ZDRAVSTVENE TEŽAVE - pomagajmo si sami.

[marjan]

Revma in bolečine v sklepih

Več kot 200 kosti in okrog 700 skeletnih mišic – skupaj z vezmi in kitami – tvori človekov gibalni sistem. Pogosto pride do različnih motenj v njegovem zapletenem delovanju. Bolezni gibal in revmatične težave so zato zelo pogoste.

Revma

S skupnim pojmom revma označujemo bolezni kit, mišic, vezi, kosti in sklepov, bolečine in motnje v delovanju.

Poznamo različne oblike revme:

Degenerativni revmatizem kot posledica starosti in obrabe:
artroza in bolezen medvretenčnih ploščic.

Vnetni revmatizem v okviru avtoimunskih bolezni:
poliartritis/revmatoidni artritis, revmatična polimialgija in vnetja veznih tkiv.

Revmatizem mehkih delov:
v lokalni obliki (komolec igralcev golfa in tenisa) ali v splošni obliki (pri sindromu fibromialgije).

Motnje v presnovi:
putika (presežek sečne kisline) in
osteoporoza (atrofija kosti).

Bolečine v sklepih

Sklepi spadajo med tista območja človeškega telesa, ki so najbolj obremenjena in tudi preobremenjena. Temu primerno bolečine pogosto ovirajo njihovo delovanje.

A.Vogel priporoča:


Vražji krempelj (Harpagophytum procumbens) in rabeljski silj (Imperatoria osthrutium) blažita vnetje pri bolečinah v sklepih, do katerih pride zaradi artroze ali vnetnega artritisa. Vražji krempelj s svojimi protivnetnimi učinkovinami zmanjša tudi bolečine pri vnetju mehkih delov tkiva.
Z rednim gibanjem zadržimo gibalnost sklepov.
Idealni so športi, ki prizanašajo sklepom kot so vaje v vodi, plavanje, sprehodi in kolesarjenje.
Zmanjšanje teže razbremeni velike nosilne sklepe (kolke in kolenske sklepe).
Pri težavah s sklepi je primerna brezmesna, polnovredna, bazična prehrana.
Obkladki z navadnim gabezom (Symphytum officinale) blažijo bolečine.


Atrogel je učinkovito zdravilo rastlinskega izvora v obliki gela, narejeno iz svežih cvetov gorskih arnik, ki deluje protivnetno. Zmanjša bolečine in okorelost sklepov ter izboljšuje njihovo gibljivost.
_________________
Lep pozdrav
Marjan

[marjan]

Kako premagati bolečine v sklepih?

Bolečine povzročajo bolezni, tudi mraz in prepih sta krivca zanje

Bolečine v sklepih, kosteh in mišicah so zelo pogosta nadloga v srednjih in starejših letih.

Povezane so z različnimi boleznimi, preobremenjevanjem in nepravilnim obremenjevanjem sklepov, mrazom, vlago in prepihom.

Pomagate si lahko z naslednjimi preprostimi pravili in nasveti. Privoščite si enomesečno kuro in vsak dan na tešče zaužijte 10 žličk jabolčnega kisa, zamešanega v kozarec mlačne vode - lahko pa kis zamenjate tudi s sokom ene ali dveh limon.

Obolele sklepe lahko zdravite tudi z domačo oblogo, ki jo pripravite iz naribanega krompirja, ki ga položite na boleče mesto, in povijete s platneno krpo!

Vsak dan spijte približno tri litre tekočine, najbolje vode. Vsako jutro si privoščite sprehod, zatem pa kvalitetno sprostitev.
_________________
Lep pozdrav
Marjan

[marjan]

Revmatične bolezni


Osteoartroza

Sindrom fibromialgije

Revmatoidni artritis

Ankilozirajoči spondilitis

Psoriatični artritis

Protin

Sistemski lupus

eritematozus

Sjögrenov sindrom


Osteoartroza

Kaj je in kako pogosta je osteoartroza?

Kaj povzroča osteoartrozo?

Katere simptome in znake ima osteoartroza?

Osteoartroza sklepov

Osteoartroza hrbtenice

Kako ugotavljamo osteoartrozo?

Kako zdravimo osteoartrozo?

Splošni ukrepi

Fizikalno zdravljenje

Zdravljenje z zdravili

Kdaj je potrebno operativno zdravljenje osteoartroze?

Kako poteka osteoartroza?

Kaj je in kako pogosta je osteoartroza?

Osteoartroza je najbolj razširjena revmatična bolezen, ki sodi v skupino t. i. degenerativnih bolezni sklepov in hrbtenice. Izrazu »degenerativni revmatizem« se raje izogibamo, ker preveč poudarja samo del dogajanja pri tej bolezni. Pri nas sta se uveljavili imeni osteoartroza, kadar so prizadeti sklepi, in spondiloartroza, kadar je prizadeta hrbtenica.

Osteoartrozo ima okrog 40 % ljudi, starih od 45 do 75 let, in več kot 80 % oseb, starejših od 75 let. Pri ženskah je dvakrat pogostejša kot pri moških. Ugotovili pa so, da ni nujno, da se pri vseh posameznikih z osteoartrozo pojavljajo težave; te ima ponavadi le približno 30 odstotkov oseb z dokazano boleznijo.

Kaj povzroča osteoartrozo?
Pri osteoartrozi sklepa, ki jo ljudje radi laično poimenujejo »obraba sklepa«, glavno začetno bolezensko dogajanje poteka na sklepnem hrustancu. S staranjem se sklepni hrustanec postopoma spreminja, prej gladka površina postaja neravna, lahko razpoka, v njem se nabira večja količina vode. Zato je star hrustanec občutljivejši tudi za različne zunanje dražljaje, ki ga še dodatno spreminjajo, da postaja postopoma vse tanjši.

POMNITE!
Staranje ni edini dejavnik, ki vpliva na spremembe hrustanca in povzroča nastanek osteoartroze. Drugi dejavniki so še: dedna nagnjenost, anatomske nepravilnosti sklepov in hrbtenice, kot so prirojeni izpah kolka, v stran ukrivljena hrbtenica (skolioza), poškodbe, prevelika obremenitev sklepa in hrbtenice, npr. pri športnikih in debeluhih. Osteoartroza se lahko pojavlja tudi zaradi sprememb, ki jih na sklepih povzročajo vnetne revmatične bolezni. Odziv na prizadetost sklepnega hrustanca in pozneje še kosti je pretirana tvorba nove kosti. Na robu sklepa se tvorijo kostni izrastki ali osteofiti, ki zmanjšujejo sklepno gibljivost in povzročajo trdo sklepno oteklino. Zaradi sprememb na hrustancu, odluščenih hrustančnih delcev in tvorbe posrednikov vnetja pride skoraj vedno do draženja notranje sklepne ovojnice, zato nastane vnetje ali sinovitis, ki pa je praviloma blago izraženo. Sklepna ovojnica se zadebeli, lahko proizvaja preveč sklepne tekočine, zaradi česar nastaneta sklepni izliv in oteklina.

POMNITE!
Na hrbtenici se prve spremembe pojavijo že po tridesetem letu starosti, in sicer na medvretenčni ploščici (diskusu), ki se tanjša, medvretenčni prostori se ožijo, posamezna telesa vretenc niso več elastična. Kost ob robovih vretenc se zgosti, sklepi med posameznimi vretenci se zožijo, na njihovih robovih se tvorijo izrastki. Te spremembe so lahko pojavljajo na celi hrbtenici, zlasti pa na najbolj gibljivih delih, kot sta vratni in ledveni del.

Katere simptome in znake ima osteoartroza?
Simptomi in znaki osteoartroze so odvisni od tega, kateri sklep ali predel hrbtenice je prizadet. Osteoartroza je možna na vseh sklepih in hrbtenici, od velikih sklepov sta največkrat prizadeta kolk in koleno. Pri ženskah je v primerjavi z moškimi pogostejša osteoartroza na malih sklepih prstov rok, zlasti na zadnjih, lahko pa tudi na srednjih členkih (Slika 14).


POMNITE!
Trde vozliče, ki nastanejo zaradi osteoartroze na zadnjih členkih prstov rok, imenujemo Heberdenovi vozliči, na srednjih členkih prstov rok pa Bouchardovi vozliči. Vozliči ob nastajanju radi bolijo, so včasih pordeli, pozneje pa ne več.

Osteoartroza sklepov
Ponavadi se pri osteoartrozi velikih sklepov pojavljajo bolečine ob večjih obremenitvah, npr. po daljši hoji, v stoječem položaju; v mirovanju pa le tedaj, ko je bolezen že precej napredovala. Pojavi se jutranja okorelost sklepa, ki praviloma ne traja dlje kot pol ure. Okorelost je možna tudi po daljšem sedenju in mirovanju. Sklep postane debelejši (tega ne vidimo pri osteoartrozi kolka), postopoma slabše gibljiv, pri premikanju je tipno in včasih tudi slišno škripanje v sklepu ali krepitacije. Spremembe v sklepu vplivajo tudi na dele ob njem, predvsem zaradi telesne nedejavnosti propadajo obsklepne mišice, kar še poslabša stanje.

Osteoartroza hrbtenice
Pri osteoartrotičnih spremembah na vratni hrbtenici se pojavljajo bolečine, ki se širijo z vratu na ramena, proti lopaticam, v zatilje, na sprednji del prsnega koša, v roke. Bolečine se zvečajo pri naporu in ponoči. Pojavljajo se lahko še glavobol, vrtoglavice, slabosti, motnje ravnotežja, šumenje v ušesih, slabost v rokah, mravljinčenje ali omrtvelost prstov rok.

Pri osteoartrotičnih spremembah na ledveni hrbtenici so prisotne bolečine v križu, ki se zvečajo ob obremenitvah. Hitri, nenadni gibi in dvigovanje težkih stvari lahko povzročijo hude, nenadne bolečine v križu. Zaradi krča mišic ob hrbtenici se včasih bolnik težko premika, je skrivljen v eno stran in se ne more zravnati. Te težave imenujemo akutni lumbalni sindrom ali lumbago.

Zdrs medvretenčne ploščice ali diskusa, kar imenujemo hernija diskusa, največkrat nastane zaradi osteoartrotičnih sprememb na hrbtenici in osrednjem delu diskusa ter tudi povzroča bolečine. Sprožilni dejavniki za zdrs diskusa so lahko pretiran telesni napor, nepravilen gib ali dvig težkega predmeta.

POMNITE!
Medvretenčna ploščica včasih pritiska na bedrni živec (ishiadikus), tedaj se pojavijo težave, ki jih imenujemo lumboishialgija. Med ljudmi je priljubljen izraz išias. Bolečina se iz križa širi navzdol v zadnjico, kolk, nogo do stopala, spremljata jo mravljinčenje in omrtvelost noge, v hudih primerih pa tudi mišična oslabelost in otežena hoja.Če so na hrbtenici nastale hude osteoartrotične spremembe, se lahko zoži hrbtenični kanal, kar imenujemo spinalna stenoza. Tedaj se pojavijo mravljinčenje in omrtvelost spodnjih udov ter bolečine pri hoji, ki minejo šele po daljšem počitku.


Kako ugotavljamo osteoartrozo?
Na osteoartrozo pomislimo ob težavah, ki jih navaja posameznik, in ob klinično spremenjenih sklepih. Dokončno potrdimo bolezen z rentgenskim slikanjem prizadetega sklepa in hrbtenice, vendar so vse značilne rentgenske spremembe prisotne pri bolj napredovali osteoartrozi. Vedno moramo za primerjavo slikati tudi parni neprizadeti sklep, hrbtenico pa v dveh projekcijah. Za dokaz začetne osteoartroze in morebitnega spremljajočega sklepnega vnetja je bolj uporabna ultrazvočna preiskava prizadetih sklepov. Za druge slikovne preiskave, kot je slikanje z magnetno resonanco, se odločimo redkeje.

Kako zdravimo osteoartrozo?
Zaenkrat še nimamo na voljo zdravil, ki bi preprečila nastanek ali napredovanje osteoartroze ali ozdravila že prisotno bolezen. Preizkušajo razna nova zdravila, ki zavirajo predvsem posrednike vnetja in nekatere encime, ki nastajajo v sklepu. Ena od poskusnih možnosti zdravljenja je vsajanje zdravega hrustanca v osteoartrotični sklep.

Trenutno so uveljavljeni in sprejeti splošni ukrepi ter zdravila, ki kar precej učinkovito lajšajo težave in s katerimi lahko preprečimo hujše napredovanje bolezni.

Glavni cilji zdravljenja osteoartroze so:

•lajšanje sklepne bolečine
•zmanjšanje sklepne okorelosti
•izboljšanje gibljivosti prizadetega sklepa in s tem tudi kakovosti življenja

Splošni ukrepi
Napredovanje osteoartroze in njen izid sta zelo odvisna od posameznika. Jemanje zdravil ni vedno potrebno. Osveščeni, poučeni in telesno dejavni posamezniki z osteoartrozo imajo dokazano manj bolečin, redkeje obiskujejo zdravnika in živijo kakovostnejše življenje. Koristna je vključitev v terapevtske skupine, ki spodbujajo posameznike k zdravemu načinu življenja in večji telesni dejavnosti. Dostikrat so potrebne razbremenitve in prilagoditve na delovnem mestu. Pomembno je tudi preprečevanje poškodb. Debeli bolniki morajo shujšati.


Fizikalno zdravljenje
Pri osteoartrozi sklepov je nujno potrebno fizikalno zdravljenje, ki vključuje predvsem telesno vadbo ali kineziterapijo. Zelo priporočljiva je redna hoja, vsaj 30 minut na dan. Pri osebah, ki imajo napredovalo osteoartrozo kolka ali kolena, dostikrat hoja ni mogoča, saj povzroča hude bolečine. Zato so primernejše vaje v razbremenjenem položaju in krepitev mišic. Pri hoji, kolikor jo taka oseba zmore, pa je lahko v pomoč uporaba palice ali bergle. Za zmanjšanje bolečin so na voljo še postopki, kot so masaža z ledom pri vnetem sklepu, uporaba električnih tokov, obsevanje z ultrazvokom in blago segrevanje pri bolj kroničnih težavah.

