ZDRAVSTVENE TEŽAVE - pomagajmo si...

[marjan]

Anksioznost


S terminom anksioznost označujemo stanje živčne napetosti.


S terminom anksioznost označujemo stanje živčne napetosti. (Foto: iStockphoto)Prehodna tesnobnost, živčnost ali zaskrbljenost zaradi stresnega položaja je povsem normalna. Če pa postane splošen odziv na različne dogodke, s katerimi se srečujemo vsi, in začne bolnika ovirati v vsakodnevnem življenju, jo ocenimo kot nenormalno.

Anksioznost se pojavlja v različnih oblikah, med katerimi je najpogostejša vsesplošna, vztrajno prisotna, tako imenovana prosto lebdeča tesnobnost, ki je bolnik ne more nadzorovati. Katerakoli oblika tesnobnosti se lahko stopnjuje v paniko, ponavljajoče se napade hude tesnobnosti in skrb zbujajočih telesnih simptomov, ki jih ni mogoče napovedati in tudi nimajo očitnega vzroka. Druga oblika anksiozne motnje je fobija, pri kateri hudo tesnobnost sproži nerazložljiv strah pred določenimi okoliščinami, bitjem ali predmetom, kot so zaprti prostori (klavstrofobija) ali pajki (arahnofobija).

KAJ JO POVZROČA?

Dovzetnost za anksiozne motnje je lahko podedovana ali pa je posledica doživetij iz otroštva. Nekatere anksiozne motnje so dokazano povezane s hladnim odnosom staršev do otroka ali nenadno ločitvijo otroka od staršev. Generalizirana anksiozna motnja se lahko pojavi po stresnem dogodku, kot je smrt bližnjega sorodnika, vendar pogosto nima prepoznavnega vzroka. Tudi panični napadi se večkrat pojavijo brez jasnega sprožilnega dejavnika.

KAKŠNI SO SIMPTOMI?

Ljudje z generalizirano anksiozno motnjo imajo tako psihološke kot telesne simptome, velja pa poudariti, da so psihološki običajno opazni ves čas, telesni pa le občasno. Ob napadu panike se psihološki in telesni simptomi nepričakovano in nepredvidljivo združijo Psihološki simptomi
anksioznosti so:

• občutek ogroženosti brez jasnega razloga ali vzroka,
• napetost in nesposobnost sprostitve,
• motnje koncentracije,
• vztrajna zaskrbljenost,
• motnje spanja z občasnimi morami.

Poleg naštetih se pojavljajo še simptomi depresije, na primer zgodnje zbujanje ali splošen občutek nemoči. Telesni simptomi, ki se pojavljajo le občasno, pa so:

• glavobol,
• krči v trebuhu, ki jih občasno spremljata driska in bruhanje,
• pogosto odvajanje seča,
• potenje, zardevanje, tresavica,
• občutek cmoka v grlu.

Psihološki in telesni simptomi paničnega napada vključujejo:

• zadihanost,
• potenje, tresavico in slabost,
• palpitacije (zavedanje hitrega srčnega utripa),
• omotico in izgubo zavesti,
• strah pred zadušitvijo ali grozečo smrtjo,
• občutek nerealnosti dogajanja in strah pred norostjo.




Kako lahko pomagamo?
Napačno je prepričanje, da je anksioznost posledica človekove šibkosti in da bi jo z močno željo ter voljo lahko premagali. Anksiozni bolniki ne morejo prisiliti samih sebe, da bi se počutili bolje. Kljub temu da se zavedajo nesmiselnosti svojih strahov, se jih ne morejo znebiti. Pomoč tem bolnikom pa je zelo pomembna, saj jih njihova motnja lahko pomembno ovira v življenju.

Na prisotnost anksiozne motnje lahko zdravnik večinoma sklepa že na podlagi težav, ki jih opiše bolnik. Kljub temu pa je pred začetkom zdravljenja potrebno izključiti telesne bolezni, ki se kažejo s podobnimi znaki in zato opraviti nekatere preiskave.

Zdravljenje anksioznih motenj
Za zdravljenje anksioznih motenj se uporabljajo različna zdravila, pogosto v kombinaciji s psihoterapijo, lahko pa tudi le psihoterapija. Izbira načina zdravljenja je odvisna od vrste anksiozne motnje.

Pri različnih fobijah ali panični motnji bolniku omogočimo uspešno soočanje s situacijami, ki se jih je dotedaj izogibal. To soočanje sprva pogosto poteka ob spremstvu psihoterapevta in podpori zdravil, bolniku pa pomaga tudi podrobna razlaga dogajanja v telesu pri anksioznosti. Kratkotrajno zdravljenje pa vsaj pri bolj izraženih motnjah ne zadošča in v dolgotrajnem zdravljenju so predvsem pomembna zdravila.

Zdravila pri anksioznih motnjah
Za zdravljenje anksioznih motenj se uporabljata predvsem dve skupini zdravil – anksiolitiki in antidepresivi. Antidepresivi se sicer uporabljajo predvsem za zdravljenje depresije, a so učinkoviti tudi v številnih anksioznih motnjah. Anksiolitiki (zdravila proti anksioznosti) delujejo zelo hitro in so zato predvsem pomembni v začetku zdravljenja, ko je potrebno hitro olajšanje težav. Antidepresivi pa so zaradi počasnejšega učinka najbolj pomembni v nadaljevanju zdravljenja.




