ZDRAVSTVENE TEŽAVE - pomagajmo si sami.

[marjan]

OSNOVE KLINIČNE ANATOMIJE

Avtor: As.dr. Srečko Kovačič,dr.med.

VSEBINA


Uvod v klinično anatomijo
Glava
Vrat
Prsni koš
Hrbet
Trebuh
Medenica
Zgornja okončina
Spodnja okončina


1. UVOD V KLINIČNO ANATOMIJO


Anatomija – študij zgradbe telesa je ena od najstarejših osnovnih medicinskih znanosti, ki jo poznamo iz starega Egipta 5000 let pred našim štetjem.

Prvi zapiski anatomije pa so bili zapisani na papirusih že med 3000 in 2500 leti pred našim štetjem.

Dosti kasneje je v stari Grčiji začetnik anatomske znanosti Hipokrat, ki je znan kot oče medicine. Napisal je številne anatomske knjige. Aristotel je prvič uporabil izraz anatomija.


Versalius je v srednjem veku leta 1543 začel novo dobo zgodovine medicine. Anatomijo je obravnaval kot osnovo medicine.

Po 17. stoletju je postala sekcija človeških trupel pomembna dejavnost pri študiju medicine, ob tem so nastajali tudi številni anatomski muzeji.

V 18. in 19. stoletju so anatomi objavili številna dela z čudovitimi ilustracijami reseciranega človeškega telesa.


Topografska anatomija predstavlja organizacijo človeškega telesa po delih:

celotno telo, ki se sestoji iz glave, vratu in telesa (razdeljenega v prsni koš trebuh, hrbet in medenico)
parnih zgornjih okončin in spodnjih okončin.
Vsi glavni deli se dalje delijo na regije in manjša področja.




Topografska anatomija je metoda, ki proučuje zgradbo telesa, usmerjeno na določen del (npr. glava), regijo (npr. nos), ali področje (npr. uhelj); proučuje sestavo in odnose med različnimi deli telesa (mišice, živci, žile...)


Sistematska anatomija prepoznava organizacijo telesa po nivojih: koža, podkožno tkivo, mišice, ovojnice, skelet, telesne votline.


Povrhnja anatomija je pomemben del študija topografske anatomije. Omogoča znanje o tem, kaj leži pod kože in katera tkiva je mogoče občutiti pri otipu živega telesa.


Fizikalni pregled je klinična aplikacija povrhnje anatomije.


Palpacija, je klinična tehnika za pregled anatomije živega človeka (npr. arterijski pulz). Druga metoda je osluškovanje (pljuča, srce, plod). Naslednja metoda je preizkus refleksov s kladivcem (živčne poti).


Radiološka anatomija omogoča pridobitev pomembnih informacij o normalni zgradbi živih oseb. Tridimenzionalne slike pa dobimo s serijskimi prerezi, ki jih v današnjem času omogoča računalniška tomografija (CT) in magnetna resonanca (MR).


Disekcija neposredno demonstrira anatomsko zgradbo človekovega telesa.


Sistemska anatomija prepoznava organizacijo telesnih organov in vključevanje v delovanje telesa z vsemi kompleksnimi funkcijami.

Deli se na:

kožo
skelet
sklepe
mišičje
živčevje
obtočila (kardiovaskularni in limfatični sistem)
prebavila
dihala
sečila
spolni organi
žleze z notranjim izločanjem.


Klinična anatomija omogoča povezavo med zgradbo in funkcijo, kar je pomembno v medicini.


Anatomski položaji


Mediana linija

Sagitalni položaj

Frontalni položaj (koronalni)

Transverzalni položaj

Longitudinalni položaj

Poševni položaj



Odnosi in primerjave med tkivi in organi


- Povrhnje, vmesno, globoko

- Medialno, lateralno, (notranje, zunanje)

- Zadaj, spredaj

- Spodnje, zgornje

- Kombinirane oblike – spodnje srednje, zgornje zunanje, ...

- Proksimalno, distalno (bližje, oddaljeno)



Lateralnost – parni deli telesa


Bilateralno (obojestransko)

Unilateralno (enostransko)

Ipsilateralno (na isti strani)

Kontralateralno (na nasprotni strani)


Izrazi gibanja


Fleksija (tudi dorzifleksija in plantarna fleksija)

Ekstenzija (tudi hiperekstenzija)

Abdukcija

Addukcija

Cirkumdukcija

Rotacija

Pronacija

Supinacija

Opozicija

Protruzija

Elevacija

Depresija

Everzija

Inverzija



Človekovo telo ni uniformirano zgrajeno in obstajajo številne manjše in večje variacije v zgradbi tkiv in organov, kar imenujemo pričakovane anatomske variacije.


KOŽA


Koža je največji organ človekovega telesa in predstavlja enega boljših pokazateljev človekovega zdravja.


Funkcije kože:

varuje telo pred škodljivostmi
je del imunskega sistema
sodeluje v termoregulaciji
sodeluje v prometu vode
sintetizira vitamin D
uravnava krvni pritisk
je največje čutilo
omogoča osebno prepoznavo
omogoča medosebno komunikacijo s produkcijo vonjev
sposobna je izdatne regeneracije


Sestavljajo jo: povrhnja plast – epidermis, dermis in globoko vezivno maščevno tkivo.


Epidermis sestavlja večskladen ploščat poroženevajoč epitelij, brez žil.

Dermis sestavlja vezivno tkivo s kolagenimi in elastičnimi vlakni, s številnimi žilami kožnimi žlezami in živčnimi končiči.

Podkožno tkivo sestavlja rahlo vezivo z maščevjem žilami in kožnimi živci.



Klinične aplikacije

strije
raztrganine
opekline
brazgotinjenje.

OPORNINE VEZIVO IN OVOJNICE, BURSE


Globoke fascije, med mišičnimi vezivni trakovi

Subserozne fascije

Serozne ovojnice

Burse (podkožne, podfascialne, podkitne, sinovijske)



SKELET


Aksialni skelet

Glava
Vrat
Hrbtenica
Rebra
Križnica


Okončine

Zgornji okončini z ramenskim obročem
Spodnji okončini s kolki




HRUSTANEC IN KOSTI


Hrustanec je poltrda oblika veziva, ki tvori del okostja, kjer je potrebna večja gibljivost (sklepi).


Kostnina je visoko specializirano čvrsto živo vezivno tkivo in prestavlja glavno oporo tkiv in organov telesa. Omogoča oporo telesu in telesnim votlinam in varuje življenjsko pomembna tkiva in organe. Omogoča tudi mehanično osnovo za gibanje. Služi za shranjevanje soli (npr. kalcija). Neprestano producira krvne celice (rdeči kostni mozeg).


Površino kosti predstavlja plast veziva - periost. Površino hrustanca pa perihondrij. Obstajata dve vrsti kostnine in sicer: kompaktna kost in gobasta kost.


V pokostnici (ovojnici, ki pokriva kost) je najti številne živce.


KLASIFIKACIJA KOSTI


Dolge kosti (stegnenica, nadlahtnica)

Kratke kosti (kosti zapestja in narta)

Ploščate kosti (kosti lobanjskega svoda)

Drugače oblikovane kosti (kosti obraza)


Pri človeku obstajajo tudi dodatne kosti, ki se razvijejo v času zakostenevanja in predstavljajo osebnostne posebnosti.


Obstajajo tudi oblike kosti, ki običajno niso prisotne in jim pravimo heterotopične kosti.


Večina kosti potrebuje za svoj razvoj več let, na primer nadlahtnica začenja zakostenevati pri 8. tednu embrionalnega razvoja, zakostenevanje se konča šele okrog 20. leta starosti.


Kosti so bogato oskrbljene s krvjo. Oskrbujejo jih nutritivne arterije, ki tečejo skozi nutritivne odprtine (foramne).


Osteociti so celice, ki tvorijo kosti, osteoklasti so celice, ki razgrajujejo kosti. Kosti se ves čas obnavljajo.


POŠKODBE KOSTI IN SPREMEMBE


Kost je živ organ in po poškodbi se ponovno preoblikuje in gradi. Če se kostnina absorbira pride do atrofije (zmanjšanja velikosti), pri obremenitvah pa pride do hipertrofije (povečanja kostne mase). V primeru poškodbe se v nekaj mesecih kost s pomočjo vezivnega kalusa ponovno dogradi.


V starosti pride do zmanjšanja količine kostne mase, kar predstavlja atrofijo skeleta, čemur pravimo osteoporoza.


Preiskave kostnega mozga nam omogočajo prepoznavanje delovanja sistema, ki producira krvne celice. Na podlagi rezultatov preiskave kostnega mozga kliniki pri boleznih rdečega kostnega mozga lahko predlagajo transplantacijo.


SKLEPI


Sklepi predstavljajo povezavo dveh ali več kosti oziroma čvrstih delov skeleta. Posamezni sklepi so močno gibljivi, drugi pa praktično negibljivi.



Klasifikacija sklepov


Sklepi obdani s sklepnimi ovojnicami in sklepno votlino
Vezivni sklepi (sindezmoze)
Hrustančni sklepi (simfiza , medvretenčne ploščice)



Klasifikacija hrustančnih sklepov po tipih sklepov.


Sklepi glavice novorojenčka - fontanele (mečave).



Degenerativne bolezni sklepov (npr. osteoartritis).


MIŠIČJE

Mišični sistem predstavlja vse mišice telesa, ne le mišice vezane na skelet. Mišično tkivo tvori pomemben del organov in sicer srčno mišično tkivo, žilje, prebavno cev, izločila in spolne organe in kožo.



TIPI MIŠIC


progasto skeletno mišičje
srčno progasto mišičje
gladko mišičje


SKELETNO MIŠIČJE


Mišice imajo specifične funkcije pri gibanju in položaju telesa.


Skeletne mišice imajo krčljive dele in so običajno vezane direktno na kosti, hrustanec, vezi in fascije. Omogočajo statiko telesa, dajejo obliko telesu in toploto.


Funkcija skeletnih mišic je krčenje (kontrakcija). Kontrakcija je pogojena s človeško voljo, vendar imajo mišice tudi sposobnost avtomatske funkcije – refleksni odgovor.


Tudi, ko izgledajo mišice relaksirane, obstaja določen miišični tonus (napetost), ki pa sam ne povzroča krčenja.


Mišice omogočajo dva tipa krčenja in sicer izotonično kontrakcijo in izometrično kontrakcijo.


SRČNO MIŠIČJE


Mišična stena srca – miokard.


Srčno mišičje se razlikuje od skeletnega po obnašanju in obliki:

krči se spontano
srčno mišična vlakna se med seboj povezujejo


GLADKO MIŠIČJE


Predstavlja večji del stene žil, stene prebavnega trakta, izvodil in mišice dvigalke dlak v koži ter mišice, ki širijo in ožijo zenico. Gladka mišičnina deluje brez človeške volje in jo inervira avtonomni živčni sistem.


KARDIOVASKULARNI SISTEM


Cirkulatoni sistem prenaša tekočine po telesu. Sestavljen je iz kardiovaskularnega in limfatičnega sistema.


Obstajajo trije tipi krvnih žil:

arterije (odvodnice)
vene (dovodnice)
kapilare (lasnice).


Kri pod visokim pritiskom zapušča srce in teče po telesu po žilah s čvrstimi elastičnimi stenami, ki se delijo v zmeraj manjše vse do kapilar, kjer teče izmenjava kisika, hranilnih snovi, odpadnih snovi in drugih snovi. Iz kapilar se kri zbira v venule in večje vene pod nizkim pritiskom, le-te se odpirajo v zmeraj večje žile in prinašajo slabo oksigenirano kri v desno stran srca.


Žile so sestavljene iz treh plasti:

tunika intima (notranja plast)
tunika media (sredinska plast)
tunika adventicija (zunanja plast).


ARTERIJE


Vodijo kri iz srca in ga prenašajo v telo (rdeča barva). Obstajajo različni tipi arterij, glede na velikost, vsebnost elastičnega tkiva oziroma mišičnega tkiva in debeline stene ter funkcije.


Med arterijami obstajajo povezave, komunikacije (anastomoze), ki omogočajo spremembo pretoka krvi po potrebi v primeru bolezenskih sprememb, oziroma pri morebitnih kirurških postopkih.


Najpogostejša bolezen arterij je ateroskleroza, ki predstavlja zadebelitev žilne stene in izgubo elastičnosti stene žile. Na površini takšne žile lahko nastane krvni strdek, ki onemogoča pretok krvi, zato sledi propad tkiva, ki ga imenujemo infarkt oziroma nekroza.


VENE


Vene vračajo kri z malo kisika iz kapilar proti srcu (modra barva). Le velike pljučne vene prenašajo oksigenirano kri (arterijsko kri) iz pljuč v srce. Venski sistem ima nižji krvni tlak, stene so tanke, vene ne pulzirajo.

Periferne vene imajo zaklopke, ki onemogočajo povraten tok krvi.


Če vene izgubijo svojo elastičnost, stena postane šibka, zato se žile razširijo – varice.


KAPILARE


Kapilare so enostavne cevčice odete z endoteljiskimi celicami, kjer se lahko izmenjujejo snovi in kisik. So najmanjše krvne žile in so vez med najmanjšimi arterijami in najmanjšimi venami.



LIMFATIČNI SISTEM


Limfatični sistem predstavlja pretok tekočine, ki drenira iz tkiv odvečno tekočino, plazemske proteine in ostanke celic. Bezgavke so tkivo skozi katero se limfa filtrira in teče v venozni sistem. Limfociti v limfi predstavljajo obrambni sistem organizma.


Rakasta tkiva, ki se razširjajo po telesu in sicer tako, da vraščajo v sosednja tkiva ali pa se širijo kot metastaze v oddaljene dele organizma in sicer na tri načine:

z direktnim širjenjem po telesnih votlinah
z širjenjem po limfnih žilah in
z širjenjem po krvnih žilah.


Otekanje limfnih žil in bezgavk so reaktivne spremembe, posledica vnetja (običajno bakterijskega), ko se bakterije gibljejo po teh žilah skozi bezgavke.


ŽIVČNI SISTEM


Omogoča , da telo reagira na spremembe v notranjem in zunanjem okolju. Kontrolira in omogoča številne aktivnosti telesa, kot na primer: pretok krvi in dihanje.


Živčni sistem razdelimo strukturno na:

centralni žilni sistem
periferni živčni sistem


Funkcionalno razdelimo živčni sistem na:

somatski živčni sistem
avtonomni živčni sistem.


Živčno tkivo sestavljata dve glavni skupini celic:

nevroni
nevroglija


Nevroni so gradbene in funkcionalne enote živčnega sistema , specializiran za hitro komunikacijo. Nevron se sestoji iz celičnega telesa in izrastkov imenovanih dendriti in aksona , ki prenaša impulze do in od celičnega telesa.

Mielin , ki je po zgradbi lipid skupaj z beljakovinami tvori mielinsko ovojnico okrog aksonov, kar povečuje hitrost prenosa impulzov.

Nevroni se povezujejo drug z drugim s sinapsami, s pomočjo nevrotransmiterjev, ki so posebne kemične snovi.

Nevroglija predstavlja največji del živčnega tkiva in nudi oporo izolacijo in zaščito nevronov.

CENTRALNI ŽIVČNI SISTEM


Centralni živčni sistem predstavljajo možgani in hrbtenjača.

Osnovna naloga centralnega živčnega sistema je vključevanje in koordiniranje živčnih signalov, ki prihajajo in odhajajo in omogočanje višjih mentalnih funkcij (npr. Razmišljanje, učenje).

Skupke živčnih celic v centralnem živčevju imenujemo jedra, snope živčnih vlaken imenujemo traktuse.

Možgani in hrbtenjača so sestavljeni iz sive in bele substance. Telesa živčnih celic predstavljajo sivo substanco. Vlakna, ki se vežejo na jedra pa belo substanco.


Možganske ovojnice so tri in sicer:

pia
arahnoidea
dura.


Možganske ovojnice in možganska tekočina obkrožajo centralni živčni sistem in ga varujejo.


Trda možganska ovojnica se čvrsto drži notranje površine lobanjskih kosti (nevrokranimuma). Hrbtenjačo pa ločuje od kosti epiduralni prostor.


Ko je centralni živčni sistem poškodovan, se poškodovani aksoni ne obnove, razrastejo se astrociti, ki onemogočajo regeneracijo živčnih celic.


PERIFERNI ŽIVČNI SISTEM


Sestavljajo ga živčna vlakna in telesa celic zunaj centralnega živčnega sistema, ki prenašajo impulze v in iz centralnega živčnega sistema. Periferni živčni sistem predstavljajo živci, ki povezujejo centralni živčni sistem s perifernimi deli telesa.


Periferno živčno vlakno sestavlja akson, ovojnica in okolno vezivno tkivo.

Akson obdaja nevrolema sestavljena iz Schwannovih celic in ga ločuje od drugih aksonov.

Periferni živec je snop perifernih živčnih vlaken, vezivnega tkiva, ki vlakna obkroža in krvnih žil, ki živec prehranjujejo.


Tipi perifernih živcev:

aferentni živci (senzorična vlakna) vodijo impulze v centralni živčni sistem
eferentni živci (motorična vlakna) vodijo impulze iz centralnega živčnega sistema v organe in tkiva (mišice, žleze...)
možganski živci (12 parov) zapuščajo lobanjsko votlino skozi odprtine na bazi lobanje
spinalni živci (31 parov) zapuščajo hrbtenjačo skozi odprtine med vretenci


SOMATIČNA IN VISCERALNA ŽIVČNA VLAKNA


Somatična vlakna:

1. splošna čutilna (senzorična) vlakna;

- eksterorecreptorji (bolečina, temperatura, dotik, pritisk)

- proprioreceptorji ( iz mišic kit in sklepov)

2. somatična gibalna vlakna

3. visceralna vlakna:

- visceralna čutilna vlakna (nezavedni visceralni refleksi – krvni

plini, krvni pritisk...)

- visceralna gibalna (motorična) vlakna (presinaptična in postsinaptična) vlakna – potekajo v centralni živčni sistem in iz centralnega živčnega sistema, do gladkih mišic in žlez.


Nevroni se pri odraslem živčnem sistemu ne množijo, razen tistih za vonj v vohalnem epiteliju. Nevroni, ki jih uniči bolezen ali poškodba se ne nadomestijo. Če so aksoni poškodovani, celična telesa pa cela, pride do regeneracije in ponovne vzpostavitve funkcije.


Rezna poškodba živcev potrebuje kirurško intervencijo, ker je regeneracija odvisna od tega, da sta obe poškodovani površini zašiti skozi epinevrij (živčno ovojnico).


Slab pretok skozi žile, ki prehranjujejo živce lahko povzroči degeneracijo živcev. Slaba prekrvljenost, ki ne traja dolgotrajno povzroči prehodne parastezije – mravljinčenje.



AVTONOMNI ŽIVČNI SISTEM


Predstavlja motorična vlakna, ki stimulirajo gladko mišičje, modificirano srčno mišičje in žlezne (sekretorne) celice.


Eferentna živčna vlakna in gangliji so organizirani v dva sistema:

simpatični živčni sistem (sprošča se noradrenalin)
parasimpatični živčni sistem (sprošča se acetilholin)


Celična telesa nevronov simpatičnega živčnega sistema se pojavljajo kot paravertebralni in prevertebralni gangliji.


Celična telesa parasimpatičnega sistema se nahajajo v sivi substanci podaljšanega hrbtnega mozga in v križnih segmentih hrbtenjače.


Simpatični živčni sistem omogoča pripravljenost organizma na stres, parasimpatični sistem pa skrbi za ohranjanje telesnih aktivnosti in nasprotuje delovanju simpatične stimulacije.


MEDICINSKE SLIKOVNE TEHNIKE


RTG slikanje
Računalniška tomografija CT
Ultrasonografija
Magnetna resonanca
Nuklearno slikanje


Medicinske tehnike slikanja omogočajo pregledovanje anatomskih struktur živih ljudi in študij gibanja pri normalnih in nenormalnih aktivnostih.


Radiološki pregled z običajnimi RTG aparati kažejo tkiva, ki se razlikujejo po gostoti in sicer tako,da je slika različne intenzivnosti od svetlih do temnih odtenkov na filmu oziroma monitorju.


Tkiva in organi, ki so relativno gosti (kompaktna kost) absorbirajo in reflektirajo več x žarkov, kot manj gosta tkiva (spongiozna kost).

Gosta tkiva zato povzročijo transparentne predele na filmu ali detektorju.


Osnovna radiološka poimenovanja:

posteroanteriorna projekcija predstavlja sliko, kjer žarki prehajajo telo pacienta od zadaj proti sprednji strani telesa
anteroposteriorna projekcija, pa predstavlja nasproten potek RTG žarkov.


Kadar se uporabljajo kontrasti npr. barij, jod, se lahko preglejujejo organi, ki imajo svetline, prebavni trakt, krvne žile, ledvice, sklepi, subrahnoidini prostor.


Rentgenska slika predstavlja dvodimezionalno sliko tridimenzonalnih struktur.


RAČUNALNIŠKA TOMOGRAFIJA (CT)


Predstavlja slike, ki so podobne prečnim anatomskim rezom.


Snopi RTG žarkov tečejo skozi telo tako, da detektor rotira okrog telesne osi.


Računalnik pri tem gibanju rekonstruira slike pregledanega dela telesa iz številnih posnetkov.


ULTRAZVOČNA DIAGNOSTIKA


Je tehnika, ki omogoča pregled povrhnjih in globokih tkiv s pomočjo ultrazvočnih valov, ki se odbijejo od tkiv. Preiskava je cenejša kot CT in MR, aparati so prenosni.


Prednost ultrazvočne preiskave je, da omogočajo slike, ki kažejo gibanje struktur in pretok krvi v žilah.


Žal centralnega živčnega sistema in pljuč odraslih ljudi ni mogoče preiskovati s to metodo.


Ultrazvočne metode so pomembne pri rutinskih ginekoloških in ginekoloških pregledih nosečnic in omogočajo ocenjevanje rasti in razvoja ploda.



MAGNETNA RESONANCA


Je zelo podobna anatomski sekciji predvsem kadar gre za možgansko tkivo. Pacient se nahaja v aparatu z močnim magnetnim poljem, na telo pa delujejo pulzirajoči radijski valovi. Signale, ki prihajajo iz pregledovanih delov telesa shranjuje računalnik, ki sestavi različne slike telesa.


Emisija energije prostih protonov, ki izhajajo iz tkiv, omogoča snemanje različno močnih signalov. Slika, ki jo računalnik lahko tvori, je tridimenzionalna. S to metodo je mogoče pridobiti dobre slike mehkih tkiv brez uporabe ionizirajočega sevanja (RTG žarkov).



NUKLEARNI POSNETKI


Omogočajo informacije o razporeditvi oz. koncentraciji majhnih količin radioaktivnih substanc, ki jih vnesemo v telo z intravensko injekcijo (npr. Tehnecij 99).


Pozitronska emisijska tomografija (PET)

Uporablja izotope izredno kratke razpolovne dobe, ki imitirajo pozitrone. Omogoča razpoznavo fizioloških funkcij organov (npr. možganov).

2. GLAVA


Glava predstavlja zgornji del človeškega telesa, s telesom jo povezuje vrat. Glava je nadzorni center in zveza z vsemi deli telesa. V glavi domujejo možgani, ki so center naše zavesti, idej, kreativnosti, domišljije, odgovorov, odločitev, spomina... Vsebujejo tudi posebne čutne centre: oči, ušesa, usta, nos... Možgani omogočajo komunikacijo s pomočjo govora, govorico obraza in so vstopna vrata za gorivo (hrana, voda, kisik...).


Poškodbe glave so lahko glavni vzrok smrti in trajne invalidnosti. Komplikacije poškodb predstavljajo, krvavitve, vnetja, poškodbe možganskega tkiva in možganskih živcev. Motnje zavesti so najbolj pogosti simptomi poškodbe glave. Poškodbe glave so najbolj pogoste do 25. leta življenja in sicer v glavnem kot posledice prometnih nesreč. Moški so prizadeti v bistveno večjem procentu kot ženske.


Glavoboli in bolečine v predelu obraza lahko predstavljajo posledico težav znotraj kosti glave, kot so na primer: tumorji, krvavitve v mehke možganske ovojnice ali vnetje mehkih možganskih ovojnic.


Nevralgije so trdovratne bolečine, ki so običajno posledice bolezni razgradnje mielinskih ovojnic živcev.


Omejene bolečine s posebnimi imeni, kot so bolečine v predelu ušes, ali zobobol imajo vzroke v lokalnih spremembah teh delov telesa.



KOSTI GLAVE


Sestavljata ga dva dela in sicer:

nevrokranium (možganski del)
viscerokranium (obrazni del).


Nevrokranium prekriva možgane, na notranji strani ga odevajo možganske mrene. Vsebuje tudi začetne del možganskih živcev in možgansko žilje.

Sestavljen je iz:

kalvarije (lobanjski svod)
baze (lobanjskega dna).


Nevrokranium je sestavljen iz osmih kosti: čelnice, sitke, zagozdnice, senčnice, v sredini in senčnic in temenskih kosti na vsaki strani. Ploščate kosti so čelnica, senčnica, temenica.


Viscerokranium sestavljajo obrazne kosti in predstavljajo sprednji del glave z usti (z zgornjo in spodnjo čeljustjo, nosom in očnico). Sestavljen je iz 15 nepravilno oblikovanih kosti v srednji liniji in šestih parnih kosti.


Zgornja in spodnja čeljustnica nosita zobe.


Mnoge lobanjske kosti so pnevmatizirane (s kostnimi votlinami) kar zmanjšuje težo glave.


Ob rojstvu so lobanjske kosti med seboj gibljive, ker niso zraščene in so med seboj povezane s plastjo veziva. Vezivo s časom kalcificira – zakosteni in med kostmi se razvijejo čvrsti kožni šivi, ki ne omogočajo premikanja kosti med seboj.

Edina velika kost, ki ostane gibljiva, je spodnja čeljustnica. Številne odprtine v lobanjskih kosteh omogočajo komunikacijo po živčnih poteh in prenos krvi v in iz lobanjske votline.

Obokane tanke kosti lobanjskega svoda varujejo možganovino pred zunanjimi silami, čvrste kosti obraznega dela glave pa omogočajo vezavo mišic za grizenje in prežvekovanje hrane.


Lobanjska baza je obojestransko sestavljena iz:

sprednje
srednje
zadnje lobanjske kotanje.


Centralno je v zagozdnici tako imenovano turško sedlo, ki je ležišče žleze hipofize. Spodnji del čelnega režnja leži v sprednji lobanjski kotanji, spodnji del senčničnega režnja leži v srednji lobanjski kotanji. V spodnjem delu zadnje lobanjske kotanje ležijo podaljšan hrbtni mozeg, mostič, mali možgani in hrbtenjača. V zgornjem pa zatilni reženj velikih možganov.


Očesne arkade sestavljajo relativno ostri kostni robovi, običajno se ob poškodbenih dogodkih raztrga koža, kar povzroči krvavitev. Obenem se v podkožju nabere tkivna tekočina in kri, kar povzroči podplutost in oteklost v predelu vek.