Pri spondiloartrozi hrbtenice mora posameznik paziti na pravilno držo ramenskega obroča in vseh delov hrbtenice. Položaj glave mora biti sproščen, trebušne mišice napete. Pomembna je krepitev vratnih, ramenskih in trebušnih mišic ter tistih ob hrbtenici. Izogibati se je treba prevelikim obremenitvam vretenc, ki se pojavljajo pri določenih gibih in nepravilnih položajih, dvigovanju bremen, vstajanju in dolgotrajnem sedenju.

Delovni terapevt svetuje in uči, kako pravilno uporabljati pripomočke, pomagala in opornice. Opornice so lahko koristne pri razobličenem in nestabilnem sklepu. Pravilna uporaba palice – na nasprotni strani prizadetega sklepa – prizadeti sklep razbremeni, zmanjša bolečine in izboljša njegovo delovanje.


Zdravljenje z zdravili
Paracetamol je prvo zdravilo za lajšanje blagih do zmernih bolečin pri osteoartrozi brez vnetja. Tisti, ki imajo blago obliko osteoartroze in zaradi drugih spremljajočih bolezni predpisanih že veliko zdravil, lahko uporabijo lokalne antirevmatike (mazila, kreme, gele). Uporabljamo še zdravila, ki jih imenujemo nesteroidni antirevmatiki, in to pri osteoartrozi z vnetnimi znaki, kot sta izrazitejša sklepna oteklina in bolečina.

Še močnejša protibolečinska zdravila, opioide, uporabljamo, kadar so druga zdravila in postopki neučinkoviti. Najpogosteje predpisujemo tramadol. Osebe s hudimi bolečinami, ki se ne odzivajo na protibolečinsko zdravljenje z drugimi zdravili ali jih slabo prenašajo, so kandidati za še močnejše opioide (tablete s podaljšanim sproščanjem ali obliže).

POMNITE!
Če pri osteoartrozi kolena ugotovimo sklepni izliv, iz sklepa odstranimo odvečno sklepno tekočino in vanj vbrizgamo glukokortikoid, kar zmanjša bolečino in vnetje ter izboljša gibljivost sklepa. V nosilne sklepe smemo vbrizgati to zdravilo le nekajkrat na leto, v nekajtedenskih razmakih. Osteoartrozo zdravimo tudi z zdravili iz skupine SYSADOA (symptomatic slow acting drugs for OA), v katero prištevamo glukozaminijev sulfat, hondroitinsulfat, diacerin in hialuronsko kislino. Čeprav so mnenja o njihovi učinkovitosti deljena, je vse več dokazov, ki podpirajo uporabo glukozaminijevega in hondroitinsulfata, predvsem pri bolnikih z osteoartrozo kolen. Učinek zdravljenja se v primerjavi z nesteroidnimi antirevmatiki pokaže pozneje, a traja tudi do tri mesece po prenehanju zdravljenja. Neželeni učinki so redki in blagi.

Zadnja leta imamo za vbrizganje v kolenski sklep na voljo hialuronsko kislino, ki naj bi jo uporabljali pri tistih bolnikih, pri katerih drugi ukrepi in zdravila niso učinkoviti. O učinkovitosti hialuronske kisline so strokovna mnenja zelo deljena, saj ji ameriški revmatologi ne priznavajo nobenega učinka, v Evropi pa obstajajo raziskave, ki dokazujejo njeno učinkovitost. Pri nas se ta metoda zdravljenja osteoartroze kolen, ki je zdravstvena zavarovalnica ne krije, ni preveč uveljavila.

Včasih je učinkovito izpiranje osteoartrotičnega sklepa:

s fiziološko raztopino iz sklepa speremo drobir, ki draži notranjo sklepno ovojnico in pospešuje vnetje. Poseg lahko izvedemo s pomočjo artroskopa – posebne aparature, ki jo sestavljata širše vodilo in monitor, na katerem je prikazana notranjost sklepa. Vodilo ima na koncu lučko, ki razsvetli sklep. Možno je tudi slepo izpiranje sklepa s pomočjo širše igle.


Kdaj je potrebno operativno zdravljenje osteoartroze?
Pri bolnikih z napredovalo osteoartrozo, bolečinami ne samo pri obremenitvah sklepa, temveč tudi v mirovanju in z motnjami gibljivosti je potrebno operacijsko zdravljenje.

Pri pravilno izbranih bolnikih, ki še niso kandidati za zamenjavo sklepa, je možna osteotomija, to je poseg, pri katerem popravijo nepravilni položaj kosti in na ta način izboljšajo delovanje ter zmanjšajo obremenitev sklepa. Poseg dostikrat odpravi ali zmanjša bolečine in prepreči napredovanje osteoartroze.

Zamenjava bolnega sklepa z umetnim je potrebna, kadar nastanejo hude sklepne spremembe, če so prisotne zmerne do hude bolečine, ki se z običajnimi ukrepi ne zmanjšajo več, če se pojavijo tudi funkcionalne motnje, npr. slaba gibljivost sklepa in zelo otežena hoja.

Na hrbtenici operativni poseg izvajamo izjemoma, razen na vratnem delu, kjer včasih zaradi pritiska na živčne korenine odstranijo izrastke in zatrdijo nestabilne predele.

POMNITE!
Praviloma so zamenjave sklepov uspešne, odpravijo bolečine, izboljšajo sklepno gibljivost in kakovost življenja. Izid ortopedskega posega je odvisen od pravilne izbire časa operacije, izkušenosti operaterja, ustrezne priprave bolnika na poseg, postopkov po operaciji in rehabilitacije.

Kako poteka osteoartroza?
Osteoartroza je sicer zelo nepredvidljiva, vendar praviloma počasi napredujoča revmatična bolezen. Dostikrat so ljudje z obrabo posameznega sklepa zelo zaskrbljeni, bojijo se, da se bo bolezen razširila še na druge sklepe, kar pa se običajno ne zgodi. Ponavadi so torej prizadeti le posamezni sklepi. Bolezen praviloma ne povzroča hujše invalidnosti. Seveda pa je mogoče, da je posameznik npr. s hudo osteoartrozo kolka ali kolena slabo pokreten predvsem zaradi bolečin in slabe gibljivosti. Osteoartroza na malih sklepih rok pa razen spremenjenega estetskega videza takih rok ne povzroča nekih večjih motenj. Res pa je, da so take roke bolj nespretne in fini gibi ter določena ročna dela pogosto niso več izvedljivi.




_________________
Lep pozdrav
Marjan

[marjan]

Sindrom fibromialgije

Kaj je in kako pogost je sindrom fibromialgije?

Kaj povzroča sindrom fibromialgije?

Katere simptome in znake ima sindrom fibromialgije?

Kako ugotavljamo sindrom fibromialgije?

Kako zdravimo sindrom fibromialgije?


Zdravila

Kaj lahko posameznik sam stori za izboljšanje fibromialgije?

Kako poteka sindrom fibromialgije?

Kaj je in kako pogost je sindrom fibromialgije?

Sindrom fibromialgije sodi v skupino zunajsklepnega revmatizma in je bolezensko stanje, pri katerem je posameznik močno utrujen in občuti razširjeno bolečino v mišicah, vezeh in kitah, ki predstavljajo mehko vezivno tkivo telesa. Pri tej bolezni nikoli ni vnet sklep, ampak jo uvrščamo med revmatizem mehkih tkiv.

Sindrom je izraz, ki se v medicini pogosto uporablja in pomeni skupek različnih simptomov in znakov, značilnih za neko bolezen.

Večina posameznikov s fibromialgijo občuti bolečino v številnih mišicah. Občutek je tak, kot bi jim nekdo mišice natezal ali kot bi bile mišice preutrujene zaradi dela. Včasih je mišična bolečina pekoča in jo primerjajo s tisto pri gripoznem obolenju. Resnost bolezenskih znakov je pri različnih osebah različna.

Merila za diagnozo sindroma fibromialgije
Leta 1990 je Ameriško revmatološko združenje (American College of Rheumatology, s kratico ACR) oblikovalo diagnostična merila za opredelitev bolezenskih znakov sindroma fibromialgije, ki so jih sprejela tudi revmatološka združenja po vsem svetu. Po merilih ACR ima oseba fibromialgijo, če občuti razpršeno bolečino v mišicah in vezeh po vsem telesu, ki traja vsaj tri mesece, zdravnik pa pri njem odkrije vsaj 11, od priporočenih 18 značilnih točk, bolečih na pritisk.

Fibromialgija prizadene približno 2 % prebivalstva v zahodni Evropi in Združenih državah Amerike, njena pogostost v Sloveniji ni znana, je pa bolezen verjetno pri nas nekoliko redkejša. Fibromialgija lahko prizadene vse starostne skupine, pogostejša je pri ženskah.

Kaj povzroča sindrom fibromialgije?
Vzrok fibromialgije ni pojasnjen. Raziskovalci domnevajo, da bolezen povzročajo različni posamični dejavniki ali več teh dejavnikov hkrati.

Dejavniki za nastanek sindroma fibromialgije:
nalezljiva bolezen, poškodba, čustven pretres, hormonske spremembe, nastanek druge bolezni, npr. revmatoidnega artritisa.

Raziskovalci so pri mnogih ljudeh s fibromialgijo odkrili v hrbtenjačni tekočini spremenjeno raven nekaterih kemičnih snovi, ki prenašajo in okrepijo bolečinske dražljaje (to so snov P, serotonin, rastni dejavnik živcev, noradrenalin), in spremenjeno delovanje imunskega ter hormonskega sistema. Ni jasno, ali so te spremembe vzrok ali posledica fibromialgije.

Katere simptome in znake ima sindrom fibromialgije?
Bolečina
Navadno občuti posameznik razširjeno bolečino v mišicah in vezeh vsega telesa, lahko pa ga boli sprva le en predel telesa, npr. vrat ali rame, in se bolečina šele pozneje razširi tudi na druge predele. Bolečino opisujejo zelo različno, eni kot žgočo, pekočo, drugi kot trgajočo ali pa navajajo predvsem okorelost. Jakost bolečine se čez dan pogosto spreminja in je odvisna tudi od dejavnosti posameznika, vremena, spanca in stresov. Bolečino določene jakosti občuti večina ljudi s to boleznijo ves čas, pri nekaterih je zelo močna.

POMNITE!
Zdravnik praviloma pri splošnem kliničnem pregledu ne odkriva posebnosti. Šele podrobnejši pregled mišičja in kitnih pripenjališč odkriva na značilnih mestih točke bolečnosti na pritisk.
Točke bolečnosti na pritisk so tista mesta, ki zabolijo ob pritisku. Prav z najdbo teh točk zdravnik pojasni mišične bolečine s fibromialgijo in lahko zagotovi, da vzrok bolečin niso nekatere druge podobne bolezni, npr. sindrom kronične utrujenosti. Značilno je, da so običajno točke bolečnosti na pritisk simetrične, tj. na istih mestih na desni in levi strani telesa.


Slika prikazuje najpogostejše točke bolečnosti na pritisk in ne vseh, ki jih zdravnik lahko odkrije pri posamezniku. Pogosto se teh na pritisk močno bolečih točk oseba niti ne zaveda, dokler jih pri pregledu ne odkrije zdravnik.

Utrujenost in moten spanec
Približno 90 odstotkov ljudi s fibromialgijo je zmerno do močno utrujenih in slabše telesno zmogljivih, včasih celo tako izčrpanih kot med prebolevanjem gripe ali pri pomanjkanju spanja. Težave z utrujenostjo so včasih celo večje kot z bolečino. Pri osebah s kroničnim sindromom utrujenosti je diagnoza te bolezni zanesljiva, če nepojasnjena utrujenost traja vsaj 6 mesecev, bolnik pa ima še vsaj 4 od 8 spremljajočih simptomov: oteženo zmožnost jasnega razmišljanja, vneto žrelo, na otip boleče bezgavke, pekoče mišice in sklepe, glavobol, moten spanec, občutek šibkosti, ki traja več kot 24 ur po telesni obremenitvi. Pogosto zdravnik veliko teh bolezenskih znakov opaža tudi pri osebi s fibromialgijo.

POMNITE!
Večina ljudi s fibromialgijo ima moten spanec. Čeprav zaspijo brez težav, je spanec plitek in se ponoči pogosto prebujajo. Moten spanec povzroči spremenjeno tvorbo različnih snovi, ki omogočajo celjenje manjših mišičnih poškodb, nekatere pa odločajo tudi o tem, kako posameznik občuti bolečino. Moten spanec nedvomno poslabša simptome fibromialgije.Če osebi s fibromialgijo posnamejo električno aktivnost možganske skorje med spanjem (elektroencefalogram, s kratico EEG), zelo pogosto odkrijejo vrinke ritma alfa, ki so sicer značilni le za obdobje prebujanja. Zjutraj se bolnik s fibromialgijo zbudi utrujen, je telesno manj zmogljiv ali celo izčrpan. Stopnja utrujenosti ni vsak dan enaka.

Simptomi živčnega sistema
Razpoloženje posameznikov s fibromialgijo se spremeni, počutijo se povsem na tleh, so potrti, zaskrbljeni za svojo usodo in tesnobni; vendar jih je le okrog 30 odstotkov resnično depresivnih. Pogosto se težko osredotočijo že na zelo enostavna miselna opravila, vendar se te težave s trajanjem bolezni praviloma ne poglabljajo, lahko tudi izzvenijo.

Druge težave
Pogosto se sindrom fibromialgije pri posamezniku prekriva z enim ali več bolezenskih stanj, ki so vsa posledica neustreznega delovanja živčevja in žlez z notranjim izločanjem.

Taka bolezenska stanja so npr. sindrom kronične utrujenosti, sindrom preobčutljivosti za številna kemična sredstva in neurejen menstruacijski cikel (primarna dismenoreja). Kar 50 odstotkov ljudi s fibromialgijo ima pogosto tenzijski ali celo migrenski glavobol. Ne tako redek je tudi sindrom vzdraženega črevesja, ki se kaže s trebušno bolečino, napenjanjem in menjavanjem zaprtja in driske. Zaradi krčev in vzdraženosti sečnega mehurja posamezniki nenadoma in pogosto izpraznjujejo sečni mehur.

Ne tako redki so pri osebah s fibromialgijo tudi vrtoglavica, suhost oči in ust ter bolečina v obeh čeljustnih sklepih (do 25 odstotkov), ki izvira iz okolnih mišic in vezi, in ne iz samega sklepa.

