajo v vseh živih cepivih, zlasti pa v cepivu proti ošpicam, lahko za leta dolgo skrijejo v človeškem tkivu. Kasneje se lahko pojavijo v obliki encefalitisa, multiple skleroze in kot možni zametki za nastanek in razvoj raka.

Eden izmed zdravnikov iz Los Angelesa, ki ni hotel cepiti lastnega 7-mesečnega dojenčka, je rekel: “Skrbi me, kaj se zgodi, ko virus iz cepiva ne le da nudi le malo zaščite pred ošpicami, temveč lahko tudi ostane v telesu in deluje na način, o katerem ne vemo dosti.” Njegova skrb za lastnega otroka glede teh mogočih posledic pa mu ni preprečevala, da ne bi cepil svojih pacientov – dojenčkov. To kontradiktorno obnašanje je racionaliziral s komentarjem, da “Kot oče imam to razkošje, da se lahko odločam za svojega otroka. Kot zdravnik...legalno in profesionalno moram sprejeti priporočila svojega poklica, kar smo morali storiti tudi pri tisti zadevi s prašičjo gripo.”

Morda je čas, da tudi laični starši in njihovi otroci pridejo do istega razkošja, kot ga uživajo zdravniki in njihovi otroci.


Rdečke

Rdečke (rubella) so pri otrocih nenevarna bolezen, ki ne zahteva medicinske oskrbe. Začetni simptomi so vročica in blag nahod, ki ga spremlja boleče grlo. Ko se pojavi izpuščaj na obrazu in lasišču ter se razširi na roke in telo, veste, da gre za nekaj več. Pike se ne zlivajo skupaj kot pri ošpicah in ponavadi zbledijo po 2-3 dnevih. Žrtev moramo spodbujati k počitku in ji dajati dovolj tekočin, toda nobeno drugo zdravljenje ni potrebno.

Grožnja, ki jo predstavljajo rdečke, je možnost, da lahko poškodujejo zarodek, če se ženska okuži z njimi v prvem tromesečju nosečnosti. Ta strah se izkorišča za opravičevanje cepljenja vseh otrok, deklic in dečkov, kot del MMR cepljenja. Koristi tega cepiva so vprašljive zaradi praktično istih razlogov kot pri cepivu za mumps. Nobene potrebe ni, da bi ščitili otroke pred to neškodljivo boleznijo, tako da so stranski učinki cepiva nesprejemljivi ob izgovoru, da le-to koristi otroku. Lahko vključujejo artritis, artralgijo (boleče sklepe) in polinevritis, katerega posledice so bolečine, neobčutljivost ali ščemenje v perifernih živcih. Čeprav so ti simptomi običajno začasni, pa lahko trajajo več mesecev in se pojavijo še celo dva meseca po cepljenju. Zaradi takega časovnega zamika starši zlahka spregledajo vzrok, ko se ti simptomi pojavijo pri njihovem cepljenem otroku.

Večja nevarnost cepljenja proti rdečkam je, da morda onemogoči bodočim materam varnost, ki bi jim jo nudila naravna odpornost zaradi bolezni. Ker je zaradi imunizacije onemogočena okužba z rdečkami v otroštvu, se morda v resnici poveča nevarnost, da lahko ženska zboli za rdečkami v svojih plodnih letih. Mojo skrb glede tega delijo še mnogi drugi zdravniki. V Connecticutu je skupini zdravnikov, ki sta jo vodila dva znana epidemiologa, celo uspelo, da so rdečke odstranili s spiska zakonsko predpisanih imunizacij.

Študija za študijo je pokazala, da pri mnogih ženskah, ki so jih kot otroke cepili proti rdečkam, v adolescenci s krvnimi testi ni mogoče dokazati imunosti. Drugi testi so pokazali visok delež neuspešnosti cepiva pri otrocih, ki so jim dajali cepivo proti rdečkam, ošpicam in mumpsu posamično ali v kombinirani obliki. In končno ostaja kritično vprašanje, na katerega je šele treba odgovoriti: ali je imunost, pridobljena s cepivom, enako učinkovita in dolgotrajna kot imunost zaradi naravno prebolelih rdečk? Pri velikem deležu otrok s krvnimi testi že po 4-5-ih letih po imunizaciji ni mogoče dokazati imunosti.