Vojko Rebolj, dr. med.
_________________
Lep pozdrav
Marjan

[marjan]

Pozabljivost, jeznoritost


Ključne besede: motnje spomina, spremembe razpoloženja, stres, anksioznost, depresija, kognitivne spremembe


Vprašanje:

Pozdravljeni.
Imam težavo,ki se mi je začela pojavljati zadnje čase.Star sem 45 let in zadnje čase sem precej pozabljiv.Pa še nekaj-postajam zelo jeznorit.Vsaka manjša težava me popolnoma iztiri.Skratka, živčnost na vsakem koraku.Sprašujem vas, kako naj se zopet obvladam,saj tudi na mojo družino počasi že vpliva.


Odgovor:

Spoštovani, Vaše pismo vsebuje premalo podatkov. Zato le splošen odgovor: Motnje spomina in sprememba razpoloženja sta lahko tako simptoma preutrujenost kot tudi simptoma različnih motenj oziroma bolezni. Najpogosteje kažeta na povečano psihično (intelektualno ali čustven) obremenitev, najpogosteje to obremenitev imenujemo stres. Lahko pa skupaj z drugimi simptomi (pomanjkanje motivacije, motnje spanja…) kažejo na možnost depresivne motnje, saj se ta pri moških kaže predvsem kot jeza in manj kot depresivno razpoloženje. Če prevladujeta razdražljivost in tesnobnost, gre lahko tudi za anksiozno motnjo. O znakih depresivne ali anksiozne motnje si lahko več preberete na povezavi motnje razpoloženja ter na povezavi anksiozne motnje . Pozabljivost in vedenjske spremembe pa sta lahko tudi znaka drugih psihičnih (npr. pretirano uživanje alkohola, demenca…) ali različnih telesnih težav. Če se vam zdi, da v ste zadnjem času izrazito obremenjeni, poskušajte najti načine, da se razbremenite. Če bi se navzlic temu omenjeni simptomi stopnjevali ali bi se jim pridružujejo novi, se posvetujte s svojim zdravnikom in poiščite pomoč psihoterapevta. Tudi če ne opažate posebnih obremenitev, povejte za te težave svojemu zdravniku in se dogovorite za sistematični pregled, da izključite telesne vzroke za te spremembe. Pazite nase,
Andreja Pšeničny, univ. dipl. psih
_________________
Lep pozdrav
Marjan

[marjan]

Strah pred izgubo bližnjih oseb


Ključne besede: zaskrbljenost, anksioznost, depresija, separacisjka tesnoba, obsesivno kompulzivna motnja

Vprašanje:
Pozdravljeni.
Skrbi me za prijatelja. Star je 22 let in je po naravi vesel, optimističen, družaben in prijazen. V družbi je sproščen in zgovoren. Pred enim letom pa je zapadel v neko težavno obdobje, ne vem če ravno depresija, saj je na zunaj bil še vedno vesel. Sedaj se mu je težava ponovila. Strah ga je namreč pred izgubo ljubljene osebe, punce, staršev.. Ko vidi kakšno nesrečo ali kaj podobnega postane nervozen in začne razmišljati o tem. To pretirano razmišljanje vodi v negativne misli, ki ga potem tako preganjajo, da ga spravijo iz tira. Sam niti ne zna dobro povedati zakaj pride do tega, postane samo zelo žalosten. Rada bi mu pomagala, saj vem, da ga bi zelo težko prepričala naj si poišče strokovno pomoč. Kako naj mu pomagam, da ob misli, da bi se njegovim bližnjim kaj zgodilo, ne bo preveč zakompliciral in razmišljal o tem v nedogled. Hvala za mnenje.


Odgovor:
Spoštovana, Ker niste napisali, kaj sproži oziroma v kakšnih okoliščinah se pri vašem prijatelju pojavi strah pred izgubo bližnjih, je težko opredeliti razlog za zaskrbljenost. Če je vaš prijatelj v zadnjih letih doživel realno izgubo bližnje osebe, morda te izgube še ni do konca prebolel, pa se zato odziva pretirano zaskrbljeno. Če pa izgube ni bilo, je možnosti več, naj naštejem le nekatere. Ena možnost je, da je na določeno bližnjo osebo (npr. mamo, punco, očeta…) jezen, a tega ne zmore sprejeti, zato ga preplavi občutek krivde. V tem primeru se potlačena, odrinjena jeza (in želja po tem, da bi »kaznovali« tistega, ki nas je tako razjezil) lahko obrne v nezaveden strah pred tem, da bi to osebo naša jeza »poškodovala«, torej da bi se ji nekaj hudega zgodilo (depresivno odzivanje). Druga možnost je, da se v vašem prijatelju pojavlja želja, da bi zapustil oziroma spremenil morda preveč tesen odnos z bližnjo osebo (npr, starše), ob tej želji pa se nezavedno prestraši, da bi s tem to osebo (in s tem del sebe) izgubil za vedno, kar sproži strah pred izgubo in zapuščanjem (separacijska tesnoba). Tretja možnost je obsesivno kompulzivna motnja, za katere so značilne iracionalne vsiljive misli, ki se jih človek ne more znebiti. Sami mu boste težko pomagali, lahko ste le na razpolago za prijateljski pomirjujoč pogovor. Če pa so te misli tako intenzivne , pogoste in vztrajne, da so moteče za vsakdanje življenje, bo vaš prijatelj slej kot prej moral poiskati strokovno pomoč. Pazite nase,
Andreja Pšeničny, univ. dipl. psih
_________________
Lep pozdrav
Marjan