Zaradi preobčutljivosti žilja za zunanjo toploto in vlago lahko koža pri osebi s fibromialgijo prehodno spremeni barvo. Včasih občuti posameznik v rokah, dlaneh, nogah, stopalih ali obrazu mravljinčavost ali omrtvičenost, ima občutek nabrekanja prstov. Pogoste so boleče menstrualne krvavitve in težave pred menstruacijo. Pogosta je preobčutljivost za vonjave, glasne zvoke, močno svetlobo ...


Kako ugotavljamo sindrom fibromialgije?


Zdravnik potrdi diagnozo ob navedbi razširjene mišične bolečine in z najdbo večine (vsaj 11 od 1 na pritisk bolečih mest, kot prikazuje slika.

Diagnoza bolezni je torej mogoča le z natančnim kliničnim pregledom in je ne omogočajo nobene laboratorijske preiskave, niti rentgensko slikanje ali mikroskopski pregled odvzetega koščka mišice, saj se je pokazalo, da so izvidi vseh teh preiskav v normalnih mejah.

Kako zdravimo sindrom fibromialgije?

Zdravljenje osebe s sindromom fibromialgije zajema:

•protibolečinska zdravila, uspavala, če je potrebno, tudi zdravila proti depresiji
•vaje za krepitev mišične moči in zvečanje zmogljivosti srčno-žilnega sistema
•postopke sproščanja mišične napetosti in preplašenosti
•poučitev o naravi bolezni in o tem, kako se lahko izognemo poslabšanju bolezni
Veliko podatkov lahko izvemo na spletnih straneh, npr. organizacije Fibromyalgia Network.

Dejavniki, ki poslabšujejo bolezen, so:
telesna nedejavnost, poškodbe, hormonske spremembe, čustveni pretresi, pretirana telesna vadba, slaba drža, neprilagojeno delovno mesto.

O bolezni se morajo poučiti tudi svojci. Njihov razumevajoč odnos do bližnjega s fibromialgijo je pomembna sestavina zdravljenja.

Zdravila

Pri redkih posameznikih s fibromialgijo lahko bolečino zmanjšajo nesteroidni antirevmatiki, npr. ibuprofen, naproksen, in protibolečinska zdravila, npr. paracetamol ali tramadol. Bolečino lahko zmanjšajo, hkrati pa izboljšajo spanje tudi antidepresivi (triciklični antidepresivi ali zaviralci ponovnega prevzema serotonina) ali benzodiazepini. Če je posameznik depresiven, mu zdravnik predpiše večji odmerek antidepresiva. Predstavnika tricikličnih antidepresivov sta: amitriptilin in doksepin, predstavnika zaviralcev prevzema serotonina, ki zvišata njegovo nizko raven v možganih pa: fluoksetin in sertralin. Včasih zdravnik predpiše zdravilo, ki sprošča mišično napetost (mišični relaksant), to je ciklobenzaprin. Vendar uspeh zdravljenja s temi zdravili pogosto ni zadosten. Njihovo uporabo omejujejo tudi neželeni učinki antidepresivov, kot so omotičnost, zaprtje, suha usta in zvečan tek. Posamezne zelo boleče točke lahko zdravnik omrtvi z lokalno injekcijo protibolečinskega zdravila ksilokaina.


Kaj lahko posameznik sam stori za izboljšanje fibromialgije?
Pomembna sestavina protibolečinskega zdravljenja so redne zmerne telesne gibalne vaje in raztezne vaje, ki vzdržujejo mišično moč in zmanjšajo okorelost. Gibalne vaje tudi zvečajo zmogljivost srčno-žilnega sistema in zmanjšajo bolečino. Telesna vadba naj bo sprva zmerna, priporočljivo je plavanje, kolesarjenje, sprehodi. Na začetku naj oseba s fibromialgijo vadi krajši čas (trikrat po pet minut) vsak drugi dan, postopno pa podaljšuje čas (vsak dan 30 minut) in intenzivnost telesne vadbe. Pred gibalnimi vajami in po njih naj izvaja raztezne vaje. Fizioterapevt lahko bolnika nauči vaj za izboljšanje telesne drže in mu pomaga z masažo.

Posameznik se lahko z bolečino, ki mu jo povzroča fibromialgija, spopade tudi s tehniko sproščanja mišic, meditacijo, jogo, dihalnimi vajami, spremembo življenjskega sloga, smiselno porazdelitvijo dela. Pomembna je skrb za duševno uravnoteženost, ki jo doseže z duhovnimi vajami, branjem, poslušanjem umirjene glasbe.

Kako poteka sindrom fibromialgije?
Sindrom fibromialgije je kronična bolezen in zmanjšuje bolnikovo zmožnost za delo, vendar je napoved razvoja bolezni glede prizadetosti sklepov in drugih delov gibal zelo ugodna.

Bolezen nikoli ne povzroči gibalne invalidnosti. Kljub temu, da se jakost bolečin menjava od blagih do hudih, pa se s pravilnim pristopom bolezenske težave lahko bistveno zmanjšajo.
_________________
Lep pozdrav
Marjan

[marjan]

Revmatoidni artritis


Kaj je in kako pogost je revmatoidni artritis?

Kaj povzroča revmatoidni artritis?

Katere simptome in znake ima revmatoidni artritis?

Kako ugotavljamo revmatoidni artritis?

Kako zdravimo revmatoidni artritis?

Zdravila

Drugi ukrepi pri zdravljenju revmatoidnega artritisa

Kdaj je potrebno operativno zdravljenje?

Kako poteka revmatoidni artritis?



Kaj je in kako pogost je revmatoidni artritis?
Revmatoidni artritis je kronična, vnetna revmatična bolezen, ki lahko prizadene vse sklepe in tudi obsklepne dele. Na začetku bolezni so boleči in otekli predvsem mali sklepi rok, stopal, zapestja in komolci, in to obojestransko. Pozneje v poteku bolezni se lahko vnetje razširi še na velike sklepe, kot so kolena, kolki in gležnji, redkeje na hrbtenico.

Revmatoidni artritis se pojavlja pri približno 1 % prebivalstva. Ocenjujemo, da je v Sloveniji okrog 20.000 bolnikov s to boleznijo. Zboli lahko vsak, tudi otroci in starejši, vendar je najpogostejši začetek bolezni v mlajših do srednjih letih. Ženske zbolevajo pogosteje kot moški, razmerje ženske : moški je 3 : 1. Bolezen se pojavlja pri vseh etničnih skupinah in rasah in je torej razširjena po vsem svetu.


Kaj povzroča revmatoidni artritis?

Kakšen je vpliv genov?
Revmatoidni artritis se pojavlja pri genetsko dovzetnih osebah. Zakaj je pri nekaterih ljudeh dovzetnost za to bolezen zvečana, pri drugih, ki imajo podobne gene, pa ne, še ni povsem jasno. Določene gene in druge dejavnike, ki lahko sprožijo bolezen (kot so okužbe, poškodbe, hormonske spremembe, drugi zunanji dejavniki), strokovnjaki po vsem svetu intenzivno proučujejo.

Ali sproži bolezen okužba?
Mnogi so prepričani, da revmatoidni artritis sprožijo različne okužbe, čeprav za to ni neposrednega dokaza. Bolezen ni nalezljiva. Možno je, da različni povzročitelji okužb (bakterije, virusi), ki smo jim vsi izpostavljeni, pri genetsko dovzetnih osebah sprožijo nepravilen imunski odziv in bolezen.

Kakšno vlogo ima imunski sistem?
Ni še povsem razjasnjeno, kaj sproži začetek bolezni. Pomembno vlogo pri sklepnem vnetju in njegovih posledicah ima imunski sistem. Le-ta je pomemben za obrambo organizma pred bakterijami, virusi in drugimi tujimi snovmi. Pri revmatoidnem artritisu imunski sistem deluje nepravilno, napade lastna tkiva, sklepe in lahko tudi druge organe. Celice imunskega sistema zapustijo krvni obtok, napadejo sklepna tkiva in povzročijo vnetje. Imunske in vnetne celice v sklepnih tkivih in sklepni tekočini izločajo različne encime, protitelesa in citokine, ki poškodujejo sklepne dele.


Katere simptome in znake ima revmatoidni artritis?
Simptomi in znaki revmatoidnega artritisa se razlikujejo od bolnika do bolnika. Značilno za bolezen je sklepno vnetje, ki ponavadi prizadene več sklepov. Začetek bolezni je lahko nenaden ali bolj počasen. Če sklepno vnetje vztraja in se po zdravljenju ne umiri, lahko okvari sklepni hrustanec, kosti in kite ter vezi okrog sklepa, kar vodi v slabšo gibljivost in trajno okvaro vnetega sklepa.



POMNITE!
Dostikrat revmatoidni artritis poteka blago in počasi napreduje. Včasih se zgodi, da se bolezen sama umiri in potuhne za več let. Možen pa je tudi hujši potek, s hitrim napredovanjem in slabšanjem, kar pa je na srečo redkeje. Spremljajoči splošni znaki bolezni so slabo počutje, utrujenost, izguba teka, hujšanje, manj pogosto nekoliko zvišana telesna temperatura.Poleg tega se lahko pojavi slabokrvnost (anemija), ki poslabša splošno počutje. Nekateri bolniki z revmatoidnim artritisom imajo podkožne revmatoidne vozliče, največkrat nad komolci, lahko tudi nad drugimi sklepi.

Zelo redko bolniki z revmatoidnim artritisom dobijo vnetje osrčnika (perikarditis), rebrne mrene (plevritis) ali pljučnega tkiva (pnevmonitis). Možen je še pojav suhih ust ali oči, tedaj govorimo o sindromu suhih sluznic ali pridruženem (sekundarnem) Sjögrenovem sindromu. V tem primeru ugotavljamo še nekatere druge nenormalnosti, predvsem v krvi. Še redkeje se lahko pojavi vnetje malih žil (vaskulitis), tedaj so možni tudi izpuščaji, površne ali globlje razjede, predvsem po koži nog.

Kako ugotavljamo revmatoidni artritis?
Kadar je sumljivo, da se je pojavil revmatoidni artritis, je potreben pregled pri specialistu internistu revmatologu. Bolezen ugotavljamo na osnovi bolnikovih težav, skrbnega kliničnega pregleda, ki ga dopolnimo s krvnimi preiskavami, rentgenskim slikanjem in še drugimi slikovnimi preiskavami, kot so npr. ultrazvočni pregled prizadetega sklepa, slikanje z magnetno resonanco (MRI) in podobno.

POMNITE!
Kadar sta začetek in potek značilna, ugotavljanje revmatoidnega artritisa ni težko. Včasih pa so na začetku bolezni simptomi in znaki še premalo jasni, krvnih sprememb še ni, zato je tedaj ugotavljanje težje in bolj zapleteno ter je dostikrat potrebno opazovanje in spremljanje.Na začetku bolezni na rentgenski sliki prizadetih sklepov še ni vidnih sprememb ali pa je prisotno le obsklepno razredčenje kosti (osteoporoza). Pozneje v poteku bolezni se pojavijo spremembe na hrustancu, ki se stanjša, in na kosteh, npr. razjede (erozije). Po daljšem trajanju bolezni izginejo sklepne špranje, sklepi se razobličijo. Do deformacij pride tudi zaradi prizadetosti obsklepnih kit in vezi, ki se zaradi vnetja skrajšajo, pretrgajo ali kako drugače spremenijo.

Kako zdravimo revmatoidni artritis?
Čeprav je v zadnjih letih opazen velik napredek v zgodnjem ugotavljanju in zdravljenju revmatoidnega artritisa, še vedno nimamo na voljo zdravila, ki bi bolezen ozdravilo. Vendar lahko danes z zgodnjim ugotavljanjem in zdravljenjem preprečimo škodo, ki bi jo sicer lahko povzročila ta vnetna revmatična bolezen. Če bolezni ne zdravimo, lahko nastanejo nepopravljive spremembe na sklepih in drugih delih skeleta. Zdravljenje mora biti prilagojeno vsakemu posameznemu bolniku, resnosti bolezni, morebitnim pridruženim boleznim in bolnikovim željam.

Cilji zdravljenja revmatoidnega artritisa:

•lajšanje bolečin
•umirjanje vnetja
•upočasnitev napredovanja bolezni
•izboljšanje bolnikovega življenja

Zdravila
Zdravila, ki jih uporabljamo za zdravljenje revmatoidnega artritisa, delimo v dve skupini:

•zdravila, ki lajšajo znake bolezni, predvsem bolečine in vnetje (simptomatska zdravila);
•zdravila, ki vplivajo na nepravilno delovanje imunskega sistema in spreminjajo potek bolezni (imunomodulirajoča zdravila).
Zdravila za lajšanje znakov bolezni imenujemo nesteroidni antirevmatiki. Imajo protibolečinsko, protivnetno in protivročinsko delovanje. Skoraj vsi danes znani nesteroidni antirevmatiki imajo enako ali podobno učinkovitost.

OPOZORILO!
Jemanje nesteroidnih antirevmatikov, ki se dobijo brez recepta je lahko nevarno, predvsem zaradi možnega pojavljanja resnih neželenih učinkov. Vsak posameznik, ki sam jemlje ta zdravila, mora skrbno prebrati navodila za uporabo zdravila in se takoj posvetovati z zdravnikom, če se pojavijo morebitni neželeni učinki.Zadnja leta so na voljo varnejši, a precej dražji nesteroidni antirevmatiki, ki nimajo toliko neželenih učinkov na zgornja prebavila in se imenujejo za encim COX-2 selektivni antirevmatiki. Predpisujemo jih predvsem tistim osebam, ki so že imele neželene učinke na zgornjih prebavilih, in bolnikom z večjim tveganjem za nastanek teh neželenih učinkov. Za COX-2 selektivni antirevmatiki se pri nas uporabljajo za simptomatsko zdravljenje revmatoidnega artritisa in osteoartroze. Trenutno so pod skrbnim nadzorom, ker so pri nekaterih ugotovili, da je tveganje za pojav srčno-žilnih zapletov zvečano. Potekajo številne klinične raziskave, ki proučujejo to tveganje. Septembra 2004 je bilo s trga umaknjeno zdravilo rofekoksib. Ugotovili so namreč, da je bilo ob jemanju tega zdravila tveganje za pojav srčno-žilnih dogodkov (možganske kapi in srčnega infarkta) zvečano za petkrat. Zdravil iz te skupine ne smemo predpisovati bolnikom s prebolelo srčno ali možgansko kapjo ali srčnim popuščanjem. Velika previdnost je potrebna pri predpisovanju posameznikom, ki imajo zvišan krvni tlak, sladkorno bolezen, zvišano raven maščob v krvi, so kadilci in imajo bolezni krvnih žil; njim smemo predpisati majhne odmerke in le za krajši čas. Podrobneje sta obe skupini nesteroidnih antirevmatikov, njihovo delovanje in možni neželeni učinki opisani v poglavju o zdravljenju sklepnega vnetja (artritisa).