Francoski kirurg Le Fort je opisal tri vrste zlomov zgornje čeljustnice in sicer: zlom potekajoč nad zobnim lokom, zlom potekajoč po zunanji strani nad zgornječeljustnimi obnosnimi votlinami in potekajoč preko spodnjega očničnega loka in preko nosu ter zlom potekajoč skozi zgornji del očnic in sitke ter nosnih kosti in velikih kril zagozdnice in kostnih šivov med čelnico in ličnico.


Zlomi spodnje čeljustnice običajno tečejo na stranski strani okrog tretjega molara (kočnika). Manj pogosto pa je poškodovano telo in vrat spodnje čeljustnice.


Odstranitev stalnih zob povzroči razgradnjo kosti v tem predelu in spremembo oblike spodnje čeljustnice.


Zlomi ploščatih kosti lobanjskega svoda lahko povzročijo vtisnine v kosteh in tudi poškodbo možganskega tkiva.


Zlomne poke nastanejo običajno na mestu največje sile udarca in se širijo naprej po kosteh.


Zdrobitveni zlomi pa nastopijo pri močnih udarcih in pritiskih na določene dele teh ploščatih kosti.


Zlom v predelu senc je lahko poškodba, ki je življenjsko nevarna zaradi raztrganja stene srednje meningealne arterije. Kri, ki izteče iz poškodovane žile, pritiska na možganovino in smrt lahko nastopi že v nekaj urah.


ZGRADBA SKALPA


Poglavina je sestavljena iz kože, iz katere običajno izraščajo lasje in iz podkožnega tkiva, ki pokriva nevrokranium od čela do zatilnega dela. Na straneh se razteza preko senčnic do ličnice.


Skalp je sestavljen iz petih delov:

koža
vezivo
aponevroza
rahlo tkivo areole
perikranij (čvrsto vezivo, ki tvori pokostnico kosti nevrokranija).
Areolarna plast omogoča gibljivost skalpa preko možganskega dela lobanjskega svoda.


Poškodbe kože v predelu lasišča, kjer je v podkožju čvrsta vezivna aponevroza, se običajno celijo brez večjih kirurških posegov in se dobro zarastejo.


Vnetje rahlega veziva v predelu lasišča zaradi posledičnega gnojenja, ki se širi po krvnem obtoku, lahko povzroči vnetje možganskih ovojnic s pretokom po venah, ki tečejo skozi temenske odprtine lobanjskega svoda, takšne infekcije so sicer zelo redke. Najpogostejše so krvavitve v mehka tkiva v predelu očesne votline.


Kostni defekti v predelu lobanjskega svoda se zelo počasi in slabo celijo, zato kirurgi nadomeščajo te dele z kostnimi vsadki.



MOŽGANSKE OVOJNICE


Pokrivajo možgane in ležijo v notranjosti lobanjske votline. Varujejo možgansko tkivo in tvorijo oporo za arterije, vene in venske sinuse.

Tvorijo s tekočino zaprto votlino imenovano subarohnoidni prostor, ki mogoča normalno funkcijo možganov.

Sestavljene so iz treh open:

dura mater – čvrsta ovojnica vezivnega tkiva, ki pokriva notranjo plast kosti
arahnoidea – pajčevnica, ki je vmesna plast
pia mater - vsebuje žile, ki prehranjujejo možgane.


Arahnoidea in pia sta membrani, ki skupaj tvorita leptomeninge. Pod arahnoideo je subarahnoidni prostor z možgansko tekočino. Možganska tekočina vsebuje hranilne snovi in elektrolite, nastaja pa v horoidnem pletežu četrtega možganskega prekata.


Dura je trda možganska ovojnica, ki predstavlja dvojno membrano (pahimeninga) in se čvrsto drži notranje plasti kosti lobanjskega svoda.

Podvojitve (duplikature) tvorijo na nekaj mestih:

možganski srp (falx cerebri)
šotor (tentorium cerebelli)
malomožganski srp (falx cerebelli)
prepona v predelu turškega sedla (diaphragma sellae).


Udarec v glavo lahko odlepi trdo možgansko ovojnico od notranje površine kosti lobanjskega svoda tudi brez zloma lobanjske kosti, posledica je krvavitev ali izliv možganske tekočine.


Zamašitev možganskih ven in venskih sinusov trde možganske ovojnice je lahko posledica krvnih strdkov, vnetja žil, žilnih sten ali tumorjev. Običajno pride do tromboze prečnega kavernoznega in prečnega sagitalnega sinusa.


Bazilarni in zatilni sinusi se vežejo skozi veliko zatilno odprtino z notranjimi hrbteničnimi pleteži ven. Na ta način lahko v hrbtenico in možgane prehaja gnoj iz abscesov in tumorske celice.


V primeru zloma lobanjskega dna, pride lahko do poškodbe notranje vratne arterije, kar povzroči pretok arterijske krvi v venske sinuse. Posledica je izbuljenje očesnih zrkel, oteklost in pulziranje očesnih zrkel. Obenem so zaradi svojega poteka prizadeti tudi možganski živci in sicer: III., IV., V., VI.


Trda možganska ovojnica je občutljiva na bolečino posebej v okolici venoznih sinusov in menigealnih arterij. Pritisk in vlek teh arterij v predelu lobanjske baze lahko povzroča močne bolečine. Takšna bolečina lahko nastane tudi po ledveni punkciji in odvzemu tekočine iz predela hrbtenice, ko s pritisk možganske tekočine nenadoma zmanjša.


Vnetje mehkih možganskih mren je posledica razširjenja mikroorganizmov, ki povzročajo bolezenska stanja. Prizadeta sta tako pia kot arahnoidea. Infekcija pa se lahko razširi na možganske mrene tudi iz drugih delov telesa (infekcije srca, pljuč in drugih notranjih organov). Posledica je gnojno vnetje možganskih mren – meningitis.


Krvavitev nad trdo možganske ovojnico ali v trdo možgansko ovojnico je običajno arterijskega izvora, zato hitro pride do izgube zavesti, ki se sicer začasno popravi, kasneje pa pride do globoke nezavesti, zaradi pritiska izlite krvi na možgansko tkivo in pritiska izlite krvi na možganske žile. Pomoč predstavlja le kirurška odstranitev krvi iz tega dela glave.

Krvavitev pod trdo možgansko ovojnico (subduralna krvavitev) je počasnega poteka, poškodovane so sprednje možganske vene, krvavitev traja dlje časa in izlita kri zmeraj bolj pritiska na možganovino. Takšna krvavitev je lahko tudi posledica manjše poškodbe lobanjskega svoda.

Subarahnoidna krvavitev oz. krvavitev v mehke možganske ovojnice je krvavitev, ki izhaja običajno iz arterij. Najpogosteje gre za razpočenje anevrizme (vrečaste razširitve stene arterije). Včasih pride do takšne krvavitve tudi pri poškodbah kosti glave. Znacilni so zelo močni glavoboli, otrdelost vratu in izguba zavesti.



VENOZNI SISEM TRDE MOŽGANSKE OVOJNICE


Sestavljajo ga venozni sinusi, ki so odeti z plastjo endotelija v duplikaturah trde možganske ovojnice.

Obstajajo:

zgornji sagitalni sinus
spodnji sagitalni sinus
ravni sinus (rektus)
prečni sinus (transverzni)
zatilni sinus
kavernozni sinus
zgornji in spodnji petrozni sinus
sigmoidni sinus.


Arahnoidne granulacije so resičasti podaljški pajčevnice, ki tečejo skozi meninge v venske sinuse in odvajajo možgansko tekočino iz subarahnoidnega prostora.



ŽILJE TRDE MOŽGANSKE OVOJNCE


Največja je srednja meningealna arterija, ki je veja maksilarne (zgornje čeljustnične) arterije. V možgansko votlino pride skozi foramen spinosum in se deli na sprednje in zadnje veje.


Vene se izlivajo v srednjo meningealno veno, ki prav tako teče skozi foramen spinosum ali foramen ovale in teče v pterigoidni venski pletež.


ŽIVCI TRDE MOŽGANSKE OVOJNICE


Trdo možgansko ovojnico v sprednjem delu lobanjske votline oživčuje V. možganski živec (trivejni živec).


Zadajšnji del oživčuje veja očesnega živca in hrbtenični živci s predela med II. In III. medvretenčnim živcem, deloma pa tudi X. (vagus) in XII. (hipoglossus) možganski živec.



MEHKE MOŽGANSKE MRENE (ARAHNOIDEA IN PIA)


Ti možganski ovojnici vsebujeta možgansko tekočino. Sestavljeni sta iz rahlega veziva, ki je bogato oskrbljeno s krvjo.


Subarahnoidni prostor lobanjske votline se nadaljuje v vertebralni (hrbtenični) kanal.


Mehke možganske ovojnice dobivajo arterijsko kri iz veje srednje meningealne arterije, ki izvira iz arterij zgornje čeljustnice.


MOŽGANI


Možgane sestavljajo:

veliki možgani
mali možgani
možgansko deblo.


Po odstranitvi možganskih mren vidimo na površini vijuge in brazde.


Veliki možgani so sestavljeni iz dveh polobel in bazalnih ganglijev. Obe polobli ločuje srp (falx). Vsako poloblo razdelimo na štiri režnje, ki se imenujejo po kosteh, ki jih obkrožajo (čelni, temenski, senčnični, zatilni).


Diencefalon je sestavljen iz epitalamusa, zadajšnjega dela talamusa in hipotalamusa in tvori centralni del možganov.


Medmožgani so sprednji del možganskega debla in ležijo na meji med srednjo in zadnjo lobanjsko kotanjo. S tega dela izhajata III. in IV .možganski živec.


Mostič je del možganskega debla iz katerega izhaja podaljšan hrbtni mozeg in leži v sprednjem delu Zadajšnje lobanjske kotanje. Iz tega dela izhaja V. možganski živec.


Podaljšan hrbtni mozeg je najnižji del možganskega debla, ki se nadaljuje v hrbtenjačo. Leži v zadnji lobanjski kotanji. Vi. do VIII. možganski živec izhajajo na meji med mostičem in hrbtnim mozgom. IX., X. in XI. pa v predelu podaljšanega hrbtnega mozga.


Mali možgani predstavljajo maso možganskega tkiva, ki leži za mostičem in v spodnjem delu zadnje lobanjske kotanje. Sestavljeni so iz dveh polobel in srednjega dela imenovanega vermis (črv).


Pretres možganov s kratkotrajna nezavest, nastopi neposredno po poškodbi glave traja običajno do 10 sekund, vidimo jo pri padcih boksarjev po hudem udarcu v glavo, podobna sprememba lahko nastane tudi pri udarcu glave v notranje dele motornega vozila pri trkih. Če se stanje popravi v šestih urah, se posledice ne razvijejo.


Poškodbe možganskih živcev nastanejo pri močnih udarcih v glavo in zanihanju možganskega tkiva v lobanjski votlini.


Udarnine možganskega tkiva so posledice udarcev možganovine v notranje dele lobanjskega svoda in lobanjskega dna. Kažejo se kot izguba zavesti, poškodba živčnih vlaken, oteklost možganov, sekundarne krvavitve, možnost ozdravljenja je velika.


Raztrganine možganskega tkiva so posledice zlomov lobanjskih kosti s premaknitvijo navznoter ali strelnih poškodb glave. So posledica raztrganja žil in krvavitev v možgansko tkivo in v mehke možganske mrene, kar povzroči povečanje pritiska v lobanjski votlini in stisnjenje možganskega tkiva.



PREKATNI SISTEM MOŽGANOV


Sestavljajo ga dva stranska prekata za vsako možgansko poloblo in v sredini tretji in četrti prekat, ki je vezan na možganski vodovod. Možgansko tekočino izloča horoidni pletež v prekatih, ki zapolnjuje prekate s to tekočino in napolnjuje subarahnoidni prostor, tako v predelu možganov kot hrbtenjače.

Na dan se izloči okrog 400 do 500 ml možganske tekočine, ki se resorbira skozi arahnoidne granulacije predvsem v zgornjem sagitalnem sinusu in stranskim lakunah.


Možganska tekočina varuje možgane pri prekomernem gibanju, omogoča prehod živcev in žil skozi odprtine v lobanjski votlini. Pritisk te tekočine je relativno enakomeren.


Pretirano nastajanje možganske tekočine, zmanjšanje pretoka ali zmanjšanje resorpcije v venske sinuse pri majhnih otrocih povzroči povečanje glave, ki mu pravimo hidrocefalus.


Izguba možganske tekočine lahko nastopi pri poškodbah dna srednje lobanjske kotanje, tako da le-ta izteka skozi zunanji sluhovod, lahko pa nastane tudi pri poškodbah sitke in v tem primeru možganska tekočina izteka skozi nosne votline.


Vsako iztekanje možganske tekočine skozi sluhovode oziroma nosnice govori za poškodbo kosti lobanjskega dna.


ARTERIJSKA KRVNA OSKRBA


Možgani predstavljajo okrog 2,5 % telesne teže in potrebujejo približno šestino minutnega krvnega pretoka krvi in petino kisika, ki ga telo dobi v vsaki minuti.


Možgane oskrbujeta notranji karotidni arteriji in vertebralni arteriji.


Notranji karotidni arteriji se cepita iz skupne karotidne arterije na vsaki strani in vstopata v lobanjsko votlino skozi karotidna kanala v senčnici.


Skozi isto odprtino tečejo tudi karotidne vene in pletež simpatičnega živčevja. Notranja karotidna arterija se deli v sprednjo in srednjo možgansko arterijo. Obenem pa se vzpostavi tudi povezava, ki se imenuje sprednja komunikantna arterija in se veže na nasprotno stran.

Zadajšnja komunikantna arterija skupaj s prednjo tvori možganski arterijski krog.


Možganski arterijski krog je sestavljen obojestransko iz:

sprednje povezovalne (komunikantne) arterije
sprednje možganske arterije
notranje karotidne arterije
zadajšnje povezovalne (komunikantne) arterije
zadajšnje možganske arterije (bazilarne).


Sprednja možganska arterija prehranjuje večji del sprednjega in srednjega dela možganov.


Srednja možganska arterija prehranjuje stranski del možganskega tkiva in senčnični reženj.


Zadajšnja možganska arterija pa prehranjuje spodnji del možganov in zatilni reženj.


Arterijski žilni krog omogoča pretok krvi v primeru zaprtja katerekoli od žil na vsaki strani in s tem zadostno prehrano možganskega tkiva.


Zgornje možganske vene se izlivajo v povrhnji sagitalni sinus. Spodnje in povrhnje vene srednjega dela možganov pa se izlivajo v sinus rektus, v transverzni in zgornji petrozni sinus. Velika možganska vena, ki je središčna, tvori dve veji, ki se izlivata v spodnji sagitalni sinus. Vene iz malih možganov se izlivajo v sinus rektus in v sigmoidni venozni sinus.


Veje treh možganskih arterij se vežejo druga na drugo na površini možganov. Če pride do krvnega strdka v eni od teh žil, te povezave ne omogočajo zmeraj dovolj močnega pretoka krvi skozi možgansko tkivo, tako da pride do pomanjkanja krvi v možganih (ishemija) in propada dela možganskega tkiva. Propad možganskega tkiva povzroča hude nevrološke komplikacije in celo smrt.


Obstajajo odstopanja v zgradbi možganskih arterij in sicer so lahko zadajšnje komunikantne možganske arterije odsotne, lahko pa vidimo tudi dvojne sprednje komunikantne možganske arterije. Obstaja tudi razlika v velikosti sprednjih možganskih arterij, tako da je sprednja komunikantna arterija med obema stranema zelo široka.


Možganska kap povzroči zelo hiter razvoj nevroloških deficitov, kar je direktna posledica premajhnega pretoka krvi skozi možgane. Običajno je posledica krvnega strdka, ki zamaši večjo možgansko žilo. Podobne spremembe lahko povzroči tudi možganska krvavitev in pa tudi krvavitev v mehke možganske mrene.


Kap s krvavitvijo je posledica raztrganja stene arterije ali stene anevrizme arterije. Običajno nastane pri ljudeh z zvišanim krvnim pritiskom.


Aterosklerotična leha je zadebelitev arterijske stene na notranji strani, kar povzroči močno zoženje svetline žile in s tem zmanjšan pretok krvi. Zaradi zmanjšanega pretoka krvi skozi možgansko tkivo, pride do propada možganskega tkiva (infarkt). Do takšnih sprememb pride v petih minutah po prenehanju pretoka skozi možgansko tkivo.


Občasne motnje v pretoku arterijske krvi povzročajo nevrološke simptome, ki so podobne ishemičnim težavam (TIA). Težave trajajo nekaj minut do nekaj ur. Gre za posledico zoženja vratnih ali bazilarnih arterij. Ljudje s takšnimi težavami so bolj pogosto nagnjeni k možganski kapi in infarktu srčne mišice.


OBRAZ


Obraz je sprednji del glave in na zunaj predstavlja osebnost človeka.

Osnovna oblika obraza je odvisna od spodaj ležečih kosti. Osebnostne karakteristike os odvisne od anatomskih posebnosti.


Obraz igra pomembno vlogo v sporazumevanju.



MIŠICE OBRAZA


Obrazne mišice leže v podkožnem tkivu sprednjega dela glave in zgornjega dela vratu. Omogočajo mimiko.


Osebnostne karakteristike so posledice anatomskih razlik.


Ustnice in oblika ter zmožnost odpiranja ust so pomembni deli govora, obrazna mimika omogoča prepoznavanje globljega pomena besed in izražanje čustev.


Obrazne mišice predstavljajo pomembno vlogo v delovanju prebavnega in respiratornega sistema.


Mimično mišičje so podkožne mišice obraza. Te mišice potekajo okrog obraznih odprtin (usta, oči, nos) in delujejo kot zapiralke in odpiralke odprtin obraza, omogočajo pa tudi mimiko obraza. Mnoge teh mišic se povezujejo med seboj.

V predelu poglavine imamo spredaj in zadaj mišice, ki se vežejo na vezivno tkivo nad kostmi lobanjskega svoda, dvigajo obrvi in povzročajo zmožnost gubanja kože v predelu čela. Ustnice, oblika in širina odprtine ust so pomembne pri govoru. Med govorom sodelujejo številne mišice obraza, ki obenem dodajajo govoru tudi izraz. Med te mišice spadajo: elevatorji, retraktorji, evertorji, zgornje ustnice, depresorji detraktorji evertorji spodnje ustnice, krožna mišica ust, ki deluje kot sfinkter, krožna mišica očesa in mišica lica.


Poškodbe obraznega živca ali njegovih vej povzročijo paralizo obraznih mišic na poškodovani strani.


OBRAZNI ŽIVCI


Čutilno inervacijo obraza oskrbuje trivejni živec (V. možganski živec). Gibalna inervacija pa omogoča obrazni živec (VII. možganski živec).


Poglavino inervira deloma V. možganski živec in pa veje II. in III. vratnega živca (C II, C III).


Obrazni živec vsebuje gibalna in čutilna vlakna ter parasimpatično (avtonomno) živčno nitje. Gibalno nitje oskrbuje mimične mišice, mišice uhlja, poglavine in senčnične strani glave. Oživčuje tudi zgornji del ob ušesnih slinavk in ličnice in mišic v tem predelu obraza.


Oftalmični živec predstavlja zgornji del trivejnega živca in izvira iz trivejnega ganglija, kot popolnoma čutilni živec in oskrbuje kožo.


Čelni živec, ki je največja veja V. možganskega živca se deli na živce, ki oskrbujejo čelo in lasišče in na živce, ki oskrbujejo očesno votlino in nos in živec, ki oskrbujejo žlezo solznico.


Zgornječeljustnični živec je srednji del trivejnega živca in je prav tako čutilni živec. Oživčuje zgornji obrazni del glave.


Spodnječeljustni živec je sestavljen iz čutilnih in motoričnih vlaken in oskrbuje tudi mišice žvekalke.


Živci lasišča so živci, ki izvirajo v večjem deli iz V. možganskega živca, za uhljema pa oskrbujta lasišče hrbtenična živca C II in C III.


Gibalni živci obraza, ki omogočajo tudi mimiko obraza in žvečenje, izvirajo iz obraznega dela trivejnega živca.


Obrazni živec je tako gibalni kot čutilni živec s parasimpatičnimi vegetativnimi živčnimi vlakni.


Nevralgija trivejnega živca je motnja občutka, ki nastopa najbolj pogosto pri ljudeh srednjih let in starejših ljudeh. Vzrok ni znan, za omejitev bolečine uporabljamo kirurške tehnike.


Poškodbe celotnega trivejnega živca povzročajo anestezijo sprednjega dela lasišča, obraza in sluznice nosu, ust ter sprednjega dela jezika. Lahko pride tudi do paralize mišic žvekalk.


Čutilno funkcijo trivejnega živca preizkušamo tako, da preiskovanec zapre oči in odgovarja na različne tipe čutnih dražljajev, ki jih povzroči preiskovalec (dotik, pritisk, vbod,...).


Poškodba vej obraznega živca povzroči paralizo obraznih mišic, lahko pa tudi izgubo okusa na sprednjih dveh tretjinah jezika in spremembo pri izločanju žlez slinavk.


Paralizo obraznega živca lahko povzroči vnetje, poškodba senčnice, lahko pa tudi ne najdemo vzroka.


Redko je posledica kirurških posegov poškodba živca.

POVRŠINSKO ŽILJE OBRZA IN LASIŠČA


Večina arterij, ki oskrbujejo obraz izvira iz zunanje karotidne arterije.


Druge žile, ki oskrbujejo obrazni del glave so povrhnja senčnična arterija, ki je prav tako veja zunanje karotidne arterije in pa zgornječeljustna arterija.


Prečna obrazna arterija teče v obušesne slinavke.


Lasišče oskrbujejo veje zunanje karotidne arterije in veje notranje karotidne arterije.


Obrazne vene, ki so večje, pogosto tečejo ob raznih arterijah in drenirajo kri s površja v globoko obrazno veno in v spodnječeljustnično veno. Kri teče naprej v zunanjo vratno veno (jugularis).


Vene lasišča se izlivajo v zatilne vene in globoke senčnične veje.


Limfa teče v povrhnji obvratni del limfatičnega kroga in naprej v vratne limfatične žile, ki se izlivajo v brahiocefalično veno. Na desni strani in v torakalni vod na levi strani.


Limfa iz stranske strani obraza in lasišča se drenira v povrhnje obušesne bezgavke, limfa iz obušesnih bezgavk teče v globoke vratne bezgavke, limfa iz spodnjega dela obraza v spodnje bezgavke v predelu brade.


Na glavi lahko tipamo utrip obraznih arterij in sicer v predelu senčnice pred uhljem in tik pred mišico žvekalko v predelu spodnjega dela spodnje čeljustnice.


Kri iz obraznih ven se v veliki meri pretaka skozi kavernozni venski sinus trde možganske ovojnice, skozi zgornjo očesno veno in spodnjo očesno veno ter globokimi obraznimi venami. Vnetne spremembe na obrazu se zato lahko razširijo skozi te žile v lobanjsko votlino. Tako se lahko razvije vnetje žilnih sten in pride do nastanka krvnih strdkov v kavernoznem sinusu znotraj lobanjske votline.


Ploščatocelični rak ustnice je običajno bolezen, ki nastane na spodnji ustnici in je posledica pretiranega izpostavljanja soncu ali/in kajenja. Rakaste celice se širijo v vratne bezgavke.


OBUŠESNA SLINAVKA


Je največja od treh žlez slinavk obraznega dela glave. Odeta je z vezivno ovojnico, ki je del vratne ovojnice, je nepravilno oblikovana, izvodilo teče vodoravno do sprednjega roba žleze, navznoter prebija obrazno mišico (bukcinator) in se odpre v ustni votlini nasproti drugega molara. Okrog in okrog jo odeva parotidni pletež VII. možganskega živca. Skozi žlezo teče spodnječeljustnična vena in zunanja karotidna arterija. Med in pod žleznimi otočki in ob vezivni ovojnici so številne bezgavke. Obrazni živec teče skozi žlezo, vendar jo inervira veliki živec uhlja (n. auricularis), ki je veja drugega in tretjega vratnega živca (C II, C III). Parasimpatično nitje prispeva IX. možganski živec, simpatično nitje pa povrhnji karotidni živčni pletež zunanje karotidne arterije.


80 % tumorjev žlez slinavk nastane v obušesni slinavki, običajno niso zločesti in jih lahko operativno odstranijo.


Vnetje obušesne slinavke lahko povzročajo virusi (mumps) ali pa drugi povzročitelji, ki pridejo v žlezo po krvi. Vneta žleza je zelo boleča in občutljiva ter povečana. Bolečine se lahko širijo v senčnično regijo, v predel sluhovodov in po živčnih poteh.


Bakterijska okužba lahko povzroči gnojno vnetje in propad dela žleze, običajno je posledica slabe ustne higiene in se širi skozi izvodila žleze.


V izvodilih žleze slinavke se lahko napravijo tudi drobni kamni, ki povzročajo težave v smislu bolečin in oteklosti ter včasih tudi zapore izvodil.

OČESNA VOTLINA IN ZRKLO


Orbiti (očnici) sta koščeni votlini v obraznem delu kosti glave, notranji steni ločuje sitka s svojimi votlinami. Optični osi obeh zrkel pa tečeta vzporedno. Očesni votlini vsebujeta in varujeta očesni zrkli in pomožne dele, ki jih predstavljajo očesne veke mišice, ki premikajo veke, živci in žile, ki prehajajo v zrkla in mišice, očesne veznice in solzni aparat. Ves prostor, kjer ni opisanih tkiv, zapolnjuje maščevje. Očesno votlino sestavlja:

dno 4 stene
vrh, kjer se nahaja optični kanal (v malem krilu zagozdnice).


Robovi stranskih sten orbit so močni, saj so izpostavljeni direktnim poškodbam. Zgornja stena in spodnja stena sestavljata čelnica in zgornja čeljustnica. Srednja stena pa je najbolj nežna, tanka kot papir in jo sestavljajo stene kostnih celic sitke.



Robovi očnice v zgornjem delu so močni in lahko obvarujejo vsebino tudi pri hujših poškodbah, notranja in spodnja stena orbite je tanka, tako da poškodbe tega dela lahko povzročijo premik sten in s tem premik očesnega zrkla. Močna sila udarca lahko privede tudi do poškodb kosti sitke, zagozdnice in zgornje čeljustnice (v katerih so obnosne votline – sinusi).


Maligni tumorji v zagozdničnem in sitkinem sinusu lahko poškodujejo tanke stene očnice in pritiskajo na vidni živec in tkiva očnice, tako da se pomakne zrklo naprej.



VEKE IN SOLZNI APARAT


Veke in solzni aparat varujejo roženico in zrklo pred poškodbami in draženjem (Npr; prah, drobni delci...).


Veke, ki na sprednji strani pokrivajo zrkli, varujejo zrklo pred poškodbami in premočno svetlobo, obenem pa vzdržujejo roženico vlažno.


