ZDRAVSTVENE TEŽAVE - pomagajmo si sami.

[marjan]

BOLEČINSKI SINDROMI

1) Sindrom fibromialgije
Sindrom fibromialgije je bolezen, pri kateri se pojavljajo difuzne mišicno-skeletne bolecine, za katere ne poznamo vzroka.

Kaj je to?
Fibromialgija je bolezen, za katero je znacilna dolgotrajna mišicno-skeletna bolecina, obcutljiva podrocja mehkih tkiv (mišice in kite) in izrazita utrujenost.

Kako pogosta je ta bolezen?
Fibromialgija se pojavlja predvsem pri odraslih. Pri otrocih je zelo redka in se pojavlja le pri mladostnikih.
Pogosteje obolevajo ženske. Pri otrocih je klinicna slika podobna kot pri sindromu lokalizirane idiopatske mišicno-skeletne bolecine.

Kakšni so glavni simptomi?
Bolniki se pritožujejo zaradi difuzne bolecine v globlje ležecih tkivih. Jakost bolecine je zelo subjektivna. Bolecine se pojavljajo na obeh straneh telesa, v zgornjih in spodnjih udih.
Pojavlja se nespecnost in bolniki se že zjutraj pocutijo utrujeni zaradi nenaspanosti.
Druga zelo pogosta težava je izrazita utrujenost, zaradi katere upade tudi fizicna zmogljivost.
Bolniki se pogosto pritožujejo zaradi splošnih težav, kot npr. glavobol, obcutek otekanja udov (ki sicer ni prisotno) in odrevenelost.
Težave sprožijo zaskrbljenost, depresijo in pogoste odsotnosti v šoli.

Kako postavimo diagnozo bolezni?
Diagnozo postavimo na podlagi podatkov o poteku bolezni in klinicnega pregleda. Za potrditev diagnoze je potrebno, da bolnik navaja stalno bolecino na 4 podrocjih telesa dlje kot 3 mesece, skupaj z dokazano obcutljivostjo na 11 od 18 dolocenih tockah telesa ob samem pregledu.
Obcutljivost teh tock se ocenjuje s pritiskom na bolece mesto, kar je podobno zanesljivo kot ocena s posebno pripravo za merjenje bolecine imenovano dolorimeter.

Kako zdravimo to bolezen?
Pomembno je pomiriti bolnika in njegovo družino, da kljub temu, da so prisotne hude bolecine, ne vodijo v okvaro sklepov ali resno fizicno bolezen.
Pri zdravljenju sodelujejo specialisti razlicnih podrocij.
Zdravljenje sledi trem osnovnim ciljem. Najpomembnejši del je postopno uvajanje vedno bolj zahtevnih fizicnih aktivnosti, pri cemer je najbolj priporocljivo plavanje. Drugi del je kognitivno vedenjska terapija, ki lahko poteka individualno ali pa v skupini. Koncno je potrebno vzpostaviti normalen ritem spanja - nekateri bolniki potrebujejo zdravila za spanje ali posebne blazine, ki podpirajo vrat.

Kakšna je dolgorocna prognoza bolezni?
Bolezen je težko ozdravljiva in zahteva velike napore od bolnika in veliko sodelovanje družine. Na splošno je prognoza za otroke ugodnejša kot za odrasle in vecina otrok povsem ozdravi. Najpomembnejši dejavnik za ozdravitev je vztrajanje pri rednih fizicnih aktivnostih.

2) Sindrom idiopatske lokalizirane mišicno-skeletne bolecine

Sinonim: Refleksna simpaticna distrofija

Kaj je to?
To je redka bolezen z izrazitimi bolecinami v udih, za katere ne vemo vzroka. Pogosto so pridružene spremembe na koži.

Kako pogosta je ta bolezen?
Natancnih podatkov o pogostnosti te bolezni nimamo. Znano je, da je bolezen pogostejša pri mladostnikih (povprecno se pojavi okoli 12. leta) in pri dekletih.

Kakšni so glavni simptomi?
Obicajno bolnik toži za dolgotrajno, izrazito hudo bolecino v zgornjih ali spodnjih udih, ki ne odgovori na razlicne vrste zdravljenja in postaja vse hujša. Pogosto bolecina v koncni fazi prepreci normalno uporabo prizadetega uda.
Dražljaji, ki so za normalne ljudi neboleci, kot npr. rahel dotik, sprožijo pri bolniku izjemno hudo bolecino imenovano alodinija.
Vse te težave omejujejo otrokove vsakodnevne aktivnosti in privedejo do pogostih odsotnosti v šoli.
Pri delu bolnikov se lahko scasoma na prizadetem udu pojavijo spremembe v barvi kože (bled ali vijolicast lisast izgled), temperaturi kože (obicajno je hladnejša) in sposobnosti potenja. Otrok vcasih prizadeto okoncino drži v nenavadnem položaju in z njo povsem preneha gibati.