Glukokortikoide uporabljamo pri revmatoidnem artritisu, kadar je bolezen huda, hitro napreduje in kadar druga zdravila sklepnega vnetja ne umirijo dovolj učinkovito. Običajno dajemo pri revmatoidnem artritisu manjše odmerke metilprednizolona (do 16 mg), če je le možno kratek čas. Glukokortikoidi se lahko uporabljajo v kombinaciji z drugimi zdravili. Če jih uporabljamo skupaj z nesteroidnimi antirevmatiki, je tveganje za nastanek neželenih učinkov na zgornjih prebavilih večje, zato je potrebna sočasna zaščita želodčne sluznice. Če je zdravljenje z glukokortikoidi dolgotrajnejše, je treba zraven jemati še kalcij in vitamin D, včasih tudi druga zdravila za preprečevanje osteoporoze. Zmanjševanje odmerka in opuščanje zdravila mora biti zelo postopno, potekati mora pod zdravnikovim nadzorom.

Glukokortikoide lahko tudi vbrizgamo v posamezen vnet sklep, če z drugimi metodami zdravljenja ne uspemo umiriti sklepnega vnetja. Injekcij v sklep ne smemo vbrizgavati prepogosto. To je v nosilne sklepe dovoljeno le nekajkrat na leto, v razmaku najmanj šest tednov; v druge sklepe je vbrizgavanje glukokortikoidov lahko pogostejše.

Izotopska sinovektomija je poseg, pri katerem v vnet sklep, ki še ni prehudo okvarjen, vbrizgamo izotop, ki deluje protivnetno in lahko izboljša sklepno vnetje za daljši čas. Predvsem je ta poseg dobrodošel pri starejših, ker ni tako obremenjujoč, kot npr. kirurška odstranitev notranje sklepne ovojnice, je manj nevaren, cenejši, hitrejše je okrevanje.

Običajno samo nesteroidni antirevmatiki ne zadostujejo za zdravljenje revmatoidnega artritisa, zato jih kombiniramo z drugimi zdravili, predvsem tistimi, ki vplivajo na potek bolezni, to so imunomodulirajoča zdravila. Pri zdravljenju revmatoidnega artritisa uporaba teh zdravil izboljšuje simptome in znake bolezni, spreminja njegov potek ter preprečuje napredovanje in s tem invalidnost. Pomembno je, da imunomodulirajoča zdravila uvedemo čim bolj zgodaj, najbolje takoj, ko bolezen ugotovimo. Poleg tega je treba vedeti, da je to zdravljenje običajno dolgotrajno, lahko poteka vse življenje. Podrobno so ta zdravila opisana v poglavju o sklepnem vnetju.

Zadnja leta imamo na voljo nova, biološka zdravila, s katerimi zaviramo določene beljakovine, ki so vpletene v imunska dogajanja in so tudi posredniki revmatičnega vnetja. Preizkušajo še druga obetajoča biološka zdravila, ki zavirajo druge posrednike imunskega vnetja, vendar se še ne uporabljajo v vsakdanji praksi.

Strokovnjaki se trudijo in iščejo vzroke za bolezen ter izumljajo vedno nova in boljša zdravila. Veliko upanje za prihodnost prinašajo torej intenzivna raziskovanja revmatoidnega artritisa, boljše poznavanje in razumevanje vnetnih ter imunskih procesov in odkrivanje genetskih dejavnikov.

Drugi ukrepi pri zdravljenju revmatoidnega artritisa
Dobro poučen posameznik z revmatoidnim artritisom se učinkoviteje spopada z boleznijo, zato ga moramo z njo dobro seznaniti. Spodbujati ga moramo k pogovoru z najbližjimi, svojci in drugimi, ki mu lahko pomagajo in sodelujejo pri zdravljenju.

Danes ne velja več, da je pri revmatoidnem artritisu predvsem potrebno mirovanje, da ne bi še bolj okvarili prizadetih sklepov. Vemo namreč, da lahko bolnik z rednimi vsakodnevnimi telesnimi vajami, prilagojenimi letom in aktivnosti bolezni, bistveno izboljša svoje zdravstveno stanje, gibljivost sklepov, telesno pripravljenost, zmanjša bolečine in otekline. Tako se zmanjša tudi utrujenost, okrepijo mišice in kosti, izboljša splošno počutje.

POMNITE!
Zelo pomembno je, da oseba z revmatoidnim artritisom sama ugotovi, kaj je zanjo najbolj koristno in kako lahko najbolje doseže čim boljše telesno in psihično počutje.

Kdaj je potrebno operativno zdravljenje?
Če nastanejo nepopravljive okvare sklepa, tako da je boleč tudi v mirovanju, slabše gibljiv, povzroča težave pri hoji in pri drugih dejavnostih, je potrebna operacija. Največkrat je to zamenjava sklepa, kar imenujemo artroplastika. Danes je možno zamenjati prav vsak okvarjen sklep, najpogosteje pa operativno zamenjajo kolčni ali kolenski sklep. Operacije na velikih sklepih delajo ortopedi, na malih sklepih rok pa kirurgi za plastično kirurgijo.

POMNITE!
Umetni sklepi so iz plastičnega materiala (prej so bili kovinski) in običajno vzdržijo več let. Operativne zamenjave kolka in kolena so uspešne. Bolnika je treba že pred operativnim posegom naučiti vaj, ki jih bo moral izvajati po operaciji. Takoj po kirurškem posegu je namreč potrebna skrbno vodena rehabilitacija, ki se običajno nadaljuje v naravnem zdravilišču.Poleg zamenjav sklepov so možne še druge operacije, kot so šivanje pretrganih kit, odstranitev vnete notranje sklepne ovojnice (sinovektomija), razbremenitev utesnjenih živcev, predvsem v zapestnem kanalu, čiščenje sklepnega hrustanca, odstranitev sklepnega drobirja in podobno. Nekatere operacije danes delajo z artroskopom – posebnim aparatom z osvetljeno cevko, ki ga uvedemo neposredno v sklep. Poseg imenujemo artroskopija. Artroskopija je v primerjavi s klasičnimi operacijami bistveno manj obremenjujoča za bolnika, hitrejša je rehabilitacija, krajši je čas bivanja v bolnici.

Kako poteka revmatoidni artritis?
Z zgodnjim ugotavljanjem bolezni, uporabo učinkovitih zdravil, drugimi ukrepi, aktivnim sodelovanjem revmatika, obvladovanjem stresa in drugih čustvenih težav je možno bolezen zaustaviti, preprečiti napredovanje in z njo čim bolje živeti.

POMNITE!
Zelo pomembno je, da je danes na voljo veliko več učinkovitih zdravil kot pred leti in tudi več strokovnjakov na tem področju, ki so dobro usposobljeni za ugotavljanje in učinkovito zdravljenje bolezni. Zaradi zgodnjega odkrivanja in ustreznega zdravljenja revmatoidnega artritisa praviloma ne prihaja več do hujše gibalne invalidnosti. Tudi po več letih trajanja bolezni ostajajo posamezniki z revmatoidnim artritisom aktivni, opravljajo svoj poklic, včasih z omejitvami in posebnimi prilagoditvami, so zmožni skrbeti sami zase in ustvarjalno živijo.Vsaka kronična bolezen obremenjuje posameznika in je včasih lahko pravi šok za bolnega. Revmatoidni artritis je kronična, neozdravljiva, dostikrat tudi nepredvidljiva bolezen, povzroča kronične bolečine in prizadene številne sklepe, kar vse lahko vodi do čustvenih motenj in slabega razpoloženja. Če so čustvene motnje blage in prehodne, niso tako moteče. Včasih pa so zelo izražene in vplivajo na kakovost bolnikovega življenja, zato je tedaj potrebna dodatna pomoč in morda tudi jemanje zdravil, ki jih imenujemo antidepresivi.
_________________
Lep pozdrav
Marjan

[marjan]

Ankilozirajoči spondilitis


Kaj je in kako pogost je ankilozirajoči spondilitis?

Kaj povzroča ankilozirajoči spondilitis?

Katere simptome in znake ima ankilozirajoči spondilitis?

Kako ugotavljamo ankilozirajoči spondilitis?

Kako zdravnik oceni aktivnost bolezni?

Kako zdravimo ankilozirajoči spondilitis?

Kdaj je potrebno operativno zdravljenje?

Kako poteka ankilozirajoči spondilitis?

Kaj je in kako pogost je ankilozirajoči spondilitis?
Ankilozirajoči spondilitis je kronična revmatična bolezen, za katero je značilna prizadetost hrbtenice.

»Ankilozirajoči« pomeni tak, ki se spaja oziroma zatrdeva, »spondilitis« pa vnetje v predelu vretenc. Pri nekaterih bolnikih so prizadeti tudi sklepi udov (najpogosteje kolki) in/ali drugi organi (najpogosteje oči).

V Sloveniji nimamo natančnih podatkov o pogostosti bolezni. Ankilozirajoči spondilitis ima po podatkih iz svetovne literature 0,07–1,4 % prebivalstva. Moški zbolijo 2- do 3-krat pogosteje (65–80 % bolnikov z ankilozirajočim spondilitisom je moških).

Kaj povzroča ankilozirajoči spondilitis?
Zakaj nastane ankilozirajoči spondilitis, ne vemo. Bolezen je tesno povezana z genskim označevalcem HLA-B27, ki se deduje. Od 90 do 95 % bolnikov z ankilozirajočim spondilitisom je t. i. nosilcev HLA-B27. Če odkrijejo, da je posameznik nosilec HLA-B27, to še ne pomeni, da bo tudi zbolel. Približni izračuni so pokazali, da zboli vsak deseti nosilec HLA-B27. Predvidevajo, da so nosilci HLA-B27 bolj sprejemljivi za razvoj ankilozirajočega spondilitisa, ki pa ga naj bi sprožili zunanji dejavniki, npr. različni mikrobi. Osnovno bolezensko dogajanje poteka na narastiščih vezi, kit in ovojnic na kost. V teh področjih pride sprva do vnetja, nato se razrašča vezivo, v končnem obdobju bolezni se v vezivo nalaga kalcij, kar privede do zakostenitve.

Katere simptome in znake ima ankilozirajoči spondilitis?

Bolečine in okorelost hrbtenice ter sklepov
Najpogostejši znaki pri bolnikih z ankilozirajočim spondilitisom so bolečine in okorelost spodnjega dela hrbtenice ali križa. Bolečine in okorelost so najhujše zjutraj, zmanjšajo se po razgibavanju. Veliko ljudi se kdaj pa kdaj v življenju sreča z bolečino v križu, kar pa seveda ne pomeni, da imajo ankilozirajoči spondilitis. Težave, povezane s to boleznijo, se razvijajo postopoma, večinoma več mesecev, kar jih loči od nenadno nastalih bolečin, ki jih najpogosteje povzročijo mehanični dejavniki (glej poglavje o bolečini v križu). Zakostenevanje hrbtenice povzroči zmanjšano gibljivost hrbtenice. Značilne so tudi bolečine v prsnem košu, še posebej ob kašljanju ali globokem dihanju, kar je povezano z vnetjem sklepov med vretenci in rebri, prsnico in rebri ter narastišči medrebrnih mišic na rebra. Pri nekaterih bolnikih so prizadeti tudi sklepi na udih, najpogosteje kolki.

Zunajsklepna prizadetost
Lahko se pojavljajo vnetja na nasadiščih kit, mišic na kost – entezitisi, kar je najpogosteje na petah (na nasadišču Ahilove kite), lahko tudi drugje (okrog kolkov, na medenici).

Vnetje določenega dela očesa ali uveitis je pogost zunajsklepni pojav pri ankilozirajočem spondilitisu. Pojavlja se pri 25 do 40 % bolnikov z ankilozirajočim spondilitisom. Bolniki navajajo nenadno nastalo bolečino v očesu, meglen vid in težko prenašajo močno svetlobo. Gre za resen pojav, pri katerem je nujno zdravljenje pri specialistu za očesne bolezni.

Zlomi hrbtenice in nevrološki znaki
Kosti hrbtenice ščitijo hrbtenjačo in hrbtenjačne živce. Zdrava hrbtenica je kot prožna vzmet, ki prenese mnogo večje obremenitve kot zakostenela in negibna hrbtenica bolnikov z ankilozirajočim spondilitisom, ki je zaradi osteoporoze tudi krhka. Že manjše nezgode lahko povzročijo njen zlom. Najpogosteje se zlomi posamezno vretence v spodnjem delu vratne hrbtenice. Zlom in premik kostnih odlomkov lahko povzroči ukleščenje hrbteničnih živcev in hrbtenjače. Pojavijo se lahko nevrološki znaki, ki so odvisni od mesta prizadetosti hrbtenjače. Ti znaki so: izguba občutka za dotik in zmanjšanje moči v rokah ali/in nogah ter težave pri nadzorovanju odvajanja vode in blata. Če se pri posamezniku pojavi katera od opisanih težav, mora nemudoma poiskati zdravniško pomoč, tudi če je bila poškodba na videz nepomembna. V takem primeru je nujno čimprejšnje zdravljenje, ki prepreči morebitno trajno paralizo (paraplegijo ali celo tetraplegijo).

Drugi organi
Slabo tesnjenje aortne srčne zaklopke in spremembe v elektrokardiogramu (zapisu električne aktivnosti srčne mišice) so tudi lahko povezane z ankilozirajočim spondilitisom. Veliko bolnikov ima zmanjšano gibljivost prsnega koša, pri nekaterih so možne tudi spremembe na pljučih. Odlaganje beljakovine (amiloida) v ledvicah je sicer redek pojav, vendar lahko okrni njihovo delovanje. Pogosteje prizadene posameznike z aktivno, dolgotrajno in neobvladano boleznijo. Okrnjeno delovanje ledvic je lahko tudi zaplet zdravljenja z nesteroidnimi antirevmatiki. Številni bolniki imajo drobne razjede na črevesni sluznici, ki pa navadno ne povzročajo težav. Zavedati se moramo tudi, da imajo lahko bolniki z vnetno črevesno boleznijo, kot je npr. Crohnova bolezen, spondilitis, ki ga težko ločimo od ankilozirajočega spondilitisa.