Spodnja in zgornja veka sta sestavljeni iz čvrstega vezivnega tkiva, ki tvori osnovo. Vlakna krožne mišice očesa se nalagajo na površino tega veznega tkiva in leže pod kožo vek. Pod robom vek so drobne žleze, ki vlažijo robove vek, tako da se le te ne zlepijo pri zaprtem očesu. Pri odprtem očesu prekriva spodnji rob zgornje veke približno polovico šarenice očesnega zrkla, rob spodnje veke pa sega do spodnjega roba šarenice.

Tekočina, ki jo izločajo, vsebuje maščobe, ki onemogočajo prehajanje tekočine iz solznih žlez preko robov vek v normalnih okoliščinah. Kadar solzni aparat izloča več tekočine, le-ta teče preko robov vel (solzenje, jok). Med nosom in notranjim robom očesa teče notranja vez vek, na katero se veže krožna mišica očesa.


Koža vek je najtanjša v telesu in je zelo občutljiva. Tudi minimalne poškodbe povzročijo nabiranje tekočine v podkožju, kar se kaže kot oteklost vek. Močnejše poškodbe okolnih mehkih tkiv pa povzroče izliv krvi v rahlo tkivo vek, kar se kaže kot podplutost vek.


Solzni aparat sestavljata solznici, ki izločata tekočino, le ta vsebuje encim lizocim, ki je baktericiden (ubija bakterije). Ta tekočina vlaži in maže. Solzna izvodila prenašajo solzno tekočino iz solznih žlez v solzno vrečko, solzni kanali se odpirajo na notranji strani očesnega kota in vodijo kri iz solznega jezerca v solzno vrečico, kjer se izvodila odpirajo v predelu spodnje nosne školjke.


Poškodbe ali bolezenske spremembe v poteku III. možganskega živca povzročijo povešenost zgornje veke. Poškodba obraznega živca povzroči paralizo krožnega očesnega živca in se zato veki več ne zapirata. To povzroči sušenje roženice. Takšni ljudje morajo stalno uporabljati kapljice – umetne solze.


Vsaka žleza očesnih vek se lahko vname ali pa se vnamejo izvodilca, nastane oteklost in gnojenje vek. Spremembe so precej boleče.


Draženje veznice povzroči vnetje (konjunktivitis), le-to se kaže kot pordelost in oteklost tkiva.



OČESNO ZRKLO


Predstavlja organ vida in zajema večji del sprednjega dela očnice. Zrklo je sestavljeno iz treh plasti:

Vezivna plast (zunanja plast) predstavlja beločnico in roženico
Žilna plast (srednja plast) je sestavljena iz žilnice, ciliarnika in šarenice
Notranja plast je sestavljena iz mrežnice, ki vsebuje v glavnem optični del zrkla.


Na svoji poti do mrežnice svetlobni žarki potujejo skozi roženico, očesno tekočino lečo in steklovino.


Roženica je okrogli sprednji del zunanje plasti očesa, skozi katerega prehaja svetloba v oko, je prozorna in občutljiva na dotik.


Očesna tekočina obdaja sprednjo in zadnjo očesno kamrico in nastaja v ciliarniku. Izliva se v kanal na meji med šarenico in roženico. Leča je prozorna na obeh straneh izbočen del očesa , ki ga prekriva nežna ovojnica. Na mestu jo držijo nežne vezi, ki se vežejo na ciliarnik. V ciliarniku so drobne mišice, ki lahko preoblikujejo lečo po obliki in debelini.


Steklovina je vodena tekočina, ki je podobna želatini in napolnjuje 4/5 zadnjega dela očesnega zrkla za lečo. Onemogoča premike mrežnice in daje oporo leči.


Odstop mrežnice je lahko posledica poškodbe očesnega zrkla, zato se nabere tekočina med pigmentnimi celicami in mrežnico. S tem je onemogočen prenos svetlobnih žarkov do vidnega živca, kar povzroča hude težave z vidom.


Povečanje pritiska možganske tekočine upočasni pretok venozne krvi iz mrežnice in s tem oteklost mrežnice, kar se vidi pri pregledu očesnega ozadja kot oteklost vidnega diska.


Tujki, ki prelete v roženico povzročijo ostro bolečino in solzenje, prav tako tudi težave pri odpiranju in zapiranju oči.


V starosti očesni leči postaneta čvrstejši, in sta manj elastični. Te spremembe onemogočajo oster vid in so znane kot presbiopija. Leča se lahko tudi zamotni, kar imenujemo katarakta.


Krvavitev v sprednjo očesno kamrico običajno povzroči močna sila udarca v zrklo. V nekaj dneh se kri običajno resorbira.



MIŠICE ZRKLA


Očesne mišice predstavljajo mišice očnice in sicer :

dvigalka zgornje veke
štiri mm. recti (spodnja zgornja, notranja, zunanja)
dve mm. obliqui (zgornja in spodnja).


Te mišice skupaj omogočajo gibanje zgornjih vek in zrkel.


Pri poškodbah glave lahko pride do poškodbe mišic, ki premikajo zrklo, zato pride do dvojnega vida (diplopija).



OŽIVČENJE OČNICE


Vse mišice očnice razen zgornje in spodnje mišice obliqus in zunanje mišice rectus oživčuje III. možganski živec, navedene pa IV. in VI. možganski živec.



ŽILJE OČNICE


Večji del krvne oskrbe predstavlja očesna arterija, ki je veja notranje karotidne arterije. Infraorbitalna arterija, ki je veja zunanje karotidne arterije pa omogoča pretok krvi v očesnih stenah. Venska kri se drenira skozi zgornje in spodnje očesne vene v kavernozni sinus.


Če se zmanjša odtok očesne tekočine, se poveča tlak v očesnem zrklu, spremembo imenujemo zelena mrena (glavkom), posledica je lahko slepota zaradi potiska na mrežnico in arterije v mrežnici.


Pri starih ljudeh lahko pride do zamašitve centralne arterije mrežnice, kar povzroči slepoto tega očesa. Vnetje centralne vene mrežnice povzroči počasno in nebolečo izgubo vida.



SENČNIČNA REGIJA


Vsebuje senčnično in podsenčnično vdrtino v predelu zgornjega in spodnjega ličničnega loka in predel med zgornjim in spodnjim ličničnim lokom.


Tu leže tri od štirih mišic žvekalk. Te mišice oživčuje spodnječeljustni živec, veja V. možganskega živca.


SKLEP MED SENČNIČNO IN SPODNJO ČELJUSTNICO


Je sklep, ki ga sestavlja kondil spodnje čeljustnice in sklepna površina senčnice, sklepna ovojnica je rahla in se veže na senčnico in okrog vratu spodnje čeljustnice.


Sfenomandibularna vez je vez med zagozdnico in spodnjo čeljustnico in omogoča osnovno oporo spodnji čeljustnici. Gibanje spodnje čeljusti omogočajo mišice žvekalke, ki so štiri (temporalna, maseter, notranja in zunanja ptgerigoidna mišica).


Podsenčnična vdrtina vsebuje zgornje čeljustno arterijo in venski pletež tega področja.


Spodnječljustni živec skozi ovalno odprtino prehaja iz srednje lobanjske kotanje navzven. Skozi spinozni kanal pa srednja meningealna arterija prihaja v lobanjsko votlino.


V spodnji čeljustnici je odprtina skozi katero teče živec, ki oživčuje spodnjo čeljustnico in zobe.



USTNA REGIJA


Predstavlja ustno votlino, zobe, dlesni, jezik, nebo in predel nebnic.


Ustna votlina je del, kjer se hrana, ki pride v telo, pripravlja za prebavo. Z zobmi hrano v ustni votlini zmeljemo ob pomoči sline in jezika.


Požiranje poteka z našo voljo in sicer iz ustne votline v žrelo. Od požiralnika dalje pa prehod hrane v želode poteka samodejno, brez naše volje.


Usta so tudi sekundarni vhod v dihala. Posebno so pomembna za govor. Ustna votlina se širi od ustnic do žrela.

Delimo jo na :

- sprednji del – vhod med ustnicami, zobmi in dlesnama

- globoki del med jezikom nebom in žrelom.


Ustnice so premične gube sestavljene iz mišic in veziva, ki obkrožajo usta. Na zunanji strani jih pokriva koža, na notranji strani pa nežna sluznica.


Dlesni predstavljajo plast veziva nad kostjo, ki ga pokriva sluznica. V globini se narašča na spodnjo čeljustnico in zgornjo čeljustnico od koder izraščajo zobje.


Zajčja ustnica je razvojna anomalija pretežno zgornje ustnice, ki se pojavi pri enem na 1000 porodov, v 60 d0 80 % pri novorojenčkih moškega spola. Odprtina je lahko majhna ali pa sega skozi zgornjo ustnico prav do nosu. Lahko se nadaljuje tudi v nebo, sprememba je lahko enostranska ali pa obojestranska.


Vnetje dlesni je posledica slabe ustne higiene in razvoja številnih bakterij, zato dlesni pordijo in otečejo. Bolezen se lahko razširi na kosti ob zobeh.



ZOBJE


Osnovne funkcije zob so:

grizenje
drobljenje
mešanje hrane s slino med žvečenjem
pomoč pri govoru.


Oblika zob je odvisna od funkcije, zato so sprednji zobje tanki in ostri. Zobje, ki sodelujejo pri mletju in mehčanju, so široki in z več koreninami. Zob je sestavljen iz krone vratu in zobne korenine. Zobna krona gleda iz dlesni, vrat je med krono in zobno korenino. Zobna korenina je fiksirana v čeljusti z zobnim cementom. Večji del zoba je sestavljen iz dentina, ki ga v predelu krone pokriva zobni emajl. V korenini je zobna pulpa, to je votlina z vezivom žilami in živci.


Arterijska oskrba zob prihaja iz zgornje čeljustnične arterije, vene, ki tečejo bo arterijah imajo enaka imena. Limfne žile zob in dlesni tečejo v podspodnječljustnične bezgavke. Zobe oživčuje V. možganski živec.

Mlečno zobovje predstavlja 20 zob, ki jih nadomesti 32 stalnih zob. Zadnji mlečni zobje izpadejo med 10 in 12. letom. Prvi stalni zobje pa začno izraščati med 7 in 8. letom. Zadnji stalni zobje (modrostni) lahko izrastejo med 13. in 25. letom življenja, lahko pa tudi kasneje.


Zobna gniloba je posledica propada čvrstih tkiv zoba (emajla in dentina) tako, danastane votlina vse do zobne pulpe. V tem primeru pride do vnetja v sami zobni pulpi in posledičnih močnih bolečin (zobobol). Ob samem zobu se lahko tvori tudi gnojavo vnetje (absces).


Modrostni zobje, ki izraščajo tudi po 20. letu povzročajo težave, ker rastejo pod različnimi koti in lahko pritiskajo tudi na sosednje zobe, kar povzroča neprijetne bolečine, v takšnem primeru jih je potrebno odstraniti.



NEBO


Predstavlja streho ustne votline in dno nosnih votlin. Ločuje ustno votlino od nosnih votlin in nosnega dela žrela, ki je del žrela nad mehkim nebom. Nosni del neba pokriva respiratorni epitelij, spodnji del pa ustna sluznica s številni drobnimi žlezami slinavkami.


Trdo nebo je konkavne oblike, pri mirovanju ta del zapolnjuje jezik, Pod sprednjima dvema tretjinama neba je kost, zadnjo tretjino pa sestavlja gibljivi vezivni del brez kosti in jeziček (uvula). Na straneh se mehko nebo nadaljuje v steno žrela in se veže na jezik in žrelo. V mehkem nebu leži 5 mišic, ki izvirajo iz lobanjskega dna in segajo na nebo. Nebo je dobro preskrbljeno s krvjo in sicer na vsaki strani z nebno arterijo. Čutilni živci za nebo so veje V. možganskega živca. Gibalna inervacija prihaja iz žrelnega mrežja X. možganskega živca


Volčje žrelo je razvojna nepravilnost in predstavlja razcepljeno nebo, ko leva in desna stran med sabo nista povezani, bolj pogosto jo vidimo pri novorojenkah.


JEZIK


Je gibljiv mišični organ, ki je spremenljive oblike in je zelo dobro gibljiv. Predstavlja del ustne votline in del ustnega dela žrela. Pomemben je pri prežvekovanju, občutku okusa, požiranju, izgovorjavi, čiščenju ustne votline. Glavni funkciji sta govor in prenos zmlete hrane v žrelo.


Jezik ima: vrat telo in vrh, hrbtni del in spodnjo površino. Vratni del jezika leži na dnu ust in ga opisujemo kot zadajšnji del jezika. Telo predstavljata sprednji dve tretjini jezika, vrh pa je ozki del, ki leži med sekalci.


Sluznica sprednjega dela jezika vsebuje številne brbončice (papile), ki so razllično oblikovane in občutljive na različne okuse (valate, foliate, filiformne, fungiformne). Na zadajšnji strani jezika leže limfatični vozliči, ki tvorijo tonzilo lingualis. Spodnji del površine jezika pokriva tanka prozorna sluznica, skozi katero lahko vidimo spodaj ležeče vene. V spodnjem delu jezika se izlivata v ustno votlino izvodili podčeljustnih slinavk.


Vse mišice jezika oživčuje XII. možganski živec – hipoglosus.

Za splošno občutljivost pritisk in temperaturo je jezik oživčen preko V. možganskega živca, delno pa tudi prek VII. možganskega živca.


Sluznica zadnje tretjine jezika oskrbuje IX. možganski živec. Majhen delček jezika in del tkiva pred poklopcem tudi X. možganski živec.


Večina čutilnih živcev gre po parasimpatičnih sekretomotornih vlaknih. Poznamo štiri osnovne okuse: sladko, slano, kislo in grenko. Sladko občutimo na vrhu, slano na stranskih robovih, kislo in grenko pa na zadajšnjem delu jezika. Arterijska oskrba jezika prihaja skozi jezično arterijo, ki je veje zunanje karotidne arterije. Vene iz jezika tečejo v notranjo vratno arterijo. Limfa iz jezika teče v zgornje in spodnje vratne bezgavke in podspodnječeljustne bezgavke.


Poškodba (npr. zlom spodnje čeljustnice) lahko poškoduje XII. možganski živec in s tem povzroči paralizo in atrofijo ene strani jezika. Jezik se zato obrne proti paralizirani strani.


Pri bolnikih z angino pektoris uporabljamo kot zdravilo nitroglicerin, ki deluje na krvne žile tako, da jih razširi. Za hitro delovanje tableto porinemo pod jezik, kjer se hitro raztopi,, kar traja manj kot 1 minuto.


ŽLEZE SLINAVKE


Se dele na obušesne, podčeljustne in podjezične. Izločajo tekočino, ki je brez okusa, vonja in barve. Ta tekočina omogoča, da je sluznica ustne votline vlažna, omogoča, da se hrana v ustih med žvečenjem drsi, začenja prebavo škroba. Deluje kot čistilo za usta in kot tekočina, ki ohranja zobno sklenino in omogoča okušanje. Drobne žleze slinavke leže tudi v predelu neba, ustnic, dlesni, tonzil in jezika. Inervacija poteka preko parasimpatičnih živčnih niti VII. možganskega živca.


V podčeljustni slinavki mnogokrat nastanejo kamni v izvodilih, ki jih odstranijo z operativnim posegom, prav tako tudi tumorske spremembe. Pri takih posegih obstaja nevarnost poškodbe obraznega živca, ki teče ob robu spodnje čeljustnice.


NOS


Je del zgornjih dihal in sega do trdega neba, predstavlja pa tudi vohalni organ. Sestavljen je iz zunajega dela nosu in nosnih votlin, ki so razdeljene na levi in desni del, le-te ločuje nosni pretin. Funkcije nosu so: voh, dihanje, filtracija prahu, vlaženje vdihanega zraka, odstranjevanje izločkov iz obnosnih votlin.


Zunanji del nosu je tvorba, ki izrašča iz obraza. Obod je v večjem delu hrustančen, hrbtišče nosu se širi iz baze na vrh. Spodnji del površine predstavljata dve odprtini – nosnici, ki jih na stranskih stenah omejujeta nosni krili. Koža nad hrustančnim delu nosu je precej debela in vsebuje številne žleze lojnice.


Okostje zunanjega dela nosu sestavljajo nosne kosti, čelni del zgornje čeljustnice, nosni del čelnice in koščeni del nosnega pretina. Hrustančni del nosu sestavlja pet hrustancev.


Nosni pretin deli nos v dve nosni votlini in je sestavljen iz kostnega in mehkega gibljivega hrustančnega dela.

Kostni del sestavljajo: sitka, ralo in pretin.


Nosna votlina je razdeljena v dva dela in sicer levo in desno. Na zadajšnji strani se odpira v nosni del žrela. V sluznici nosne votline je najti vlakna vohalnih živcev.


Nosna votlina je sestavljena je iz stropa, dna, notranje in zunanjih sten, v katerih so koščene nosne školjke: zgornja, srednja in spodnja.


Arterijsko oskrbo nosu predstavljajo etmoidne arterije iz očesnih arterij, zagozdničnonebna arterija in velika nebna arterija iz maksilarne arterije in pa veje arterije zgornje ustnice, ki izhaja iz obrazne arterije.


Venski odtok teče v zagozdnično, nebno, obrazno in očesno veno. Večji del živčne oskrbe poteka preko zgornje čeljustničnega živca, veje V. možganskega živca.


Vlakna vohalnega živca – I. možganskega živca, tečejo
_________________
Lep pozdrav
Marjan

[marjan]

Še človek v sliki !

BOLEČA HRBTENICA

HRBTENICA

JETRA

KOLKI

MIŠICE

DOJKA

MOŽGANI

MOŽGANI

KOLENO

OKO

VRATNA BOLEČA HRBTENICA

KOLENO

RANA NA ŽELODCU

BOLEČI SKLEPI

OŽILJE

OŽILJE

PLJUČA

DEBELO ČREVO

LEDVICE

ŽELODEC

PREBAVNI TRAKT

???

ŽELODEC

HRBTENICA, BOLEČINE

PENIS

GLEŽENJ, STOPALO

GLEŽENJ


STOPALA

kolki


ZOBJE










Nastanek granuloma


_________________
Lep pozdrav
Marjan

[marjan]

Zvin gležnja je zelo pogosta poškodba, ki povzroči različno hude poškodbe mehkih struktur v okolici sklepa.

Zvin gležnja najpogosteje nastane ob nepravilnem položaju stopala pri hoji, teku, doskoku ali padcu. Največkrat se ob zvinu stopalo obrne navznoter in navzdol.

Glede na resnost poškodbe razdelimo zvine gležnja v tri skupine

•I. stopnja: blaga oblika zvina gležnja, vezi so bile pretirano nategnjene. Bolnik čuti blažjo bolečino, prisotna je oteklina, gibljivost je ohranjena, pri hoji oz. pri obremenjevanju bolnik nima večjih težav.

•II. Stopnja: težja oblika zvina, vezi so delno pretrgane. Bolnik čuti hujše bolečine, oteklina je večja, lahko so prisotne podkožne krvavitve. Hojo otežuje bolečina.

•III. Stopnja: hud zvin, vezi so pretrgane. Bolnik čuti hudo bolečino, oteklina je velika, prisotna je podkožna krvavitev. Bolnik ne more obremeniti noge, sklep je nestabilen.


Zdravljenje zvina gležnja
Zdravljenje zvina gležnja je funkcionalno, z zmernim gibanjem in obremenjevanjem do bolečine. Mavec, bergle in druge različne opornice ponavadi niso potrebne. O nujnosti le teh odloči zdravnik.

•Hlajenje: Namen hlajenja je zmanjšati oteklino in bolečino. Ledene obloge zavijemo v tanjšo tkanino in jih namestimo na poškodovano mesto. Hladimo 20 minut. Če pride do pojava rdečice, s hlajenjem prenehamo že prej. Postopek večkrat ponovimo.

•Počitek prvih 24-48 ur

•Dvig poškodovane noge nad nivo srca

•Povijanje z elastičnim povojem






Fizioterapija po zvinu gležnja


Za hitro okrevanje po zvinu gležnja je pomembno, da s terapevtskimi postopki pričnemo čimprej po poškodbi. S sodobnimi metodami lahko znatno skrajšamo čas okrevanja in zmanjšamo trajne posledice zaradi poškodbe. Namen fizioterapije v zgodnji fazi po zvinu je zmanjšanje bolečine, otekline in izboljšanje gibljivosti v čimkrajšem času.
Z nežnimi tehnikami za mobilizacijo mehkih tkiv in z ročno limfno drenažo zmanjšamo oteklino in bolečino ter dosežemo kvalitetno celjenje poškodovanih mehkih tkiv.

Razgibavanje in enostavne vaje pripomorejo k hitrejšemu in boljšemu celjenju ligamentov.


Sklepna mobilizacija je nežna metoda drsenja sklepnih površin, s katero povrnemo normalno sklepno gibanje.

MLS laserska terapijo, InterX® in druge metode imajo močan protibolečinski, protioteklinski in protivnetni učinek, kar močno skrajša akutno fazo poškodbe.

Po končanem akutnem obdobju priporočamo vadbo v terapevtskem fitnesu, kjer pod vodstvom fizioterapevta postopno ojačate mišice stopala in nog, se naučile vzpostaviti ravnotežnostne reakcije in izboljšate fizično pripravljenost celega telesa.

Terapevtski paket:

Zvin gležnja

6-obravnav
Paket Zvin gležnja vsebuje šest obravnav, ki se zvrstijo v dveh do treh tednih. Natančen potek določimo po pregledu in oceni stanja. Obravnave vklučujejo ročno limfno drenažo, nežno mobilizacijo sklepa in razgibavanje, MLS lasersko terapijo ali InterX stimulacijo. Po potrebi se lahko odločimo za bandažiranje. S terapijo lahko začnete že nekaj dni po poškodbi ali kasneje. Po končani terapiji se glede na zahtevnost poškodbe lahko odločite za dodatne terapije. Z zgodnjo terapijo bistveno skrajšamo čas zdravljenja in preprečimo morebitne kasnejše zaplete.

Paket vsebuje šest obravnav:

•ročna limfna drenaža
•mobilizacija sklepa, razgibavanje
•MLS laser
•InterX stimulacija
•bandažiranje po potrebi
•poročilo o uspehu obravnave


Pridržujemo si pravico do spremembe vsebine paketa glede na potrebe in odziv posameznega bolnika na terapijo.
Cena paketa: 160EUR

Cena posamezne terapije: 29 EUR (prihranek pri paketu 6 terapij 24.EUR)



_________________
Lep pozdrav
Marjan

[marjan]

Tendinitis Ahilove tetive

Ahilova tetiva je največja kita v telesu s katero se mišice meč pripenjajo na petnico.

Tendinitis ahilove tetive je najpogostejše obolenje ahilove tetive. Pogosteje se pojavlja pri športno aktivnih posameznikih srednjih let. Tendinitis ahilove tetive je preobremenitvena poškodba kite.

Ahilova tetiva v procesu staranja postane manj elastična. V kiti nastajajo manjše poškodbe kolagenskih vlaken, ki povzročijo vnetje, oteklino in bolečino. Organizem skuša te poškodbe popraviti. Ker je prekrvavitev predvsem spodnjega dela kite slaba, ta proces ni vedno uspešen. Do preobremenitve kite lahko pride pri dolgotrajnem teku, hoji po strmini, skakanju. Do vnetnih sprememb ahilove kite večkrat pride pri nenadnih spremembah v intenzivnosti ali trajanju obremenitev. Poškodbe kite lahko povzroči tudi pritisk obutve na kito ali nepravilen položaj petnice in stopala.

Vnetni proces na različnih področjih ahilove tetive povzroča bolečino, ki je v začetku lahko blaga. Bolečina se stopnjuje s trajanjem aktivnosti. Bolečini se lahko pridruži oteklina ali rdečina, pri tipanju ahilove tetive pa lahko pod prsti zaznamo rahlo škripanje. Bolečina se lahko pojavi tudi po aktivnosti.

Akutna faza vnetja pa lahko preide tudi v kronično fazo, kar pomeni dolgotrajnejše in težavnejše zdravljenje. Pri kroničnem tendinitisu je kita pogosto boleča in otrdela zjutraj ali npr. po daljšem sedenju. Po nekaj korakih se kita ogreje bolečina pa popusti.

Zdravljenje

Akutna bolečina v predelu Ahilove tetive zahteva počitek oz. začasno izogibanje aktivnostim, ki obremenjujejo ahilovo kito. Masaža z ledom zmanjša bolečino in blaži vnetje. Zdravnik lahko predpiše nesteroidne antirevmatike, ki delujejo protibolečinsko in protivnetno. Nezdravljene akutne bolečine lahko prerastejo v kronično obolenje, ki povzroča dodatne degenerativne spremembe.

Fizioterapija pri tendinitisu Ahilove tetive.

Akutne bolečine v področju Ahilove tetive v Fizioterapiji Grosuplje zdravimo z MLS lasersko terapijo, InterX stimulacijo ali ultrazvokom, s čimer želimo pospešiti proces celjenja. Glede na oceno stanja lahko svetujemo vložke, ki začasno razbremenijo ahilovo tetivo. Izboljšanje položaja stopala in razbremenitev kite lahko dosežemo tudi z bandažiranjem. Nežne raztezne vaje stimulirajo boljšo formacijo brazgotinskega tkiva. Če gre za kronične težave lahko vključimo prečno frikcijo kite, vaje za moč mišic nog in raztezanje. Dobre rezultate daje tudi stopnjevan trening z ekscentrično obremenitvijo ahilove kite.



Plantarni fasciitis in trn petnice

Bolečina v peti:
Plantarni fasciitis je vnetni proces čvrstega vezivnega tkiva na dnu stopala.
Plantarna fascija je dolga ligamentarna struktura na dnu stopala, ki tvori stopalni lok. Na eni strani se narašča na sprednji del stopalnih kosti, na drugi strani pa na petnico. Plantarna fascija je izpostavljena obrmenitvam in nategu pri vsakem koraku. Poškodbe, degenerativne spremembe in vnetni proces plantarne fascije v predelu narastišča na petnici so najpogostejši vzrok bolečine v peti.

Trn petnice je kostni izrastek na petnici, ki lahko nastane kot posledica kroničnega vnetnega procesa in draženja narastišča plantarne fascije na petnici. Stalna napetost in vlek plantarne fascije povzroči rast točkovne kostne tvorbe, ki draži mehko tkivo in živce v predelu pete. V mnogih primerih nastane trn petnice kot posledica plantarnega fasciitisa. Trn petnice pa lahko nastane tudi brez predhodnih bolečin in drugih težav v stopalu.

Plantarni fasciitis in trn petnice povzročata zelo neprijetne bolečine v peti in stopalu, ki močno ovirajo vsakodnevne aktivnosti. Za obolenje plantarne fascije je značilna je bolečina v peti pri prvih nekaj deset korakih zjutraj ali po daljšem mirovanju. Bolečina običajno po nekaj deset korakih izgine, vendar se pogosto ponovno pojavi po dolgotrajni stoji ali drugačnih obremenitvah.