Kako postavimo diagnozo bolezni?
Še pred nekaj leti so za ta in podobne sindrome uporabljali veliko razlicnih imen. Ker za vecino teh bolezni ne poznamo pravega vzroka in jih podobno zdravimo, jih danes razvršcamo v vecjo krovno skupino sindromov lokalizirane mišicno-skeletne bolecine. Za postavitev te diagnoze uporabljamo dogovorjena merila.
Postavitev diagnoze je klinicna, kjer je osnovna prisotnost bolecin (hude, dolgotrajne, ki omejuje aktivnost in ne odgovorijo na zdravljenje; prisotna je alodinija) in klinicni pregled. Za koncno postavitev diagnoze je potrebno izkljuciti ostale bolezni. Izvidi laboratorijskih preiskav so v normalnih mejah.

Kako zdravimo to bolezen?
Najboljša vrsta zdravljenja je intenzivna fizioterapija, ki jo vodita fizioterapevt in delovni terapevt, lahko tudi v povezavi s psihoterapijo. Zdravljenje je naporno za vse vpletene, otroka, njegovo družino in terapevtsko skupino. Pogosto je zaradi stresa, ki ga povzroca bolezen, potrebna tudi pomoc psihologa. V uporabi so razlicni pristopi zdravljenja v razlicnih kombinacijah (antidepresivi, biofeedback, stimulacije živcev preko kože, vedenjske metode zdravljenja).

Kakšna je dolgorocna prognoza bolezni?
Prognoza je pri otrocih boljša kot pri odraslih. Skoraj vsi otroci s casom ozdravijo.

Kako bolezen vpliva na otroka in družinsko življenje?
Otroka moramo vzpodbujati k normalni aktivnosti, da redno obiskuje šolo in se druži z vrstniki.

3) Eritromelalgija

Ta bolezen je poznana tudi pod imenom eritermalgija. Poimenovana je po 3. grških besedah: erythros (rdec), melos (okoncina) in algos (bolecina). Je izjemno redka bolezen, lahko pa se pojavlja v družini. Vecina otrok zboli okoli 10. leta, bolezen je pogostejša pri deklicah.
Znacilen znak bolezni je pekoc obcutek v toplih, pordelih in oteklih nogah, redkeje rokah. Težave se stopnjujejo, ce so bolniki izpostavljeni toploti, omilijo pa se s hlajenjem. Vcasih je olajšanje s hlajenjem tako ucinkovito, da otrok ne želi dvigniti prizadetega uda ven iz ledeno mrzle vode.
Najboljši pristop k zdravljenju je izogibanje toploti in težjim fizicnim obremenitvam. Bolezen pri otrocih, drugace kot pri odraslih, obicajno ne odgovori na zdravljenje z nesteroidnimi protivnetnimi zdravili. Vcasih pomagajo zdravila, ki širijo žile.

4) Rastne bolecine

Kaj je to?
Rastne bolecine so benigen sindrom, ki se kaže z znacilnim pojavljanjem bolecin v okoncinah, obicajno pri otrocih mlajših od 10 let.

Kako pogosta je ta bolezen?
Bolecine v okoncinah so ena izmed najpogostejših težav, zaradi katerih starši pripeljejo otroka na pregled k specialistu pediatru. Med bolecinami v udih so najpogostejše rastne bolecine. 10-20% otrok po vsem svetu ima rastne bolecine, ki se pojavljajo predvsem med 3. in 12. letom starosti. Fantje in dekleta so prizadeti v enaki meri.

Kakšni so glavni simptomi?
Bolecina se pojavlja najveckrat v nogah (koža, goleni, za kolenom ali v stegnih), obicajno obojestransko. Obicajno se pojavi proti koncu dneva ali pa ponoci, ko se otrok zaradi bolecine lahko tudi zbudi. Starši pogosto povedo, da so bolecine izrazitejše predvsem v dneh, ko je otrok fizicno bolj aktiven.
Bolecine trajajo obicajno od 10 do 30 minut, lahko pa le nekaj minut ali vec ur. Po jakosti so lahko blage ali pa zelo hude.
Rastne bolecine se pojavljajo le obcasno, vmes so obdobja brez bolecine, ki lahko trajajo nekaj dni ali nekaj mesecev. V redkih primerih se bolecina pojavlja vsak dan.