[marjan]

Anksiozno depresivna motnja


Ključne besede: tesnoba, stiskanje v prsih, razbijanje srca, kronični gastritis, konfliktnost, bližina,

Vprašanje:

Pozdravljeni, moja težava je kompleksna in se jo bom potrudila opisati tako, da bo razumljivo. Stara sem 25 let in sem opazila, da sem imela v zadnjem letu obdobja, ko me je stiskalo v prsih in sem bila strašno razdražljiva. Če se je v tistih obdobjih kdorkoli besedno spravil name, sem dobila močne telesne reakcije (rdečica obraza, razbijalo mi je srce), nisem mogla jasno razmišljati, poleg vsega pa sem se še skričala na tisto osebo. Zdelo se mi je, kot da nisem to več jaz, vsezkozi sem bila namreč mirna nekonfliktna punca in se mi je zdelo pod častjo, da bi se z nekom prepirala. Sicer sem s kričanjem zmanjšala napetost, ampak sem si tudi zmanjšala samozavest, ker sem tako primitivno odreagirala. Sem bolj občutljiva oseba in se mi je v zadnjih 4 letih zgodilo mnogo stvari, ki so se me dotaknile. Takšna razdražljivost se mi je pojavila že pred 4 leti, ko sem se prvič zaljubila in ko so nastali problemi, je bilo celo tako hudo, da sem poiskala pomoč pri psihologinji in mi je postavila diagnozo anksiozno depresivne motnje. Antidepresive sem takrat zavrnila, ker sem hotela it čez to brez kemije, le z osebnostjo rastjo. To pa je očitno težja pot, kot sem si mislila in me skrbi, da mi je takrat pustilo posledice. Sicer sem si zdaj nekako uredila življenje, imam resnega fanta, sem tik pred zagovorom diplome, doma so se stvari nekako uredile, vendar občasno še vedno občutim te tesnobe in sem razdražljiva. Imam tudi občasne težave z želodcem. Gastroskopija pokazala kronični gastritis (kar je verjetno posledica bakterije, zaradi katere sem se zdravila) in GERB. Sicer pazim pri prehrani in sem uspela te težave zelo zmanjšat, vendar še vedno vplivajo na moj želodec vsa ta čustva. Ker spoštujem vas in vaše nasvete, bi želela vaše mnenje glede tega, ali bi vseeno rabila medikamentozno zdravljenje, oz. še kakšen vaš nasvet. Lepo vas pozdravljam.


Odgovor:

Spoštovana, Opisujete psihične (napetost, konfliktnost, razdražljivost) in telesne (razbijanje srca, kronični gastritis, GERB) simptome anksiozno depresivne motnje, ki ima lahko različne vzroke. Sami ste opazili, da so vaše telesne težave najverjetneje povezane s čustvenim odzivanjem in da vam burna reakcija (kričanje) začasno zmanjša napetost. Nujno pa bi bilo ugotoviti, kaj je tisto, kar povzroča nabiranje tesnobe – napetosti, razdražljivosti v vas, ki se sprošča bodisi kot eksplozivnost bodisi skozi telesne simptome. O obremenilnih okoliščinah niste napisali ničesar oprijemljivega (katere težave doma so se uredile?). Vaša sprožilna situacija (težave v partnerskem odnosu) pred štirimi leti pa daje slutiti, da bi morda lahko ležal izvor vaših tesnob v težavah, ki so povezane s samopodobo ter z vzpostavljanje ustrezne bližine in distance v čustvenih odnosih. Terapija anksioznih in depresivnih motenj je v prvi vrsti psihoterapevtska. Glede na opis in možni izvor težav bi bila verjetno v vašem primeru priporočljiva razvojno analitična psihoterapija, ki je med drugim tudi usmerjena v osebnostno zorenje. Medikamentozno zdravljenje ponavadi strokovnjaki priporočijo (skupaj s psihoterapijo) v primeru, da so simptomi tako močni, da bistveno okrnijo kvaliteto življenja oziroma morda celo onemogočajo vstop in sodelovanje v psihoterapevtskem procesu. Zdravila so le začasna pomoč, ki v teh primerih olajšajo simptome oziroma jih odpravijo. Ker pa ne odpravijo vzrokov, se ti lahko ob ponovni obremenitvi vrnejo. Sami torej presodite, kako moteči so vašim simptomi in ali zato potrebujete zdravila. Premislite pa o vključitvi v psihoterapevtsko zdravljenje in pazite nase,
Andreja Pšeničny, univ. dipl. psih
_________________
Lep pozdrav
Marjan

[marjan]

Anksioznost in panični napadi


Ključne besede: anksioznost, panični napadi, dihanje


Vprašanje:
Lepo pozdravljeni! Že nekaj časa se zdavim zaradi anksijoznosti in paničnih napadov. Pred časom sem začela jemati manjšo dozo Cipralexsa, ki pa sem jo po zadnjem napadu (4dni nazaj) zvišala nazaj na 2 tableti. Prvi dan po napadu je bilo malo boljše, sedaj pa neprestano čutim napetost in se prepričujem da ne pride do najhujšega. Ubistvu neprestano nazdiram dihanje in od tega imam občutek, da me bolijo pljuča....praktično se bojim, da ne bom nikoli nehala razmišljati o vsakem dihu, in da bom, če ne bom zavedno vdihnila pozabila dihati. Prej se mi to ni dogajalo, so bili pa drugi simptomi: motili so me zvoki, vednao sem razmišljala o "mežikanju" z očmi, požiranju.... Zanima me, če je to značilno pri takšnih napadih oz. anksijoznosti?Če traja nekaj časa, da bo večji odmerek zdravil začel delovati, kot npr. pri začetku jemanja. To zavedno dihanje me namreč spravlja v obup, saj se mi zdi, da če bi prenehala razmišljati o tem, bi bilo vse vredu z menoj. Hvala za odgovor in lepo pozdravljeni.