Plantarni fasciitis lahko nastane iz različnih razlogov. Pretirana fizična obremenitev pri teku ali poskokih povzroča močne obremenitve plantrne fascije. Pri starejših je plantarni fasciitis lahko posledica artritisa. Eden izmed možnih razlogov je nepravilna obutev. Bolečina v peti je lahko posledica porušene mehanike stopala, npr. znižanja stopalnih lokov ali pretirane pronacije stopala.


Zdravljenje plantarnega fasciitisa in trna petnice

Zdravljenje plantarnega fasciitisa običajno ne zahteva operacije ali drugačnih invazivnih postopkov. Zdravnik lahko predpiše zdravila in naroči rentgensko slikanje petnice. Konzervativno zdravljenje najpogosteje vključuje različne fizioterapevtske postopke.

Fizioterapija pri plantarnem fasciitisu

Fizioterapija pri plantarnem fasciitisu je usmerjena v razbremenitev stopalne fascije, pospešitev celjenja poškodovanih struktur, krepitev stopalnih mišic, raztezanje mišic meč.

V Fizioterapiji Grosuplje z bolnikom opravimo razgovor, pregledamo stopalne loke, obutev in položaj stopala med obremenitvijo. Za zdravljenje bolečine in vnetnega procesa v uporabljamo MLS lasersko terapijo, InterX stimulacijo, terapevtski ultrazvok, TENS. Raztezne vaje, vaje za povečanje moči stopalnih mišic, masaža in druge manualne tehnike so pomemben del terapevtskega programa. Če je potrebno, svetujemo začasno uporabo stopalnih vložkov, menjavo obutve. V času terapije svetujemo počitek, izogibanje dolgotrajni hoji, stoji ali športnih aktivnosti. Pri vrhunskih športnikih priporočamo začasno zamenjavo športne aktivnosti, ki ne povzroča obremenitve stopalne fascije. Pri zdravljenju trna petnice in plantarnega fasciitisa se v zadnjem času uspešno uporablja tudi terapija z udarnimi valovi (ESWT).



Ruptura Ahilove tetive

Ahilova tetiva je največja in najmočnejša kita v telesu, s katero se mišice meč pripenjajo na petnico.

Ahilova tetiva pripenja mišice zadnje strani goleni na petnico. Mišice in kita omogočajo izvedbo iztega stopala. Ahilova kita je vključena v vse aktivnosti, ko se peta dvigne od podlage, npr. pri hoji, dvigu na prste, teku, skakanju, hoji po stopnicah itd.

Ruptura ali raztrganje ahilove tetive nastane zaradi močnega natega kite. Ruptura pogosto nastane pri športni dejavnosti manj treniranih posameznikov srednjih let. Nogomet, košarka, tenis so aktivnosti, ki zahtevajo hitre reakcije in nenadne močne obremenitve ahilove tetive. Poškodba ahilove tetive lahko nastane tudi zaradi kroničnega vnetnega procesa (tendinitis), ki povzroča degenerativne spremembe na kiti.

Ruptura ahilove tetive lahko povzroči slišen pok. Poškodovani začuti močan krč v mečih in močno bolečino. Na mestu poškodbe nastane oteklina, zaradi poškodbe žil pa nastanejo tudi podkožne krvavitve.

Strgana ahilova tetiva onemogoča potisk stopala navzdol. Poškodovani se ne more se dvigniti na prste, pri hoji ne more izvest odriva. V primeru, da gre za delno strganje kite, je gibanje s stopalom še možno.
Zdravljenje Rupture ahilove tetive

Operacija je pri popolnih rupturah ahilove tetive pogost način zdravljenja. Obstaja več različnih metod operacije. Najenostavnejši postopek je perkutano (preko kože) zašitje kite v lokalni anesteziji. Odprta metoda zašitja kite je nekoliko zahtevnejša operacija. O vrsti operacije se odloči zdravnik kirurg. Po operaciji dobi bolnik dokolenski, nehodilni mavec. Stopalo je v položaju, ki razbremenjuje kito. Po treh tednih se lahko mavec zamenja, tako da je stopalo v položaju pravega kota, bolnik pa lahko začne z obremenjevanjem. Bolnik nosi mavec približno 6-8 tednov.

Fizioterapija po operaciji rupture ahilove tetive

Potek rehabilitacije po operaciji Ahilove tetive je odvisen od vrste operacije in odločitve kirurga, kdaj bolnik lahko začne s fizioterapijo. Fizioterapevtske tehnike in protokol rehabilitacije se prilagaja fazam celjenja, zato lahko začnemo z rehabilitacijo že zelo zgodaj po operaciji, če ima bolnik nameščeno opornico, drugače pa takoj po odstranitvi mavca. Rehabilitacija po operaciji običajno traja dva meseca. Do vrnitve k zahtevnejšim športnim aktivnostim pa je običajno potrebno približno šest mesecev.

Z nežnimi tehnikami za mobilizacijo mehkih tkiv in z ročno limfno drenažo zmanjšamo oteklino in bolečino ter dosežemo kvalitetno celjenje brazgotine.

Z manualnimi tehnikami postopno povečujemo obseg gibov v stopalu.

Trening hoje izvajamo na tekalni stezi. Stopnjevanje obremenjevanja, hitrosti hoje in naklona nam omogočajo postopno učenje normalnega vzorca hoje.

Vaje za moč se stopnjujejo od enostavnih izometričnih vaj do zahtevnejših vaj proti uporu in vaj pod obremenitvijo telesne teže. Namenjene so pridobivanju normalne mišične moči. Vaje po potrebi kombiniramo z funkcionalno elektrostimulacijo mišic.

Vaje za propriocepcijo, ravnotežje in koordinacijo pa so nujne za varno izvajanje vseh dnevnih in športnih dejavnosti.





Paket vsebuje šest obravnav:

•manualne tehnike, raztezanje
•MLS laser
•ultrazvok

•InterX stimulacija
•power plate vadba

_________________
Lep pozdrav
Marjan

[marjan]

Koleno

Koleno je v vseh obdobjih življenja izpostavljeno različnim poškodbam, preobremenitvam in obrabam.
Bolečina v kolenu je zelo pogost simptom, zaradi katerega ljudje obiščejo svojega zdravnika, ortopeda ali fizioterapevta. Poškodba križnih ali kolateralnih vezi, meniskusov, sklepnega hrustanca ter zlomi so poškodbe, ki zahtevajo ustrezno zdravljenje in dobro rehabilitacijo.

Bolečine v kolenu so lahko posledica različnih obolenj in degenerativnih procesov struktur znotraj kolena.


Zgradba kolena ANATOMIJA KOLENA

Kolenski sklep je največji sklep v telesu, ki ga sestavljajo tri kosti, obdajajo pa ga številne mišice, kite in vezi.

KOSTI KOLENA
Koleno je tečajast sklep, sestavljen iz treh kosti, stegnenice (femur), golenice (tibia) in pogačice (patella). Kolenski sklep omogoča 140 stopinj fleksije oz. upogiba. Med gibanjem pride tudi do rotacij v sklepu. Največji obseg rotacij je možen pri pokrčenem kolenu. Koleno je najbolj stabilno v iztegnjenem položaju. Sklepne površine kolenskih kosti so prekrite s sklepnim hrustancem. Sklepni hrustanec je trda, gladka snov, ki zmanjšuje trenje kosti med gibanjem.

SKLEPNA OVOJNICA
Sklepna ovojnica je debela ovojnica, ki obdaja celoten kolenski sklep.
Na notranji strani sklepne ovojnice se nahaja sinovialna membrana, katere funkcija je prehrana vseh struktur v kolenu. Sklepno ovojnico ojačujejo vezi.



MIŠICE, KITE, VEZI

Strukture zunaj kolenskega sklepa:

•mišica quadriceps femoris s kito pogačice na sprednji strani stegna, ki izvaja izteg kolena (ekstenzija),

•mišice biceps femoris, semimembranosus in semitendinosus na zadnji strani kolena, ki izvajajo upogib (fleksija) kolena

•mišice gastrocnemius, popliteus in iliotibialni trakt

•zunanji in notranji kolateralni ligament, ki zagotavljata statično stabilnost kolena



Strukture znotraj sklepa:

•zunanji in notranji meniskus ščitita koleno pred prevelikimi obremenitvami

•sprednja in zadnja križna vez zagotavljata statično stabilnost kolena pri gibanju


_________________
Lep pozdrav
Marjan

[marjan]

Poškodba sprednje križne vezi


Križne vezi se poškodujejo pri zvinu ali izpahu kolena. Gre za pogosto poškodo pri športu, ki znatno omeji funkcijo kolena.

Križne vezi poleg stranskih vezi skrbijo za statično stabilnost kolenskega sklepa. Kolenske vezi vodijo, kontrolirajo in omejujejo gibanje v kolenskem sklepu. Sprednja križna vez preprečuje drsenje golenice v smeri naprej.

Poškodba sprednje križne vezi je huda poškodba, ki poslabša stabilnost kolenskega sklepa med gibanjem, kar lahko povzroči dodatne poškodbe meniskusov ali degenerativne spremembe sklepnega hrustanca. Zaradi nestabilnosti kolena ima bolnik lahko občutek nesigurnosti pri počepanju, skakanju in pri različnih športnih dejavnostih. Izvajanje običajnih dnevnih aktivnosti kot sta npr. hoja in kolesarjenje je ponavadi možno tudi s strgano križno vezjo.

Poškodba kolena pri kateri pride do strganja sprednje križne vezi običajno povzroči neobičajen pok. Kmalu po poškodbi se pojavi oteklina, bolečina pa ovira normalne aktivnosti. Zaradi pretrganja drobnih žilic se v kolenski sklep izlije nekaj krvi. Mišice kolena se zaradi refleksne aktivnosti napnejo, zato testiranje takoj po poškodbi ne pokaže vedno nestabilnosti kolena.

Poškodba kolena, pri kateri je prišlo do strganja sprednje križne vezi pa lahko istočasno povzroči tudi poškodbe drugih struktur v kolenu, npr. meniskusov, sklepnega hrustanca ali medialnih kolateralnih vezi.


Zdravljenje po poškodbi sprednje križne vezi

Poškodba kolena, pri kateri je prišlo do strganja križne vezi, običajno povzroči tako hude simptome, da bolnik poišče pomoč pri zdravniku. Zdravnik naroči rentgensko slikanje, s katerim izključi poškodbo kosti. Prav tako izvede več testov, s katerimi ugotavlja kakšna je stabilnost sklepa. Za natančno diagnostiko poškodb mehkih tkiv je včasih potrebno slikanje z magnetno resonanco ali artroskopija. Za te preiskave se zdravnik odloči kasneje na podlagi klinične preiskave.

Takoj po poškodbi je zaželeno hlajenje kolena z ledenimi obkladki in zmanjšano obremenjevanje noge. Imobilizacija z opornicami ali mavcem običajno ni potrebna. Če bolnik zmore, lahko hodi brez uporabe bergel. Bolnik lahko giba v sklepu v mejah do bolečine. Če je možno, naj bolnik počiva z iztegnjeno nogo in se s tem izogne pojavu flektorne kontrakture.

Fizioterapija po poškodbi sprednje križne vezi

Fizioterapija ima pri rehabilitaciji bolnika s poškodbo križne vezi pomembno vlogo. V zgodnji fazi po poškodbi je cilj terapije zmanjšanje otekline in pridobivanje popolne gibljivosti kolenskega sklepa. V Fizioterapiji Grosuplje obravnavamo bolnike že nekaj dni po poškodbi. Previdno razgibavanje, izometrične vaje in lažje vaje za krepitev mišic pripomorejo k hitrejšemu celjenju in zmanjšanju bolečine. MLS laser, InterX stimulacija so le nekatere elektroterapevtske možnosti . Bolnika že v zgodnji fazi seznanimo s potekom zdravljenja in rehabilitacije.


PRIPOROČAMO!

Power plate omogoča izjemno povečanje mišične moči in gibljivosti v kratkem času brez velikih obremenitev na sklepe. Zato ga priporočamo kot pripravo na operaijo križne vezi. Power plate trenig je odlična oblika vadbe tudi po operaciji križne vezi. S treningom lahko začnete 6 tednov po operaciji.

Terapevtski program
POWER PLATE TRENING KRIŽNA VEZ
10 TRENINGOV
Cena: 150 EUR
več
Po končani akutni fazi, ko koleno ni več oteklo, je potrebno izboljšati mišično moč vseh mišic, ki pripomorejo k stabilnosti kolena med gibanjem. Močne mišice lahko delno ublažijo težave z nestabilnostjo kolena. Priporočamo vsaj enomesečni obisk terapevtskega fitnesa 2-3x tedensko v katerem lahko trenirate pod nadzorom fizioterapevta ali Trening na najnovejši Power Plate napravi. Fizioterapevt bo spremljal vaš napredek in ustrezno stopnjeval zahtevnost vadbe. Po potrebi se lahko odločite za elektrostimulacijo mišic. Terapevtski fitnes priporočamo tudi kot pripravo na operacijo križne vezi.


_________________
Lep pozdrav
Marjan

[marjan]

Poškodba kolateralnih ligamentov kolena

Kolateralna ligamenta sta dve od skupno štirih vezi kolena, ki skrbijo za stabilnost kolena.

Zunanji kolaterlni ligament je okrogla struktura, ki se pripenja na zunanji kondil stegnenice (femur) in na mečnico (fibula). Notranji kolateralni ligament je bolj ploščate oblike. Sestavljen je iz dveh plasti. Globoka plast ligamenta se pripenja na medialni meniskus, površinska plast pa na golenico (tibia). Notranji kolateralni ligament je del sklepne ovojnice, medtem ko zunanji kolateralni ligament s sklepno ovojnico ni povezan.

Poškodba kolateralnih ligamentov lahko nastane samostojno ali v kombinaciji s poškodbo meniskusa, križnih vezi ali sklepne ovojnice. Bolečina pri poškodbi kolateralnih vezi se običajno stopnjuje v nekaj urah po poškodbi.

Poškodba kolateralnih vezi je lahko:
- 1. stopnja: blaga, kjer gre za nateg ali delno natrganje ligamenta, ki ne povzroča nestabilnosti kolena

- 2. stopnja: zmerna, kjer pri testiranju opazimo nekaj milimetrov odpiranja

- 3. stopnja: huda, kjer gre za popolno rupturo ligamenta, bolnik čuti močno bolečino, oteklino, sklep pa se odpira za več kot 10 mm.

Zdravljenje poškodbe kolateralnih vezi

Poškodba kolateralnih ligamentov se običajno zdravi spontano, brez operacije. Akutno obdobje traja približno dva tedna, subakutno pa še 4 do 6 tednov. Pri popolnih rupturah bolnik dobi mavec ali opornico za 4-6 tednov. V akutni fazi je zaželeno hlajenje kolena, počitek, povijanje z elastičnim povojem.

Fizioterapija po poškodbi kolateralnih vezi

Z zgodnjo terapijo, ki vključuje globoko prečno frikcijo, ročno limfno drenažo, mobilizacijo, MLS laser, InterX stimulacijo in podobno, lahko pospešimo zdravljenje in preprečimo nastanek zarastlin in kroničnih težav. Z ustrezno terapijo traja akutna faza le nekaj dni, zdravljenje je končano po dveh tednih. Če je bila terapija uspešna, do kroničnih težav ne pride.



Artroskopija kolena


Artroskopija je operativni poseg, kjer na kolenu napravimo dva do tri pol centimeterska reza, tako, da v kolenski sklep uvedemo majhno kamero, katera je priključena na video monitor. Koleno napolnimo z tekočino pod pritiskom. Nato z uporabo specialnih inštrumentov pregledamo kolenski sklep, ter po potrebi popravimo ali odstranimo okvarjena tkiva. Ker napravimo v sklepno ovojnico le nekaj malih rezov je bolečina po operaciji bistveno manjša kot pri klasičnih odprtih operacijah, prav tako so redkejše komplikacije in krajša hospitalizacija. Operacija pa je za kirurga tehnično bistveno bolj zahtevna.

Operacijo opravimo v spinalni ali epiduralni anesteziji (to je anestezija, ko z injekcijo v ledveni del hrbtenice omrtvimo spodnje ude), pri kateri ste budni, ne čutite pa bolečin od pasu navzdol. Izjemoma uporabljamo splošno anestezijo, pri kateri med operacijo spite.

KDAJ SE ODLOČIMO ZA ARTROSKOPIJO KOLENA?

okvara notranjega ali zunanjega meniskusa
prosto telo ( majhen košček hrustanca ali kosti, ki prosto ležijo v sklepu)
raztrganina križnih vezi
blaga artroza (*obraba*)
vneta ali poškodovana sinovialna sklepna ovojnica
problemi pogačice
artroskopijo kolena uporabljamo tudi pri težjih operativnih posegih, kot so rekonstrukcija kolenskih ligamentov, oskrba sklepnih zlomov, sinoviektomija…



OKREVANJE PO ARTROSKOPSKI OPERACIJI

Na splošno je okrevanje po artroskoposkih operacijah hitro, bistveno hitrejše v primerjavi z klasičnimi odprtimi operacijami. Seveda pa je čas okrevanja odvisen od vrste artroskopske operacije.
Po operaciji boste koleno hladili z ledom, izvajali boste vaje za krepitev mišic. Ob odpustu boste dobili natančna navodila.
Takoj po operaciji lahko hodite, nato vsak dan več, normalno lahko večinoma hodite po enem tednu. Po dveh tednih ste sposobni za opravljanje svojega dela in športne aktivnosti.
Če je v kolenu prisotna že artroza (*obraba*) ali poškodba hrustanca je čas okrevanja podaljšan.
Prav tako je okrevanje daljše, če bomo pri vas opravili zahtevnejšo artroskopsko operacijo ( šivanje meniskusa, sinoviektomija, rekonstrukcija ligamentov, operacija zaradi nestabilne pogačice, osteosinteza zloma ).
Kakšna so lahko vaša pričakovanja po operaciji, pa vam bo razložil kirurg, ki vas bo operiral.

KAKŠNE SO MOŽNE KOMPLIKACIJE?

Komplikacije po artroskopiji kolena so zelo redke in večinoma blage. Možne pa so naslednje komplikacije:

infekcija rane
infekcija sklepa ( to je najhujša možna komplikacija, je pa izredno redka )
krvavitev v sklep
otekanje sklepa in nabiranje tekočine v njem
zlom inštrumentov v kolenskem sklepu
okvare živcev ( možna je okvara kožnega živca, kar ima za posledico oslabljen občutek za dotik na sprednji strani kolena )
trombembolični zapleti

KAJ MORATE VI STORITI PRED OPERACIJO?

Pred operacijo morate pri svojemu zdravniku opraviti osnovne preiskave. Če ste mlajši od štirideset let potrebujete hemogram, PČ, INR. Če pa ste starejši od štirideset let, pa poleg tega še RTG p. c. in EKG.
Večino artroskopij kolena opravimo v okviru enodnevne bolnišnice, v nasprotnem primeru, pa boste sprejeti na ortopedsko- travmatološki oddelek.
Če boste obravnavani v okviru enodnevne bolnišnice boste dobili v zvezi s tem še posebna navodila.
Za sprejem pridete zjutraj ob 6.45 h, v kirurško sprejemno pisarno. S seboj morate imeti veljavno napotnico za sprejem in potrjeno kartico. Morate biti tešč in imeti naročene izvide, podpisana soglasja in vse izvide ter rentgenske slike v zvezi z vašo boleznijo ali poškodbo.
Napoteni boste za tem v centralni sprejem, kjer boste dobili bolniško obleko in boste napoteni na oddelek enodnevne bolnišnice ali ortopedsko- travmatološki oddelek.
Tokom dneva boste operirani, zvečer pa odpuščeni v domačo oskrbo.


Zdrav miniskus


Razstrgan miniskus


Artroskopija kolena


Artroskopija kolena
_________________
Lep pozdrav
Marjan

[marjan]

Poškodba meniskusa



Meniskus je hrustančasto fibrozna tvorba, ki ščiti sklepni hrustanec pred prevelikimi obremenitvami.

Meniskus je hrustančasto fibrozna tvorba, ki ščiti sklepni hrustanec pred prevelikimi obremenitvami. V kolenu imamo dva meniskusa, zunanjega (lateralni) in notranjega (medialni). Meniskusa pokrivata velik del sklepne površine golenice in tako prispevata k skladnosti sklepnih površin in stabilnosti. Med gibanjem se meniskusa premikata in prilagajata obliki stegnenice in golenice.

Meniskus je pri poškodbah kolena pogosto poškodovan. Pri mlajših osebah je poškodba meniskusa lahko posledica močnih gibov, pri katerih pride do rotacije v sklepu. Pri starejših pa zaradi degenerativnih sprememb v strukturi meniskusa včasih zadostuje že manjši napačen gib ali počep. Bolj pogosto je poškodovan notranji meniskus. Poškodba meniskusa lahko nastane tudi skupaj s poškodbami drugih struktur, npr. vezi.


Zdravljenje poškodb meniskusov

Poškodba meniskusa lahko zahteva različno zdravljenje. Če gre za blokado sklepa bo najverjetneje potrebna artroskopija kolena. Kirurg se glede na obliko in velikost poškodbe odloči ali bo poškodovani meniskus lahko popravil (šivanje, biorazgradljive puščice) ali pa bo delček meniskusa odstranil. Odstranitev delčka meniskusa je dokaj enostaven poseg. Slaba stran posega je, da odstranitev meniskusa kasneje pogosto povzroči poškodbe sklepnega hrustanca. Šivanje oz. popravilo meniskusa je možno samo takrat, ko je meniskus poškodovan na delu, kjer je dobro prekrvavljen. V nasprotnem primeru do celjenja ne pride. Kadar poškodovan meniskus ne povzroča blokade sklepa, je zdravljenje možno brez operacije.

Fizioterapija po poškodbi meniskusa

Fizioterapija po poškodbi meniskusa, ki ne zahteva operacije, je smiselna že v zgodnji fazi po poškodbi, ko želimo zmanjšati bolečino in oteklino ter čim prej vzpostaviti dobro gibljivost kolena. Manualne tehnike, elktroterapevtske metode in učenje pravilnega izvajanja vaj so . Podoben program je primeren tudi po artroskopski odstranitvi dela meniskusa.




_________________
Lep pozdrav
Marjan

[marjan]

Zatrditev (artrodeza) gležnja


Ko z konzervativnim zdravljenjem ne moremo več ustrezno lajšati težav, ki so posledica artroze ali drugih artritisov gležnja je morda čas, da se odločimo za operacijo gležnja. Pri tem večina pomisli na zamenjavo sklepa z umetnim sklepom. Pri obolenjih gležnja dosegamo boljše rezultate z artrodezo – zatrditvijo gležnja kot z vgraditvijo umetnega sklepa.

KAJ JE ARTRODEZA

Artrodeza je kirurški poseg pri katerem zatrdimo – združimo dve kosti, ki tvorita sklep, tako, da na tem mestu po dokončnem zaraščenju sklepa ni več. Pri operaciji uporabljamo plošče, žice, vijake, ki skupaj držijo konce kosti, dokler se le ti ne zarastejo. Včasih uporabljamo tudi kostne presadke.

KDO JE KANDIDAT ZA ARTRODEZO?

Bolnik, ki ima sklep tako močno okvarjen, da ni več možno lajšati bolečin je kandidat za operacijo.

KORISTI ARTRODEZE

Osnovna korist artrodeze je odprava bolečin.

RAZLOGI ZA ARTRODEZO

Odprava bolečin

Zatrjen sklep je zopet stabilen
Bolnik bo sposoben po operaciji nogo obremenjevati brez bolečin, sposoben bo normalnih fizičnih aktivnosti, normalne hoje in tudi lažjih športnih aktivnosti. Stopnja aktivnosti po operaciji je odvisna tudi od starosti bolnika, motivacije ter psihofizičnega počutja
Poprava deformacije pri hudi artrozi


RAZLOGI PROTI ARTRODEZI

Umeten sklep je pri določenih pacientih vseeno boljša možnost
Zmanjšana fleksibilnost in gibljivost
Možnost komplikacij povezanih s slabim celjenjem operativne rane


PRIPRAVA NA OPERATIVNI POSEG

Pred operativno zatrditvijo gležnja sanirajte vse morebitne kronične bolezni, ki jih imate.

V tednih pred operacijo je pomembna natančna higiena gležnja in stopala. V primeru vnetnih procesov v bližini operativnega mesta operacija ne pride v poštev. En mesec pred operativnim posegom morate biti popolnoma zdravi brez prehladnih obolenj. En teden pred operacijo boste opravili pri osebnem zdravniku vse potrebne predoperativne preiskave (katere preiskave so potrebne je odvisno od vaše starosti in morebitnih pridruženih boleznih).

Če redno jemljete zdravila za redčenje krvi jih morate po posvetu z zdravnikom pred operacijo dovolj zgodaj opustiti.

OPERATIVNI POSEG

Operacijo opravimo v splošni ali regionalni anesteziji. Operacija traja od 90 do 180 min..

Zatrditev lahko opravimo z klasično, veliko odprto operacijo ali pa minimalno invazivno – artroskopsko.

KLASIČNA (ODPRTA) ARTRODEZA

To je težji, večji operativni poseg pri katerem napravimo dva reza na notranji in zunanji strani gležnja. To metodo uporabljamo pri težjih oblikah artroze z hujšo deformacijo. Bolečine po operaciji so hujše, komplikacij je v primerjavi z artroskopsko metodo več, čas zdravljenja je podaljšan.

ARTROSKOPSKA ARTRODEZA

Operativni poseg opravimo pod kontrolo kamere – artroskopa. Ne napravimo dveh velikih rezov, ampak več rezov, ki so veliki približno 1 cm.

Prednosti artroskopske artrodeze:

Manj bolečin
Manj komplikacij
Krajša hospitalizacija
Boljši estecki izgled
Hitrejše okrevanje
Krajša imobilizacija z mavcem.
Artroskopska artrodeza je v primerjavi z klasično operacijo za kirurga tehnično bistveno bolj zahtevna.

PO OPERATIVNEM POSEGU

Po operativnem posegu boste še nekaj ur ležali v sobi ob operacijski dvorani, ki se imenuje opazovalnica. Nogo boste imeli imobilizirano z mavcem. Bolečine vam bomo lajšali z zdravili.

Naslednji dan vam bomo rano previli, morda zamenjali mavec, kontrolirali vašo krvno sliko. Ob pomoči fizioterapevtke boste pričeli z hojo po opori bergel, brez obremenjevanja operirane noge.

V domačo oskrbo boste odpuščeni z mavčevo longeto pri artroskopski artrodezi drugi do četrti dan po operaciji, pri odprti klasični artrodezi pa četrti do osmi dan.

Po operaciji boste nato imeli mavčevo imobilizacijo in sicer običajno šest tednov nehodilnega mavca in še šest tednov hodilnega mavca.

Čas bolniškega staleža je približno štiri mesece.