Kako postavimo diagnozo bolezni?
Diagnozo bolezni postavimo, ce se pojavljajo znacilne bolecine in pri fizikalnem pregledu otroka ne najdemo nobenih bolezenskih znakov. Pri tej bolezni ni potrebno opraviti laboratorijskih preiskav ali rentgenskega slikanja, ki so vedno v mejah normale.

Kako zdravimo to bolezen?
Starše in otroka pomirimo in jim razložimo, da bolecine niso nevarne. Proti bolecinam ugodno deluje lokalna masaža, pomagajo pa tudi blaga protibolecinska zdravila. Pri otrocih s pogostimi epizodami bolecin lahko vecerni odmerek ibuprofena zmanjša ali prepreci težave.

Kakšna je dolgorocna prognoza bolezni?
Rastne bolecine niso povezane z nobeno resnejšo boleznijo in obicajno izzvenijo v kasnem otroštvu. Pri vseh otrocih bolecine izzvenijo ob prenehanju rasti v odrasli dobi.

5) Benigni hipermobilnostni sindrom

Kaj je to?
Izraz benigni hipermobilnostni sindrom (BHS) uporabljamo za bolecine, ki se pojavljajo v udih zaradi povecane gibljivosti (razpon giba) v sklepih, brez povezave s prirojeno boleznijo vezivnega tkiva. BHS ne obravnavamo kot bolezen, temvec kot razlicico normalnega stanja.

Kako pogosta je ta bolezen?
BHS je pri otrocih zelo pogost in je prisoten pri 25 do 50% otrok mlajših od 10 let. S starostjo pogostost pada. BHS se pogosto pojavlja v družinah.

Kakšni so glavni simptomi?
Hipermobilnost pogosto povzroca obcasne, zbadajoce, ponavljajoce bolecine v kolenih, stopalih in/ali gležnjih, ki se pojavljajo proti koncu dneva ali ponoci. Pri otrocih, ki igrajo klavir, violino, itd. se bolecine lahko pojavljajo tudi v prstih rok.
Fizicne aktivnosti in delo sprožijo ali ojacajo bolecine. Redko je prisotno tudi rahlo otekanje sklepov.

Kako postavimo diagnozo bolezni?
Diagnozo postavimo na osnovi dolocenih meril za oceno hipermobilnosti sklepov.

Kako zdravimo to bolezen?
Zdravljenje je le redko potrebno. Ce se otrok ukvarja s kontaktnimi športi, kot npr. nogomet ali gimnastika in ima pogosto zvine/izpahe sklepov, svetujemo krepitev mišic in uporabo funkcijskih opornic za sklepe.

Kako bolezen vpliva na otroka in družinsko življenje?
Hipermobilnost je benigno stanje, ki z leti izzveni. Družina mora vedeti, da je najvecje tveganje pravzaprav omejevanje otroka, da živi normalno. Otroka vzpodbujamo, da je normalno aktiven in da se ukvarja s športi, ki ga veselijo.

6) Tranzitorni sinovitis

Sinonimi: Toksicni sinovitis, Iritabilni kolk

Kaj je to?
Tranzitorni sinovitis je prehodno vnetje z izlivom v kolcni sklep, ki izzveni samo po sebi in ne pušca posledic.

Kako pogosta je ta bolezen?
Tranzitorni sinovitis je najpogostejši vzrok za bolecino v kolku v otroškem obdobju. Prizadene 2 do 3% otrok med 3. in 10. letom. Pogostejši je pri deckih.

Kakšni so glavni simptomi?
Glavni težavi sta bolecina v kolku in šepanje. Bolecina v kolku se lahko kaže z bolecino v predelu dimelj, zgornjem delu stegna ali vcasih v kolenu. Bolezen se ponavadi razvije naglo, preko noci, tako da starši zjutraj, ko otrok vstane, opazijo šepanje ali pa otrok celo noce hoditi.

Kako postavimo diagnozo bolezni?
Diagnozo postavimo na podlagi znacilne klinicne slike s šepanjem ter zmanjšano in boleco gibljivostjo v kolcnem sklepu. V 5% sta prizadeta oba kolka. Z ultrazvocno preiskavo lahko prikažemo izliv v kolcnem sklepu, rentgenska slika pa je normalna in je ponavadi ne napravimo.