Kako ugotavljamo ankilozirajoči spondilitis?
Bolezen se začne v pozni mladostni ali zgodnji odrasli dobi. Bolečina v hrbtenici, ki prisili posameznika, da ponoči vstane iz postelje, je najbolj značilen in občutljiv simptom bolezni. Sledi mu podatek, da se bolečine v hrbtenici, ki so nastale postopoma, ob počitku ne zmanjšajo, in podatek, da težave trajajo več kot 3 mesece. Pri kliničnem pregledu na začetku bolezni zdravnik največkrat ne ugotovi bolezenskih sprememb. Pri napredovali bolezni pa so opazni izravnana krivina ledvene hrbtenice in poudarjena krivina prsne hrbtenice, zmanjšana gibljivost hrbtenice v vse tri smeri ter zmanjšana razteznost prsnega koša. Redko se bolezen začne z vnetjem sklepov udov, npr. kolka, kolena, ali vnetjem narastišč kit, npr. Ahilove kite.

Diagnozo postavimo s pomočjo rentgenskega slikanja sakroiliakalnih sklepov (sklepov med križnico in medenico) ter bolečega predela hrbtenice. To običajno prikaže obojestransko vnetje sakroiliakalnih sklepov in kvadratasto oblikovana vretenca. V napredovalem obdobju se tvorijo kostne premostitve med vretenci (sindezmofit), hrbtenica pa je na rentgenskih slikah podobna bambusovi palici.

Računalniška (CT) in magnetnoresonančna (MR) tomografija sta občutljivejši preiskavi kot rentgensko slikanje in omogočata zgodnejše odkrivanje vnetja sakroiliakalnih sklepov.

Laboratorijske preiskave za postavitev diagnoze ankilozirajočega spondilitisa niso pomembne. Zdravnik jih naroči zaradi izključitve drugih bolezni, ki bi se lahko kazale s podobnimi simptomi, in načrtovanja morebitnega zdravljenja z zdravili.


Kako zdravnik oceni aktivnost bolezni?
Aktivnost bolezni zdravniki ocenjujejo z vprašalnikom BASDAI (Bath Ankylosing Spondylitis Disease Activity Index), ki ga izpolni bolnik. Ocene se gibljejo med 0 in 10. Če je ocena višja kot štiri, pomeni, da je bolezen aktivna. V raziskavah so dognali, da ima aktivno bolezen 30 % bolnikov z ankilozirajočim spondilitisom.


Kako zdravimo ankilozirajoči spondilitis?
Ankilozirajoči spondilitis lahko poteka zelo različno, zato je zdravljenje prilagojeno posameznemu bolniku. Obdobja s hujšimi bolečinami si večina bolnikov uspešno lajša z nesteroidnimi antirevmatiki in fizikalno terapevtskimi ukrepi. Če ima bolezen neugoden potek in bolnika zelo ovira, lahko zdravnik predlaga zdravljenje z imunomodulirajočimi zdravili, glukokortikoidi in biološkimi zdravili, ki pri nekaterih bolnikih umirijo vnetje in upočasnijo napredovanje bolezni. Pri nekaterih je potrebno tudi kirurško zdravljenje.

POMNITE!
Vsem bolnikom, ki kadijo, koristi opustitev te razvade. Bolezen namreč lahko povzroči zmanjšano gibljivosti prsnega koša. Zaradi tega se zmanjša funkcionalna kapaciteta pljuč. Cigaretni dim poškoduje pljuča, kar vodi v dodatno zmanjšanje dihalnih rezerv.Fizikalna terapija
Tesno sodelovanje s fizikalnim terapevtom je še posebej koristno pri bolnikih z novoodkrito boleznijo in ob poslabšanjih bolezni. Dihalne vaje, vaje za ohranjanje gibljivosti in dobre drže ter ukrepi za zmanjševanje bolečin (npr. tople kopeli, masaža vnetih predelov z ledom) lahko bolnikom izboljšajo kakovost življenja. Zelo pomembno je, da tudi v obdobjih, ko imajo bolniki manj težav, sami izvajajo vaje po navodilih, ki so jih prejeli in se jih naučili od fizikalnega terapevta. Dihalne vaje naj bi izvajali vsaj dvakrat na dan. Koristno je trdo ležišče z nizkim vzglavjem.

Preprečevanje poškodb
Zaradi večje verjetnosti hudih poškodb hrbtenice in hrbtenjače ob zdrsih in padcih je preprečevanje poškodb zelo pomembno. Bolniki se morajo izogibati uživanju alkohola, narkotičnih analgetikov (npr. tramadol, kodein), pomirjeval in uspaval, ker so pri njihovi uporabi nezgode pogostejše. Izogibati se morajo kontaktnim športom in drugim dejavnostim, pri katerih prihaja do hitrih, sunkovitih gibov in sprememb telesnega položaja. S primerno opremo stanovanja se lahko izognejo padcem doma (npr. odstranitev preprog, namestitev nočnih luči, ustrezna oprema kopalnice). Z namestitvijo posebnih vzvratnih ogledal, ki zvečajo vidno polje, se lahko bolniki izognejo oviram, ki jih ne vidijo zaradi zmanjšane gibljivosti vratne hrbtenice.

Zdravljenje z nesteroidnimi antirevmatiki
Pri večini bolnikov z aktivno boleznijo nesteroidni antirevmatiki učinkovito lajšajo bolečine in okorelost. Dolgo so trdili, da je indometacin najučinkovitejše zdravilo iz te skupine. Novejše raziskave pa kažejo, da so enako učinkoviti tudi ostali nesteroidni antirevmatiki, od katerih se najpogosteje uporablja naproksen. Uporabnost teh zdravil največkrat omejujejo želodčne težave.

Bolnikom, ki so imeli razjede ali krvavitve iz želodca ali dvanajstnika, tistim, ki prejemajo zdravila za redčenje krvi (antikoagulante), in starejšim od 65 let zdravnik poleg nesteroidnih antirevmatikov navadno predpiše še zdravilo za zaščito želodčne sluznice (npr. omeprazol, esomeprazol, pantoprazol) ali pa antirevmatik iz skupine koksibov (npr. celekoksib, valdekoksib, etorikoksib), ki so manj nevarni za sluznico prebavil. Zaradi možnih neželenih učinkov je pomembno, da tudi zdravljenje z njimi nadzoruje zdravnik.

Zdravljenje z imunomodulirajočimi zdravili
Kadar je bolezen zelo aktivna in so prizadeti tudi sklepi udov, nesteroidni antirevmatiki in fizikalno zdravljenje pa bolezni ne umirijo zadovoljivo, lahko zdravnik predlaga zdravljenje z imunomodulirajočimi zdravili, ki pri nekaterih bolnikih upočasnijo ali celo zaustavijo napredovanje bolezni. Za zdravljenje ankilozirajočega spondilitisa se uporabljata sulfasalazin ali metotreksat. Sulfasalazin ublaži vnetje perifernih sklepov, na bolečine v hrbtenici in okorelost pa ne vpliva. Najpogostejši neželeni učinki sulfasalazina so slabost, vrtoglavica, glavobol in izpuščaj. Zaradi možnega vpliva na kostni mozeg je potreben tudi redni laboratorijski nadzor. Kadar tudi zdravljenje s sulfasalazinom stanja ne izboljša, lahko poskusimo z metotreksatom. Zaradi možnega neželenega vpliva na kostni mozeg in jetra je prav tako nujen reden laboratorijski nadzor.

Zdravljenje z glukokortikoidi
Glukokortikoidi, ki so močna protivnetna zdravila, se za zdravljenje ankilozirajočega spondilitisa uporabljajo v posebnih primerih. Injekcije glukokortikoidov v sklep so upravičene, če se vneti sklep ne odziva na drugo zdravljenje. Kadar je bolezen zelo aktivna in je z nesteroidnimi antirevmatiki in temeljnimi zdravili ni mogoče obvladati, pride v poštev tridnevno zdravljenje z infuzijami metilprednizolona. Redno dolgotrajno zdravljenje ankilozirajočega spondilitisa z glukokortikoidi ni upravičeno.

Zdravljenje z biološkimi zdravili
V zadnjih letih je tudi v Sloveniji omejenemu številu bolnikov z najhujšim potekom bolezni, ki se ne odziva na ostala uveljavljena zdravila, dostopno zdravljenje z biološkimi zdravili (infliksimab, etanercept, adalimumab). Slabosti teh zdravil so zelo visoka cena in nepopolno poznavanje neželenih učinkov pri dolgotrajni uporabi. Ocenjujejo, da je zdravljenje z njimi smiselno za največ 30 % bolnikov z ankilozirajočim spondilitisom. Kratkoročne raziskave so pokazale, da se pri najmanj 80 % bolnikov, zdravljenih s temi zdravili, bolezen izboljša. Približno polovica navaja več kot 50-odstotno izboljšanje. Če pri posameznem bolniku zdravljenje z enim biološkim zdravilom ne privede do izboljšanja, je smiselno preizkusiti učinkovitost drugih bioloških zdravil.


Vstavitev popolne proteze za kolčni sklep je najpogostejša kirurška oblika zdravljenja ankilozirajočega spondilitisa. Operacije hrbtenice so potrebne tedaj, ko premiki vretenc ali odlomkov utesnjujejo hrbtenjačo ali hrbtenične živce. Kadar hrbtenica zakosteni v neugodnem položaju, lahko to delno popravijo s kirurškim posegom. Pri operativnih posegih je nujno potrebno, da je anesteziolog (specialist, ki skrbi za anestezijo in postopke pred operacijo ter po njej) seznanjen z boleznijo hrbtenice, saj spremembe predvsem na vratnem delu lahko ovirajo uvedbo cevke za dihanje (tubus) ali ti postopki celo poškodujejo hrbtenico.

Kako poteka ankilozirajoči spondilitis?
Ankilozirajoči spondilitis večine bolnikov v vsakdanjem življenju ne ovira pomembno. Bolj neugoden potek bolezni pričakujemo pri tistih bolnikih, ki izpolnjujejo dva do tri od naštetih dejavnikov:

•bolečine v kolkih,
•močno pospešena sedimentacija eritrocitov,
•nesteroidni antirevmatiki ne zmanjšajo bolečin,
•zmanjšana gibljivost ledvene in vratne hrbtenice,
•oteklina celotnega prsta na roki ali nogi,
•bolečina in oteklina velikega perifernega sklepa (npr. kolena),
•začetek bolezni pred 16. letom starosti.
_________________
Lep pozdrav
Marjan

[marjan]

Psoriatični artritis


Kaj je in kako pogost je psoriatični artritis?

Kaj povzroča psoriatični artritis?

Katere simptome in znake ima psoriatični artritis?

Kako ugotavljamo psoriatični artritis?

Kako zdravimo psoriatični artritis?

Kako poteka psoriatični artritis?

Kaj je in kako pogost je psoriatični artritis?

Psoriatični artritis je s kožno luskavico povezana kronična, serološko negativna (kar pomeni, da v krvi bolnikov ni revmatoidnih faktorjev) vnetna sklepna bolezen, z značilnimi vnetji kitnih narastišč in kitnih ovojnic. Vnetji hrbtenice (spondilitis) in križno-medeničnih ali sakroiliakalnih sklepov (sakroiliitis) redko potekata samostojno. Največkrat sta spondilitis in sakroiliitis pridružena eni izmed drugih oblik.

Psoriatični artritis lahko poteka kot:

•nesimetrično vnetje posameznih večjih sklepov, kar je najpogostejša oblika
•simetrično vnetje malih sklepov rok in stopal, ki je podobno revmatoidnemu artritisu
•izolirano vnetje končnih sklepov prstov rok
•vnetje hrbtenice (spondilitis) in križno-medeničnih ali sakroiliakalnih sklepov (sakroiliitis)
Kožno luskavico ima 2 % ljudi. Približno 5 % teh ljudi zboli za psoriatičnim artritisom. Med njimi je kar 85 % takih, ki imajo bodisi samostojno bodisi v kombinaciji s kožo prizadete tudi nohte (pikčaste vdolbinice na nohtih, kar imenujemo oniholiza). Nekako 15 % bolnikov zboli za psoriatičnim artritisom pred pojavom luskavičnih kožnih sprememb.

Kaj povzroča psoriatični artritis?
Vzroki za nastanek bolezni niso znani. Dedna nagnjenost in dejavniki okolja, najpogosteje se omenjajo okužbe, imajo pomembno vlogo. Okrog 50 % bolnikov z vnetjem hrbtenice (spondilitisom) in križno-medeničnih sklepov (sakroiliitisom) je nosilcev posebnega genskega označevalca, ki ga imenujemo antigen HLA-B27.


Katere simptome in znake ima psoriatični artritis?
Psoriatični artritis se lahko pojavi kadarkoli v poteku kožne luskavice. Če se pojavi pred luskavičnimi kožnimi spremembami, je diagnoza težka in včasih tudi nemogoča.

Pojav artritisa ni odvisen od obsežnosti in aktivnosti luskavičnih kožnih sprememb. Pri posameznikih s prizadetostjo nohtov je verjetnost nastanka artritisa večja.

Znaki psoriatičnega artritisa so:

•boleči, otečeni, topli sklepi, dostikrat tudi pordeli
•zaradi spremljajočega vnetja kitnih ovojnic so lahko posamezni prsti rok ali stopal otečeni v celoti in imajo videz klobasastih prstov
•zaradi vnetja kitnih narastišč ali entezitisa so lahko boleče določene obsklepne točke (peta, predeli pod pogačico, okoli kolkov)
•prizadetost hrbtenice in križno-medeničnih sklepov se kaže z bolečino in omejeno gibljivostjo hrbtenice
Ker je vnetje križno-medeničnih sklepov pri psoriatičnem vnetju hrbtenice običajno asimetrično, so tudi težave navadno enostranske.