Pomen tega je hkrati očiten in strašljiv. Rdečke so v otroštvu neškodljiva bolezen, ki tistemu, ki jih je prebolel, dajejo naravno imunost, tako da jih kot odrasel ne more več dobiti. Pred časom, ko so zdravniki začeli uporabljati cepivo proti rdečkam, je bilo po ocenah 85% odraslih naravno imunih na to bolezen.

Danes pa zaradi imunizacije velika večina žensk nikoli ne pride do naravne imunosti. Če se njihova s cepivom pridobljena imunost iztroši, lahko zbolijo za rdečkami, ko so noseče, kar ima za posledico poškodbe na njihovih nerojenih otrocih.

Ker sem po naravi skeptičen, sem vedno verjel, da je najzanesljivejši način, kako ugotoviti, kaj ljudje v resnici verjemejo, v opazovanju tega, kar počnejo, ne pa, kar govorijo. Če rdečke ne grozijo predvsem otrokom, temveč še nerojenim zarodkom, bi noseče ženske morali ščititi pred njimi s tem, da pazimo, da jih njihovi ginekologi ne okužijo z njimi. A vendar, v kalifornijski anketi, ki je bila objavljena v Journal of the American Medical Association (Vestnik Ameriškega medicinskega združenja), se več kot 90% porodničarjev-ginekologov ni hotelo cepiti. Če se sami zdravniki bojijo cepiva, zakaj vendar naj bi zakon zahteval od vas in drugih staršev, da dopustite njegovo uporabo na lastnih otrocih?


Oslovski kašelj

Oslovski kašelj (pertussis) je zelo nalezljiva bakterijska bolezen, ki se običajno prenaša po zraku od okužene osebe. Inkubacijska doba je 7-14 dni. Začetnih simptomov se ne da ločiti od navadnega nahoda: smrkav nos, kihanje, nemirnost in izguba teka, malce solzave oči in včasih rahlo povišana temperatura.

Ko bolezen napreduje, žrtev začne močno kašljati ponoči. Kasneje se to pojavlja tudi podnevi. V enem tednu do 10-ih dnevih po pojavu prvih simptomov začne kašelj prihajati v napadih. Otrok lahko tudi desetkrat zakašlja v eni sapi in obraz mu pomodri ali zaripne. Vsako krčevito kašljanje se konča z rigajočim vdihom, zaradi česar ima bolezen tako ime. Bruhanje je pogosto dodatni simptom bolezni.

Oslovski kašelj lahko prizadene katerokoli starostno skupino, toda več kot polovica vseh žrtev je mlajših od dveh let. Lahko je zelo resen in celo smrtno nevaren, zlasti pri dojenččkih. Okužene osebe lahko prenašajo bolezen še kak mesec po pojavu začetnih simptomov, zato je pomembno, da so izolirane, zlasti od drugih otrok.

Če se vaš otrok okuži z oslovskim kašljem, ni nobenega posebnega zdravljenja, za katerega bi lahko poskrbel zdravnik oz. bi ga izvajali vi doma. Otroka je treba spodbujati k počitku ter poskrbeti za njegovo udobje in tolažbo. Včasih uporabljajo zdravila, ki pomirjajo kašelj, vendar le redko kaj pomagajo in jih jaz ne priporočam. Vendarle, če je otrok zbolel, bi se morali posvetovati z zdravnikom, saj ga je morda potrebno odpeljati v bolnišnico. Poglavitni grožnji pri dojenčkih sta izčrpanost zaradi kašlja in pljučnica. Pri zelo majhnih dojenčkih so znani celo primeri zlomljenih reber zaradi hudih napadov kašlja.

Imunizacijo proti oslovskemu kašlju dajejo skupaj s cepivi za davico in tetanus v DTP (di-te-per) cepivu. Čeprav se to cepivo uporablja že desetletja, je to eno najbolj kontraverznih cepljenj. Vztrajno se pojavljajo dvomi glede njegove učinkovitosti in mnogi zdravniki delijo mojo skrb, da možni škodljivi stranski učinki cepiva odtehtajo pripisane mu koristi.