Dokončno je zdravljenje zaključeno po šest do osmih mesecih

REZULTATI

Rezultati artrodeze gležnja so običajno zelo dobri. Uspeh operacije je večji od 90 %. Običajno je po zaključenem zdravljenju pri izolirani artrodezi gležnja možna normalna hoja brez šepanja in bolečin, mlajši pacienti so sposobni tudi za lažje športne aktivnosti.


KOMPLIKACIJE

Komplikacije so na splošno redke (bolj pogoste pri odprti artrodezi):

Okužba (resna komplikacija, ki se pojavlja v 1 do 3 %)
Moteno celjenje kirurške rane (bolj pogosto pri odprti artrodezi in pri kadilcih)
Poškodbe žile in živcev (zelo redka resna komplikacija)
Nezaraščanje artrodeze (možno je, da ne bo prišlo do zaraščanja na mestu artrodeze – pogostost nezaraščanja je med 0 in 10% – glede na metodo operacije. Nezaraščanje pomeni, da bo sklep kljub operativnemu posegu še vedno boleč)
Komplikacije povezane z anestezijo in drugimi boleznimi bolnika
Upamo, da vam bomo s tem prispevkom vsaj malo olajšali razumevanje vaše bolezni, za dodatna pojasnila in svetovanje pa smo vam seveda na voljo v ortopedski ambulanti.


_________________
Lep pozdrav
Marjan

[marjan]

Artroskopija gležnja



Artroskopija je operativni poseg, kjer na gležnju napravimo tri pol centimeterske reze, tako, da v zgornji skočni sklep (gleženj) uvedemo zelo majhno kamero, katera je priključena na video monitor. Kamera je še manjša kot jo uporabljamo za artroskopijo drugih sklepov, debela je le 2,7 milimetra. Gleženj napolnimo nato z tekočino pod pritiskom. Nato z uporabo specialnih inštrumentov pregledamo sklep, ter po potrebi popravimo ali odstranimo okvarjena tkiva. Ker je v gležnju zelo malo prostora, je potrebno za varno uvajanje inštrumentov in kamere sklep čimbolj odpreti, to pa dosežemo s trakcijo spodnje okončine med operacijo. Ker napravimo v sklepno ovojnico le nekaj malih rezov je bolečina po operaciji bistveno manjša kot pri klasičnih odprtih operacijah, prav tako so redkejše komplikacije in krajša hospitalizacija. Operacija pa je za kirurga tehnično bistveno bolj zahtevna.

Operacijo opravimo v spinalni ali epiduralni anesteziji (to je anestezija, ko z injekcijo v ledveni del hrbtenice omrtvimo spodnje ude), pri kateri ste budni, ne čutite pa bolečin od pasu navzdol. Izjemoma uporabljamo splošno anestezijo, pri kateri med operacijo spite.

KDAJ VAM PREDLAGAMO ARTROSKOPIJO GLEŽNJA ?

prosta telesa v sklepu - (če na osnovi klinične slike ali slikovnih preiskav sumimo na prosta telesa v sklepu jih lahko artroskopsko odstranimo)
okvare hrustanca na talusu (skočnici) - (do okvare hrustanca lahko pride ob poškodbi ali pa tudi brez poškodbe. Med artroskopijo poškodovani hrustanec zagladimo, lahko napravimo nekaj drobnih luknjic v spodaj ležečo kost, da bi tako vzpodbudili nastanek vezivnega hrustanca, zavedati pa se morate, da se hialini hrustanec, ki je normalno v sklepu po okvari nikoli ne obnovi)
mehkotkivna utesnitev (anterolateralni impingment) - (to je stanje, do katerega pride po poškodbah gležnja, običajno po zvinih. V sprednjem delu sklepa na zunanji strani se razraste bolezensko tkivo, ki povzroča bolečine, zatikanje sklepa, preskoke v sklepu, občutek nestabilnosti. Med artroskopijo to odvečno tkivo odstranimo)
kostna utesnitev - nogometaški gleženj (footballer ankle) - (ker to stanje pogosto opažamo pri nogometaših se imenuje nogometaški gleženj, seveda pa lahko do tega pride tudi pri drugih športih. Gre pa za to, da zaradi ponavljajočih poškodb ali preobremenitev v sprednjem delu sklepa nastanejo kostni izrastki. Te izrastke med artroskopijo odstranimo)
bolezni sinovialne sklepne ovojnice (z artroskopijo lahko odstranimo obolelo notranjo – sinovialno sklepno ovojnico. Če je razlog za to revmatska bolezen, običajno revmatoidni artritis odstranimo skoraj vso ovojnico- kolikor je mogoče. Če pa gre za redkejše bolezni sinovialne ovojnice pa odstranimo le oboleli del. Odvzamemo tudi košček obolelega tkiva za mikroskopsko preiskavo)
zatrditev sklepa (če gre za hudo artrozo (»obrabo«) sklepa je najprimernejša metoda zdravljenja zatrditev sklepa. To lahko naredimo artroskopsko, tako, da v sklepu najprej dokončno odstranimo preostanek hrustanca, nato pa sklep zatrdimo z dvema vijakoma čez 2 dodatna centimetrska kožna reza)
nepojasnjena bolečina v gležnju (če bolečine v gležnju nismo uspeli pojasniti z vsemi obstoječimi preiskavami in imate hujše težave, vam lahko predlagamo artroskopijo, ki lahko pripomore k diagnozi in zdravljenju)
zlomi v predelu gležnja (artroskopija gležnja je lahko zelo koristna za natančno naravnavo nekaterih zlomov golenice, ki segajo v zgornji skočni sklep)

OKREVANJE PO ARTROSKOPSKI OPERACIJI

Na splošno je okrevanje po artroskoposkih operacijah hitro, bistveno hitrejše kot v primerjavi z klasičnimi odprtimi operacijami. Seveda pa je čas okrevanja odvisen od vrste artroskopske operacije. Po operaciji boste gleženj hladili z ledom, počivali boste z dvignjeno nogo, izvajali boste vaje za krepitev mišic. Ob odpustu iz bolnišnice boste dobili natančna navodila. Za lajšanje bolečin, ki običajno niso zelo hude boste uporabljali protibolečinska zdravila. Takoj po operaciji lahko hodite, pri hoji boste uporabljali bergle. Bergle boste uporabljali 1 do 2 tedna, lahko tudi manj, v primeru zahtevnejše artroskopske operacije pa tudi več. Če je v gležnju prisotna že artroza (*obraba*) ali poškodba hrustanca je čas okrevanja podaljšan. Prav tako je okrevanje daljše, če bomo pri vas opravili zahtevnejšo artroskopsko operacijo (zatrditev sklepa, odstranitev vse sklepne ovojnice, zlomi, težje okvare hrustanca). Iz bolnišnice odpustimo večino pacientov naslednji dan po operaciji! Ko se bodo rane zacelile boste 12. pooperativni dan pri svojem osebnem zdravniku odstranili šive, zatem pa lahko pričnete z fizioterapijo, ki jo boste opravljali v eni izmed bližnjih ustanov po posebnem programu! Kakšna so lahko vaša pričakovanja po operaciji, pa vam bo razložil kirurg, ki vas bo operiral.

KAKŠNE SO MOŽNE KOMPLIKACIJE?

Komplikacije po artroskopiji gležnja so zelo redke in večinoma blage. Možne pa so naslednje komplikacije:

infekcija rane (to je redka in blaga komplikacija, ki ne zapušča trajnih posledic, če pa ni pravočasno in pravilno zdravljena, pa lahko vodi v infekcijo sklepa)
infekcija sklepa (to je zelo huda komplikacija, je pa izredno redka – na svetu je opisanih le nekaj primerov)
sinovialna fistula (to je redka komplikacija, ko po artroskopiji opažamo trdovratno iztekanje sklepne tekočine navzven preko kože, če je pravilno zdravljena nima posledic, v nasprotnem primeru pa lahko vodi v infekcijo sklepa)
trdovratno otekanje gležnja (to je redka in blaga komplikacija, ko po operaciji gleženj pretirano oteka, se pa z pravilnim zdravljenjem to otekanje postopno umiri)
zlom inštrumenta v gležnju ( do zloma inštrumenta v gležnju pride zelo redko, se pa zlomljen del običajno brez vsakih posledic takoj artroskopsko odstrani, res le izjemoma je potrebno zlomljen del odstraniti z odprto operacijo)
okvara kožnega živca (možna je okvara kožnega živca, kar ima za posledico oslabljen občutek za dotik na hrbtišču stopala, komplikacija je od vseh najbolj pogosta- 3%, je sicer moteča, ni pa huda)
okvara večjih kit, živcev in krvnih žil (to so zelo hude komplikacije, so pa tudi zelo redke, na svetu je opisanih le nekaj primerov)
trombembolični zapleti- nastanek strdkov v krvnih žilah ( možnost za to je zelo majhna, zaradi minimalno invazivne operacije in hitre mobilizacije – v svetu ni opisanih primerov)
refleksna simpatična distrofija (to je zelo redka komplikacija oziroma bolezan, ki pa nima direktne povezave s samo artroskopijo, saj lahko nastane tudi po poškodbi ali imobilizaciji kateregakoli sklepa z mavcem

KAJ MORATE VI STORITI PRED OPERACIJO ?

Pred operacijo morate pri svojemu zdravniku opraviti osnovne preiskave.

Če ste mlajši od štirideset let potrebujete hemogram, PČ, INR. Če pa ste starejši od štirideset let, pa poleg tega še RTG p. c. in EKG.
Če obolevate za kroničnimi boleznimi (sladkorna bolezen, povišan krvni pritisk…) mora biti zdravljenje teh bolezni pred operacijo dobro urejeno, morda bo potrebna pred operacijo posebna priprava, o tem se pogovorite z svojim osebnim zdravnikom.
14 dni pred operacijo ne uživajte zdravil, ki vplivajo na strjevanje krvi (Aspirin, nesteroidni antirevmatiki….), tudi o tem se boste pogovorili s svojim osebnim zdravnikom.
Če pa ste na redni terapiji z zdravili, ki vplivajo na strjevanje krvi ( Marivarin, Plavix..) pa bo potrebna posebna priprava.
Prav tako morate biti 14 dni pred operacijo zdravi v smislu prehladnih obolenj, ne smete imeti povišane telesne temperature- če se to zgodi obvestite zdravnika, ki vas bo operiral, morda bo potrebno operacijo prestaviti na kasnejši čas!
Za sprejem v bolnišnico boste prišli popoldne en dan pred predvideno operacijo med 15. in 17. uro. Za sprejem se javite v kirurški urgentni ambulanti. Sprejeti boste na ortopedsko- travmatološki oddelek.
Ob sprejemu prinesite seboj osebne stvari, pribor za osebno higieno, vsa zdravila, ki jih redno jemljete, lahko prinesete svoje copate, ne prinašajte pa večje količine denarja nakita in dragocenosti.
Za sprejem potrebujete veljavno napotnico in potrjeno kartico zdravstvenega zavarovanja.
S seboj morate imeti vse naročene izvide preiskav in vso obstoječo medicinsko dokumentacijo o vaši bolezni ali poškodbi.
Od polnoči naprej morate biti popolnoma tešči, ne uživajte nobene hrane in pijače.
Tekom naslednjega dne boste operirani.

Če imate kakršna koli vprašanja, ali želite dodatna pojasnila se obrnite na ortopeda, ki vas bo operiral osebno ali po telefonu.


_________________
Lep pozdrav
Marjan

[marjan]

Kolk

Kolk je sklep med glavico stegnenice in ponvico medenice.

Bolečina v področju kolka je simptom, ki daje zelo malo informacij o vzroku. Fizioterapevta zanima kdaj se je bolečina pojavila, kako močna je, kako na bolečino vpliva gibanje oz. mirovanje ter podobne informacije. Bolečina v področju kolka je lahko posledica poškodb ali obolenj kolčnega sklepa, mišic in drugih struktur. Pogosto pa najdemo vzrok bolečine v drugih področjih telesa, npr. v hrbtenici.

V fizioterapiji se največkrat srečamo z bolniki z obrabo kolka ali po zlomu kolka. Fizioterapija je v obeh primerih zelo pomembna. Bolniku z obrabo kolka pomaga, da vzdržuje optimalno stanje sklepa in prepreči oz. odloži operacijo. Bolniku po zlomu kolka omogoča, da se čimbolj približa nivoju zmogljivosti pred poškodbo.

Nova terapija za zdravljenje obrabe sklepnega hrustanca, osteoporoze, športnih poškodb.

Anatomija kolka

Kolk je velik, kroglast sklep med medenico in stegnenico

KOSTI KOLČNEGA SKLEPA

Kolk je sestavljen iz stegnenice in medenice. Kroglasta glava stegnenice se prilega v ponvico medenice, ki se imenuje acetabulum. Vrat stegnenice je kratek kostni nastavek med glavo in stegnenico. Na vrhu stegnenice je velika izboklina, ki jo lahko tipljemo. Imenuje se veliki trohanter.

Sklepne površine glave stegnenice in acetabuluma prekriva sklepni hrustanec, ki omogoča drsenje in gibanje v sklepu brez trenja.

MEHKA TKIVA

Sklepno kapsulo kolka ojačujejo trije močni ligamenti, ki pritrjujejo stegnenico v acetabulum in s tem dajejo kolku stabilnost. Manjši ligament, ki povezuje glavo stegnenice in acetabulum je pomemben zato, ker po njem teče majhna arterija, ki prehranjuje del glave stegnenice.

Acetabulum obdaja hrustančast obroč, ki se imenuje labrum.

Kolk je obdan z debelo plastjo mišic. Mišice omogočajo krčenje, iztegovanje, odmik, primik in vrtenje kolka. Močne mišice


Zlom kolka

Zlom kolka je zlom glavice, vratu ali zgornjega dela stegnenice.

Zlom kolka je pogosta poškodba starejših ljudi, ki največkrat nastane pri padcu ali zdrsu. Nevarnost zloma se z naraščanjem starosti povečuje, ker s staranjem kosti postajajo vse bolj krhke in tako že manjši padci ali zdrsi lahko povzročijo zelo hude in nevarne zlome. Zlom kolka lahko zelo poslabša kvaliteto življenja starejših in poveča odvisnost od okolice. Zlom kolka lahko utrpijo tudi mlajši ljudje, vendar so posledica hudih padcev in nesreč, pri katerih so prisotne velike sile.

Zlom kolka povzroči hude bolečine v predelu kolka. Poškodovani ne more premikati noge, ne more vstati ali kako drugače obremeniti noge. Noga je običajno zvrnjena navzven, pogosto zgleda krajša od nepoškodovane noge.

Zdravljenje zlomov kolka

Zdravljenje zlomov kolka je največkrat kirurško. Zdravljenje brez operacije zahteva več tedensko ležanje v postelji, kar še dodatno oslabi že tako ogroženega starostnika.

Zlomi kolka zahtevajo različne vrste operacije, kar je odvisno od mesta zloma, starosti in drugih dejavnikov. Zlomi v predelu glavice in vratu stegnenice pri starejših zahtevajo vstavitev delne endoproteze kolka, pri mlajših se bolj pogosto uporablja plošča z vijaki.

Fizioterapija po zlomu kolka

Različna vrsta operacije vpliva tudi na različen potek rehabilitacije. Endoproteza dovoljuje zgodnje obremenjevanje noge, kar pomeni da bolnik lahko kmalu hodi brez bergel, medtem ko osteosinteza s ploščo in vijaki zahteva večtedensko razbremenjevanje noge.

Fizioterapija po zlomu kolka je v zgodnji fazi usmerjena v učenje hoje z berglami ali s hoduljo, postopno povečanje gibljivosti kolka in provečanje mišične moči. Zelo pomembno je, da je bolnik čimprej samostojen vsaj pri najnujnejših dnevnih opravilih.

Okrevanje po zlomu ali po operaciji kolka je odvisno od bolnikovega stanja pred poškodbo, od vrste operacije in od številnih drugih dejavnikov. Na splošno velja, da se zlom zaceli po 6 do 8 tednih, vendar je čas okrevanja pogosto daljši.

Fizioterapija lahko bistveno skrajša čas okrevanja in izboljša končni izid zdravljenja.




Terapevtski paket vsebuje različne vrste terapij, ki omogočajo hitro okrevanje po zlomu kolka.



Terapevtski paket: Zlom

kolka - 6 obravnav
Paket Zlom kolka vsebuje šest obravnav, ki se zvrstijo v dveh do treh tednih. Natančen potek določimo po pregledu in oceni stanja. Obravnave vklučujejo individualno razgibavanje, mobilizacijo sklepa, trening za povečanje mišične moči in povečanje zmogljivosti v fitnesu. Po končani terapiji se glede na zahtevnost poškodbe lahko odločite za dodatne terapije. Z zgodnjo terapijo bistveno izboljšamo izid zdravljenja in preprečimo morebitne kasnejše zaplete.

Paket vsebuje šest obravnav:

•mobilizacija sklepa, razgibavanje
•trening hoje na tekočem traku, terapevtski fitnes
•MLS laser
•InterX stimulacija
•poročilo o uspehu obravnave
Pridržujemo si pravico do spremembe vsebine paketa glede na potrebe in odziv posameznega bolnika na terapijo.

Cena paketa: 160.EUR

Cena posamezne terapije: 29 EUR (prihranek pri paketu 6 terapij 24-EUR)
_________________
Lep pozdrav
Marjan

[marjan]

Rama

Ramenski sklep je najbolj gibljiv in obenem najmanj stabilen sklep sklep v telesu.

Bolečina v rami je zelo pogosta težava, zaradi katere bolnik potrebuje pomoč fizioterapevta. Ramenski sklep sestavljajo številne strukture, kot so mišice, kosti, kite in vezi, katere so izpostavljene različnim poškodbam in degenerativnim procesom. Najpogostejši simptomi so bolečina v rami, ki lahko izžareva v roko, omejega gibljivost, slabša mišična moč, nestabilnost. Najpogostejše poškodbe v predelu rame so zlomi, izpahi, poškodbe ali rupture mišic in kit. Strukture ramenskega sklepa pa so lahko prizadete tudi brez poškodbe. Degenerativni in vnetni procesi procesi v mišicah, kitah, burzah itd. so pogosto vzrok bolečine v rami. Za uspešno terapijo je bistvena natančna diagnostika. Pomembna je dobra anamneza ter natančen pregled vseh struktur ramenskega sklepa. V fizioterapiji se pogosto poslužujemo testiranja rame po metodi Ortopedske medeicine Cyriax, s katero v večini primerov precej natančno ugotovimo vzrok težav. Z manualno terapijo lahko odpravimo vzrok bolečine. Če je potrebno pa bolnik lahko opravi še dodatne preiskave kot so diagnostični ultrazvok, CT, MRI itd.

V Fizioterapiji Grosuplje se zavedamo, da je za uspešno terapijo potreben natančen pregled bolnika, saj z ugotavljanjem vzroka bolečine zmanjšamo število terapij in povečamo uspešnost obravnave. Ustrezna in pravočasna terapija je pri odpravljanju bolečine v rami nujno potrebna, zato ne odlašajte s terapijo.





FUNKCIONALNA ANATOMIJA RAME

UVOD
Ramo v širšem funkcionalnem pomenu sestavljajo štirje sklepi: sterno-klavikularni, akromio-klavikularni, gleno-humeralni in skapulo-torakalni, ki skupaj delujejo kot gladko gibajoči se zgornji ud. Okvara kateregakoli od omenjenih sklepov vedno pomeni prizadetost funkcije rame v širšem smislu. V ožjem smislu pa je rama sklep med lopatico in nadlaktnico (gleno-humeralni sklep), ki je, mehanično gledano, zveza med ponvico in kroglico.

STABILNOST RAMENSKEGA SKLEPA
V popolnem nasprotju s kolčnim sklepom, ki ima globoko ponvico, je glenoidna vdolbina izrazito plitva, zaradi česar je ramenski sklep neskladen (diskongruenten) in notranje povsem nestabilen. Odnos med glavico nadlaktnice in ponvico lopatice bi slikovno najlažje opredelili kot žogico za golf, postavljeno na čepku za udarec, ki jo lahko prevrne že močnejši veter, kaj šele kakršnakoli druga zunanja sila. To pomeni, da mora biti funkcionalna stabilnost rame gotovo odvisna tudi od drugih struktur.

Statično stabilnost predstavljajo vezi med nadlaktnico in lopatico (gleno-humeralni ligamenti). Najpomembnejši glavni stabilizator v abduciranem položaju rame je spodnji gleno-humeralni ligament, ki je anatomsko viden kot fibrozna zadebelitev kapsule, napeta med vratom nadlaktnice in robom glenoida z labrumom.

Labrum predstavlja fibrozen obroč glenoida, ki poveča horizontalno površino ponvice za 50 % in vertikalno za 75 %. Sklepna kapsula v celotnem obsegu objema ramenski sklep in dodatno zmanjšuje možnost prekomernih premikov centra rotacije glavice. Klasična »bankart« lezija predstavlja odtrganje labruma od glenoida, kot posledico prekomernega vleka spodnjega gleno-humeralnega ligamenta in s tem nestabilnost sklepa v fazi zunanje rotacije pri abducirani rami. Terapija je operativna, bodisi odprta ali artroskopska, z refiksacijo labruma.

Dinamično stabilnost dodajajo intrinzične (m. deltoideus, mišice rotatorne manšete) in ekstrinzične (m. trapezius, m. levator skapulae, mm. rhomboidei, m, pectoralis minor in major, m. serratus anterior, m. biceps brachii, m. coracobrachialis, m. latissimus dorsi, m. teres major) mišice, ki v vseh točkah giba predstavljajo fino nastavljene servomotorje, ki gladkosti giba dodajo ustrezno moč. Izpad ene mišične skupine vedno prizadane celotno funkcijo rame (npr. strgana rotatorna manšeta). Rotatorno manšeto sestavljajo združene tetive mišic subscapularis, supra- (glavni abduktor) in infraspinatus ter teres minor.

UTESNITEV RAME (IMPINGEMENT)
Utesnitev rame je imela v zgodovini več stopenj. Leta 1867 Jarjavay predstavi subakromialni burzitis, ki ga 1872 Duplay dopolni v periartritis humeroskapularis (subakromialni burzitis in adhezivni kapsulitis). Po odkritju RTG leta 1900 Wrede opiše kalcijeve depozite in leta 1931 Codman delno oz. popolno rupturo rotatorne manšete. Leta 1972 Neer predstavi impingement (mehanski izrastki in naplastitve akromiona oz. štrleča oblika anteriorne ustnice akromiona povzročijo utesnitev narastišča tetive mišice supraspinatus; značilna kratkotrajna brezbolečinska faza pri lidokainskem Neerovem testu; loči med rupturo in čisto utesnitvijo). Inman in drugi pa nasprotno, podpirajo teorijo sekundarnih subakromialnih sprememb, kot posledico primarne degeneracije rotatorne manšete z nestabilnostjo povzročeno z izpadom funkcije, zaradi česar že sama rehabilitacija brez operacije bistveno popravi funkcijo. Trenutno prepričanje je, da je vzrok utesnitve multifaktorski in je zato terapevtsko vsekakor izredno pomembna prva faza 3-4 mesečne rehabilitacije, šele tej lahko sledi operacija (izjema je velika popolna ruptura rotatorne manšete oz. ruptura pri mladem bolniku).

Korakoakromialni lok sestavljajo: korakoid, anteriorni del akromiona in med njima napet močan korako-akromialni ligament. Rotatorna manšeta, subakromialna burza, bicepsova tetiva, in proksimalni del nadlaktnice se med cirkumdukcijo gladko gibajo pod tem lokom. Vsak proces, bodisi prirojen ali pridobljen, ki strukturno utesnjuje subakromialni prostor (subakromialna burza), lahko povzroči utesnitev. Opisujemo tri tipe morfologije akromiona (ravni, upognjeni, kljukast), ki jih lahko vidimo na specialnem RTG posnetku (outlet view) in so v direktni statistični povezavi s strgano rotatorno manšeto.

Zaradi utesnitve sta najpogosteje prizadeti tetivi supraspinatusa in bicepsa, ki se korako-akromialnega ligamenta najbolj dotikata pri 30° fleksije, 45° notranje rotacije in 30° abdukcije (utesnitveni testi). Mikro-injekcijske prekrvavitvene študije pa so dodatno pokazale relativno avaskularno cono rotatorne manšete, na mestu tik pred narastiščem tetive supraspinatusa, ki še dodatno izrazito zmanjšuje možnost samo-poprave po ponavljajočih se mikro-travmah in stopnjuje procese degeneracije.

KALCIJEVI DEPOZITI
Kalcificirajoči tendinitis imenujemo večtedensko stopnjevanje jakosti bolečine zaradi nabiranja kalcijevih depozitov v relativno avaskularni coni rotatorne manšete, tik pred narastiščem tetive supraspinatusa in je pogosteje lokaliziran na sklepni strani rotatorne manšete. Faza resorbcije je najbolj boleča faza in to je glavno prijemališče kozervativne terapije, ki vključuje kortikosteroidne injekcije.

RUPTURA ROTATORNE MANŠETE
Pri normalni rami, sili vleka mišic supra- in infraspinatus pritiskata glavico nadlaktnice v glednoidno ponvico in delujeta skupno kot natančna protiutež proksimalnemu vleku mišice deltoideus. Ko pa je funkcija supra- ali infraspinatusa prizadeta (strganje), pa prevladujoča sila deltoideusa povzroči premik glavice humerusa proksimalno in utesnitev (impingement) v subakromialnem prostoru pod korako-akromialnim lokom. Posledica tega je mehanično drgnjenje burzalne površine rotatorne manšete, oteklina, strganje tetive bicepsa, uničenje hrustanca in hude degenerativne spremembe humero-skapularnega sklepa (rotatorna artropatija). Sistem je tako fino uravnotežen, da normalno gibanje centra glavice geometrično nikoli ne preseže premikov +6/-2mm. Sistem se ob strganju rotatorne mašete poruši in omogoči večje premike glavice v katerokoli smeri - do 1cm.

Bolniki z disfunkcijo rame (najpogosteje gre za prizadetost rotatorne manštete) opisujejo bolečino, ki je večja pri aktivnostih, kjer je roka dvignjena nad višino glave. Prav tako je bolečina močnejša pri aktivnih, kot pri pasivnih gibih in seva v predel narastišča mišice deltoideus. Pri kliničnem pregledu ugotovimo bolečino v celotni rami, atrofijo supraspinatusa in značilno popačeno gibanje pri poskusu počasne elevacije, ko bolnik dvigne ramo in zaniha za prvih nekaj stopinj abdukcije (rotatorna manšeta je zadolžena za gladko iniciacijo giba). Značilna je polna pasivna gibljivost (razen na račun bolečine) s prizadeto aktivno funkcijo posameznih mišic rotatorne manšete. Subakromialno tipamo trenje bodisi zaradi zadebeljene burze bodisi raztrganine manšete.