Kako zdravimo to bolezen?
Osnovni ukrep je pocitek, ki naj bo odmerjen glede na jakost bolecine. Za zmanjšanje bolecine uporabljamo nesteroidna protivnetna zdravila. Pri težkih oblikah bolezni je redko potrebno napraviti vlek na prizadetem udu. Obicajno bolezen izzveni brez vsakega zdravljenja v 6. do 8. dneh.

Kakšna je dolgorocna prognoza bolezni?
Odlicna, popolnoma ozdravi vec kot 99% otrok. Bolezen se lahko kasneje ponovi, vendar so nove epizode sinovitisa obicajno blažje in krajše.

7) Patelofemoralna bolecina – Bolece koleno

Uvod
Patelofemoralna bolecina je najpogostejši sindrom prekomerne uporabe v otroškem obdobju. Za sindrome prekomerne uporabe je znacilno, da so težave posledica ponavljajocih gibov ali prekomerne fizicne obremenitve, zaradi cesar pride do poškodbe dolocenega dela telesa.
Te težave so mnogo pogostejše pri odraslih (teniški komolec, poškodba komolca pri golfu, sindrom karpalnega kanala itd.).

Sinonimi
Patelofemoralni sindrom, Hondromalacija patele, Hondromalacija.

Kaj je to?
Patelofemoralna bolecina je bolecina, ki se pojavi na sprednji strani kolena po razlicnih fizicnih aktivnostih, ki dodatno obremenjujejo patelofemoralni sklep (sklep med pogacico - patelo - in spodnjim delom stegnenice - femur).
Bolecini so lahko pridružene spremembe na notranji, hrustancni površini pogacice in govorimo o hondromalaciji patele.

Kako pogosta je ta bolezen?
Zelo redko se pojavi pri otrocih mlajših od 8 let, izrazito bolj pogosta pa je pri mladostnikih. Patelofemoralna bolecina je pogostejša pri dekletih. Pogostejša je tudi pri tistih otrocih, ki imajo spremenjen nagib v kolenskem sklepu, kot npr. kolena na X (genu valgum) ali na O (genu varum), in pri otrocih z boleznimi pogacice (nestabilnost ali nepravilna lega).

Kakšni so glavni simptomi?
Znacilna je bolecina na sprednji strani kolena, ki postane izrazitejša pri aktivnostih kot so tek, hoja po stopnicah navzgor ali navzdol, cepenje ali skakanje. Bolecina se pojavi tudi pri dolgem sedenju s skrcenimi koleni.

Kako postavimo diagnozo bolezni?
Patelofemoralna bolecina pri sicer zdravem otroku je klinicna diagnoza (ni potrebno rentgensko slikanje niti laboratorijski testi). Bolecino lahko izzovemo s pritiskom na pogacico ali pa s posebnim testom, pri katerem potiskamo pogacico navzdol ob hkratnem napenjanju stegenskih mišic (kvadriceps).

Kako zdravimo to bolezen?
Obicajno posebno zdravljenje ni potrebno. Ce niso pridružene ostale bolezni (kot npr. spremenjen nagib v kolenskem sklepu ali nestabilnost pogacice) je patelofemoralna bolecina benigno, nenevarno stanje. Ce se bolecina pojavlja pri športu ali obicajnih dnevnih aktivnostih, je smiselno redno izvajanje vaj za krepitev stegenskih mišic - kvadricepsov. Po naporu lahko bolecino zmanjšajo obloge z ledom.

Kako bolezen vpliva na otrokovo vsakdanje življenje?
Otroci lahko živijo normalno. Fizicne aktivnosti je potrebno omejiti do stopnje, ko se bolecina še ne pojavlja. Otroci, ki so športno bolj aktivni lahko uporabljajo šcitnike za kolena s posebno oporo za pogacico.

Zdrs stegnenicne glavice

Kaj je to?
Pri tej bolezni pride do premika glavice stegnenice v podrocju rastne plošcice. Rastna plošcica je hrustancni del kosti, ki se nahaja vmes med dvema kostnima tkivoma. Predstavlja najšibkejši del kosti, ki z leti postopno zakosteni in takrat se ustavi rast.

Kako pogosta je ta bolezen?
Je redka bolezen, ki prizadene 3-10 otrok na 100.000 otrok. Pogostejša je pri mladostnikih in pri deckih. Verjetno je debelost pomemben dejavnik za razvoj bolezni.