Odgovor:
Pozdravljeni. Pretirana anksioznost nikoli ni dobra. Poskušajte se zavestno zamotiti s kakšnimi opravili z namenom, da bi se manj posvečala dihanju kot takemu. Dihanje nadzirajo avtomatični centri v možganih in ni bojazni, da bi kar tako prenehala dihat "če ne bi zavestno vdihnila". Če zadržite dih, raste koncentracija CO2 v krvi, ki čez nekaj časa (odvisno od posameznika in njegove telesne kondicije) vzdraži center v možganih, ki sproži impulz v pljuča, da ponovno "zadihajo", s čemer raste koncentracija O2 v krvi in tako naprej. Torej - prenehajte razmišljati o tem, saj ni potrebe, ker telo svojo funkcijo opravlja samo od sebe. Tako je tudi z mežikanjem, požiranjem itd. Cipralex jemljite naprej, vendar ne več kot 2 tbl dnevno! Za poln učinek boste potrebovala vsaj malo potrpljenja. Če ne bo izboljšanja, se oglasite pri svojem zdravniku ali psihiatru. Lep pozdrav.
Asist. Arijana Turčin, dr. med
_________________
Lep pozdrav
Marjan

[marjan]

Kakšni so znaki anksioznosti ?

Znaki anksioznosti so številni. Psihična napetost, razdražljivost in motena koncentracija so najpogostejši psihični znaki. Poleg teh pa še posebej izstopajo telesni znaki: razbijanje srca, težko dihanje, vrtoglavica, bolečine v trebuhu, glavobol, slabost in še števili drugi. Ti znaki lahko posnemajo različne telesne bolezni, zaradi česar je bolnik še dodatno prestrašen – bolečina v prsih pogosto spominja na bolezen srca, nemir in tresenje na bolezen ščitnice.

Katere so anksiozne motnje ?

Anksiozne motnje so najpogostejše psihične motnje in zaradi njih trpi več kot 10 % ljudi po vsem svetu. Anksioznih motenj je več in se med seboj razlikujejo po trajanju in izraženosti anksioznosti ter vzroku, ki jo sproži. Najpogostejše med njimi so generalizirana anksioznost, panična motnja in socialna fobija.

Generalizirana anksioznost

Ljudje z generalizirano anksiozno motnjo so praktično stalno tesnobni, zaskrbljeni in napeti. Vedno so v pretiranem strahu pred nesrečo ali pa neustrezno zaskrbljeni zaradi zdravja, družine ali službe. Pogosto pa tudi samim bolnikom vzrok njihove napetosti ni znan. Svojih skrbi se ne morejo znebiti, čeprav se lahko zavedajo njihove nesmiselnosti. Ne morejo se sprostiti niti ponoči, zato imajo težave s spanjem, skrbi pa običajno spremljajo tudi številne telesne težave kot so glavoboli, potenje, drgetanje ali težko dihanje.

Panična motnja

Za razliko od bolnikov z generalizirano anksiozno motnjo pa ljudje s panično motnjo občutijo anksioznost v napadih, ki se pojavljajo nenadoma, brez opozorila. Sprožijo jih lahko različne situacije, v katerih se znajde bolnik. Za panične napade je značilen zelo izrazit strah, pogosto imajo bolniki občutek da so na pragu smrti, izraziti so tudi telesni simptomi. Poleg potenja, omotice ali vrtoglavosti bolniki velikokrat občutijo bolečino v prsih, ki lahko spominja na pravi srčni napad. Čeprav panični napadi trajajo le nekaj minut, se ponavljajo, bolniki pa so tudi med njimi bolj ali manj prestrašeni v pričakovanju naslednjih napadov panike. Zato se izogibajo nakupovanju, vožnji z javnimi prevoznimi sredstvi, skratka vsemu, kar bi paniko lahko sprožilo ali kjer bi se počutili nemočne.

Socialna fobija

Socialna fobija pa je pretiran, bolezenski strah pred drugimi ljudmi, še posebej ko je bolnik v centru pozornosti. Določena stopnja treme je seveda povsem normalna v takih situacijah, vendar nas ta strah ne onemogoča in nalogo lahko opravimo. Socialna fobija pa bolnika bistveno ovira. Najpogostejši je pretiran strah pred javnim nastopanjem, lahko pa se stopnjuje do strahu pred prehranjevanjem v lokalu ali pisanjem v prisotnosti drugih ljudi, kot npr. pri podpisovanju čeka. Nepomembne napake v takih situacijah se bolnikom zdijo katastrofalne, počutijo se nesposobne obvladovanja socialnih situacij, zato se jim izogibajo in se izolirajo od drugih ljudi. Na delovnem mestu, ki zahteva stike z ljudmi, so neuspešni.