Pri testu horizontalne abdukcije rame preko prsnega koša pa je v primeru akromio-klavikularne artroze z inferiornimi izrastki prisotna bolečina spredaj tik pod sklepom, oz. zadaj, v primeru že skrajšane in zadebeljene zadajšnje kapsule. Funkcijo mišice supraspinatus nato testiramo v notranji rotaciji nadlaktnice z abdukcijo rame v lopatični ravnini. Diagnostiko zaključimo z osnovnima in specialnimi RTG posnetki, artrografijo (najboljša za dokaz celotne rupture), ultrazvokom in le redko s slikanjem z magnetno resonanco (MRI) (tendinitis in delna ruptura imata žal podobno karakteristiko).

Po zaključeni neoperativni obravnavi zahteva delna ruptura, ki zajema do 50 % debeline in velikosti do 1cm, izključno akromioplastiko, oz. v primeru večje lezije, tudi eliptično ekscizijo s šivi. Kontraindikacija za operacijo je kontraktura (slabo razgibana rama). Predoperativna rehabilitacija mora torej najprej razrešiti gibljivost, da se s samo operacijo izognemo hudi postoperativni kontraturi.

Akromioplastika sestoji iz resekcije korako-akromialnega ligamenta, resekcije sprednje ustnice akromiona, resekcije akromialnega dela akromiona pred vizirano linijo sprednjega dela ključnice in resekcije distalnega dela (1-1,5 cm) ključnice.

ARTROPATIJA
Rotatorna artropatija pomeni hude degenerativne spremembe kot posledica strganja rotatorne manšete. Stanje se rešuje s hemiartroplastiko in z uporabo prevelike nadlaktnične glavice, ki se dotika akromiona.

ZAMRZLA RAMA
Adhezivni kapsulitis (Neviaser) traja od 12-18 mesecev in predstavlja bolečo kontrakturo zadebeljene sklepne kapsule, zaradi česar je najprej omejena notranja rotacija, nato pa fleksija in zunanja rotacija (notranja rotacija do sakruma, zunanja rotacija do 50 % in manj kot 90 ° abdukcije).

Primarni adhezivni kapsulitis nastane brez objektivnega vzroka; sekundarni pa kot posledica travme, vratnega diskusa, prsne bolečine in iz drugih vzrokov. Ločimo tri faze. Prva, bolečinska faza, se stopnjuje nekaj tednov in je hujša ponoči, tako da bolnik ne more ležati na rami. Sledi druga faza omejene gibljivosti (moški ne morejo sneti brisače, ženske pa si počesati las) in tope bolečine z občasno ostro bolečino tik pred novo točko končne gibljivosti. Zadnja, tretja faza, predstavlja postopno večtedensko popravljanje gibljivosti in zmanjševanja bolečin.

Rentgenska posnetka sta normalna, medtem ko artrografija pokaže zmanjšan sklepni prostor (normalno 15 ccm tekočine). V terapiji posegamo po analgetikih, nesteroidnih antirevmatikih, transkutani električni živčni stimulaciji (TENS), ultrazvoku in pasivni ter aktivni mobilizaciji rame (v začetku brez abdukcije, ki povzroči utesnitev). Da preskočimo fazo 18. mesecev, pa pogosto izvedemo manipulacijo rame v splošni anesteziji, čemur sledi agresivna rehabilitacija.

Asist. mag. Janez Podobnik, dr. med., Oddelek za ortopedijo in športne poškodbe



Ramenski sklep

Artroskopski posegi na ramenu so primerni za zdravljenje raztrganj rotatorne manšete, različnih oblik nestabilnosti in nekaterih degenerativnih sprememb v ramenskem sklepu.Razvoj novih operativnih tehnik je tudi na področju kirurgije ramenskega sklepa omogočil, da mnogo poškodb in obolenj ramenskega sklepa lahko zdravimo z artroskopskimi minimalno invazivnimi operativnimi tehnikami. Prednosti artroskopskih posegov na ramenskem sklepu so številne. Med najpomembnejše sodijo ohranitev deltoidne mišice, ki prekriva večji del ramenskega sklepa, manjše pooperativne bolečine zaradi minimalne travmatizacije okolnih tkiv ter tudi bistveno manjše pooperativne brazgotine. Velika prednost artroskopskih posegov je tudi boljša preglednost sklepnih struktur, možen je neposredni prikaz nekaterih patoloških sprememb, ki sicer pri klasičnem operativnem posegu sploh niso vidne. Slika, ki se preko kamere prenaša iz sklepa na ekran je povečana in omogoča odkrivanje tudi zelo majhnih sprememb.

Večino tovrstnih posegov je možno opraviti ambulantno. Operativni poseg poteka v splošni anasteziji ali regionalnem bloku. Pri slednjem z lokalnim anastetikom, ki ga z iglo vbrizgamo v bližino brahialnega živčnega pleteža, ohromimo in prehodno za bolečino naredimo neobčutljiv predel ramenskega sklepa in večji del zgornje okončine.

Sam potek operativnega posega je odvisen od vrste poškodbe oz. bolezenskih sprememb. Skupno vsem posegom je, da skozi kožni rez velikosti približno 5mm v sklep uvedemo optiko, ki nam omogoča, da s posebno endoskopsko kamero pregledujemo notranjost sklpa. Glede na tip operativnega posega so potrebni poleg tega še dodatni nekaj milimetrov veliki kožni rezi, preko katerih v notranjost sklepa uvedemo posebne artroskopske operativne inštrumente. Najpogostejši vzroki za artroskopijo ramenskega sklepa so različne oblike raztrganja kit rotatorne manšete, bicipitalni tendinitis, utesnitveni sindrom rame, nestabilnost ramenskega sklepa ter degenerativne spremembe v predelu akromioklavikularnega sklepa.


Pooperativna rehabilitacija zavisi od vrste operativnega posega oz. od vrste poškodbe ali bolezenske spremembe zaradi katere smo izvedli artroskopski poseg na ramenskem sklepu. Prve dni po posegu vsem pacientom svetujemo večkrat dnevno hlajenje ramenskega sklepa s hladnimi obkladki ter jemanje ustrezne analgetične terapije. Pomembno je tudi, da se v tem času izogibamo kakršnimkoli aktivim gibom v sklepu in z roko počivamo. Po umiritvi bolečin pacienti opravijo voden program fizikalne rehabilitacije, ki je individualno prilagojen vrsti artroskopskega posega, ki je bila pri pacientu opravljena.




_________________
Lep pozdrav
Marjan

[marjan]

Fizioterapija obraza obravnava poškodbe in obolenja različnih struktur obraza.


Fizioterapija pri obravnavi obraza uporablja podobne terapevtske tehnike, kot pri obravnavi drugje na telesu. Zmanjšanje otekline po poškodbi ali operaciji, izboljšanje gibljivosti čeljusti, nevralgije, obravnava bolnikov s parezo obraznega živca, bolečine v čeljustnem sklepu so stanja, pri katerih je fizioterapija pomemben del zdravljenja.

Obrazna mimika in gibanje čeljusti so specifično gibanje, ki ima svojo funkcijo pri hranjenju, govorjenju, zaščiti pred škodljivimi vplivi. Poškodba ali obolenje na obrazu zato vpliva na funkcijo obraza. Mimika obraza daje tudi številne informacije pri kontaktu z drugimi ljudmi. Poškodbe in bolezni obraza vplivajo tudi na izgled bolnika, kar ima močan vpliv na psihčno počutje.

Ustrezna fizioterapija lahko pomaga pri različnih bolezenskih stanjih na obrazu. Razibavanje čeljustnega sklepa po operacijah in poškodbah, ponovno učenje obraznega gibanja, zmanšanje otekline po operacijah in poškodbah, nevralgija, pareza obraznega živca in bolečine v čeljustnem sklepu so napogostejša stanja, ki jih obravnavamo s fizioterapijo.

Akustični nevrom je benigni, počasi rastoči tumor na osmem možganskem oz. slušnem živcu. Akustični nevrom se imenuje tudi vestibularni švanom.



Osmi možganski živec je sestavljen iz dveh delov. En del je odgovoren za sluh, drugi del pa za ravnotežje.
Zgodnji blagi simptomi, ki jih povzroča akustični nevrom so povezani s sluhom. Postopno naraščajoče slabšanje sluha na eni strani bolniki pogosto spregledajo. Lahko se pojavijo šumenje v ušesu in motnje ravnotežja. Kadar nevrom pritiska na obrazni živec pa lahko povzroči tudi ohromelost polovice obraza.

Zdravljenje akustičnega nevroma

Počasi rastoči tumor, ki zraste na slušnem živcu je benigna tvorba, ki ponavadi zahteva kirurško odstranitev. Glede na to, da tumor običajno raste zelo počasi, je v nekaterih primerih smiselno le opazovanje bolnika. O načinu zdravljenja se odloči zdravnik specialist otolaringolog ali nevrokirurg.
Kljub uspešni operativni odstranitvi tumorja je prizadetost ali izguba sluha velikokrat trajna in se je ne da popraviti. Ker se tumor nahaja v neposredni bližini obraznega živca, se včasih zgodi, da med operacijo pride tudi do poškodbe le tega. Tudi če obrazni živec med operacijo ni bil poškodovan, lahko kasneje zaradi otekline pride do kompresije, ki povzroči različno hude poškodbe obraznega živca. Bolnik ima zato po operaciji začasno ali trajno paralizo ene strani obraza. Obnavljanje živca je dolgotrajen proces, ki lahko traja eno leto, včasih več. Če je bil obrazni živec popolnoma prekinjen, do povrnitve funkcije obraza ne pride. Po operaciji pa so možne tudi težave z ravnotežjem.

Fizioterapija po operaciji akustičnega nevroma

Delna ali popolna pareza obraznega živca po operaciji akustičnega nevroma je posledica prizadetosti obraznega živca. Izid in trajanje rehabilitacije je odvisno od tega, kako huda je bila okvara obraznega žica.

V Fizioterapiji Grosuplje bolnike s parezo obraznega živca obravnavamo po principu nevromišičnega retreninga. Bolnika natančno pregledamo, ocenimo po veljavnih ocenjevalnih lestvicah, fotografiramo. Za oceno funkcije in učenje gibov uporabljamo površinsko elektromiografijo. Bolnik se v nekaj obravnavah seznani z ukrepi za varovanje očesa in spozna osnovne principe obraznega gibanja, ki ga nato trenira samostojno doma. Bolniku včasih svetujemo uporabo aparata za trofično nevrostimulacijo, ki je namenjen prav stimulaciji obraznih mišic. Njegovo delovanje se razlikuje običajne elektrostimulacije, ki pri parezi obraznega živca ni priporočljiva.

Glede na to, da je obnavljanje živca dolgotrajen proces, se fizioterapevtska obravnava z oceno napredka in prilagajanjem programa vadbe izvaja približno enkrat mesečno. Na ta način spremljamo bolnika skozi daljše obdobje, število obravnav pa je majhno. Obravnava lahko traja tudi leto ali dve.

Če imate po operaciji akustičnega nevroma težave z ravnotežjem, ki se postopno ne izboljšajo, se lahko odločite za trening ravnotežja. Zahtevnost vadbe se prilagodi vsakemu posamezniku in se ustrezno stopnjuje od najbolj enostavnih gibov oči in glave pa vse do izvedbe hitrih gibov, sprememb položajev in zadrževanja položajev v nestabilnih pogojih. Trening ravnotežja zahteva individualno obravnavo.


_________________
Lep pozdrav
Marjan

[marjan]

Komolec


Artroskopski posegi na komolcu se najpogosteje uporabljajo pri zdravljenju teniškega komolca, zgodnjih degenerativnih sprememb v komolcu, nekaterih oblik nestabilnosti komolca, posterolateralne plike, kronične kontrakture komolca in kroničnega sinovitisa kot posledice revmatoidnega artritisa komolca.


Artroskopija komolca je zaradi bližine številnih živcev in žil, ki potekajo neposredno ob sklepu tehnično razmeroma zahteven poseg, ki pa je kljub temu ob ustrezni izkušenosti operaterja varen in ima številne prednosti pred klasičnimi kirurškimi posegi. Artroskopija komolca se je široko uveljavila šele v zadnjih letih. Najpogosteje se uporablja pri zdravljenju teniškega komolca, zgodnjih degenerativnih sprememb v komolcu, pri poškodbah hrustančnih površin, posterolateralne plike, nekaterih oblikah nestabilnosti komolčnega sklepa, kroničnih kontrakturah v komolcu ter kroničnem sinovitisu, ki je običajno prisoten pri revmatoidnem artritisu komolca.

Gre za ambulantni operativni poseg, ki se ga izvaja v splošni ali regionalni anasteziji. Običajno artroskopija komolca poteka v dveh fazah. V prvem delu operacije uvedemo artroskop in inštrumente v sprednji del komolčnega sklepa ter pregledamo sprednje sklepne površive in prednji del sklepne ovojnice. V drugem delu operacije pregledamo še zadnji del komolca. Za pregled celotnega komolčnega sklepa in večino operativnih posegov potrebujemo štiri artroskopske portale, ki jih naredimo preko štirih 5mm dolgih kožnih rezov od tega dveh na sprednji in dveh na zadnji strani komolca.

Pooperativna rehabilitacija je odvisna od vrste operativnega posega, ki je bil opravljen pri artroskopiji komolca. Praviloma vsi pacienti po takšne posegu opravijo program individualne vodene fizikalne terapije, ki je prilagojen operativnemu posegu, ki je bil izveden. Rehabilitacija po večini artroskopskih posegov na komolcu je razmeroma hitra in traja običajno 2-4 tedne.





Komolec je sklep, ki ga sestavljajo nadlahtnica, podlahtnica in koželjnica. Sklepne površine so valj in glavica nadlahtnice, jamica na glavici koželjnice ter zareza na podlahtnici. Sklep je tečajast z frontalno ležečo osjo. Sklepno ovojnico ojačujeta dve močni obstranski vezi.


_________________
Lep pozdrav
Marjan

[marjan]

Spolni organ


Spolovila ali spolni organi so človeški ali živalski organi, namenjen razmnoževanju. Pri vseh sesalcih je nastanek potomcev odvisen od sodelovanja dveh spolov, ker sta za nastanek novega bitja potrebna moška in ženska spolna celica. Spolne celice nastajajo in dozorevajo v spolnih žlezah. Moški spolni organ sta modi (tetisa), ženski pa jajčnika (ovaria). K spolnim organom prištevamo še izvodila in pri ženski rodila. Že ob rojstvu se spola ločita med seboj po spolnih organih. Sekundarni spolni znaki so nekatere anatomske, fiziološke in duševne lastnosti in se razvijejo šele po rojstvu pod vplivom hormonov gonad.

Moška spolovila

Modo
Obmodek
Semenovod
Mehurčasta žleza
Prostata
Spolni ud

Moda (latinsko Testis) so del moških spolnih organov. Je parna žleza jajčaste oblike, v kateri nastajajo spolne celice in spolni hormoni. Žlezi se razvijeta v trebušni votlini in se še pred rojstvom spustita skozi dimeljski kanal v sprodnjem delu trebušne stene v modnik, ohlapno kožno vrečo. Modo obdaja čvrsta vezivna ovojnica, od katere prehajajo v notranjost nežne vezivne pregrade. Med njimi so zvijugani semenski kanalčki, v epiteliju kanalčkov pa dozorevajo moške spolne celice (spermiji) pod vplivom hormonov hipofize. Med semenskimi kanalčki so še posebne celice, ki izločajo moške spolne hormone (testosteron). Ti vplivajo na razvoj moških spolnih organov in sekundarnih spolnih znakov.

Obmodek (latinsko Epididymis) je del moških spolnih organov. Je podolgovat organ, ki leži zadaj ob modu. Glava obmodka je ob gornjem polu moda, rep obmodka pa se spušča ob modu navzdol. V repu se odvodni, zbiralni kalčki združijo v semenovod.

Semenovod (latinsko Ductus deferens) je del moških spolnih organov. Je izvodilo obmodka in vodi navzgor skozi dimeljski kanal v malo medenico, kjer ob zadnji steni sečnega mehurja zavije navzdol skozi prostato v sečnico. Pred izlivom v sečnico se semenovodu pridruži izvodilo mehurčkaste žleze. Semenovod je dolg približno 30 cm. Stena semenovoda je iz gladkega mišičja, ki s peristaltiko usmerja spermije proti sečnici. Od testisa proti dimeljskemu kanalu ga spremljajo žile, mezgovnice in živci. Ta sveženj imenujemo semenski povezek, ki ga ovijajo še snopi skeletne mišice. Ti se pri draženju kože na notranji strani stegna skrčijo in dvignejo testis.

Mehurčasta ali Cowperjeva žleza je del moških spolnih organov. Je parna in leži ob zadnji steni sečnega mehurja. Izvodilo te žleze se pridruži semenovodu, preden se ta skozi prostato zlije v sečnico. Mehurčasta žleza izloča tekočilo, ki spermijem omogoča gibanje.

Prostata (iz grške besede προστάτης, prostates - dobesedno "ta, ki stoji pred", "zaščitnik")[1] ali obsečnica je del moških spolnih organov. Je kot kostanj velika žleza z zunanjim izločanjem, ki ima tudi mnogo gladkega mišičja. Leži tik pod sečnim mehurjem in z vseh strani obdaja začetni del sečnice. Od zadaj s strani skozi žlezo potekata semenovoda, ki se jima pridruži izvodilo mehurčaste žleze, tj. semenjaka. Izvodila iz žlez prostate so kratka in vodijo v sečnico. Izcedek daje semenski tekočini svojstven vonj.




Pénis, tudi falus ali falos, oziroma môški spôlni úd, je zunanji moški spolni organ. Pri sesalcih služi tudi za uriniranje.

Spolni ud (penis) sestavljajo tri brecila, ki nabreknejo ob dotoku krvi. Sestavljajo jih zvijugane široke vene, zaradi česar je brecilo gobastega videza. Zgornji dve brecili sta pritrjeno ob dimeljnici, med njima spodaj pa je tretje brecilo, vzdolž katerega teče sečnica. Brecilo sečnice je spredaj zadebeljeno v glavico, vhr katere se odpira v ustje sečnice. Brecila obdaja čvrsta vezivna ovojnica, ki omejuje nabrekanje spolnega uda. Koža penisa je nežna, raztegljiva in pomična. Glavico prekriva kožna guba – kožnica.

Za povečavo ..klikni.. na sliko !!!


Anatomija penisa

Penis je narejen iz treh ločenih komor, stranski se imenujeta Corpus Cavernosa in predstavljata moč penisa pri erekciji. Sestavljena sta iz dveh komor, ki se raztezata in napolnita s krvjo do točke nabrekline, kar povzroči trdnost penisa. Tretji cilinder penisa, ki se nahaja med dvema večjima komorama, se imenuje Corpus Spongiosum, ki vsebuje sečnico skozi katero potuje urin in sperma.

Velikost penisa je odvisna od količine krvi, ki prispe do gobastega tkiva in se tam zadrži kot tudi od sposobnosti komor, da sprejmejo čim večjo količino krvi. Medtem, ko se kavernoza povečuje, se žile okrog penisa stisnejo - s tem se prepreči odvod krvi in omogoči erekcijo.

Kapaciteta gobastega tkiva narekuje velikost - tako debelino in dolžino kot tudi trdnost penisa. Ta funkcija se lahko z leti poslabša zaradi slabše elastičnosti tkiva v žilnem pleksusu kot tudi v gobastem tkivu.



Torej, velikost penisa je odvisna od dveh glavnih faktorjev. Prva je velikost komor, druga pa je raztegljivost vezi okrog penisa.

Kako lahko pride do trajnega povečanja penisa?

Prosolution tablete so sestavljene iz najkvalitetnejših in potentnih zelišč, ki ugodno vplivajo na moško spolno zdravje. Povečajo libido, izboljšajo mikro-cirkulacijo, dovajajo več kisika v penis in s tem omogočijo večjo prekrvavljenost ter s tem bolj čvrst, večji in vizualno bolj privlačen penis.

Vloga Prosolution™ programa je, da s časom poveča dotok krvi in število krvnih žilic v gobastem tkivu, ter hkrati povečano raztegljivosti vezi okrog penisa (Collagenous).

Žilni pleksus in Corpori Cavernosi (2), ki narekujejo velikost penisa, se ob jemanju Prosolution™ tablet stalno večajo in raztegujejo ter trajno povečajo penis.

Učinek Prosolution™ programa
Prosolution™ že v prvih dnevih uporabe izboljša seksualno sposobnost, kar pomeni bolj trdne, debelejše in daljše erekcije, intenzivnejše orgazme, kratek čas regeneracije med orgazmi, večjo željo po spolnosti in seveda posledično tudi večjo zadovoljnost partnerke.

S časom se zgoraj našteti učinki še bolj intenzivno kažejo in s tem seveda tudi vaša samozavest.

Ob večmesečnem jemanju Prosolution™ tablet lahko poleg še večje intenzivnosti zgoraj opisanih učinkov, pričakujete tudi znatno povečanje penisa v obseg in dolžino.

Končni rezultati v dolžini in obsegu penisa so odvisni od večih elementov, glavni med njimi pa so:

Čas jemanja (priporočamo vsaj 3-mesečno jemanje ali več).
Upoštevanje vaj v brezplačno priloženem priročniku (6x tedensko po nekaj minut)**.
Odziv posameznika na sestavine in vaje (na nekatere hitreje in učinkovitejše delujejo).
** Prosolution™ tablete učinkujejo že same po sebi. Upoštevanje brezplačno priloženih vaj za penis pa še poudari učinkovitost. Za optimalen program nedvomno priporočamo uporabo obojega skupaj.

Kaj mi torej nudi Prosolution™ program?
Še enkrat naj izpostavimo nekaj glavnih prednosti:

Povečanje penisa v obseg in dolžino v erekciji in mlahavem stanju.
Erekcije trdne kot kamen.
Močna prekrvavljenost penisa.
Izjemna kontrola ejakulacije (zbogom problemi s prezgodnjo ejakulacijo).
Hitro okrevanje med orgazmi.
Velike, impresivne ejakulacije z veliko sperme.
Povečana samozavest in spolna kemija.
Hitrejša vzburjenost.
Spolno moč za celonočne seanse.






Zbrali smo nekaj fotografij in različnih kratkih filmov. Po dveh fotografijah prej/potem sledi predstavitveni film v katerem so razložene tudi navodila za uporabo. Za podrobno razlago o tem kako Bathmate deluje si poglejte naslednji video, nato sledi intervju z uporabnikom, ki obrazloži kako mu je Bathmate pomagal v njegovi situaciji in nazadnje še navodila za čiščenje črpalke.



Prej in potem !

_________________
Lep pozdrav
Marjan

[marjan]

Ženska spolovila


Jajčnik
Jajcevod
Maternica
Nožnica
Zunanje spolovilo



Jajčnik (latinsko Ovarium) je del ženskih spolnih organov. Ležita levo in desno ob maternici v mali medenici. Jajčnik je za mandelj velika žleza, v kateri nastajajo spolne celice in spolni hormoni. Leži v široki maternični vezi, ki se razteza od maternice proti stranskima stenama male medenice. Z dvema vezema je na eni strani pritrjen na zgorni del materničnega telesa, na drugi pa na steno medenice.

Jajčnik je sestavljen iz skorje in sredice. V sredici so bogati prepleti žil, mezgovnic in živcev. Ob rojstvu je v skorji med vezivom na tisoče nezrelih jajčnih mehurčkov (foliklov), od katerih kasneje številni propadejo. Folikel obdaja enostojni epitelij, ki izloča ženske spolne hormore (estrogene), v nostranjosti mehurčka pa je spolna celica. Estrogen vpliva na razvoj in delovanje spolovil. Dozorevanje folikla spodbuja hipofiza. Po puberteti približno na vsakih 28 dni dozori jajčni folikel. Ko je zrel, se njegova votlinica odpre (ovulacija) in jajčece ulovijo resice jajcevoda, po katerem potuje proti maternici. Ovulacija je v sredini med dvema menstruacijama. Po ovulaciji nastane na tem mestu, pod vplivom hipofize rumeno telesce, ki izloča progesteron, ki spolne organe pripravlja na nosečnost.

Ženski spolni organi, št. 8 je jajčnik


Jajcevod je del ženskih spolnih organov. Jajcevoda sta parni cevki, dolgi približno 10 cm. Proti jajčniku je jajcevod lijakasto razširjen, proti maternici pa je vedno ožji in se od strani odpira v maternično votlino. Stena jajcevoda je iz gladkega mišičja, znotraj pa ga prekriva močno nagubana sluznica z migetalčnim epitelijem. Jajcevod je znaj prekrit s peritonejem.

Lijakasto razširjen jajcevod se končuje z resicami. Te ujamejo zrelo jajčece, ki ga izloči folikel. Jajčece potuje s pomočjo peristaltike in utripanja migetalk po jajcevodu do maternične votline.

Ženski spolni organi, št. 1 je jajcevod

Máternica (latinsko Uterus, grško Metra ali Hystera) je del ženskih spolnih organov. Leži v mali medenici med sečnim mehurjem in danko in je v celoti nagnjena naprej. Je hruškaste oblike in na njej razlikujemo zgornji širši del - telo, in spodnji ožji del - vrat. Zaobljen zgornji del telesa je fundus. Spodnji del materničnega vratu sega v nožnico in na njem je v sredini maternično ustje. To se nadaljuje v kanal, ki poteka skozi maternični vrat in se odpira navzgor v trikotno, od spredaj nazaj stisnjeno maternično votlino. V zgornjih kotih te votline se odpirata jajcevoda.

Maternično votlino prekriva sluznica, ki ima osnovno ali bazalno plast, ki je stalna in povrhnjo ali funkcionalno plast, ki se spreminja. Ob menstruaciji vsak mesec propade, nato pa se spet obnovi pod vplivom jajčnikov hormonov, estrogena in progesterona. Sluznica postane debelejša in žleze v njej se pomnožijo. Tako se maternica pripravi na morebitno nosečnost. Če se jajčece ni oplodilo, progesteron usahne in sluznica se olušči (menstruacija). Mišičje maternice je gladko in je v telesu debelejše kot v vratu, kjer je tudi več veziva. Maternico prekriva peritonej spredaj in zadaj, ob straneh pa prehaja kot široka maternična vez na steno male medenice. V gubi serozne mrene ležita jajčevod in jajčnik, v njej potekajo žile, mezgovnice in živci ter močna vez od vrha maternice k dimeljskemu kanalu. Maternico pritrjujejo še številne vezi, ki potekajo od materničnega vratu na vse strani k stenam male medenice.

Ženski spolni organi, št. 10 je maternica

Nóžnica ali vagína je del ženskih spolnih organov. Dolga je približno 10 cm in je raztegljiva cev. Znotraj sega vanjo del materničnega vratu, okoli katerega nožnica naredi nožnični obok, ki je zadaj globji. Nožnica je sploščena, sprednja stena se dotika zadnje. Sestavlja jo gladko mišičje, znotraj pa jo prekriva sluznica, ki je nabrana v prečne gube.