Kakšni so glavni simptomi?
Glavni simptomi so šepanje, bolecina in omejena gibljivost v kolku. Bolecina je lahko prisotna v zgornjem ali spodnjem delu stegna in postane izrazitejša med fizicno aktivnostjo. Pri 15% otrok sta prizadeta oba kolka.

Kako postavimo diagnozo bolezni?
Diagnozo postavimo s klinicnim pregledom, kjer ugotovimo zmanjšano gibljivost v kolku. Dokoncno lahko diagnozo potrdimo z rentgenskim slikanjem.

Kako zdravimo to bolezen?
Zdravljenje bolezni je kirurško (stabilizacija stegnenicne glavice s posebnimi vijaki).

Kakšna je dolgorocna prognoza bolezni?
Prognoza je odvisna od casa, ki je potekel od zdrsa do postavitve diagnoze, in od stopnje zdrsa.

9) Osteohondroze

Sinonimi: Osteonekroze, Avaskularne nekroze

Uvod
Beseda osteohondroza pomeni “odmrtje kosti”. Osteohondroze so skupina bolezni neznanega izvora, za katere je znacilno, da pride do motnje v pretoku krvi skozi primarne ali sekundarne zakostenitvene centre v prizadeti kosti. Ob rojstvu so kosti v glavnem sestavljene iz hrustanca, mehkejšega tkiva, ki scasoma zakosteni in ga nadomesti cvrsta kostnina. Ta zamenjava hrustanca s kostnino se zacne najprej na dolocenih mestih imenovanih zakostenitveni centri in se kasneje nadaljuje v preostalih delih kosti.

Kaj je to?
Osteohondroze so bolezni, ki nastanejo zaradi motenega pretoka krvi skozi zakostenitvene centre, cemur sledi zamenjava prizadetega dela kosti z manjvrednim nadomestnim kostnim tkivom. Glavni znak bolezni je bolecina.
Diagnozo potrdimo s slikovnimi preiskavami. Rentgenske slike pokažejo v zaporedju najprej fragmentacijo kosti (“otocke” v kosti), sesedanje (razgradnjo), sklerozo (povecana gostota, tako da kost na sliki izgleda bolj bela) in na koncu ponovno zakostenevanje (tvorba nove kosti) ter obnovo kosti.
Bolezen na prvi pogled izgleda zelo resna, vendar je pri otrocih razmeroma pogosta in ima odlicno prognozo, razen v primeru ce gre za obsežno prizadetost kolka. Nekatere oblike osteohondroz so tako pogoste, da jih sprejemamo kot “normalno razlicico” razvoja kosti (Severjeva bolezen).
Nekatere ostale osteohondroze so vkljucene v sindrome prekomerne uporabe (Osgood-Schlatterjeva bolezen, Sinding-Larsen-Johanssonova bolezen).

9.1) Legg-Calvé-Perthesova bolezen

Kaj je to?
Avaskularna nekroza stegnenicne glavice (del stegnenice, ki je najbližje kolku).

Kako pogosta je ta bolezen?
Bolezen ni pogosta in se pojavi pri enem na 10.000 otrok. Pogostejša je pri deckih (zboli 4 - 5 deckov na eno deklico) v starosti od 3. do 12. let, posebej med 4. in 9. letom starosti.

Kakšni so glavni simptomi?
Vecina otrok zacne šepati in ima bolj ali manj izraženo bolecino v kolku. Obicajno je prizadet le en kolk, pri 10% otrok pa bolezen prizadene oba kolka.

Kako postavimo diagnozo bolezni?
Gibljivost kolka je omejena, lahko tudi boleca. V zacetku je lahko rentgenska slika normalna, kasneje pa se pokažejo spremembe v zaporedju, ki je opisano v uvodu. S scintigrafijo skeleta in magnetno resonanco lahko bolezen potrdimo prej kot z rentgenskim slikanjem.

Kako zdravimo to bolezen?
Otroke z Legg-Calve-Perthesovo boleznijo zdravijo ortopedi. Zdravljenje je odvisno od resnosti bolezni. Pri zelo lahkem poteku je dovolj le opazovanje.
Pri težjih oblikah poskušamo z razlicnimi posegi doseci, da ostane stegnenicna glavica znotraj kolcnega sklepa, tako da je kasneje, ko se zacne tvorba nove kosti, tudi obnovljena glavica stegnenice na pravem mestu in pravilne oblike. Ta cilj lahko dosežemo z abdukcijskim mavcem (mlajši otroci) ali s kirurškim posegom (osteotomija, pri kateri se klinasto odstrani del kosti, da dosežemo pravilen položaj stegnenicne glavice pri starejših otrocih).