Bolniki imajo ponoči in zjutraj več težav kot podnevi, ko se razgibajo. Jutranja okorelost traja običajno več kot eno uro. To velja še zlasti za obliko, ki je podobna revmatoidnemu artritisu, pri kateri so simetrično prizadeti mali sklepi rok in stopal, in za obliko, pri kateri so spremenjeni hrbtenica in križno-medenični sklepi.


Kako ugotavljamo psoriatični artritis?
Diagnozo psoriatičnega artritisa postavimo na osnovi dokazane kožne luskavice in kroničnega vnetja sklepov, lahko tudi s prizadetostjo hrbtenice in križno-medeničnih sklepov (sakroiliakalnih sklepov) ali brez nje. Pri postavitvi diagnoze nam nekoliko pomagajo laboratorijski testi, saj so lahko prisotni kazalci vnetja in značilne rentgenološke spremembe. Posebnost te bolezni je tudi, da v krvi ne ugotavljamo pozitivnih testov na revmatoidne faktorje, gre torej za serološko negativno vnetno revmatično bolezen.

POMNITE!
Rentgenološke spremembe so odločilne pri postavitvi diagnoze psoriatičnega artritisa, zlasti pri posameznikih brez prepričljivih luskavičnih sprememb na koži ali nohtih.Ker je dokaz luskavičnih kožnih sprememb pri postavitvi diagnoze psoriatičnega artritisa pomemben in ker so le-te dostikrat skrite, jih moramo skrbno iskati. Natančno moramo pregledati nekatera področja, kot so lasišče, zunanji sluhovod, koža zadnjice, popek in dimlje.


Kako zdravimo psoriatični artritis?
Psoriatični artritis ni ozdravljiva bolezen, lahko pa jo z zdravili, ki jih danes uporabljamo, zadovoljivo umirimo in zavremo njeno napredovanje.

POMNITE!
Zdravila prve izbire pri zdravljenju psoriatičnega artritisa so nesteroidni antirevmatiki. Če je vnet en sam sklep, se dostikrat odločimo za vbrizganje protivnetnega zdravila (glukokortikoida) v sklep ter za izotopsko ali kirurško sinovektomijo, kar pomeni umiritev ali odstranitev vnete notranje sklepne ovojnice.Če se sklepno vnetje ob nesteroidnih antirevmatikih in z vbrizganjem zdravila v posamezen vnet sklep ne pomiri, predpišemo eno izmed temeljnih zdravil, med katera sodijo:

sulfasalazin, metotreksat, leflunomid in zaviralci posebne beljakovine, ki jo imenujemo TNF-alfa.

Pri obliki bolezni, ki je podobna revmatoidnemu artritisu, s simetrično prizadetostjo malih sklepov rok in stopal ter pri obliki, pri kateri so prizadeti končni sklepi prstov rok, se za temeljno zdravljenje v kombinaciji z nesteroidnimi antirevmatiki navadno odločimo že takoj na začetku, ob postavitvi diagnoze. Pri hudem sklepnem vnetju lahko bolniku poleg nesteroidnega antirevmatika in temeljnega zdravila prehodno predpišemo tudi glukokortikoid. Vsi bolniki, zdravljeni s temeljnimi zdravili, potrebujejo poleg rednih kontrol pri revmatologu in izbranem zdravniku tudi reden nadzor določenih laboratorijskih testov.

Kako poteka psoriatični artritis?
Z zgodnjim odkrivanjem in zdravljenjem bolezni lahko uspešno zavremo njeno napredovanje. Praviloma psoriatični artritis ne povzroča hujših sklepnih sprememb in invalidnosti.

POMNITE!
Psoriatični artritis na srečo le pri 5 % bolnikov poteka zelo napredujoče in zaradi obsežnih kostnih razjed na malih sklepih rok in stopal povzroča hude nepravilnosti, zaradi česar ga imenujemo pohabljajoči artritis ali artritis mutilans.
_________________
Lep pozdrav
Marjan

[marjan]

Protin


Kaj je in kako pogost je protin?

Kaj povzroča protin?

Katere simptome in znake ima protin?

Kaj lahko sproži akutni napad protina?

Kako ugotavljamo protin?

Kako zdravimo protin?

Katera zdravila uporabljamo za zdravljenje protina?

Kdaj je potrebno jemanje alopurinola?

Kdaj so potrebni kirurški posegi?

Kakšen je potek protina?

Kje lahko dobimo dodatne informacije o protinu?

Kaj je in kako pogost je protin?

Protin ali putika ali urični artritis je presnovna bolezen, ki so jo poznali že pred tisočletji. Prištevamo jo v skupino revmatičnih bolezni, ki jih danes imenujemo s kristali povzročena sklepna vnetja. Vnetje sklepa se pojavi pri nekaterih ljudeh s stalno visoko ravnijo sečne kisline v krvi. Ni povsem jasno, zakaj se protin pojavi le pri nekaterih osebah.

Protin se v Evropi pojavlja najmanj pri dveh od tisoč odraslih moških. Polovica zbolelih redno uživa alkoholne pijače. Bolezen je pogostejša pri moških in se običajno začenja v srednji življenjski dobi, to je med 30. in 50. letom. Ženske praviloma zbolijo šele po menopavzi. Ni nujno, da vsi, ki imajo zvišano raven sečne kisline v krvi, dobijo protin. Zvišana raven sečne kisline v krvi je približno 10-krat pogostejša od pojavnosti protina.


Kaj povzroča protin?
Raven sečne kisline v krvi uravnavajo številni geni. Znanih je več encimskih okvar, ki povzročijo zvišanje ravni sečne kisline v krvi zaradi pospešene razgradnje organskih baz ali purinov. Teh snovi je veliko tudi v določenih vrstah hrane, zato izogibanje takim živilom uspešno pripomore k boljšemu obvladovanju bolezni.

Akutni napad protina se lahko pojavi tudi pri boleznih krvotvornih organov in luskavici; v teh primerih govorimo o sekundarnem protinu. Podobno je tudi pri ledvičnih boleznih, pri katerih zmanjšano izločanje sečne kisline s sečem sproži napad protina.

Pri protinskem napadu se kristali sečne kisline odlagajo v sklep in njegovo okolico. Bele krvne celice ali levkociti skušajo odstraniti kristale tako, da jih pogoltnejo. To je za celice usodno, saj razpadejo in sprostijo različne kemične snovi, ki nato sprožijo sklepno vnetje ali artritis. Vnet sklep si približno v enem do dveh tednih opomore spontano, tj. brez zdravil. Z nesteroidnimi antirevmatiki pa se artritis praviloma umiri že v nekaj dneh. Napadi protina se lahko ponavljajo. Tveganje za razvoj kronične oblike bolezni je zvečano pri ljudeh, ki jemljejo odvajala za vodo ali druga zdravila (npr. ciklosporin, acetilsalicilna kislina), ki zmanjšujejo izločanje urata s sečem, pri tistih, ki uživajo pretirane količine alkoholnih pijač, in pri onih, ki zdravil za zniževanje sečne kisline v krvi ne jemljejo ali jih ne prenašajo.


Katere simptome in znake ima protin?
Protin poteka v štirih zaporednih razvojnih obdobjih. V prvem obdobju ugotovimo zvišano raven sečne kisline v krvi, kar lahko traja tudi 20 let – to imenujemo asimptomatska hiperurikemija. To obdobje se konča s prvim napadom protina ali z akutnim uričnim artritisom, ki se najpogosteje pojavi kot vnetje enega samega sklepa. Največkrat je prizadet osnovni sklep palca na nogi. Pri akutnem napadu protina se pojavita sklepna oteklina in bolečina dokaj hitro, npr. čez noč. Posameznik se zbudi zgodaj zjutraj z oteklim, pordelim in toplim sklepom, ki močno boli, tako da ne prenese niti dotika rjuhe. Sklepna bolečina je najhujša nekaj ur po nastanku sklepnega vnetja.


Kaj lahko sproži akutni napad protina?
Sprožijo ga lahko okoliščine, ki vplivajo na raven sečne kisline v krvi. Najpogostejši vzrok napada so blagi ali hudi prekrški v prehrani, kot so uživanje alkoholnih pijač, mastnega mesa, drobovine, stročnic, kože rib, perjadi, nadalje poškodbe, okužbe, hujši stresi, operativni poseg, stradanje, jemanje nekaterih zdravil.

Pri 70 % bolnikov se pojavi drugi napad že v prvem letu. Postopno so napadi putike pogostejši in težji, zajetih je vedno več sklepov. To imenujemo intervalni protin. Z leti se razvije kronični protin s pojavom tofov, ki tvorijo večje skupke uratnih kristalov v sklepih, kosteh, hrustancu, npr. na robu uhlja. Na kosteh ob sklepih se pojavljajo razjede, ki jih vidimo na rentgenski sliki. Vzplamtenja bolezni postajajo v tem obdobju bolezni vse redkejša. Tofi ne bolijo, občasno pa se lahko vnamejo, tako da spominjajo na akutni napad protina. Kronični protin s tofi je bil pogostejši v preteklosti, ko ni bilo zdravil za zniževanje ravni sečne kisline v krvi.

Kot zaplet v sečilih nastanejo kamni iz kristalov sečne kisline, ki se tvorijo v ledvicah. Če so kamni veliki, lahko zaprejo iztok seča iz ledvic. Redkeje se kristali sečne kisline odlagajo v ledvičnem tkivu, kar povzroči vnetje in posledično brazgotinjenje. To lahko postopno vodi v slabšanje ledvičnega delovanja.

Odlaganje uratnih kristalov
Poleg sklepov, ki so pri protinu najpogosteje prizadeti, se kristali sečne kisline lahko odlagajo tudi v drugih tkivih. V ušesnem hrustancu in mehkih tkivih se pojavljajo skupki kristalov, ki jih imenujemo tofi. V kitnih ovojnicah povzročajo kristali vnetje oz. tenosinovitis, prav tako tudi v sluznih vrečkah (burzitis). Z odlaganjem kristalov v ledvično tkivo se postopno slabša delovanje ledvic, v sečnih poteh se lahko tvorijo uratni kamni.

Kako ugotavljamo protin?
Če se pri mlajšem moškem pojavi vnetje enega sklepa, najpogosteje na palcu noge ali v kolenu, čemur sledi »prosto« obdobje, je zelo verjetno, da gre za protin. Diagnozo bolezni potrdimo s polarizacijskim mikroskopom, če v sklepni tekočini najdemo igličaste dvolomne kristale. Med akutnim napadom protina je kristalov veliko, večina jih je v belih krvnih celicah. Kristale lahko najdemo v sklepni tekočini tudi, ko sklep ni akutno vnet. Za dokaz kristalov sečne kisline lahko izpraskamo tudi tof in vzorec prav tako pregledamo s polarizacijskim mikroskopom.

Kako zdravimo protin?
Če je raven sečne kisline v krvi zvišana, napadov protina pa ni, zdravljenje ni potrebno. Takoj ko se pojavijo protinski napadi, predpišemo ustrezno dieto. Dieta danes, ko imamo na voljo zdravila za zniževanje ravni sečne kisline v krvi, ni več tako pomembna, kot je bila, ko teh zdravil še ni bilo. Vseeno pa mora posameznik, podobno kot pri sladkorni bolezni in zvišanih maščobah (holesterolu) v krvi, upoštevati dieto celo življenje. To je najmanj, kar lahko stori sam zase. Izbrani zdravnik mora opozarjati na dieto, saj premnogi radi nanjo pozabijo, če ne doživijo ponovnega akutnega napada protina. Vedeti je treba, da dietna prehrana z omejitvijo živil z visoko vsebnostjo purinov ravni sečne kisline v krvi ne zniža dovolj, vendar nekate¬rim zmanjša pogostost napadov protina.

Med ukrepe, ki zmanjšujejo pogostost napadov protina, prištevamo tudi izogibanje odvajalom za vodo, zmanjševanje telesne teže in popolno opustitev uživanja alkoholnih pijač, ki zvečajo tvorbo sečne kisline in motijo njeno izločanje s sečem.

POMNITE!
Pri protinu je prepovedano pitje alkoholnih pijač, zlasti piva!

Katera zdravila uporabljamo za zdravljenje protina?
Za napad protina uporabljamo več vrst zdravil: zdravila, ki skrajšajo in ublažijo sklepno vnetje, tista, ki znižujejo zvišano raven sečne kisline v krvi, in ona, ki preprečujejo ponovne napade.

Za zmanjšanje bolečin in sklepnega vnetja pri akutnem napadu protina uporabljamo nesteroidne antirevmatike. Načelno je vseeno, katero od številnih zdravil iz te skupine uporabimo. Pomembno je, da ga bolnik vzame takoj, ko se pojavijo prvi znaki sklepnega vnetja. Največkrat predpišemo indometacin, vendar so tudi druga zdravila v dovolj velikem odmerku podobno učinkovita (diklofenak, naproksen, ibuprofen, ketoprofen, etodolak, meloksikam). Ta zdravila predpiše bolniku že izbrani zdravnik.

Kolhicin lahko predpišemo starejšim bolnikom z akutnim napadom protina namesto nesteroidnih antirevmatikov, ki imajo več neželenih učinkov. V majhnem odmerku se lahko kolhicin dolgotrajno uporablja tudi za preprečevanje ponovnih napadov protina. Zdravilo v Sloveniji ni registrirano, kupiti pa ga je mogoče v sosednjih državah. Povzroča lahko drisko, občasno tudi krče v trebuhu in bruhanje. Te težave minejo, ko bolnik preneha jemati zdravilo. Predpiše ga lahko tudi izbrani zdravnik na predlog revmatologa.

Glukokortikoidi so učinkovita protivnetna zdravila, vendar se pri protinu uporabljajo le izjemoma. V poštev pridejo pri osebah, ki so prizadete zaradi akutnega vnetja več sklepov, ob tem imajo tudi visoke vnetne kazalce in ne morejo prejemati nesteroidnih antirevmatikov ali kolhicina. Ker jih dajemo le kratek čas (nekaj dni), je njihova uporaba varna. Kljub temu je pri zdravljenju z glukokortikoidi potrebna previdnost, zato je smiselno, da jih predpisuje le revmatolog. Pri akutnem vnetju enega velikega sklepa lahko glukokortikoid vbrizgamo v sklep.

Zdravljenje zvišane ravni sečne kisline
Zaviralec encima ksantinoksidaze, ki se imenuje alopurinol, je edino zdravilo pri nas, ki zmanjšuje oziroma preprečuje tvorbo sečne kisline, to je končno stopnjo razgradnje purinskih baz. Ksantinoksidaza je namreč encim, ki sodeluje pri tvorbi purinov.