Specifične fobije

Zelo pogoste pa so tudi t.i. specifične fobije, to je strah pred določenim objektom ali situacijo. Več kot eden izmed 10 ljudi se pretirano boji kač, miši, neviht ali letenja. Čeprav se posameznik zaveda, da strah ni smiseln, se ga ne more znebiti. Kljub prisotnosti strahu pa se večina uspe tem situacijam izogniti, tako da jim fobija ne povzroča kakih bistvenih težav v življenju.

Kako lahko pomagamo ?

Napačno je prepričanje, da je anksioznost posledica človekove šibkosti in da bi jo z močno željo ter voljo lahko premagali. Anksiozni bolniki ne morejo prisiliti samih sebe, da bi se počutili bolje. Kljub temu da se zavedajo nesmiselnosti svojih strahov, se jih ne morejo znebiti. Pomoč tem bolnikom pa je zelo pomembna, saj jih njihova motnja lahko pomembno ovira v življenju.

Na prisotnost anksiozne motnje lahko zdravnik večinoma sklepa že na podlagi težav, ki jih opiše bolnik. Kljub temu pa je pred začetkom zdravljenja potrebno izključiti telesne bolezni, ki se kažejo s podobnimi znaki in zato opraviti nekatere preiskave.

Zdravljenje anksioznih motenj
Za zdravljenje anksioznih motenj se uporabljajo različna zdravila, pogosto v kombinaciji s psihoterapijo, lahko pa tudi le psihoterapija. Izbira načina zdravljenja je odvisna od vrste anksiozne motnje.

Pri različnih fobijah ali panični motnji bolniku omogočimo uspešno soočanje s situacijami, ki se jih je dotedaj izogibal. To soočanje sprva pogosto poteka ob spremstvu psihoterapevta in podpori zdravil, bolniku pa pomaga tudi podrobna razlaga dogajanja v telesu pri anksioznosti. Kratkotrajno zdravljenje pa vsaj pri bolj izraženih motnjah ne zadošča in v dolgotrajnem zdravljenju so predvsem pomembna zdravila.

Zdravila pri anksioznih motnjah
Za zdravljenje anksioznih motenj se uporabljata predvsem dve skupini zdravil – anksiolitiki in antidepresivi. Antidepresivi se sicer uporabljajo predvsem za zdravljenje depresije, a so učinkoviti tudi v številnih anksioznih motnjah. Anksiolitiki (zdravila proti anksioznosti) delujejo zelo hitro in so zato predvsem pomembni v začetku zdravljenja, ko je potrebno hitro olajšanje težav. Antidepresivi pa so zaradi počasnejšega učinka najbolj pomembni v nadaljevanju zdravljenja.




Vojko Rebolj, dr. med.
_________________
Lep pozdrav
Marjan

[marjan]

Življenje s strahom - anksioznost

Eden izmed petih odraslih v določenem letu trpi zaradi psihične bolezni. Najpogostejše med njimi so anksiozne motnje.

Kaj imajo skupnega Barbra Streisand, Abraham Lincoln, Nikola Tesla in Oprah Winfrey? Vsi so v v svojem življenju trpeli zaradi anksioznih motenj.

Kaj je anksioznost?
Anksiozne motnje so skupina psihičnih bolezni, pri katerih je glavni znak, kot pove že samo ime, anksioznost. Anksioznost v bistvu pomeni stanje živčne napetosti. Kako obsežen in zapleten je ta pojem nam pove že veliko število besed, ki opisujejo različne stopnje anksioznosti. Tesnoba, trema, napetost, živčnost, strah in zaskrbljenost so le nekatere izmed njih, ki opisujejo sicer dokaj različna stanja, ki pa se kažejo s podobnimi znaki.

Od strahu do ansioznosti
Telo se na namišjene bojazni odziva na enak način kot na prave nevarnosti.


Anksiozne motnje

Kakšni so znaki anksioznosti?
Katere so anksiozne motnje?
Kako lahko pomagamo?
Zdravljenje anksioznih motenj
Zdravila pri anksioznih motnjah
Od strahu do ansioznosti

Verjetno ni človeka, ki ne bi poznal strahu. Vsak od nas občuti določeno mero treme pred izpitom ali drugim pomembnim dogodkom, vsak ob bolj ali manj nevarni situaciji občuti neko stopnjo strahu, od 'prestrašenosti' pa do prave panične reakcije.

Običajno je anksioznost oziroma strah ali tesnoba popolnoma normalna reakcija na dejansko ali grozečo nevarnost. Tako kot kašelj odstranjuje tujke iz dihalnih poti in bolečina omogoča umik ter preprečitev nadaljnje poškodbe, tako nam tudi anksioznost pomaga ubežati trenutni nevarnosti ali se izogniti prihodnji. Anksioznost pripravi naše telo na boj ali beg – poveča aktivnost možganov, pospeši delovanje srca in povzroči boljšo prekrvitev mišic. Čeprav v današnjem času beg pred nevarnostjo običajno ne pomeni teka pred nevarnim tigrom, je anksioznost vseeno koristna reakcija. Zaradi strahu pred nesrečo vozimo počasneje kot bi sicer, zaradi tesnobe pred morebitnim neuspehom se pripravljamo na javni nastop ali učimo za izpit.