Dr. Gordon T. Stewart, predstojnik oddelka za socialno medicino na Univerzi v Glasgowu na Škotskem, je eden najbolj zagretih kritikov cepiva proti oslovskemu kašlju. Pravi, da je pred letom 1974 podpiral cepljenje, toda potem je začel opažati izbruhe oslovskega kašlja pri otrocih, ki so bili cepljeni. "Sedaj se v Glasgowu," pravi, “30% primerov oslovskega kašlja pojavlja pri precepljenih pacientih. To me je pripeljalo do spoznanja, da cepivo sploh ne ščiti toliko.”

Kot tudi v primerih drugih infekcijskih bolezni je smrtnost pričela padati, preden je bilo na razpolago cepivo. Cepivo so uvedli okrog leta 1936, toda smrtnost zaradi bolezni je enakomerno padala že od leta 1900 ali še prej. Sodeč po Stewartu, “je bilo zmanjšanje smrtnosti zaradi oslovskega kašlja 80-odstotno, še preden so sploh uporabili cepivo.” Strinja se z mojim stališčem, da ključni faktor pri obvladovanju oslovskega kašlja verjetno ni cepivo, temveč izboljšanje življenjskih razmer potencialnih žrtev.

Drugi v tem poklicu ne ravnajo preveč prijazno z zdravniki, ki postavljajo pod vprašaj njihova cenjena cepiva. L. 1982 sem se pojavil v enourni dokumentarni oddaji televizijske hiše NBC, ki je bila posvečena kontroverziji okrog cepiva za pertusis, in komentiral, da je “nevarnost (zaradi cepiva) Julija 1982 je Journal of the American Medical Association v ostrem napadu na ta program izstrelil, da je “televizijska hiša izbrala dvomljive 'strokovnjake', ki naj bi oklevetali cepivo, ter jim podelila lažno kompetentnost.” Nato je nadaljeval z napadi na mojo kompetentnost.

Ne čutim nobene potrebe, da bi se branil pred Ameriškim medicinskim združenjem (AMA), ki je skozi leta morala porabiti nesorazmeren del svojega proračuna za lastno obrambo. Vendar pa je poučno prebrati, kaj je isti izvod Journal of the AMA imel povedati o tveganjih cepiva za oslovski kašelj. Citiral bom, kaj so imeli povedati, in vam prepustil sodbo o tem, če je neprimerno zame, da postavljam pod vprašaj njegovo uporabo. Za začetek je JAMA povedal tole:

“Za profesionalce v zdravstvu seveda nevarnosti cepiva DTP niso nič novega. D in T komponenti, ki so ju dajali že dolgo, preden so v poznih 40-ih letih dodali P, sta deloma očiščena toksoida, za katera velja, da predstavljata majhno tveganje. Za P komponento s celimi celicami, ki predstavlja 4 enote zaščitnega antigena oslovskega kašlja na 0.5 ml DTP cepiva, se v splošnem ve, da je v relativno surovem stanju in toksična, tako da nestrpno pričakujemo prihod varnejše verzije.
Skoraj že od začetka splošno razširjene DTP imunizacije so javljali o resnih reakcijah, začenši s študijo Byersa in Molla l. 1948 o encefalopatiji, povezani s cepivom. Pogostost takih reakcij ni bila zanesljivo ugotovljena. Zdi se precej gotovo, da so krči, povezani s cepivom, čeprav so neobičajni, veliko bolj pogosti kot poškodbe možganov ali trajne posledice, ki sledijo takim krčem.”

Iz te izjave je razvidno, da Ameriško medicinsko združenje ne zanika nevarnosti cepiva proti oslovskemu kašlju z možnimi strašljivimi stranskimi učinki. Skrbi pa jih dejstvo, da se zaradi pozornosti medijev prejemniki cepiva začenjajo zavedati teh tveganj!