Kdaj je potrebno jemanje alopurinola?
Pomembno je, da jemljete alopurinol redno vsak dan, brez prekinitve, sicer se lahko pojavi napad protina kmalu po opustitvi zdravila. Napad se lahko pojavi tudi pri premajhnem odmerku alopurinola. Zato je treba odmerek prilagoditi pogostosti napadov protina oziroma ravni sečne kisline v krvi. Odmerek alopurinola spreminjamo le v umirjenem obdobju protina. Med akutnim napadom protina nikoli ne predpišemo alopurinola na novo, ker v tem primeru traja napad dlje časa in poteka težje. Med napadom protina alopurinola tudi ne ukinjamo, če ga posameznik jemlje že od prej.

Poleg tega, da alopurinol znižuje raven sečne kisline v krvi, lahko celo zmanjša večje oziroma odpravi majhne tofe v mehkih tkivih ali hrustancu sklepnih površin. Zato je edino zdravilo, ki dolgoročno ugodno vpliva na razvoj (prognozo) bolezni.

Kdaj so potrebni kirurški posegi?
Pri dolgoletnem, nezdravljenem protinu zrastejo na okončinah, običajno nad sklepi veliki tofi, ki se lahko predrejo, pri čemer se izceja gosta sirasta snov. V takih primerih je potreben majhen kirurški poseg, s katerim tof odstranijo, rana pa se nato postopno zaceli. Včasih se tofi tudi zagnojijo, tedaj je prav tako potreben kirurški poseg, da se gnoj odstrani.

Kakšen je potek protina?Če bolezen pravilno zdravimo, se napadi ne ponavljajo ali so bistveno redkejši, s čimer se okvaram sklepov in drugih tkiv lahko izognemo. Nezdravljena bolezen pa se po dolgih letih razvije v okvare sklepov, ki se lahko tudi trajno spremenijo in povzročijo invalidnost.

Kje lahko dobimo dodatne informacije o protinu?
Bolnik s protinom mora podatke o bolezni dobiti pri izbranem zdravniku ali revmatologu. Podrobnejše informacije so na voljo na svetovnem spletu, npr. na spletni strani Ameriškega združenja za revmatologijo; pri iskanju informacij na spletu si lahko pomagamo z velikimi brskalniki, kot so Google, Yahoo in drugi (angleški izraz za protin je gout).
_________________
Lep pozdrav
Marjan

[marjan]

Sistemski lupus eritematozus

Kaj je in kako pogost je sistemski eritematozni lupus?

Kaj povzroča sistemski eritematozni lupus?

Katere simptome in znake ima sistemski eritematozni lupus?

Kako ugotavljamo sistemski eritematozni lupus?

Kako zdravimo sistemski eritematozni lupus?

Kakšen je potek sistemskega eritematoznega lupusa?

Kaj je in kako pogost je sistemski eritematozni lupus?

Sistemski eritematozni lupus je kronična avtoimunska bolezen vezivnega tkiva, ki lahko prizadene različne celice, tkiva in organe, najpogosteje pa: krvne celice, kožo, sklepe, ledvice in pljuča.

Oznaka sistemski pomeni, da bolezen lahko prizadene celo telo. Beseda lupus je iz latinščine in pomeni »volk«. Nanaša se na značilen metuljast spuščaj po koži obraza, ki spominja na bele lise na obrazu volka. Izraz eritematozus pa pomeni v grščini »rdeč« in označuje rdečo barvo kožnega izpuščaja.

Čeprav je sistemski eritematozni lupus razmeroma redka bolezen, je med avtoimunskimi boleznimi vezivnega tkiva najpogostejša. Pojavnost bolezni med prebivalstvom je približno 0,1-odstotna. Bolezen je do desetkrat pogostejša pri ženskah, zlasti v rodnem obdobju (med 15. in 49. letom starosti).


Kaj povzroča sistemski eritematozni lupus?
Natančnih vzrokov za njegov nastanek ne poznamo. Domnevajo, da so za to bolezen odgovorni različni dejavniki, kot so genetska dovzetnost, spolni hormoni in zunanji vplivi. Dokazov za genetsko dovzetnost je veliko. Otroci zbolelih imajo 5-odstotno verjetnost, da bodo zboleli tudi sami. Večja zbolevnost žensk in spremenjena presnova določenih spolnih hormonov (estrogenov) kažeta na njihovo vlogo pri tej bolezni. Med zunanjimi dejavniki sta najpomembnejša ultravijolična svetloba in vnos nekaterih zdravil, domnevni vzroki za sprožitev bolezni pa so tudi virusne in bakterijske okužbe.

POMNITE!
Sistemski eritematozni lupus je kronična avtoimunska bolezen, kar pomeni, da z občasnimi zagoni in umiritvami traja vse življenje. Beseda avtoimunska pomeni, da imunski sistem, ki nas varuje pred različnimi okužbami, napade telesu lastna tkiva.

Katere simptome in znake ima sistemski eritematozni lupus?
Skoraj vedno so na začetku bolezni prisotni splošni znaki, kot so: vročina, potenje, hujšanje, izguba apetita, splošna oslabelost in utrujenost.

POMNITE!
Če poteka sistemski eritematozni lupus v blagi obliki, nastanejo spremembe le na koži, prehodno sklepno vnetje pa ne pušča posledic. Pri hujši obliki bolezni so lahko prizadeti številni organi in tkiva.Prizadetost kože in sluznic se kaže z različnimi izpuščaji. Njihov nastanek lahko sproži izpostavljanje sončnim žarkom, kar imenujemo fotosenzitivnost. Najbolj značilna kožna sprememba je rdeč metuljast izpuščaj (metuljast eritem), ki se pojavi na licih, poteka preko korena nosu in ne prizadene gub med nosom in ustnicami. Pogost je tudi izpuščaj na vratnem izrezu in zgornjih okončinah. Včasih se pojavi hujše izpadanje las. Možne so še razjede v nosu in na ustni sluznici, vendar so običajno neboleče.

Pri sklepni prizadetosti so pogostejše bolečine v sklepih, kot pa sklepno vnetje. Največkrat so simetrično boleči in/ali otekli mali sklepi rok, zapestja in kolena. Vnetje sklepov je ponavadi prehodno in ne povzroča kostnih razjed ter nepravilnosti, torej ne pušča posledic.

Na tkivih in organih se med prvimi znaki bolezni lahko pojavi vnetje pljučne ovojnice (plevritis), ovojnice, ki obdaja srce (perikarditis), ali ovojnice, ki obdaja trebušne organe (peritonitis). Spremembe na pljučih se lahko pojavijo tudi v obliki posebnega vnetja pljučnega tkiva (pnevmonitisa), ki lahko sčasoma povzroča motnje dihanja.

Pri določenem številu bolnikov so različno hudo prizadete ledvice (glomerulonefritisa), kar lahko pomembno vpliva na izid bolezni. Bolniki s hujšo okvaro ledvic odvajajo krvav seč, otečejo v noge in očesne veke. Zelo neugodno za razplet bolezni je, če se zaradi tega pojavi zvišan krvni tlak, ki ga moramo prizadevno zdraviti. Redko ugotovimo zvečana jetra, vranico in vnetje trebušne slinavke.

Bolezen lahko prizadene tudi možgane in živce. V možganih se kaže kot: glavobol, epilepsija (padavica), težave s koncentracijo in pomnjenjem, motnje čustvovanja, depresija in psihoza (resna duševna motnja, pri kateri sta spremenjena mišljenje in vedenje). Možno je tudi vnetje različnih živcev. Vnetje vidnega živca je lahko prvi znak bolezni.

Znižanje števila krvnih celic povzročijo protitelesa, ki so usmerjena proti različnim krvnim celicam. Propad rdečih krvnih celic (ki prenašajo kisik od pljuč do ostalih delov telesa) imenujemo hemoliza in lahko povzroči hemolitično anemijo (posebno obliko slabokrvnosti). Propad rdečih krvnih celic je lahko blag in postopen ali pa zelo hiter in predstavlja nujno stanje. Znižano število belih krvnih celic imenujemo levkopenija in pri sistemskem eritematoznem lupusu običajno ni nevarno. Znižano število krvnih ploščic imenujemo trombocitopenija. Bolniki z nizkim številom krvnih ploščic so bolj nagnjeni h krvavitvam iz različnih delov telesa, lahko se pojavi tudi krvavitev v možgane. Podplutbe po koži dobijo že ob manjših udarcih.

Kako ugotavljamo sistemski eritematozni lupus?
Potrebna sta skrben pogovor in natančen pregled osebe, pri kateri sumimo, da bi lahko imela sistemski eritematozni lupus.

Laboratorijske preiskave nam pomagajo pri postavitvi diagnoze in ugotavljanju prizadetosti posameznih organov. Redni kontrolni pregledi krvi in seča so pomembni za spremljanje aktivnosti bolezni, uspešnosti zdravljenja in odkrivanje morebitnih neželenih učinkov zdravil.

Običajne laboratorijske preiskave nam kažejo stopnjo vnetja in prizadetost posameznih organov: hitrost sedimentacije rdečih krvničk in C-reaktivni protein sta kazalca vnetja. Sedimentacija je pri sistemskem eritematoznem lupusu ponavadi pospešena, vrednost C-reaktivnega proteina pa je praviloma normalna, sicer lahko kaže na dodatno svežo okužbo. V krvni sliki določimo število krvnih celic. Na ta način ugotovimo morebitno slabokrvnost, zmanjšano število belih krvnih celic in krvnih ploščic. Določitev beljakovin v serumu nam lahko odkrije zvečane vrednosti posameznih vrst beljakovin (gama globulinov), kar kaže na prisotnost vnetja, zmanjšane vrednosti drugih vrst beljakovin (albuminov) pa na prizadetost ledvic. Z biokemičnimi laboratorijskimi preiskavami ocenimo delovanje ledvic, jeter in morebitno prizadetost mišic (če so zvečane vrednosti mišičnih encimov). Zelo pomembne so preiskave seča, tako za postavitev diagnoze kot za spremljanje poteka bolezni. Pri dokazani okvari ledvic zbirajo bolniki ves seč, ki ga izločijo v 24 urah. Na ta način natančno izmerimo količino izločenih beljakovin na dan, kar nam pomaga pri oceni stopnje ledvične prizadetosti.

Imunoserološke preiskave so nam v dodatno pomoč pri postavitvi diagnoze. Osnovni imunoserološki kazalci bolezni so pozitivna protitelesa proti jedrnim antigenom (angleško antinuclear antibodies, skrajšano ANA), ki so prisotna pri skoraj vseh bolnikih s sistemskim eritematoznim lupusom in protitelesa proti dvojnovijačni dezoksiribonukleinski kislini (s kratico DNK). Vrednost teh protiteles nam posredno kaže tudi aktivnost bolezni. V diagnostiki bolezni imajo pomen tudi druga avtoprotitelesa in razne druge beljakovine.

Če je potrebno, napravimo še preiskave, s katerimi ugotavljamo prizadetost posameznih organov, npr. elektrokardiogram, rentgensko slikanje pljuč in srca, ultrazvočno preiskavo srca, preiskavo pljučne funkcije, globinsko slikanje pljuč, slikanje glave z magnetno resonanco, biopsijo prizadetih organov in tkiv. Najpogosteje sta potrebni biopsiji ledvic in kože. Pri postavljanju diagnoze sistemskega eritematoznega lupusa uporabljamo mednarodno dogovorjena diagnostična merila, ki jih je skupaj 11 (za postavitev diagnoze morajo biti izpolnjena vsaj 4 merila od 11).

Kako zdravimo sistemski eritematozni lupus?
Seznanitev bolnika z boleznijo je nadvse pomembna, saj jo mora dobro poznati in se zavedati pomembnosti kontrolnih pregledov ter rednega jemanja zdravil. Posameznike s to boleznijo opozorimo na škodljivost izpostavljanja soncu, ženske pa še na nevarnost uživanja z estrogeni bogatih zdravil proti zanositvi. Ženske v rodnem obdobju se morajo o morebitni zanositvi posvetovati z revmatologom, pri hujši ledvični okvari pa nosečnost ni priporočljiva.

Zdravljenje z zdravili
Bolezni ne znamo ozdraviti, kljub temu pa lahko večino bolnikov uspešno zdravimo. Ob postavitvi diagnoze je bolezen običajno zelo izražena (aktivna), zato so v tem obdobju potrebni večji odmerki zdravil, da bolezen umirimo in preprečimo okvare notranjih organov. Pri večini z ustreznim zdravljenjem dosežemo umiritev bolezni (remisijo); tedaj lahko zelo zmanjšamo ali po določenem obdobju celo ukinemo zdravljenje.

Manjše kožne spremembe zdravimo z glukokortikoidnimi mazili. Splošne znake, sklepne težave in blaga vnetja pljučne, srčne in trebušne ovojnice zdravimo z nesteroidnimi antirevmatiki. Zdravila, ki jih sicer predpisujejo pri malariji (antimalarike), uporabljamo predvsem pri različnih oblikah kožne prizadetosti, pa tudi kadar je kožnim spremembam pridruženo sklepno vnetje. Sicer pa med malarijo in sistemskim eritematoznim lupusom ni nobene povezave.

Glukokortikoidi delujejo protivnetno in zavirajo aktivnost imunskega sistema. To so osnovna zdravila pri zdravljenju sistemskega eritematoznega lupusa. Praviloma jih dajemo pri vnetju ovojnic in spremembah na notranjih organih. Pri blagi obliki bolezni začnemo zdravljenje z manjšimi odmerki, pri večjih okvarah notranjih organov pa z večjimi, lahko tudi v tridnevni infuziji (kar imenujemo pulzno zdravljenje). Po začetni umiritvi bolezenskih znakov odmerek glukokortikoidov zmanjšujemo do najmanjšega odmerka, ob katerem je bolezen še umirjena. Zmanjševanje odmerka glukokortikoidov mora biti postopno, potekati mora po zdravnikovih navodilih.

Imunosupresivna zdravila dodamo glukokortikoidom pri hujši obliki, zlasti če so okvarjene ledvice in osrednje živčevje. Delujejo drugače kot glukokortikoidi. Imunosupresivna zdravila zmanjšujejo vnetje in zavirajo preveč aktiven imunski sistem. Največkrat jih dajemo v infuzijah in s presledki, dolgimi od 14 dni do 3 mesece.