Ženski spolni organi, št. 7 je nožnica


Vulva ali zunanje žensko spolovilo je del ženskih spolnih organov, ki obdaja vhod v nožnico. Sestavljajo ga kožni gubi velika labija (velike sramne ustnice), ki obdajata mala labija (male sramne ustnice), sluznični gubi, ki spredaj objemata ščegetavček. Med malimi labiji je spredaj ustje sečnice, zadaj pa nožnični vhod. Ščegetavček je zakrneli ostanek spolnega uda. Koža nad spolovilom je poraščena z dlakami in v podkožju je več maščobnega tkiva. Predel med spolovilom in anusom je presredek.





ANATOMIJA TREBUŠNE STENE IN RODIL



TREBUŠNA STENA

Trebušno steno tvorijo naslednje mišice s svojimi aponevrozami:

M. OBLIQUUS EXT
Pokriva antero-lateralni del trebuha in tvori zunanji del trebušne stene.
Poteka od spodnjih rebrnih hrustancev lateralno na cristo iliaco, medialno pa se koncuje v aponevrozi, ki se nadaljuje v lineo albo.

M. OBLIQUUS INT.
Leži pod m. obl.ext, vitre potekajo ravno obratno.
Izvira z lat. dela ingvinalnega ligamenta in criste iliace, pripenja pa se na spodnje 3 rebrne hrustance.

M. TRANSVERSUS
Je najglobja mišica trebušne stene.
Poteka od lat. dela ingvinalnega kanala, criste iliace in torakolumbalne fascije, konca se z aponevrozo v linei albi.

M. RECTUS
Dolga, plošcata, zgoraj širša kot spodaj. Mišici se medialno stikata v linei albi.
Poteka od simfize, pripenja se na 5,6 in 7 rebrne hrustance. Prekinjajo jo 3 fibrinozne tendinee intersectiones.
Leži v ovojnici, ki ga tvorijo mišice: m. obliquus ext. in int. in m. transversus.
Rektusove ovojnice (slika na prosojnici).

M. PYRAMIDALIS
Trikotna mišica v spodnjem delu pred rektusem in v njegovi ovojnici.
Poteka od simfize, koncuje se konicasto v linei albi nekje med popkom in simfizo.

RODILA


1. ZUNANJE SPOLOVILO - VULVA
Zunanji del tvorijo mons pubis, labia majora, labia minora.
Labia minora omejujejo vestibulum vaginae v katerega se odpirata ostium uretrae in ostium vaginae. Ob zadnjem kotu malih sramnih ustnic leži Bartolinijeva žleza, ki se zliva v vestibulum.
Clitoris lezi v zgornjem sticišcu malih sramnih ustnic. Zgrajen je iz kavernoznega tkiva - corpus cavernosum, v katerega se iz vsake strani združita dva crura clitoridis. Distalno corpus prehaja v glans.
Ostium vagine je vhod v vagino, ki ga obdaja bulbus vestibuli (m.bulbospongiousus).

Kri za zun. spolovilo in perianalni predel pride po a.pudendi int, ki je veja a.iliace interne.


2. VAGINA
Je od spredaj navzad splošcen, približno 10 cm dolg kanal, ki se zacne z ostium vaginae in konca s portio vaginalis. Sluznica je (pri nulparah) nagubana v rugae.
Vagina zgoraj objame portio, tako da nastane žleb, ki ga delimo na:
FORNIX POST: najglobji, meji na excavato recto-uterina (Douglasov prostor)
FORNIX ANT
FORNIX LAT. – na vsaki strani lateralno

Vagino prehranjuje a.vaginalis (veja a.iliace int) in rr.vaginales arterije uterine.

3. UTERUS
Oblika splošcene hruške, trd, približno 8x3 cm. Zdrajen je iz treh plasti: endo, mio in perimetrija.
Locimo 2 dela, ki ju loci isthmus:

CORPUS: trikotne oblike, steni se stikata, locimo naslednje dele:
- tubarna kota iz katerih izhaja tuba uterina
- fundus je zgornji konveksni del
- cavitas je trikotne oblike, zgornja kota tvorita tubarna kota, spodnji kot pa ostium uteri internum
-isthmus je zadnji zožani del corpusa, ki prehaja v cervix

CERVIX: cilindricne oblike in kot zamašek moli v nožnico: portio vaginalis cervicis. V njegovi sredini poteka cervikalni kanal, ki se konca z ostium uteri ext.


FIKSACIJA UTERUSA
Normalno leži uterus v antefleksiji in anteverziji, kar mu omogoca prostor za rast in razporeditev teže ploda.

V frontalni legi ga drži:
lig.latum - duplikatura peritoneja, ki prehaja pahljacasto z robov uterusa na lat. steno medenice

Dorzalno je pritrjen z:
-lig. sacrouterinum in lig. rectouterinum , ki se kaže kot plica rectouterina v Douglasovem prostoru.

Ventralno je pritrjen na (ga drži v antefleksiji):
- lig teres uteri (lig. rotundum) : iz tubarnih kotov preko ingvinalnega kanala na mons pubis oz. v labia majora
- lig. vesicouterinum
- lig. pubovesicale

OŽILJE

Kri pride po a.uterini (veja a.iliace int), ki gre po lateralni medenicni steni v lig.latum in nato proti uterusu, ki ga doseže v višini isthmusa, kjer se grabljasto razveji na:
-zgornjo vejo: corpus uteri, tubo in ovarij
-spodnjo vejo: kot rr.vaginales za vagino

A uterina tvori anastomoze z a. ovarico. V višini istmusa a. uterina križa ureter.

4. TUBA UTERINA

12-15 cm dolga cevasta struktura, ki ima vec delov:

-pars uterina: iz tubarnega kota kot ostium uterinum
-isthmus: najožji del
-ampula: najbolj razširjen del, ki prehaja v
-infundibulum: troblasti konec, ki se prosto konca v abdomnu s številnimi fimbrijami.

Tuba leži v zgornjem delu lig. latuma. Ta zgornji del te peritonealne duplikature imenujemo mesosalpinx, v katerem poteka žilje za tubo (rr.tubarii od a.uterine in a.ovarice)

5. OVARIJ

Ima obliko in velikost splošcene slive (4x3x2 cm), pokrit z mocno tunico albugineo, ki mu daje trdoto in belkasto barvo. Leži v fossi ovarici na lat medenicni steni, kjer se cepi a.iliaca comm.
Ima 4 ploskve (facies med,lat,uterina,tubaria) in 2 robova (margo liber, mesovaricus).

Vezi:
-lig.ovarii proprium: iz extremitas uterina na tubarni kot
-lig. suspensorium ovarii: iz extr.tubaria lat k medenicnemu vhodu. Ta ligament je peritonelna duplikatura, kjer potekata a. in v. ovarica.
-mezovarij veže ovarij na lig.latum

A.ovarica se od abdominalne aorte odcepi tik pod renalno arterijo, tece po m.psoas in predaj križa ureter. V ovarij pride po lig. suspensorii ovarii. Nekaj vejic za ovarij (rr.ovarii) oddaja tudi a. uterina, ki anastomozira z a. ovarico.

PREGLED OPERACIJ V GINEKOLOGIJI


1. OPERACIJE ZUNANJEGA SPOLOVILA


MARSUPIALIZACIJA ABSCESA BARTHOLINIJEVE ŽLEZE
V anesteziji naredimo incizijo in steno votline prišijemo na robove kože vulve. Vstavimo trak iz gaze za 24-48 ur da se robovi ran ne zlepijo (za drenažo)

NAVADNA VULVEKTOMIJA (vulvectomia simplex)
Odstranimo kožo in podkožje vulve. Indikacije: vulvarna intraepitelna neoplazija (VIN) in druga obolenja vulve.

RADIKALNA VULVEKTOMIJA (vulvectomia radicalis)
Odstranimo tkivo vulve do pubicnega periosta, mišicne fascije in bezgavke obojestransko (ingvinalna limfadenektomija). Indikacija: karcinom vulve.



2. VAGINALNE OPERACIJE


DILATACIJA CERVIKALNEGA KANALA IN ABRAZIJA (KIRETAŽA) MATERNICE
Poseg je lahko diagnosticen ali terapevtski.

Diagnosticne indikacije:
- odkrivanje vzroka krvavitve v postmenopavzalnem obdobju
- ugotavljanje vzrokov neplodnosti
- ugotavljanje specificnega endometritisa

Terapevtske indikacije:
- menoragije
- nepravilne krvavitve
- endometrialni polipi
- inkompletni splav

V splošni ali lokalni anesteziji z dilatatorji postopoma razširimo cervikalni kanal ter postrgamo sluznico iz cervikalnega kanala in maternicne votline (frakcionirana abrazija) in pošljemo na histologijo.
Zapleti: vnetja, perforacija maternice, lezija cerviksa

KONIZACIJA
Izrežemo konus (stožec) maternicnega vratu, diagnosticno ali terapevtsko.
Indikacije:
- abnormalni citološki brisi
- CIN 2,3
- mikroinvazivni karcinom vratu

Zapleti: krvavitve, stenoza cervikalnega kanala zaradi brazgotinjenja, inkompetenca mat. vratu

SERKLAŽA
Popravimo cervikalno inkompetenco, med 12.-24. tednom nosecnosti ali kasneje.
Z zunanje strani s šivom zažmemo vrat maternice, šiv odstranimo proti koncu nosecnosti.

SPREDNJA PLASTIKA (colporrhaphia anterior)
Izrežemo del vaginalne stene nad zunanjim ustjem uretre do cerviksa in izprepariramo sprednjo steno mehurja. Mehur podppremo z nabrano pubocervikalno fascijo in postavimo precne šive, s katerimi dvignemo vezikouretralni predel, nato zašijemo še vagino.
Indikacije: cistokela, cistouretrokela z ali brez stresne inkontinence
Zapleti: nastanek stresne inkontinence

ZADNJA PLASTIKA (colpporrhaphia posterior)
Izrežemo trikotnik zadnje stene vagine (baza v introitusu, vrh v sredini vagine). S šivi združimo oba robova levatorjev ani, nato pa zašijemo vagino.
Ind: rektokela, enterokela
Zaplet: disparevnija

VAGINALNA HISTEREKTOMIJA
Odstranitev maternice skozi nožnico. Manj zapletov in hitrejša rehabilitacija kot pri abdominalni. Locim operacije z odstranitvijo adneksov in operacije brez njihove odstranitve.


Ind:
- descensus, prolaps uterusa
- nepravilne krvavitve
- recidivi CIN po konizacijah
- manjši miomi
Zapleti: hematom nad krnom, perzistentna pireksija

3. ABDOMINALNE OPERACIJE


LAPAROSKOPIJA
Pregled trebušne votlinez laparoskopom.

Diagnosticno:
- nejasna pelvicna bolecina
- infertilnost
- majhni adneksalni tumorji
- dolocitev stopnje ednometrioze
- sledenje malignih obolenj

Terapevtsko:
- sterilizacija
- odstranitev zarastlin (adhezioliza)
- salpingotomija, salpingektomija
- odstranitev benignih tumorjev adneksov
- miomektomija

Zapleti: preperitonealni emfizem, poškodbe crvesa, žil, mehurja. ureterjev

OPERACIJE JAJCEVODOV
- salpingektomija
- salpingoliza
- salpingotomija
- salpingostomija
- fimbrioplastika
- reanastomoza jajcevoda
- implantacija

OPERACIJE JAJCNIKOV
-ovariektomija
- ekstirpacija ciste jajcnika
- resekcija jajcnika
- ovarioliza

OPERACIJE UTERUSA
- metroplastika
- miomektomija
- histerektomija:

Lahko je subtotalna (le telo uterusa) ali totalna (s cerviksom vred), z adneksi ali brez njih in radikalna (razširjena totalna), kjer odstranimo uterus, parametrije, parakolpos, zgornjo tretino vagine in plevicne bezgavke.

Ind. za radikalno:
- karcinom uterusa, jajcnikov lai jajcevodov

Ind. za tot. abd ali vaginalno (z adneksi ali brez njih)
- leiofibromiomi
- endometrioza
- pelvicna vnetja
- perzistentne krvavitve

Zapleti: krvavitve (prim in sek), poškodbe ureterja, crvesa in mehurja.
_________________
Lep pozdrav
Marjan

[marjan]

Deformacija nožnega palca

Gre za nenormalen odmik nožnega palca navzven proti malim prstom stopala (hallux valgus) in kostno zadebelitev ob osnovnem sklepu palca na notranji starani stopala (bunion). Obe deformaciji večinoma nastopata skupaj in sta zelo pogosta težava s katero se sreča v življenju tretjina žensk in pet procentov moških. Pogosto se tej deformaciji pridruži še deformacija na drugem prstu, redkeje tudi na drugih malih prstih. Deformacija na drugem prstu zgleda kot v sklepu čvrsto prepognjen prst, ki ga ni mogoče več iztegniti.

VZROK

Osnovni vzrok je dedna predispozicija, tako, da opažamo, da je pri določenih družinah deformacija bistveno bolj pogosta. Če imate deformacijo to še ne pomeni, da jo bo zagotovo imel tudi vaš potomec, saj na razvoj deformacije bistveno bolj vpliva neprimerna obutev.

Predvsem so to trdi čevlji, v sprednjem delu zašiljeni, nepravilne velikosti in z previsokimi petami. Tipično se ob rednem nošenju neprimerne obutve palec sčasoma vse bolj umika vstran, ob notranjem delu stopala ob palcu, pa se zaradi pritiska obutve najprej pojavita oteklina in rdečina, sledi pa zadebelitev kosti in mehkih tkiv, ter postopno vse hujša bolečina in postopno omejena gibljivost.

Pritisk čevlja sili male prste v vse večji prepogib, razvijejo se deformacije na malih prstih in boleči otiščanci. Če deformacija močno napreduje se lahko palec in drugi ter tretji prst tudi zakrižata, tako, da deformiran drugi in/ali tretji prst jahata preko deformiranega palca.

JE OPERACIJA NUJNA?

Z leti postaja stopalo spredaj vse širše, palec vse bolj rine pod druge prste, na podplatu se zaradi spremembe obremenitve razvijejo otiščanci.

Na začetku si lahko pomagamo z primerno širokimi, udobnimi čevlji iz naravnih materialov (usnje, platno). Lahko uporabljamo ortopedske pripomočke (opornice, distančniki…), ki postavljajo palec v normalen položaj. Za lajšanje bolečin lahko uporabljamo nesteroidne antirevmatike v obliki zunanjih mazil ali gelov ali v obliki tablet.Po nekaj letih pa vam lahko ustrezno pomagamo le še z operacijo.

Operacija pa ni nujna nikoli!!! Če težave niso tako hude, da bi bile prizadete življenjske aktivnosti operacija ni potrebna.

OPERACIJA HALLUX VALGUSA IN MALIH PRSTOV

Operativni poseg opravimo v regionalni ali splošni anesteziji.

Obstaja mnogo operativnih tehnik, katera tehnika je najbolj primerna za vas je odvisno od stopnje deformacije palca in drugih prstov in stopnje okvare palčevega sklepa. Operacija traja od trideset do devetdeset minut. Pri večini operativnih tehnik prežagamo palčevo kost (osteotomija), zamaknemo glavico tako, da korigiramo deformacijo in fiksiramo palec v normalen položaj. Za fiksacijo uporabljamo resorbilne (razgradljive) pine, žice, vijake ali ploščice.

Pred operacijo morate obvezno sanirati vse morebitne kronične bolezni, predoperativno pri osebnem zdravniku opravite standardne predoperativne preiskave (točno katere predoperativne preiskave so potrebne je odvisno od starosti in morebitnih pridruženih bolezni). Pred operacijo je potrebna natančna higiena stopal, v primeru vnetnih procesov na stopalu operacija ne pride v poštev. Dva tedna pred operacijo morate biti popolnoma zdravi, brez prehladnih obolenj. Običajno je hospitalizacija po operaciji dan ali dva.

KOMPLIKACIJE

Vsak operativni poseg je povezan z določenim tveganjem. Da bi bilo to tveganje čim manjše je potrebno seznaniti ortopeda in anesteziologa z vsemi dodatnimi zdravstvenimi težavami, ki bi lahko privedle do zapletov.

Po operaciji je v izogib zapletom potrebno natančno upoštevati navodila zdravnika in drugega medicinskega osebja.

Najpogostejše komplikacije pa so:

Okužba – redek (1%), vendar zelo resen zaplet. Površinske okužbe zdravimo z antibiotiki, globoke okužbe pa zahtevajo dodatne kirurške posege.
Globoka venska tromboza – pomemben razlog za nastanek je premajhna telesna aktivnost po operaciji. Pri nekaterih bolnikih je tveganje za razvoj tromboze povečano, v tem primeru se odločimo preventivno za injekcije nizkomolekularnega heparina, ki si jih boste doma sami aplicirali po predhodni edukaciji v bolnišnici.
Poškodbe živcev – zelo redek zaplet s katerim se običajno srečamo pri korekciji zelo hudih deformacij. Večkrat opažamo po operaciji poškodbe kožnih živcev, ki se kažejo s spremenjenim občutkom za dotik v okolici brazgotine – navadno se ti drobni živci opomorejo in se občutek za dotik povrne, lahko pa to traja tudi do dve leti.


PO OPERACIJI

Po operaciji boste počivali v postelji, vznožje postelje bo dvignjeno, operirano stopalo bomo hladili z ledom. Za lajšanje bolečin boste dobivali analgetike. Po operaciji boste imeli operativno mesto povito čvrsto z povojem ali pa imobilizirano z mavcem in/ali opornico.

Prvi pooperativni dan bomo rano previli, opravili RTG slikanje. S pomočjo fizioterapevta vas bomo mobilizirali, namestili poseben pooperativni čevelj ali mavec ter vas naučili pravilne hoje z berglami.

Če se boste dobro počutili boste prvi pooperativni dan odpuščeni v domačo oskrbo.

Doma boste počivali, prejemali analgetike in hladili operirano stopalo. Hodili boste po operaciji čim manj, v naslednjih dnevih in tednih pa postopno čedalje več. Pri hoji boste uporabljali pooperativni čevelj, po potrebi tudi bergle in boste pri tem striktno obremenjevali le peto. Prstov štiri do osem tednov po operaciji ne smete obremenjevati.

V bolnišnico boste hodili na redne preveze in kontrole, naučili vas bomo pravilnega povijanja palca, ki ga boste nato po odstranitvi šivov sami izvajali doma.

Ko bomo na kontrolnem pregledu štiri do osem tednov po operaciji po predhodni rentgenski kontroli ugotavljali dobro zaraščanje kosti vam bomo odstranili čevelj ali drugo imobilizacijo ter morebitno žico. Za tem boste postopno pričeli obremenjevati tudi prste in boste postopno prešli na normalno obutev. Po dveh do treh mesecih je večinoma možna normalna hoja v normalni konfekcijski obutvi. Mesec ali dva za tem je običajno možno tudi visoko stopanje na prste in športne aktivnosti. Modne, damske čevlje boste večinoma lahko uporabljali šest mesecev po operaciji.

Čas bolniškega staleža je običajno 2 do 4 mesece, odvisno seveda tudi od tega, kakšno delo opravljate.

Izbira čevljev po operaciji


Svetujemo, da čevlje kupujete v popoldanskem času, ko so stopala že nekoliko otekla. Načeloma mora biti pred najdaljšim prstom še 1 cm prostora, tako, da lahko z vsemi prsti prosto gibljete. Obris stopala na papirju v sprednjem delu nikakor ne sme biti širši od čevlja. Opetnik naj bo močan, prožen, peta naj ne bo višja od 3 do 4 cm. Ob uporabi manj udobnih, bolj modnih čevljev (kar sicer načeloma odsvetujemo), se izogibajte daljše hoje ali stoje, nosite jih čim krajši čas, nato pa stopalo zmasirajte in dobro razgibajte.

Za dober končni rezultat je potrebno dobro sodelovanje in medsebojno zaupanje med bolnikom in zdravnikom ter drugim medicinskim osebjem. Informacije naj vam bodo vzpodbuda za vaša dodatna vprašanja na katera vam bomo poskušali z veseljem odgovoriti.

Želimo vam čim uspešnejše zdravljenje.











_________________
Lep pozdrav
Marjan

[marjan]

KAJ JE REFLEKSOTERAPIJA

Refleksoterapija je terapevtska metoda, ki s pritiskanjem na posamezne cone stopala ali dlani sprosti in harmonizira celotno telo in tako ugodno vpliva na človekovo zdravje in počutje.

Izhaja iz predpostavke, da so dlani in stopala mikrokozmos v katerem se odraža celotno telo. Posamezne točke na dlaneh in stopalih so torej povezane z določenimi deli telesa (organi, organskimi sistemi) in odražajo stanje posameznih delov. Boleče ali spremenjene cone navadno odražajo blokado pripadajočega organa, ki je sprva zgolj energetska in ne pomeni nujno že manifestirane bolezni. S pritiskom na posamezne cone sprožimo odziv (refleks) v ustreznih telesnih delih in uravnotežimo njihovo delovanje, posledično pa delovanje celotnega organizma.

Refleksoterapija ni metoda s katero bi postavljali diagnoze, niti ni metoda s katero bi lahko nadomestili medicinsko zdravljenje.





KAKO POTEKA REFLEKSOCONSKA MASAŽA STOPAL
(postopek refleksoconske masaže je enak tudi za dlani)
Pogovor med stranko in terapevtom
Terapevt s pogovorom dobi prve informacije o strankinem počutju in morebitnih težavah (določena bolezenska stanja terjajo od terapevta previdnejše ravnanje!!) ter hkrati stranki pojasni kaj refleksoterapija je, kako deluje, kako poteka, kakšne so možne reakcije...


Nožna kopel
Terapija se prične z nožno kopeljo, ki osveži in sprosti stopala ter poskrbi za boljšo prekrvavitev. V nožni kopeli se glede na psihofizično počutje posameznika uporabijo eterična olja, ki z zdravilnimi rastlinskimi esencami učinkujejo na organizem.

Refleksoconska masaža (trajanje: 45 do 55 min)
Ko se stranka udobno namesti, refleksoterapevt stopala nahrani z ustrezno mešanico osnovnega in eteričnega olja ter se z njimi seznani; ogleda si jih tako z očmi kot z dotikom. Z uporabo tehnik za sproščanje še dodatno sprosti in prekrvavi stopalo ter ga pripravi na refleksoconsko masažo. Glavna tehnika refleksoconske masaže je palični hod (slika), ki jo terapevt poljubno kombinira z drugimi tehnikami (gnetenje, ožemanje, raztezanje, kroženje...). Terapevt pri svojem delu zaznava spremembe na stopalih (kristalčke, zatrdline, otekline), ki so pokazatelj, da energija v pripadajočem telesnem delu ali organskem sistemu zastaja. S pritiskom na te točke se sproži odziv v ustreznih telesnih delih in znova vzpostavlja enakomeren pretok energije. Stranka ob pritisku na določene refleksne cone lahko čuti tudi bolečino, ki ni nekaj negativnega, temveč je le pokazatelj neuravnoteženega delovanja tega predela. Z uravnalnim pritiskom na take točke terapevt sproži sprostitev in tudi bolečina ob pritisku postopno poneha. Masaža spodbudi samozdravilne sposobnosti organizma - telo se prične zdraviti samo ter se ponovno vrača v ravnotežno stanje. Refleksoterapevt je v tem procesu le posrednik.


UČINKI REFLEKSOCONSKE MASAŽE SO:
pospešuje krvni obtok in s tem oskrbo s kisikom

spodbuja delovanje limfatičnega sistema (limfa je pomembna pri odplavljanju škodljivih snovi in pri obrambi organizma)

pospeši odplavljanje strupenih snovi (čez limfo, ledvica, črevesje, kožo) in s tem spodbuja čiščenje telesa

spodbuja delovanje imunskega sistema

pomirja avtonomni živčni sistem, ki deluje brez naše volje (ob stresu namreč adrenalin spremeni naravne ritme: pospeši bitje srca, zoži žile,...). Več o stresu.

spodbuja ustvarjalnost, produktivnost in koncentracijo

ugodno vpliva na naše odnose navzven (blaži hiperaktivnost in agresijo)

pomirja bolečino idr.

REFLEKSOTERAPIJA JE PREVENTIVNA in KURATIVNA METODA

Refleksoterapija lahko predstavlja obliko preventive, ki v dinamičnem nihanju našega počutja ohranja ravnovesje na strani zdravja. Naše zdravje bi težko ponazorili z ravno črto, saj tudi če nimamo kakšnih posebnih zdravstvenih težav naše stanje niha od bolj do manj zdravega in je odvisno predvsem od usklajenosti delovanja celotnega telesa. Vsakodnevna naglica, obveznosti, nepravilna prehrana, premalo gibanja, ... povzročajo negativen stres, ki neugodno vpliva na celoten človeški organizem, ga meče iz ravnotežja in tako škodljivo deluje na naše zdravje in dobro počutje. Stres in napetost namreč povzročata višji srčni utrip, začasno blokado prebavnega sistema, zoženje krvnih žil in s tem pretoka krvi. Telo tako ne dobi dovolj kisika in drugih hranilnih sredstev. Dlje časa trajajoči stres pa je tudi eden izmed pomembnih dejavnikov bolezni. RCM vodi v sprostitev, pospeši krvni obtok in s tem oskrbo celic s hrano in kisikom. Več o stresu.

Refleksoterapija lahko predstavlja tudi obliko kurative, ki blaži naše manjše vsakodnevne tegobe (utrujenost, nespečnost, slabo prebavo, bolečine v mišicah, ...) in/ali dopolnjuje medicinsko zdravljenje pri kroničnih in akutnih obolenjih (pomaga k hitrejšemu okrevanju, blaži bolečine,...).

VEČ O STRESU

Stres ni izum sodobnega časa, temveč mehanizem, ki človeku omogoča prilagoditev zunanjim spremembam. Je reakcija našega organizma na spremembe v okolju (vpliva na delovanje simpatičnega živčevja, žlez z notranjim izločanjem, vedenje). V prazgodovini je bil stres tisti, ki je človeku omogočil preživetje, saj je spodbudil beg ali boj. Danes se mehanizem stresa sproži, tudi ko nam ne gre za življenje, npr. pred pomembnim sestankom. Ta stres je lahko pozitiven, če se nam zdi, da okoliščine obvladujemo ali negativen, če ocenimo, da razmer ne obvladujemo dobro.

Pozitiven stres nas naredi bolj budne, osredotočene, motivirane, samozavestne ter ugodno vpliva na komunikacijo z okoljem. Navadno ga zaznamo kot prijetno vznemirjenost.
Negativen stres znižuje tako naše intelektualne sposobnosti kot sposobnosti komuniciranja z okolico, zvišuje krvni pritisk, pospeši utripanje srca in dihanja, ki postane bolj plitko. V nas budi občutek negotovosti, neugodja, strahu. Lahko povzroča tudi želodčne težave, nespečnost, glavobole, motnje v prehranjevanju, razdražljivost, slabša odpornost organizma... Je eden izmed pomembnih dejavnikov številnih bolezni, predvsem, če smo mu izpostavljeni dlje časa.