Za zdravnika je neprimerno, da bi s svojimi pacienti delil svojo vednost glede tveganj imunizacije. Na to obtožbo izjavljam, da sem kriv. Običajni stranski učinki cepiva proti oslovskemu kašlju, kot jih priznava JAMA, so povišana temperatura, napadi joka, stanje, podobno šoku ter lokalni kožni efekti, npr. oteklina, rdečica, bolečine. Manj pogosti, toda resnejši stranski učinki vključujejo krče in trajne možganske poškodbe, ki vodijo v duševno zaostalost. Cepivo so tudi že povezovali z nenadno nepričakovano smrtjo dojenčka (NNSD, angl. SIDS). V letih 1978-79, v času razširitve programa otroške imunizacije v Tennesseeju, so poročali o osmih primerih NNSD takoj po rutinski DTP imunizaciji.

Ocene števila cepljenih s cepivom proti oslovskemu kašlju, ki so zaščiteni pred boleznijo, se gibljejo od 50-80%. Glede na JAMA je javljenih primerov oslovskega kašlja v ZDA v povprečju 1000-3000 letno in 5-20 smrti letno.

Moje vprašanje je: mar je smiselno izpostavljati vsako leto milijone otrok mogočim nevarnostim cepiva, zato da pridejo do dvomljive zaščite pred boleznijo, ki jo tako redko srečamo?


Davica

Čeprav je bila to ena najbolj strah vzbujajočih otroških bolezni v času naših babic, je davica (difterija, diphteria) sedaj že skoraj izginila. V ZDA so leta 1980 poročali o samo petih primerih.Večina zdravnikov vztraja pri tem, da jo do upada prišlo zaradi imunizacije s cepivom DTP, vendar je ogromno dokazov, da se je pogostost davice zmanjševala, še preden je bilo na voljo cepivo.

Davica je zelo nalezljiva bakterijska bolezen, ki se prenaša s kašljanjem in kihanjem okuženih oseb ter s prijemanjem stvari, ki so se jih dotikale. Inkubacijska doba za bolezen je 2-5 dni, prvi simptomi pa so boleče grlo, glavobol, občutek slabosti, kašljanje in povišana temperatura od 38-40 °C. Ko bolezen napreduje, lahko na mandljih in v grlu opazimo umazano bele lise. Le-te povzročajo zatekanje grla in žrela, zaradi česar je požiranje oteženo, v težjih primerih pa lahko toliko ovira dihanje, da se žrtev zaduši. Bolezen zahteva zdravniško oskrbo, zdravimo jo lahko z antibiotiki, npr. penicilinom ali eritromicinom.

Dandanašnji ima vaš otrok približno toliko možnosti, da stakne davico, kot možnosti, da ga piči kobra. Pa vendar cepijo milijone otrok proti njej z injekcijami pri dveh, štirih, šestih in osemnajstih mesecih ter z osvežitvenim cepljenjem, ko gredo v šolo. In to navkljub več kot dvanajstletnim dokazom, da se v redkih izbruhih bolezni cepljenim otrokom ne godi nič bolje kot necepljenim. Ob izbruhu davice v Chicagu l. 1969 je mestni odbor za zdravstvo poročal, da so bile 4 od 16 žrtev bolezni popolnoma imunizirane, 5 drugih pa je prejelo eno ali več doz cepiva. Pri dveh od slednjih so s testi dokazali polno imunost. Poročilo o nekem drugem izbruhu, v katerem so umrli trije ljudje, je razkrilo, da je bil eden od smrtnih primerov in 14 od 23 prenašalcev popolnoma precepljenih.

Take epizode zamajejo argument, da lahko imunizaciji pripišemo izginotje davice ali katerekoli druge nekoč običajne otroške bolezni. Če naj to pripišemo imunizaciji, kako lahko njeni zagovorniki razložijo tole. Samo približno polovica zveznih držav ima zakonsko obvezno imunizacijo proti nalezljivim boleznim in odstotek cepljenih otrok je različen glede na zvezno državo. Posledica tega je, da desettisoči – morda milijoni – otrok na področjih, kjer je zdravniška oskrba omejena in pediatri praktično ne obstajajo, niso bili nikoli imunizirani proti nalezljivim boleznim in bi torej morali biti dovzetni zanje. Pa vendar pogostost nalezljivih bolezni v nobenem pogledu ne sovpada s tem, ali je zvezna država zakonsko predpisala množično cepljenje ali ne.