Telo se na namišjene bojazni odziva na enak način kot na prave nevarnosti.
Včasih pa ta varovalni mehanizem anksioznosti deluje narobe in se sproži tudi kadar ni nevarnosti. Tedaj lahko anksioznost sproži že nenevarna situacija ali bitje, reakcija je lahko pretirana ali pa traja predolgo. Telo je pripravljeno na beg ali boj s sovražnikom, pravi sovražnik pa se v resnici skriva v nas samih. In če nas tak neustrezen strah ovira v vsakodnevnem življenju, govorimo o t.i. anksioznih motnjah.

Anksiozne motnje
Anksiozne motnje se pojavljajo v vseh starostih, tako pri otrocih, kot tudi pri starejših. Prizadenejo oba spola, čeprav so pri ženskah pogostejše. Anksiozna motnja ni le neprijetna za posameznika, ampak pomembno vpliva na številna področja bolnikovega življenja. Težave v medosebnih odnosih, izogibanje aktivnostim, ki naj bi bile prijetne in manjša uspešnost na delovnem mestu so le nekatere izmed posledic. Številni si poskušajo pomagati na lastno pest, na različne neustrezne načine, najpogosteje z alkoholom. Poleg tega pa je anksioznost pogosto povezana tudi z depresijo, kar v najhujših primerih vodi celo v samomor.

Kakšni so znaki anksioznosti?
Znaki anksioznosti so številni. Psihična napetost, razdražljivost in motena koncentracija so najpogostejši psihični znaki. Poleg teh pa še posebej izstopajo telesni znaki: razbijanje srca, težko dihanje, vrtoglavica, bolečine v trebuhu, glavobol, slabost in še števili drugi. Ti znaki lahko posnemajo različne telesne bolezni, zaradi česar je bolnik še dodatno prestrašen – bolečina v prsih pogosto spominja na bolezen srca, nemir in tresenje na bolezen ščitnice.

Katere so anksiozne motnje?
Anksiozne motnje so najpogostejše psihične motnje in zaradi njih trpi več kot 10 % ljudi po vsem svetu. Anksioznih motenj je več in se med seboj razlikujejo po trajanju in izraženosti anksioznosti ter vzroku, ki jo sproži. Najpogostejše med njimi so generalizirana anksioznost, panična motnja in socialna fobija.

Generalizirana anksioznost
Ljudje z generalizirano anksiozno motnjo so praktično stalno tesnobni, zaskrbljeni in napeti. Vedno so v pretiranem strahu pred nesrečo ali pa neustrezno zaskrbljeni zaradi zdravja, družine ali službe. Pogosto pa tudi samim bolnikom vzrok njihove napetosti ni znan. Svojih skrbi se ne morejo znebiti, čeprav se lahko zavedajo njihove nesmiselnosti. Ne morejo se sprostiti niti ponoči, zato imajo težave s spanjem, skrbi pa običajno spremljajo tudi številne telesne težave kot so glavoboli, potenje, drgetanje ali težko dihanje.

Panična motnja
Za razliko od bolnikov z generalizirano anksiozno motnjo pa ljudje s panično motnjo občutijo anksioznost v napadih, ki se pojavljajo nenadoma, brez opozorila. Sprožijo jih lahko različne situacije, v katerih se znajde bolnik. Za panične napade je značilen zelo izrazit strah, pogosto imajo bolniki občutek da so na pragu smrti, izraziti so tudi telesni simptomi. Poleg potenja, omotice ali vrtoglavosti bolniki velikokrat občutijo bolečino v prsih, ki lahko spominja na pravi srčni napad. Čeprav panični napadi trajajo le nekaj minut, se ponavljajo, bolniki pa so tudi med njimi bolj ali manj prestrašeni v pričakovanju naslednjih napadov panike. Zato se izogibajo nakupovanju, vožnji z javnimi prevoznimi sredstvi, skratka vsemu, kar bi paniko lahko sprožilo ali kjer bi se počutili nemočne.

Socialna fobija
Socialna fobija pa je pretiran, bolezenski strah pred drugimi ljudmi, še posebej ko je bolnik v centru pozornosti. Določena stopnja treme je seveda povsem normalna v takih situacijah, vendar nas ta strah ne onemogoča in nalogo lahko opravimo. Socialna fobija pa bolnika bistveno ovira. Najpogostejši je pretiran strah pred javnim nastopanjem, lahko pa se stopnjuje do strahu pred prehranjevanjem v lokalu ali pisanjem v prisotnosti drugih ljudi, kot npr. pri podpisovanju čeka. Nepomembne napake v takih situacijah se bolnikom zdijo katastrofalne, počutijo se nesposobne obvladovanja socialnih situacij, zato se jim izogibajo in se izolirajo od drugih ljudi. Na delovnem mestu, ki zahteva stike z ljudmi, so neuspešni.

Specifične fobije
Zelo pogoste pa so tudi t.i. specifične fobije, to je strah pred določenim objektom ali situacijo. Več kot eden izmed 10 ljudi se pretirano boji kač, miši, neviht ali letenja. Čeprav se posameznik zaveda, da strah ni smiseln, se ga ne more znebiti. Kljub prisotnosti strahu pa se večina uspe tem situacijam izogniti, tako da jim fobija ne povzroča kakih bistvenih težav v življenju.