Kakšna je dolgorocna prognoza bolezni?
Prognoza je odvisna od stopnje prizadetosti stegnenicne glavice (boljša prognoza pri blažji prizadetosti) in od otrokove starosti (boljša prognoza pri mlajših od 6 let). Celoten proces od fragmentacije do ponovne zakostenitve in obnove kosti traja 12 do 18 mesecev. Približno pri dveh tretjinah bolnikov dosežemo dolgorocno ugoden izid brez rentgenskih sprememb na kolkih.

Kako bolezen vpliva na otrokovo vsakdanje življenje?
Odvisno je od nacina zdravljenja. Otroci, ki jih le opazujemo, naj se izogibajo aktivnostim, ki bolj obremenjujejo kolke (skakanje, tek), nadaljujejo pa lahko z obicajnimi šolskimi aktivnostmi in se udeležujejo drugih aktivnosti, pri katerih ni potrebno nositi bremen.

9.2) Osgood-Schlatterjeva bolezen

Je posledica ponavljajoce poškodbe zakostenitvenega centra v zgornjem delu golenice, kjer se narašca kita pogacice. Pojavlja se pri 1% mladostnikov, pogosteje pri tistih, ki se intenzivneje ukvarjajo s športom.
Bolecina je izrazitejša po teku, skakanju, hoji po stopnicah navzgor ali navzdol in klecanju. Diagnozo postavimo s klinicnim pregledom, kjer ugotovimo znacilno bolecino ali obcutljivost na mestu narastišca kite pogacice na zgornjem delu golenice. Na tem mestu je lahko prisotna tudi manjša oteklina.
Rentgenska slika je lahko normalna ali pa pokaže manjše fragmente kosti v zgornjem delu golenice. Pri zdravljenju je pomembna omejitev fizicnih aktivnosti do meje, ko se bolecina ne pojavlja, obloge z ledom in mirovanje. Scasoma težave izzvenijo.

9.3) Severjeva bolezen
To bolezen imenujemo tudi “apofizitis petnice”. Je osteohondroza apofize petnice (kost v peti), verjetno zaradi mocnih potegov preko Ahilove tetive.
Je najpogostejši vzrok za bolecine v peti pri otrocih. Severjeva bolezen je povezana s fizicno obremenitvijo in je pogostejša pri deckih. Navadno se pojavi med 6. in 10. letom kot bolecina v peti ali šepanje po telovadbi.
Diagnozo postavimo na podlagi klinicnega pregleda. Zdravljenje ni potrebno, omejiti pa je potrebno fizicne aktivnosti do meje, ko se bolecina ne pojavlja. Ce to ne zadošca vcasih pomagajo petni vložki v obutvi. Scasoma težave izzvenijo.

9.4) Freibergova bolezen
Osteonekroza glavice druge metatarzalne kosti stopala. Tudi ta bolezen je verjetno posledica poškodb. Pojavlja se redko, prizadene pa predvsem dekleta. Bolecina narašca s fizicno aktivnostjo.
Pri klinicnem pregledu je prisotna bolecina, lahko tudi oteklina, v podrocju druge metatarzalne kosti stopala. Diagnozo potrdimo z rentgenskim slikanjem, vendar so spremembe obicajno vidne šele dva tedna po zacetku bolezni.
Zdravi se s pocitkom in stopalnimi blazinicami.

9.5) Scheuermannova bolezen
Scheuermannova bolezen ali “juvenilna kifoza (grba)” je osteonekroza apofiz vretenc. Pogostejša je pri fantih. Vecina otrok s to boleznijo ima slabo držo in bolecine v hrbtu. Bolecina je povezana s fizicno aktivnostjo in s pocitkom mine.
Na to bolezen posumimo s klinicnim pregledom, za potrditev diagnoze pa je potrebno rentgensko slikanje. Na rentgenski sliki morajo biti vidne spremembe na vsaj treh zaporednih vretencih, ki dobijo nepravilno, klinasto obliko.
Scheuermannova bolezen obicajno ne zahteva zdravljenja razen omejitev aktivnosti, opazovanje in v težjih primerih steznik.
_________________
Lep pozdrav
Marjan