Glede na redkost bolezni, učinkovito antibiotično zdravljenje, ki je sedaj na voljo, vprašljivo učinkovitost cepiva, stroške njegove uporabe, ki znašajo več milijonov dolarjev letno, in vedno prisotno možnostjo škodljivih, dolgoročnih učinkov zaradi tega ali kateregakoli drugega cepiva, menim, da je nadaljevanje množične imunizacije proti davici nevzdržno. Priznam, da niso opazili nobenih omembe vrednih škodljivih učinkov cepiva, toda to ne pomeni, da jih ni. V pol stoletja, odkar se cepivo uporablja, ni bila opravljena še nobena raziskava, ki bi ugotavljala, kakšni bi lahko bili njegovi dolgoročni učinki!


Norice

Norice (vodene koze, varicella) so moja najljubša otroška bolezen, prvič zato, ker so relativno neškodljive in drugič, ker so ene redkih, za katere ni še nobena farmacevtska tovarna poslala na trg cepiva. Ta drugi razlog pa zna biti kratkega življenja, saj se, ko to pišem, že slišijo govorice, da se bo cepivo proti noricam kmalu pojavilo.

Norice so prenosljiva virusna infekcija, ki je pri otrocih zelo običajna. Prvi znaki bolezni so ponavadi rahlo povišana telesna temperatura, glavobol, bolečine v hrbtu in izguba teka.

Po dnevu ali dveh se pojavijo majhne rdeče pike, ki se v par urah povečajo in postanejo mehurčki. Končno nastane krastica, ki ponavadi po tednu ali dveh odpade. Ta proces spremlja močno srbenje, zato je treba otroka prepričati, da se ne praska po krastah. Za zmanjšanje srbenja lahko uporabite kalaminsko vodico ali kopate otroka v škrobni kopeli.

Za norice ni nujno poiskati zdravniške pomoči. Pacienta je treba spodbujati, naj počiva in pije veliko tekočin, da ne pride do izsušitve zaradi povišane temperature.

Inkubacijska doba za norice je 2-3 tedne, bolezen pa je nalezljiva približno dva tedna, začenši z drugim dnevom, potem ko se pojavijo izpuščaji. Otroka je v tem obdobju potrebno osamiti, da se še ostali ne nalezejo.


Škrlatinka

Škrlatinka je še en primer nekoč strah vzbujajoče bolezni, ki je praktično izginila. Če bi bili kdaj razvili cepivo proti njej, bi mu zdravniki nedvomno pripisali to izginotje. Ker cepiva pač ni, pripisujejo to penicilinu kljub dejstvu, da je bolezen že izginjala, preden so se pojavili prvi antibiotiki. Po vsej verjetnosti gre manjšo pogostost bolezni pripisati izboljšanim življenjskim razmeram ter boljši prehrani, kar velja tudi za druge bolezni.

Bolezen je dobila svoje ime po rdečem izpuščaju, ki pokriva telo žrtev. Povzroči jo infekcija s streptokoki, začetni simptomi so bruhanje, glavobol, zatekanje bezgavk v vratu in povišana temperatura od 38.5-40.5 °C. Bolezen ponavadi prizadane otroke med 2. in 8. letom starosti, izpuščaj, ki jo spremlja, obledi v približno tednu dni. Če se vaš otrok okuži s škrlatinko, kar je skrajno neverjetno, se vam ni treba vznemirjati, saj ni nič bolj nevarna kot bakterijska okužba grla (bakterijska angina). Sama bo izginila, če pa peljete otroka k zdravniku, bo verjetno predpisal antibiotik, ki ga vaš otrok v resnici ne potrebuje.