Kako lahko pomagamo?
Napačno je prepričanje, da je anksioznost posledica človekove šibkosti in da bi jo z močno željo ter voljo lahko premagali. Anksiozni bolniki ne morejo prisiliti samih sebe, da bi se počutili bolje. Kljub temu da se zavedajo nesmiselnosti svojih strahov, se jih ne morejo znebiti. Pomoč tem bolnikom pa je zelo pomembna, saj jih njihova motnja lahko pomembno ovira v življenju.

Na prisotnost anksiozne motnje lahko zdravnik večinoma sklepa že na podlagi težav, ki jih opiše bolnik. Kljub temu pa je pred začetkom zdravljenja potrebno izključiti telesne bolezni, ki se kažejo s podobnimi znaki in zato opraviti nekatere preiskave.

Zdravljenje anksioznih motenj
Za zdravljenje anksioznih motenj se uporabljajo različna zdravila, pogosto v kombinaciji s psihoterapijo, lahko pa tudi le psihoterapija. Izbira načina zdravljenja je odvisna od vrste anksiozne motnje.

Pri različnih fobijah ali panični motnji bolniku omogočimo uspešno soočanje s situacijami, ki se jih je dotedaj izogibal. To soočanje sprva pogosto poteka ob spremstvu psihoterapevta in podpori zdravil, bolniku pa pomaga tudi podrobna razlaga dogajanja v telesu pri anksioznosti. Kratkotrajno zdravljenje pa vsaj pri bolj izraženih motnjah ne zadošča in v dolgotrajnem zdravljenju so predvsem pomembna zdravila.

Zdravila pri anksioznih motnjah
Za zdravljenje anksioznih motenj se uporabljata predvsem dve skupini zdravil – anksiolitiki in antidepresivi. Antidepresivi se sicer uporabljajo predvsem za zdravljenje depresije, a so učinkoviti tudi v številnih anksioznih motnjah. Anksiolitiki (zdravila proti anksioznosti) delujejo zelo hitro in so zato predvsem pomembni v začetku zdravljenja, ko je potrebno hitro olajšanje težav. Antidepresivi pa so zaradi počasnejšega učinka najbolj pomembni v nadaljevanju zdravljenja.



Vojko Rebolj, dr. med.
Medicinsko farmacevtski center, Krka, d. d.

_________________
Lep pozdrav
Marjan

[marjan]

Povezava med depresijo in anksioznimi motnjami


Pretiran strah je znak anksiozne motnje
Vrste anksioznih motenj
Kaj je panična motnja?
Ste obsesivno-kompulzivni?
Kaj je fobija?
Socialna anksiozna motnja
Generalizirana anksiozna motnja
Potravmatska stresna motnja (PTSD)
Zdravljenje anksioznih motenj

Anksiozno motnjo lahko prepoznamo po psiholoških znakih, med katere prištevamo:

nerealno zaskrbljenost,
nemir,
oteženo koncentracijo,
razdražljivost,
nespečnost,
utrujenost.


Telesni simptomi se kažejo z bolečino v prsih in palpitacijo (srčno-žilne indikacije), zadihanostjo in hiperventilacijo (dihalni znaki), omotičnostjo in glavobolom (nevrološki znaki) ter bolečino in napetostjo v mišicah.

Pretiran strah je znak anksiozne motnje
Približno četrtina bolnikov, ne glede na starost in spol, ki obiščejo splošnega zdravnika, trpi zaradi anksioznih motenj. Strokovnjaki še niso v celoti odkrili, kakšen je mehanizem, ki jih sproži. Ko nas je nečesa strah, se nam v normalnih okoliščinah pojavi občutek tesnobne oz. anksioznosti. Takrat nam telo sporoča: »Bojuj se ali zbeži.« Možgani začnejo hitreje delovati, srce, pljuča, mišice in drugi organski sistemi so pripravljeni na fizično aktivnost. Če pa nas je v vsakodnevnih situacijah ves čas pretirano strah in to traja dlje časa, lahko govorimo o anksiozni motnji.


Depresivni simptomi, ki se lahko pojavijo pri bolnikih z anksioznimi motnjami, se kažejo kot:

depresivno ali disforično razpoloženje,
izguba zanimanja ali zadovoljstva,
zmanjšanje energije,
psihomotorični nemir.

Vrste anksioznih motenj

Panična motnja
Bolniki s panično motnjo trpijo zaradi nenadnih občutkov izjemnega strahu, ki se imenujejo panični napadi. Ti so večinoma kratkotrajni – trajajo približno 20 do 30 minut. Do njih lahko pride kadarkoli. Bolniki imajo občutek, da so v veliki nevarnosti, da umirajo ali da se jim bo zmešalo. Skrbi jih, da bi do napada prišlo na kraju, iz katerega bi se težko rešili. Zaradi tega jih je lahko strah oditi zdoma.
Osebe, ki trpijo zaradi paničnih motenj, se bojijo fizičnih občutij paničnega napada in redno pregledujejo svoje telo, da bi preverili, ali se simptomi napada lahko ponovijo. Izogibajo se situacijam, v katerih bi po njihovem prepričanju lahko prišlo do teh napadov.
Panična motnja se lahko pojavi pri vsakem človeku. Pojavlja se pri eni od 60 oseb. Ponekod je družinsko pogojena. Večina bolnikov s paničnimi napadi obišče zdravnika zaradi izraženosti simptomov.