Kakšen je potek sistemskega eritematoznega lupusa?
Potek in izid (prognoza) sistemskega eritematoznega lupusa sta odvisna od prizadetosti posameznih organov in tkiv. Za bolezen so sicer značilna obdobja poslabšanja in obdobja, ko se bolezen za krajši ali daljši čas umiri.

Če je bolezen blago izražena, tako da so prizadeti le sklepi in koža, sta njen potek in izid zelo ugodna. Kadar pa so prizadeti življenjsko pomembni notranji organi, kot so ledvice, srce in pljuča, pa sta seveda napoved in izid bolezni slabša. Še slabša sta pri prizadetosti osrednjega živčevja. Pa tudi pri tem je pomembno, kakšne so spremembe, kako razširjene so in kako hude. Na ledvicah lahko najdemo zelo blage spremembe, ki ne napredujejo in ne ogrožajo delovanja ledvic, lahko pa tudi hujše okvare, ki hitro napredujejo in oslabijo ledvično delovanje ter privedejo do končne odpovedi ledvic. V tem primeru je potrebna ledvična dializa, pri kateri s posebnim aparatom izplavljajo iz telesa škodljive snovi, ki bi jih normalno morale izločati ledvice. Poslabšanje bolezni lahko izzovejo različne okužbe, stresi, npr. operativni posegi, porod, in drugo. Dostikrat žal na potek in razplet bolezni vplivajo tudi zdravila, ki jih morajo dobivati posamezniki s sistemskim eritematoznim lupusom. Tako npr. dolgoletno zdravljenje z glukokortikoidi pospešuje aterosklerozo, posledica so pogostejše bolezni srca in ožilja in tedaj ni samo osnovna bolezen tista, ki ogroža življenje.

POMNITE!
V zadnjih desetletjih se je zaradi zgodnejšega odkrivanja in boljšega zdravljenja sistemskega eritematoznega lupusa preživetje pri tej bolezni zelo podaljšalo, izboljšala se je tudi kakovost življenja teh bolnikov.
_________________
Lep pozdrav
Marjan

[marjan]

Sjögrenov sindrom


Kaj je in kako pogost je Sjögrenov sindrom?

Kaj povzroča Sjögrenov sindrom?

Katere simptome in znake ima Sjögrenov sindrom?

Kako ugotavljamo Sjögrenov sindrom?

Kako zdravimo Sjögrenov sindrom?

Kako poteka Sjögrenov sindrom?

Kaj je in kako pogost je Sjögrenov sindrom?
Sjögrenov sindrom je kronična bolezen, ki prizadene predvsem žleze z zunanjim izločanjem. To so solzne žleze, žleze slinavke, žleze v koži, sluznici dihal in prebavil. Zaradi motenega delovanja teh žlez se pojavlja suhost sluznic, še posebej suhost ust in oči.

POMNITE!
Bolezen lahko poteka samostojno, tedaj gre za primarni Sjögrenov sindrom. Če je pridružena drugi vnetni revmatični bolezni, npr. revmatoidnemu artritisu, sistemskemu eritematoznemu lupusu in drugim, govorimo o sekundarnem Sjögrenovem sindromu.Sjögrenov sindrom je za revmatoidnim artritisom druga najpogostejša vnetna revmatična bolezen. V Sloveniji ima primarni Sjögrenov sindrom 0,6 % odraslega prebivalstva. V enem letu na novo zbolijo štiri osebe na 100.000 prebivalcev. Pojavlja se v vseh starostnih skupinah, najpogosteje pa v četrtem in petem desetletju življenja. Ženske v primerjavi z moškimi zbolevajo devetkrat pogosteje.

Kaj povzroča Sjögrenov sindrom?


Vzrok nastanka bolezni ni jasen. Verjetno je zanjo več vzrokov. Čeprav bolezen ni dedna, imajo pri nastanku bolezni verjetno določen vpliv geni, poleg tega pa še spolni hormoni in okužbe. Imunski sistem, ki nas sicer varuje predvsem pred okužbami, iztiri in poškoduje telesu lastne, zdrave celice.

Katere simptome in znake ima Sjögrenov sindrom?
Najznačilnejše so težave zaradi suhosti ust in oči.

Okvarjene solzne žleze izločajo manj solz, kar povzroči suhe, pekoče, pogosto vnete oči ter občutek tujka oziroma peska v njih.

Zaradi vnetja žlez slinavk je zmanjšano izločanje sline, kar povzroča stalen občutek suhih ust, težave pri požiranju suhe hrane, hitrejše napredovanje zobne gnilobe in oteži nošnjo zobne proteze.

Velike žleze slinavke pred ušesom in pod spodnjo čeljustjo lahko tudi vidno otečejo.

Zavedati se moramo, da se težave zaradi suhosti ust in oči lahko pojavljajo tudi pri zdravih, predvsem starejših ljudeh, in ob jemanju določenih zdravil, npr. zdravil za zdravljenje depresije.

Bolniki pogosto navajajo še občutek suhe kože, nosu in sluznice grla s suhim kašljem, hripavostjo. Ženske imajo suho nožnico.

Bolj ali manj so lahko izraženi splošni znaki, kot so utrujenost, sklepne in mišične bolečine, blago zvišana telesna temperatura.

Kako ugotavljamo Sjögrenov sindrom?
Na Sjögrenov sindrom pomislimo predvsem pri bolnikih, ki navajajo težave zaradi suhosti ust in oči. Na osnovi številnih raziskav so izdelali diagnostična merila za Sjögrenov sindrom.

Poleg opisa težav, ki jih ima posameznik, določajo diagnostična merila posebne krvne teste in preiskave, ki omogočajo oceno delovanja žlez slinavk in solznih žlez.

Med običajnimi krvnimi preiskavami imajo bolniki s Sjögrenovim sindromom pogosto pospešeno sedimentacijo eritrocitov. Za postavitev diagnoze so pomembna avtoprotitelesa, ki jih dokazujemo v specializiranih laboratorijih.

Količino in kakovost izločenih solz preverimo s tremi preprostimi preiskavami. Schirmerjev test izvedemo tako, da v očesne kote zataknemo sterilen papirnat pivnik, ki ga čez pet minut odstranimo in izmerimo dolžino omočenega dela lističa. Pri drugih dveh preiskavah oko pregledujemo s posebno napravo, ki jo imenujemo špranjska svetilka. Po vkapanju posebnega barvila izmerimo čas razpada solznega filma, po vkapanju drugega barvila pa ocenimo prisotnost drobnih poškodb očesne veznice.

Količino izločene sline prav tako izmerimo na preprost način. Bolnik, ki je vsaj 2 uri pred preiskavo tešč in se je vzdržal kajenja, v merilni valj zbira slino 15 minut. Funkcijo velikih žlez slinavk ugotavljamo tudi s scintigrafsko preiskavo teh žlez.

Kadar se zdi bolezen zelo verjetna, vendar z omenjenimi preiskavami diagnostičnim merilom ni zadoščeno, bolnika povabimo še na odvzem (biopsijo) male žleze slinavke. Poseg opravimo ambulantno, saj je praktično neboleč in traja približno 5 do 10 minut. Za proso veliko žlezo slinavko odvzamemo po lokalni omrtvitvi notranjega dela spodnje ustnice. Sledi pregled žleze pod mikroskopom. Diagnozo podpira značilno spremenjena mala žleza slinavka, prežeta s skupki vnetnic – limfocitov.

Z ultrazvočno preiskavo žlez slinavk dokazane značilne spremembe, ki zaenkrat še niso priznano diagnostično merilo, obetajo poceni, hitro, povsem neboleče in nenevarno orodje za dokazovanje Sjögrenovega sindroma.

Kako zdravimo Sjögrenov sindrom?
Čeprav zdravila, ki bi ozdravilo Sjögrenov sindrom, še nimamo na voljo, lahko bolnikom svetujemo številne učinkovite ukrepe, s katerimi omilimo težave in preprečimo nekatere zaplete bolezni.

Kako zmanjšati suhost ust?
Suhost ust lahko zmanjšamo tako, da spodbudimo izločanje sline ali pa z vlaženjem ustne sluznice. Izločanje sline se pri nekaterih bolnikih zveča z lizanjem bonbonov ali žvečenjem žvečilnih gumijev brez sladkorja. Pri številnih bolnikih je učinkovito vlaženje ustne sluznice z vodo z dodatkom limone brez sladkorja. Svetujemo jim, da usta pogosto spirajo s požirkom tako pripravljene tekočine, ki naj ga nato izpljunejo. Kadar to ne zadostuje, lahko poskusijo z nadomestki sline v obliki razpršil ali pastil. Z enakim namenom včasih predpišemo tudi zdravilo pilokarpin, ki vzpodbuja izločanje žlez.

Osebe s Sjögrenovim sindromom so nagnjene k razvoju zobne gnilobe. Zato je nujna skrbna ustna nega in vsaj dvakrat na leto pregled pri zobozdravniku. Zelo pomembno je, da si po vsaki hrani in/ali pijači, ki vsebuje sladkor bolnik skrbno umije zobe. Svetujemo uporabo fluorirane zobne kreme, kakovostne zobne ščetke in redno nitkanje. Na voljo so posebne zobne kreme, geli in ustne vode za bolnike s suhimi usti, ki ne vsebujejo čistilnih sredstev in zato ne dražijo ustne sluznice, nekateri izdelki pa vsebujejo dodatek encimov, ki so običajno prisotni v slini.

Zaradi pomanjkanja sline so pogostejše glivične okužbe ustne sluznice. Boleče ustne spremembe zdravimo z nanosom zdravil v obliki gelov, pastil ali tonikov. Tistim z glivično okužbo ustne sluznice, ki nosijo zobne proteze, svetujemo, da proteze čez noč razkužijo v 0,2-odstotni raztopini klorheksidina, da se tako izognejo ponavljanju okužb.

Ohranjanje vlažnosti in prehodnosti nosu je pomembno, ker posamezniki z neprehodnim nosom dihajo skozi usta, kar še dodatno suši ustno sluznico. Pri tem pomaga pogosta uporaba pršilnikov s fiziološko raztopino. Kadar je nos neprehoden npr. zaradi alergičnega vnetja ali okužbe obnosnih votlin, ne smemo odlašati z ustreznim zdravljenjem.

Kako zmanjšati suhost oči?
Suhost oči ter posledične poškodbe očesne veznice in roženice lahko zmanjšamo z uporabo umetnih solz in vlažilnih mazil ter ohranjanjem izločanja naravnih solz. Umetne solze si je treba vkapati v oči večkrat na dan. Če določene vrste umetnih solz dražijo oči in jih posameznik ne prenaša, jih lahko zamenja s takimi, ki vsebujejo drug konzervans ali so brez konzervansa. Čez noč je priporočljiva uporaba vlažilnega mazila za oči. Nošenje očal s stranskimi ščitniki ali takih, ki se tesno prilegajo očem, zmanjša izhlapevanje naravnih solz. V solzna izvodila lahko specialisti za očesne bolezni vstavijo silikonske čepke. Solze tako dlje časa ostanejo v očeh.

Kako premagati utrujenost?
Ljudje s Sjögrenovim sindromom so pogosto zelo utrujeni. Utrujenost je skoraj obvezen simptom bolezni, lahko pa nastane tudi zaradi motenega spanca pri tistih, ki zaradi suhih ust čez dan popijejo veliko vode in zaradi tega ponoči pogosto odvajajo vodo. Slednjim svetujejo splakovanje ust namesto pitja tekočin, namestitev vlažilnikov zraka v spalnici, čez dan naj ne spijo, zvečer pa naj se izogibajo pitju kave in pravega čaja.

Kako zdravimo druge znake in zaplete Sjögrenovega sindroma?
Suhost kože zmanjšajo vlažilne kreme in losjoni, suhost nožnice pa vlažilni želeji. Bolnikom s sklepnimi in mišičnimi bolečinami predpišemo zdravila proti bolečinam (npr. paracetamol) ali nesteroidne antirevmatike. Telesnih aktivnosti ni treba omejevati.

V redkih primerih, ko nastanejo resni zapleti Sjögrenovega sindroma, kot so prizadetost živčevja, ledvic ali vnetje žilne stene (vaskulitis), je potrebno zdravljenje z glukokortikoidi in drugimi zdravili, ki vplivajo na imunski sistem. Zaradi teh, sicer redkih zapletov, ki jih ima približno 15 % bolnikov s to boleznijo in zaradi možnosti, da bolezen preide v limfom, bolnike s Sjögrenovim sindromom redno spremlja tako družinski zdravnik kot tudi revmatolog, slednji 1- do 2-krat na leto.

OPOZORILO!
Pred morebitno operacijo v splošni anesteziji mora bolnik anesteziologu povedati, da ima Sjögrenov sindrom. Zaradi suhih dihalnih poti lahko npr. nastane sluznični čep, ki zamaši dihalno cevko. Opozorjeni anesteziolog bo tak zaplet brez težav preprečil.

Kako poteka Sjögrenov sindrom?
Bolezen je praviloma bolj neprijetna kot nevarna. Redko prizadene notranje organe, kot so pljuča, jetra, ledvice, živčevje, kostni mozeg, ožilje. Pri 4 % bolnikov s Sjögrenovim sindrom se razvije rak limfnih žlez (limfom).
_________________
Lep pozdrav
Marjan

[zdravje]

[jana12]

Krema ne zdravi, pač pa olajša bolečino in omogoča lažje gibanje. Zmanjša otekline, pomaga pri bolečinah zaradi artritisa, bolečinah v hrbtu, vratu, sklepih, po zlomih in zvinih, pa tudi pri pikih insektov. Lepo diši in za razliko od tablet ne uničuje notranjih organov. Preverjeno deluje. Če koga zanima kaj več mi lahko piše na ZS.
V evropi je zadeva popolnoma nova, v ZDA pa se uporablja že 13 let predvsem med homeopati in kiropraktiki. Cena ni visoka, če pa ob naročilu dodate še kodo 552, dobite še dodatno brezplačno darilo.
http://www.rtpr.com/site/a6b61ef8
_________________
ob naročilu vpiši kodo 5522 za dodatno darilo

[jana12]

koda je 5522
_________________
ob naročilu vpiši kodo 5522 za dodatno darilo