Meningitis

Ena od šokantnih nedoslednosti sodobne medicinske prakse je nagnjenost zdravnikov k temu, da pretirano zdravijo bolezni, za katere zdravljenje ni potrebno, zgrešijo pa diagnozo pri boleznih, kot je meningitis, ki zahtevajo vse sposobnosti, kar jih premorejo. Ta bolezen je vnetje membran, ki pokrivajo možgane in hrbtenjačo, imenujejo pa se meninge. Simptomi lahko zajemajo trd vrat oz. tilnik (a ne nujno), stalen glavobol, bruhanje, povišano temperaturo, pri dojenčkih krče. Bolezen lahko povzroči okužba z bakterijami, virusi ali glivicami. Eden od bakterijskih tipov bolezni je zlasti nalezljiv, ker te bakterije najdemo tako v grlu kot v cerebrospinalni tekočini (tekočina, ki obdaja možgane in hrbtenjačo – op. prev.).

Meningitis se da zdraviti, toda velikega pomena je zgodaj postavljena diagnoza. Zdravniki pogosto zgrešijo diagnozo, ker ne jemljejo resno matere, ki poroča o znatnih spremembah otrokovega vedenja. Mnogi tudi sploh ne pomislijo resno na meningitis, če otrok nima trdega vratu.
Možne posledice zgrešene diagnoze in s tem napačnega zdravljenja so duševna zaostalost in smrt. Če ima vaš otrok nerazložljivo vročico že 3-4 dni, spremlja pa jo zaspanost, bruhanje, vreščeč jok in morda še trd vrat, je čas, da posumite na meningitis. Nekateri od teh simptomov so prisotni tudi pri gripi. Meningitis lahko prepoznate po zadnjih dveh, zlasti po vreščečem joku. Če je to prisotno pri vašem otroku, vztrajajte, naj vaš zdravnik naredi potrebne teste, kamor lahko spada tudi odvzem cerebrospinalne tekočine (punkcija hrbteničnega kanala). Če ne najde hrbteničnega kanala pri prvem ali drugem poskusu, mu recite, naj neha in pokličite drugega zdravnika.

Antibiotiki so zmanjšali smrtnost zaradi te hude bolezni s 95% na 5%. Zato je pravilna, zgodnja diagnoza bolezni vprašanje življenja in smrti.


Tuberkuloza (jetika)

Starši imajo pravico predpostavljati in večina tudi jih, da bodo testi, ki jih zdravnik izvaja na njihovem otroku, dali točne rezultate. Kožni test s tuberkulinom je samo en primer medicinskega testiranja, kjer to zagotovo ni res. Celo Ameriška akademija za pediatrijo (American Academy of Pediatrics), ki ima le redko povedati kaj negativnega o postopkih, ki jih njeni člani rutinsko izvajajo, je dala izjavo, ki je kritična do tega testa. Po izjavi sodeč:

“Mnoge novejše študije so vrgle določen dvom na občutljivost nekaterih preglednih testov za tuberkulozo. Odbor, ki ga je izbral Biološki urad (Bureau of Biologics), je priporočil proizvajalcem, naj vsako šaržo testirajo na 50-ih znanih pozitivnih pacientih in s tem zagotovijo, da so preparati v prodaji dovolj močni, da lahko z njimi odkrijemo vsakogar z aktivno tuberkulozo.Vendar pa mnoge od teh študij niso izvajali na primeren način (naključni izbor poskusnih oseb, dvojno slepi testi) in/ali so na poskusnih osebah hkrati aplicirali več kožnih testov (obstaja možnost, da se reakcije zatrejo), zato je interpretacija testov težavna.”

Izjava zaključuje: “Pregledni testi za tuberkulozo niso idealni in zdravstveni delavci se morajo zavedati možnosti, da lahko z njimi občasno dobijo tako lažne negativne kot lažne pozitivne reakcije.”