Obsesivno-kompulzivna motnja
Bolnike z obsesivno-kompulzivno motnjo (OKM) preplavljajo moteče misli, ki jih ne morejo nadzorovati. Imenujejo se obsesije.
Da bi pregnali te misli, lahko neprestano ponavljajo določena dejanja, npr. preverjajo, ali je štedilnik izključen, ali pa si neprestano umivajo roke. Taka dejanja se imenujejo kompulzije. Če jim bolniki ne sledijo, imajo občutek, da se bo zgodilo nekaj slabega. Bolniki z OKM se po navadi zavedajo nesmiselnosti in pretiranosti svojega kompulzivnega vedenja in obsesivnih misli. Simptomi jih pogosto spravljajo v veliko zadrego, zato jih lahko več let skriva.

OKM se večinoma pojavi v adolescenci ali v zgodnji odrasli dobi, lahko pa tudi v otroštvu.


Kaj je fobija?
Fobija je neracionalen strah, zaradi katerega se oseba izogiba situacijam, ki se jih boji. Privede lahko do vseh značilnih simptomov anksioznosti ali celo do paničnega napada. Osebe s specifičnimi fobijami doživljajo pretiran strah in anksioznost, ki jo povzroča specifičen predmet ali situacija.


Nekatere specifične fobije:

klavstrofobija (strah pred zaprtimi prostori),
akvafobija (strah pred vodo),
akrofobija (strah pred višino),
niktofobija (strah pred temo),
ofidifobija (strah pred kačami).
Zelo pogosta je tudi socialna fobija (socialna anksiozna motnja), tj. intenziven strah pred izpostavljenostjo na javnih mestih.

Socialna anksiozna motnja

Za socialno anksiozno motnjo (SAM) je značilen iracionalen, pretiran strah pred situacijami, kjer je oseba v središču pozornosti drugih ljudi. To se ne dogaja le ob javnem nastopanju, temveč tudi v drugih situacijah, na primer med pogovorom za mizo pri kosilu. Bolniki s SAM se situacij, ki jim vzbujajo strah, izogibajo, kar jim v vsakdanjem življenju povzroča precejšnje težave.

Generalizirana anksiozna motnja

Poglavitni lastnosti generalizirane anksiozne motnje (GAM) sta pretirana in trajna anksioznost ter zaskrbljenost. V nasprotju z bolniki s fobijami in potravmatskimi motnjami pri bolnikih z GAM njihovih skrbi ne sprožajo specifični sprožilci. Zaskrbljeni so lahko zaradi česarkoli v normalnem vsakdanjem življenju. Med najpogostejšimi skrbmi, ki so povezane z GAM, so delovne obveznosti, denar, zdravje, varnost, popravilo avta in gospodinjski opravki.

Pri bolnikih z GAM ni nič nenavadnega, če se ob spreminjanju vsakdanjih okoliščin tudi njihova anksioznost osredotoča zdaj na eno, zdaj na drugo stvar.


Primer
Ko pride po pošti hkrati več računov, postane oseba z GAM zaskrbljena zaradi denarja. Ko opazi, da eden od računov prihaja za zdravstveno zavarovanje, pa se začne razburjati zaradi svojega zdravstvenega stanja. Pri GAM značilni pretirana anksioznost in zaskrbljenost trajata najmanj šest mesecev.

Potravmatska stresna motnja
Bolniki s potravmatsko stresno motnjo (PTSM) so doživeli, videli ali slišali o strašnem ali travmatskem dogodku. Dogodek jih je prestrašil, navdal z občutkom nemoči in šokiral, in vse kaže, da ga ne morejo preboleti. PTSM lahko po hudem travmatskem dogodku prizadene kogarkoli. Eden od 30 ljudi ima lahko PTSM kadarkoli v življenju.
Stres travmatskega dogodka povzroča kemijske reakcije v možganih in celo telesne simptome. Bolniki lahko trpijo zaradi nočnih mor. Lahko imajo občutek, da se dogodek vedno znova ponavlja. Lahko so razdražljivi in napeti ali se celo izogibajo ljudem in krajem, ki jih spominjajo na tisti dogodek.


Simptomi PTSM se po navadi začnejo v treh mesecih po travmatskem dogodku, včasih pa tudi nekaj let po njem. Obstajajo tri glavne skupine simptomov:

»lajšanje« travmatskega dogodka (ponovne projekcije prizorov in nočne more),
vedenjski vzorci izogibanja (npr. izogibanje krajem, povezanim s travmatskim dogodkom, in čustvena otopelost, oddaljevanje od drugih oseb),
fiziološko vzburjenje (npr. težave s spanjem, razdražljivost, slaba koncentracija).

Zdravljenje anksioznih motenj

Za dolgoročno zdravljenje anksioznih motenj se najpogosteje uporabljajo antidepresivi:

zaviralci ponovnega privzema serotonina (npr. escitalopram, sertralin, paroksetin),
zaviralci ponovnega privzema serotonina in adrenalina (venlafaksin, mirtazepin).

Za celovito zdravljenje anksioznih motenj pa so poleg zdravil priporočene psihoterapija in razne sprostitvene tehnike, s katerimi bolniki sami obvladujejo stres.

Več o depresiji in anksioznih motnjah lahko preberete v knjižicah iz zbirke V skrbi za vaše zdravje, ki jih najdete na www.krka.si.



_________________
Lep pozdrav
Marjan