Skratka, vaš otrok ima lahko tuberkulozo, pa čeprav pri testu s tuberkulinom pride do negativne reakcije. Ali pa je nima, vendar pa je kožni test pozitiven in pravi, da jo ima. Pri mnogih zdravnikih to lahko vodi do uničujočih posledic. Če se to zgodi vašemu otroku, ga bodo skoraj zagotovo izpostavili nepotrebnemu in nevarnemu sevanju zaradi enega ali več slikanj pljuč z rentgenskimi žarki. Zdravnik mu nato lahko predpiše jemanje nevarnih zdravil, npr. izoniazid za cele mesece ali leta, da “preprečimo razvoj tuberkuloze”. Celo AMA je ugotovila, da zdravniki še vedno brez razlike pretirano predpisujejo izoniazid. To je prava sramota zaradi dolgega spiska stranskih učinkov tega zdravila na živčni sistem, prebavila, kri, kostni mozeg, kožo in žleze z notranjim izločanjem. Ne smemo spregledati tudi nevarnosti, da vašega otroka okolica izloči zaradi še vedno prisotnega strahu pred to nalezljivo boleznijo.

Prepričan sem, da so mogoče posledice pozitivnega tuberkulinskega kožnega testa bolj nevarne kot grožnja same bolezni. Menim, da bi morali starši zavrniti ta test, razen če vedo, da je bil njihov otrok v stiku z nekom, ki ima to bolezen.


Nenadna nepričakovana smrt dojenčka (NNSD, angl. SIDS)

Grozljiva možnost, da se morda nekega jutra zbudijo in najdejo svoje dete mrtvo v zibki, je strah, ki se skriva v mislih mnogih staršev. Medicinska znanost mora šele ugotoviti vzrok za NNSD, toda zdi se, da je najbolj popularna razlaga med raziskovalci ta, da je centralni živčni sistem nekako prizadet in se zato nezavedni proces dihanja ustavi.

To je logična razlaga, vendar ostaja vprašanje: kaj je povzročilo okvaro centralnega živčnega sistema? Moj sum, ki ga delijo tudi drugi v tem poklicu je, da je blizu 10 000 smrti zaradi NNSD v ZDA vsako leto povezanih z enim ali več cepivi, ki jih rutinsko dajejo otrokom. Cepivo proti oslovskemu kašlju je najbolj verjeten povzročitelj, toda lahko bi bilo tudi katero od ostalih ali celo več njih.

Dr. William Torch iz Medicinske fakultete v Renoju, Univerza v Nevadi, je izdal poročilo, iz katerega se da sklepati, da je za primere NNSD odgovorna injekcija DTP (davica, tetanus, oslovski kašelj) cepiva. Odkril je, da sta dve tretjini od 103 otrok, ki so umrli zaradi NNSD, bili imunizirani z DTP cepivom do tri tedne pred smrtjo, mnogi so celo umrli dan po cepljenju. Trdi, da to ni zgolj naključje, in zaključuje, da je vsaj v nekaterih primerih “možno sklepati na vzročno-posledično razmerje” med DTP cepivom in smrtjo v zibelki. Enako v poročilu o smrtih v Tennesseeju, o katerih sem že prej pisal. V tem primeru je proizvajalec cepiva po intervenciji najvišjega zdravnika uradnika v zdravniški službi ZDA (U.S. surgeon general) vzel iz obtoka vse neuporabljene doze te šarže cepiva.

Nedavno, leta 1983, je oddelek za pediatrijo Medicinske fakultete na UCLA ter Okrožni zdravstveni oddelek Los Angelesa poročal o še eni vznemirjajoči študiji 145 žrtev NNSD. Od tega števila jih je 53 prejelo DTP imunizacijo v kratkem času pred smrtjo. Sedemindvajset jih je umrlo v 28-ih dnevih po imunizaciji, 17 od teh v enem tednu po injekciji in 6 v 24-ih urah po cepljenju. Raziskovalci so zaključili, da ti izsledki “še nadalje podpirajo možno povezavo” med DTP cepljenjem in NNSD.

Bodoče matere, ki jih skrbi NNSD, naj si zapomnijo pomen dojenja za preprečevanje tega in drugih resnih obolenj. Obstajajo dokazi, da so dojeni otroci manj dovzetni za alergije, bolezni dihalnih poti, gastroenteritis, hipokalcemijo, debelost, multiplo sklerozo ter NNSD. Neka študija znanstvene literature o NNSD je zaključila, da “lahko dojenje smatramo za splošno oviro na neštetih poteh do NNSD.”


Otroška paraliza (poliomielitis)

Nihče od tistih, ki so živeli v 40-ih letih in videli fotografije otrok na umetnih pljučih, videli predsednika ZDA, priklenjenega na invalidski voziček zaradi te grozne bolezni, in ki niso smeli hoditi na javne plaže iz strahu, da se ne bi nalezli paralize, ne more pozabiti strahu, ki je vladal v tistih časih. Otroška paraliza danes praktično ne obstaja več, toda večina strahu ostaja, kakor tudi razširjeno mnenje, da lahko cepljenju pripišemo uničenje bolezni. To sploh ni presenetljivo, če pomislimo na mogočno kampanjo, s katero so reklamirali cepivo, toda dejstvo je, da ne obstaja verjetni znanstveni dokaz, da je paraliza izginila zaradi cepiva. Kot sem zapisal že prej, je izginila tudi v drugih delih sveta, kjer cepiva niso tako na široko uporabljali.

Kar je pomembno za starše te generacije, so dokazi, ki kažejo na množično cepljenje proti otroški paralizi kot na vzrok za večino preostalih primerov bolezni. Septembra 1977 je Jonas Salk, ki je razvil mrtvo cepivo proti poliomielitisu, skupaj z drugimi znanstveniki pričal v prid temu dejstvu. Rekel je, da je večina od peščice primerov paralize v ZDA od zgodnjih 70-ih let dalje verjetno posledica živega cepiva proti poliomielitisu, ki se standardno uporablja v ZDA. Na Finskem in Švedskem že več kot desetletje niso imeli nobenega primera otroške paralize, toda v teh državah se skoraj izključno uporablja mrtvo cepivo.

Medtem pa med imunologi še vedno poteka debata glede relativnih tveganj cepiva z mrtvim virusom oz. cepiva z živim virusom. Zagovorniki mrtvega cepiva vztrajajo, da je prisotnost živih virusov v drugem proizvodu odgovorna za občasne pojave primerov poliomielitisa. Zagovorniki tipa z živim virusom odgovarjajo, da mrtvo cepivo ne nudi zadostne zaščite in v bistvu pri cepljenih povečuje dovzetnost za bolezen.
To mi daje redko priložnost, da sem lahko udobno nevtralen. Menim, da imata obe strani prav in da bo uporaba kateregakoli cepiva povečala, ne pa zmanjšala možnost, da vaš otrok zboli za to boleznijo.

Skratka, zdi se, da je najbolj učinkovit način, kako zaščititi otroka pred otroško paralizo, ta, da zagotovo ni cepljen proti njej!


Infekcijska mononukleoza

Simptomi infekcijske mononukleoze so podobni simptomom navadnega nahoda ali gripe, zato je v začetnem stadiju le stežka posumiti nanjo ali jo diagnosticirati. Ponavadi prizadene otroke in mlade odrasle in če je vaš otrok žrtev, bo imel vročico, zatekle žleze, boleče grlo, šibek bo in izčrpan. Ko bolezen napreduje, se med simptomi pojavijo še bolečine v trebuhu, slabost, glavoboli, bolečine v prsih, kašljanje in še več drugih, manj običajnih simptomov.

Če ima vaš otrok te simptome in če trajajo dlje, kot je normalno za nahod, mora k zdravniku. Če zdravnik posumi na mononukleozo, bo verjetno naročil testiranje krvi, ki ponavadi, čeprav ne vedno, pokaže, ali gre za mononukleozo. Običajno se bolezen konča po enem do treh tednih, toda v izrednih primerih lahko vztraja več tednov ali celo mesecev.

Dejstvo, da se mononukleoze v začetnem obdobju ne da razlikovati od drugih obolenj, kot npr. navadnega nahoda, naj vas ne skrbi, saj za bolezen ne obstaja kako specifično zdravilo. Zdravljenje predstavlja tisto, kar v vsakem primeru dajete svojemu otroku – počitek v postelji in tekočino na pretek. Nekateri zdravniki pri mononukleozi predpišejo adrenalne steroide, kot npr. prednizon, toda jaz menim, da se je temu treba izogibati, razen v izrednih primerih bolezni. Zdravila imajo resne stranske učinke.....!!!


Lep pozdrav
M.