OKVIREN SEZNAM INDIKACIJ

RIEN (Reflexology in Europe Network)- evropsko združenje refleksoterapevtov in I.C.R. (International Council Refleksologists) so na podlagi izkušenj, spoznanj in raziskovanj pripravili okviren seznam idikacij:

Alergije
Bronhitis
Senen nahod
Glavoboli in migrene
Limfni zastoji
Motnje v delovanju ščitnice
Vnetje obnosnih votlin
Vnetje mandeljnov in žrelnice
Zobobol
Kap
Bolečine v rokah
Bolečine v nogah
Artritis
Artroze
Periferne prekrvavitvene motnje in motnje v delovanju srca in ožilja
Nizek in povišan krvni tlak
Obolenja sklepov
Revma
Sladkorna bolezen
Epilepsija in podobna stanja
Multipla skleroza, Parkinsonova bolezen, Alzheimerjeva bolezen
Bolezni žolčnika
Želodčna obolenja
Sindrom vratne hrbtenice
Ishialgije
Lumbago
Menedžerski sindrom
Težave pri menstruaciji
Neplodnost
Nosečnost
Težave s prostato
Razdražljiv mehur
Vnetje mehurja
Nespečnost
Vegetativna distonija
Ledvične bolezni
Zaprtje (spastično ali atonično)
Inkotinenca
Hiperaktivnost pri otrocih

KONTRAINDIKACIJE

Kljub vsem pozitivnim učinkom refleksoconske masaže pa le-ta ni rešitev za vse zdravstvene težave. V določenih primerih je lahko izvajanje refleksoterapije škodljivo, zato določena stanja organizma predstavljajo kontraindikacijo:

infekcijske bolezni in vročinska stanja
akutna vnetja venskega ali limfnega sistema
bolezni, pri katerih je potrebna operacija
postoperativna stanja
razjede na stopalu
gangrena
tvegana nosečnost
akutna depresivna stanja in psihiatrična obolenja
gljivična obolenja na področju refleksnih con
zlomi kosti, zvini, krčne žile in odprte in druge poškodbe na področju masaže
V primerih, ko so z določenim obolenjem ali poškodbo prizadeta stopala (glej predzadnjo in zadnjo alinejo), se lahko refleksoconska masaža izvaja na dlaneh.

Določena previdnost pa je potrebna tudi pri drugih bolezenskih stanjih; npr. pri srčnih boleznih, žolčnih kamnih, sladkornih bolnikih, ..., zato je NUJEN odkrit pogovor med stranko in terapevtom.

MOŽNE REAKCIJE

Med refleksoconsko masažo:

potenje stopal in dlani
potenje posameznih delov telesa ali celega telesa
notranji občutek mrazenja, ki se začne v okončinah in se lahko razširi po trupu
glavobol
potlačena čustva, se lahko izražajo na različne načine; jok, smeh, jeza … - pustite jim prosto pot
Refleksoterapevt mora biti na te reakcije pozoren, zmanjšati pritisk, sprostiti stopalo, …

>> Po refleksoconski masaži

sproščujoča utrujenost (pogosto se po masaži prileže počitek)
spanec je v noči po masaži lahko bolj nemiren
poveča se potenje, vonj pota postane ostrejši
poveča se izločanje urina, ki lahko postane moten in močnejšega vonja
izločanje blata je lahko pogostejše, blato je lahko bolj smrdeče in sluzasto
napenjanje
glavobol
pri ženskah se lahko poveča iztok iz nožnice, vonj lahko postane močnejši
povišana telesna temperatura
čiščenje nosne, žrelne in bronhialne sluznice,
aktiviranje starih, ne popolnoma ozdravljenih stanj, ki se na tak način dokončno iztečejo
aktivirajo se lahko stara zobna žarišča
stare brazgotine lahko prično boleti ali pa se pojavi izcedek
Vse te reakcije predstavljajo odziv telesa na masažo. Ne smemo jih jemati negativno, saj kažejo, da se je zbudil človekov samouravnalni - ozdravitveni mehanizem. Reakcije so lahko kratkotrajne ali trajajo nekje do dva dni, potem pa izginejo.

Ker po refleksoconski masaži pride do pospešenega izločanja strupenih snovi čez razne telesne tekočine (limfa, urin, blato, pot, razni izcedki...) refleksoterapevti svetujemo, da se po masaži pije večje količine tekočine, ki pomaga telesu pri razstrupljanju.

TEHNIKE REFLEKSOCONSKE MASAŽE

Glavna masažna tehnika je palični hod, ki ga terapevt subjektivno uporablja še z drugimi tehnikami kot so npr. raztezanje, ožemanje, glajenje, gnetenje, kroženje, s katerimi zagotavlja dodatno sprostitev stopala. Sama se – odvisno od potreb posameznika – občasno odločim tudi za uporabo akupresure, limfne drenaže in /ali nekaterih tehnik tajske masaže, ki se jih izvaja tudi na drugih delih telesa in ne le na stopalu.

Skupaj z refleksoconsko masažo se lahko uporabi tudi terapijo živčnih točk, čeprav gre za popolnoma samostojno tehniko, ki deluje protibolečinsko. To je terapija pri kateri s stimuliranjem nevroloških točk, sprožimo mehanizem, ki deluje protibolečinsko.

Kot popolnoma samostojno metodo – ločeno od refleksoconske masaže stopal - pa se lahko uporabi tudi metamorfno tehniko, ki je priporočljiva za vse, ki bi radi odpravili omejujoče vzorce, pridobljene tekom življenja ali že v fazi spočetja. Z masažo notranjega stopalnega loka posegamo v te vzorce, jih spreminjamo in tako dosežemo notranje spremembe, ki spremenijo naše življenje. Ta metoda je primerna za vsakogar, ki si želi spremeniti sebe.

Sama kot terapevtsko tehniko občasno uporabljam tudi klinično aromaterapijo, ki prav tako prinese sprostitev telesa in duha. Priporočam jo kot samostojno tehniko vsem strankam, pri katerih na stopalu zaznam večje mišične napetosti.

Klinična aromaterapija je kombinacija različnih masažnih tehnik, kot so masaža akupresurnih točk, refleksna masaža, limfna drenaža, klasična masaža. Obsega masažo celega telesa, kratko refleksno masažo stopal in masažo obraza. Tudi ta masaža se izvaja z aromatičnimi olji, ki dopolnjujejo njene učinke.

POGOSTA VPRAŠANJA

Kakšno je običajno počutje takoj po refleksoconski masaži?

Počutje je lahko različno. Refleksoconska masaža stopal navadno prinese tako globoko relaksacijo telesa, ki ugodno vpliva tudi na sprostitev psihične napetosti kot boljšo prekrvavitev telesa, ki omogoča, da se celice napolnijo s kisikom. Zato so nekateri ljudje po masaži rahlo utrujeni in se jim prileže malce počitka, spet drugi pa polni energije in pripravljeni, da energično opravijo vse vsakodnevne dolžnosti (slednji imajo lahko v prvi noči po masaži tudi bolj nemiren spanec – sploh, če je bila masaža izvedena v poznem popoldnevu). Vendar so to le prve reakcije. Refleksoconska masaža je namreč eden od načinov s katerim uspešno premagujemo tako utrujenost kot nespečnost.

Ker je težko napovedati kako se bo posameznik po masaži počutil svetujem, da si po prvi refleksoconski masaži vzamete čas zase in si ne natrpate urnika s številnimi obveznostmi.

Kako pogosto k refleksoterapevtu?

Na terapijo lahko hodimo redno, predvsem pri lajšanju kroničnih težav in blaženju stresa, ali občasno, ko imamo kak določen problem. V slednjem primeru obiskujemo terapevta, dokler se naše stanje ne izboljša. Obiski pa ne smejo biti prepogosti, saj telo potrebuje svoj čas, da se v miru odzove na procese, ki se sprožijo v njem. Najbolje je, če prisluhnemo sebi, ocenimo, koliko nam terapija pomaga, in se na podlagi tega odločimo.

Ali naj se odločim za refleksnoconsko masažo stopal ali dlani?

Običajno je bolj sproščujoča masaža stopal. Morda zato, ker so stopala večja, imajo več živčnih točk ali zato ker so močno obremenjena (nosijo našo celotno težo), mi pa na njih vseeno pogosto pozabljamo. Dlani so bolj navajene nežnosti, saj se z njimi dotikamo sebe in drugih, jih pogosteje namažemo s kremo, jih uporabljamo v medosebni komunikaciji, medtem ko so stopala utesnjena v raznih čevljih neprimernih oblik, obuta v nogavice iz umetnih vlaken, redko se jih dotikamo ali nahranimo s kremo ali oljem.

Zato masažo dlani uporabimo v primerih, ko masaža stopal ni mogoča. To je predvsem ob kakršnihkoli poškodbah stopal ali v primeru bolezenskih znakov, odraženih na stopalu (gljivice, razjede, krčne žile, ...).

Ali lahko refleksoconsko masažo izvajamo sami doma?

Doma lahko sebi ali družinskim članom zmasiramo stopala ali pa se mi pustimo zmasirati drugim. Take masaže sicer ne moremo jemati kot terapevtsko metodo, je pa dobrodošla tehnika, s katero izboljšamo prekrvavitev stopal in celega telesa ter se sprostimo. Masaža v družinskem krogu pa ugodno vpliva tudi na naše medosebne odnose.

Priporočila za samomasažo.

ZGODOVINA REFLEKSOTERAPIJE

Masaža kot nadpomenka refleksoterapije sega daleč v zgodovino in se je razvijala sočasno z razvojem človeštva. V vseh kulturah se je pojavljala kot ena izmed oblik zdravljenja. Še danes se z roko intuitivno dotaknemo predela v katerem čutimo bolečino, ga ogrejemo ali masiramo.

Prvi zgodovinski vir o obstoju refleksoterapije v naši daljni zgodovini, lahko bi rekli prazgodovini, je slika najdena v egipčanski grobnici iz leta 2300 p.n.š.. Ta slika prikazuje zdravljenje z reflesoconsko masažo stopal in dlani.

Refleksoconska masaža se je razvijala na različnih koncih sveta. Kot obliko preprečevanja in zdravljenja bolezni jo navajajo stari kitajski, indijski in egipčanski spisi, omenjena pa je tudi v starogrški literaturi. V daljni zgodovini namreč niso poznali tehnično-medicinskih možnosti za postavljanje diagnoze in zdravljenje, zato so se ljudje opirali na svoja čutila in s tipom, vonjem in okusom pridobivali spoznanja o soodvisnosti med našo zunanjostjo in notranjostjo. Na Kitajskem se je tako razvil nauk o omrežju poti, razvejanem po celem telesu, skozi katere potekajo vitalne substance in ki povezujejo notranje organe s površino telesa (to omrežje poznamo pod imenom »meridiani«). Kanali tako tečejo tudi po površini telesa in zarišejo številne akupunkturne in akupresurne točke, ki jih kitajska tradicionalna medicina že stoletja uspešno uporablja pri zdravljenju. Pred pričetkom zdravljenja z akupunkturo ali akupresuro pa so kitajski zdravilci pogosto ugotavljali stanje telesa s pritiskanjem na točke stopala.

V srednjem veku je znanje naših pametnih prednikov počasi tonilo v pozabo. Samo Kitajci in nekatera indijanska plemena so še poznala in uporabljala koncept refleksne povezanosti zunanjosti z organi v notranjosti telesa in to znanje prenašala iz roda v rod.

Ponovno rojstvo je refleksoterapija doživela v 20. stoletju, ko je ameriški zdravnik William Fitzgerald (1872 – 1942) prišel v stik z akupresuro. Navdušilo ga je dejstvo, da je v času pred našim štetjem obstajalo vedenje kako s pritiskom na določene točke zdraviti telo. Ponovno je pričel v praksi (na svojih pacientih) proučevati povezave med točkami na dlaneh, stopalih ter celotnim organizmom ter razvil consko terapijo, ki jo je skupaj z dr. Bowersom opisal v knjigi Zone Therapy. Metodo je poskušal obrazložiti v medicinskem jeziku ter hkrati podati napotke za delo zdravniškega osebja ob posameznih obolenjih, a kljub temu medicinska stroka ni pokazala posebnega zanimanja za metodo. Izjema sta bila zakonca Riley – oba zdravnika, ki sta terapevtsko metodo vključila v svojo prakso.

Rileyeva sta z metodo seznanila fizioterapevtko Eunice Ingham (1879 – 1974), ki je ne samo postala njena zvesta zagovornica, temveč je na podlagi lastnega raziskovanja naredila še korak naprej. Ugotovila je namreč, da je oblika stopala podobna obliki telesa in da stopalo ponuja zemljevid vseh telesnih delov in organov ter izoblikovala tehniko, ki jo štejemo za pričetek sodobne refleksoterapije. S to tehniko je tako uspešno zdravila svoje paciente, da se je odločila metodo predstaviti širši javnosti. Javnost je bila navdušena in mnogi fizioterapevti, osteopati, kiropraktiki, pa tudi ljudje, ki poklicno niso bili povezani z medicino ali zdravljenjem so se naučili njene tehnike. Napisala je dve knjigi: prvo »Zgodbe, ki jih lahko povedo stopala«, kasneje pa še »Zgodbe, ki so jih povedala stopala«.

V Evropo sta metodo Eunice Ingham v šestdesetih letih 19 stoletja pripeljali njeni študentki, in sicer Doreen Bayley v Veliko Britanijo (leta 1960) in Hanne Marquardt v Nemčijo. Slednja je metodo iz začetka 20. stoletja prilagodila času ter jo preko refleksoterapevtskih tečajev in svoje šole razširila po vsej Evropi.

RAZVOJ REFLEKSOTERAPIJE V SLOVENIJI

Refleksoterapija je pričela prodirati tudi v Slovenijo. V devetdesetih letih je na našem področju delovalo že kar nekaj refleksoterapevtov, ki so si znanje nabirali pretežno v tujini. V želji po povezovanju, ki bi vzpodbujalo tudi razvoj dejavnosti in kvalitetno izvajanje storitev so refleksoterapevti leta 1996 ustanovili Društvo refleksoterapevtov Slovenije, leto dni kasneje pa so se pod okriljem GZS povezali še v Sekcijo refleksoterapevtov. Preko sekcije so refleksoterapevti med drugim želeli predvsem urediti svoj status ter postaviti pogoje in merila za izobraževanje, ki bi omogočilo pridobitev listine usposobljenosti za delo refleksoterapevta (prve listine so bile izdane v marcu 2000). Dokončno se je poklic refleksoterapevt uredil šele v letu 2005, ko je bila januarja, v skladu z Zakonom o nacionalni poklicni kvalifikaciji, sprejeta Nacionalna poklicna kvalifikacija refleksoterapevt / refleksoterapevtka (v nadaljevanju NPK).

Sprejeta sta bila zakonska akta:

Poklicni standard - določa ključne naloge pri refleksoconski masaži in na podlagi le-teh tudi poklicne kompetence za poklic refleksoterapevta.
Katalog standardov strokovnih znanj in spretnosti - ki določa tudi pogoje, ki jih mora izpolnjevati oseba, ki želi pridobiti nacionalno poklicno kvalifikacijo, načine preverjanja strokovnih zmanj in spretnosti, merila preverjanja....
To je prva komplementarna metoda, urejena na tak način.

KAKO POSTATI REFLEKSOTERAPEVT?

Če želiš postati refleksoterapevt moraš v skladu s Katalogom standardov strokovnih znanj in spretnosti izpolnjevati določene pogoje:

Posedovati moraš ustrezna strokovna znanja in spretnosti, ki jih določa Poklicni standard refleksoterapevt /refleksoterapevtka
Posedovati moraš strokovna znanja in spretnosti na nivoju srednjega poklicnega izobraževanja s področja zdravstva.

Če pogoja iz druge točke ne izpolnjuješ, pa moraš na Srednji zdravstveni šoli opraviti preizkus iz treh sklopov zdravstvenih vsebin, ki so določene z izobraževalnim programom Bolničar – negovalec.

To so: Vzgoja za zdravje in higiena, Osnove anatomije in fiziologije ter Kontaktna kultura.
_________________
Lep pozdrav
Marjan

[marjan]

POŠKODBE ZAPESTJA

Andrej Rupel , Janez Pšenica

Uvod
Zapestje je zapleten sklop kosti, vezivnih vpetij in sklepov. Skupaj z dlančnicami zapestje sestavlja petnajst kosti med katerimi je petinštirideset sklepnih površin. Posamezni sklepi so med seboj le malo gibljivi, kot sestavljeno sklepno enoto, pa zapestje odlikuje izredna tridemenzionalna gibljivost. Možna je gibljivost v šestih različnih smereh okrog treh različnih osi. Ob poškodbah lahko pride do zloma zapestnih kosti ali do poškodbe zapestnih vezi, kar poruši stabilnost zapestja, ki je pogoj za normalno, močno in nebolečo funkcijo roke.

Anatomija zapestja
Anatomsko zapestje sestavljata na proksimalnem koncu distalni radius (koželjnica) in ulna (podlahtnica), ki sta povezana med seboj v distalnem radioulnarnem sklepu. Distalno je osem zapestnih koščic, ki so razporejene v dve vrsti. V bližnji vrsti si sledijo z radialne strani scaphoid (čolniček), lunatum (lunica) in triquetrum (trivogelnica). Pisiforme (grašek), ki anatomsko spada v prvo vrsto, je sezamoidna kost in za delovanje zapestja ni pomemben. V drugi vrsti si iz iste smeri sledijo trapezium (velika mnogovogelnica), trapezoid (mala mnogovogelnica), capitatum (glavatica) in hamatom (kaveljnica). Oblike skepov so take, da brez vezivnega vpetja ne bi niti stale zložene druga ob drugo.

Vezi zapestja delimo na znotrajsklepne in ovojnične. Kosti prve vrste povezujejo med seboj znotrajsklepne vezi, ki obenem z gibanjem omogočajo stalno učvrstitev koščic med seboj. Ovojnične vezi učvrščujejo obe vrsti zapestnih kosti med seboj in na kosti distalnega podlakta. Vezi ne potekajo vzdolžno kot smer delovanja sile, pač pa poševno v obliki črke »V«. Na volarni strani imamo dva sklopa take vrste. Proksimalno »V« vez, ki vpenja lunatum med radius in triangularni fibrokartilaginozni kompleks. Ta vez preprečuje volarno drsenje lunatuma. Druga pa je distalna »V« vez, ki poteka od stiloida radiusa, preko scaphoida na triquetrum (slika 1). Na dorzalni strani imamo močno strukturo, ki veže lunatum na radius proksimalno in na ulnarni kompleks medialno (dorzalni »V«) (slika 2). V predelu distalnega radioulnarnega sklepa, kjer poteka večina rotacije zapestja okrog vzdolžne osi je pomemben triangularni fibrokartilaginozni kompleks. Sestoji iz prstanaste vezi (anularni ligament), sklepnega diskusa (homolognega meniskusa) in ulnarne kolateralne vezi (UCL). Njegova vloga je povezava med distalnim radiusom in ulno, UCL pa veže lunatum, triquetrum in bazo pete metakarpale na ulno in s tem oblikuje ulnarni kot zapestja.



Slika 1. Volarne vezi zapestja: 1.distalna »V« vez, 2. proksimalna »V« vez, 3. ulnokarpalni kompleks.


Slika 2. Dorzalne vezi zapestja (dorzalni »V«): 1. radiotrikvetralna vez, 2. trikvetroskafoidna vez, 3. trikvetrum.

Vrste poškodb zapestja
Poškodbe zapestja delimo na zvine, zlome in izpahe ter na kombinacije teh poškodb. Glede na starostno obdobje so poškodbe zapestja različne. Pri enako zahtevnem padcu si bo otrok zlomil koželjnico pod periostom (pokostnico) , mlajši moški verjetno le zvil zapestje, starejša ženska pa grdo zlomila koželjnico, s premaknitvijo in zdrobitvijo odlomkov. Za različna starostna obdobja poznamo značilne poškodbe zapestja:

OTROCI
-zlomi metafize koželjnice pod ohranjenim periostom (subperiostalni zlom)
-zlomi skozi rastno poko - epifiziolize

MLAJŠI ODRASLI
-zvin zapestja
-osamljene poškodbe vezi zapestja
-zlomi koželjnice brez premika
-zahtevni zlomi
-zlomi zapestnih koščic
-kombinirane poškodbe ob hudi poškodbi

STAREJŠI ODRASLI
-zlomi koželjnice z zdrobitvijo metafize
-znotrajsklepni zlomi ob preprostem padcu
-istostranski zlom roke in noge
-verižni zlomi na istem udu

Zlomi distalnega dela koželjnice
Zlom koželjnice na tipičnem mestu je najpogostejši zlom kosti človeške vrste. Da gre za zlom in ne za izpah zapestja, kot je menil Hipokrat, je ugotovil Abraham Colles leta 1814 in ga po njem imenujemo Collesov zlom. Danes poznamo prek 27 oblik tega zloma. Vsem je skupno mesto poškodbe, razlikujejo pa se po mehanizmu nastanka, vpletenosti sklepne ploskve, številu in smeri premika odlomkov ter posledično načinu potrebnega zdravljenja.

Zlomi v zapestju so pogosti v vseh starostnih obdobjih, vendar pa pogostnost pojavljanja med spoloma ni podobna. Pri moških je ta zlom pogostejši v otroški in mladostni dobi, pri ženskah pa strmo narašča po 50- tem letu starosti. To je povezano z razvojem osteoporoze v pomenopavzalnem obdobju, razlog poškodbe pa je pogosto padec na isti ravni. Pri odraslih moških je povprečna starost ob zlomu 46 let, pri ženskah pa 62 let. Po 60- tem letu si ženske zlomijo koželjnico kar 7- krat pogosteje kot moški iste starosti. V zadnjih letih narašča odstotek teh zlomov med mlajšo populacijo, kar je povezano s popularnostjo nekaterih športov (rolkanje, deskanje).

Zlome distalnega dela zapestja razvrščamo na tiste brez ali s premikom odlomkov, na sklepne in zunajsklepne, na enostavne dvo- ali večkosovne zlome, na zaprte in odprte zlome. Pri nas uporabljamo za razvrščanje zlomov AO klasifikacijo, ki je opisna, vendar nam zloma ne le opredeli, temveč nas usmeri tudi pri zdravljenju.

Mehanizem poškodbe je običajno padec na iztegnjeno, pronirano roko, pri tem pa je zapestje obremenjeno v iztegnjenem položaju, med 40 in 90 stopinjami. Če je upogib večji, se zlomi scaphoid ali izpahne zapestje (slika 3).

Anamneza padca, pri katerem se je poškodovani lovil na roko, zlasti padec z višine ali ob športni aktivnosti, padec vznak, pri starejših pa že nedolžen padec v isti ravnini, mora zdravniku vzbuditi sum na poškodbo zapestja. Klinični pregled navadno zadostuje za potrditev ali opravičen sum, da gre za zlom distalnega dela koželjnice. Prisotna je oteklina, bolečina na pritisk in ob gibanju, zmanjšana moč roke ali omejena gibljivost. Pri dislociranem zlomu je prisotno tipično viličasto razobličenje (slika 4). Zelo diskreten znak je tudi bolečina ob iztegu palca, saj dolga kita, iztegovalka palca poteka ob značilni grči na iztegovalni strani koželjnice – »Listrov tuberkel«, ta pa je ob najpogostejših zlomih koželjnice nalomljen. Če glede na anamnezo in klinični pregled sumimo, da je poškodba hujša, moramo opraviti vsaj dva rentgenograma zapestja in sicer v anteroposteriorni in stranski projekciji. O bolj prefinjenih in bolj natančnih preiskovalnih metodah se odloči kirurg, če vrsta poškodbe še vedno ni jasna ali če je to potrebno za predoperativno načrtovanje. Poleg posebnih projekcij slikanja pri zlomih s sklepno zdrobitvijo potrebujemo tudi CT zapestja, pri poškodbah vezi pa tudi NMR.




Slika 3. Mehanizem poškodbe.

Sika 4. Viličasta deformacija zapestja.


Pri odločitvi o načinu zdravljenja nam je osnovno vodilo končni funkcionalni rezultat. Pri tem je pomembno poznavanje poškodovanca, njegovih potreb in pričakovanj. To pomeni, da bo način zdravljenja pri mladem ali aktivnem poškodovancu z močno kostnino precej drugačen, kot pri starostniku z osteoporozo, ki ni polno aktiven. Pri prvem bomo na vsak način poskušali doseči anatomski položaj sklepa, metafize in vezi, pri starostniku pa bomo stremeli k takemu načinu zdravljenja, ki bo čim bolj povrnil zadovoljivo funkcijo roke, čaprav z zmerno neravnino v sklepu ali manjšo prikrajšavo. Obraba v zapestju se ne razvija tako hitro kot na spodnjem udu, zato moramo oceniti smiselnost praviloma zahtevnih operacij pri starostniku, če te niso res nujno potrebne.

Če gre za zlom koželjnice brez razmika, ali za manjši razmik pri starostnikih zapestje zamavčimo za štiri do šest tednov. Običajno imobiliziramo zapestje od glavic dlančnic do komolca (radius mavec). Imobilizacije prstov se izogibamo. Komolec imobiliziramo le, če sta poškodovani obe kosti podlakta, ali vezivna povezava med distalno koželjnico in ulno. Zapestje je pravilno imobilizirano v nevtralnem ali rahlo iztegnjenem položaju, mavec pa ne sme ovirati gibanja prstov, če to ni nujno potrebno.

Zlom koželjnice z večjim premikom naravnamo v splošni anesteziji. Redkeje uporabljamo regionalno anestezijo, lokalno pa le če so hudi zadržki za splošno narkozo. Po naravnavi zapestje zamavčimo. Če gre za nestabilen obsklepni zlom pa mavec ne zadrži naravnave. Pri takih zlomih, po naravnavi s pomočjo rentgenskega aparata preko kože zavrtamo skozi oba glavna odlomka tri Kirschnerjeve igle, ki v treh ravninah elastnično zadržijo odlomke med seboj (slika 5). Dodatno roko zaščitimo z radius mavcem, ki ga običajno zaradi možnega otekanja vzdolžno prerežemo. Igle skupaj z mavcem odstranimo po štirih do šestih tednih. Po namestitvi mavca poškodovanca opozorimo, da se v primeru tiščanja mavca ali pojava mravljinčenja v prstih takoj javi na kontrolo.



Slika 5. Učvrstitev zloma s Kirschnerjevimi iglami.

Zlome, ki so večkosovni in segajo v sklep praviloma zdravimo operativno. Običajno preko volarnega pristopa napravimo odprto repozicijo, zlom pa učvrstimo s ploščico in vijaki. Danes uporabljamo ploščice, ki so že anatomsko oblikovane. Tako oskrbljen zlom je gibalno stabilen in omogoča zgodnjo razgibavanje zapestja in roke (slika 6).

Volarno premaknjene sklepne zlome zdravimo z odprto metodo tudi pri starostnikih, kajti take vrste zlomov mavec ali zunanji fiksator ne zadržita v naravnanem položaju. Uporabimo volarno podporno ploščico, ki s svojo anatomsko obliko podpre dlančne odlomke.

V zadnjih letih je bil narejen velik napredek v razvoju kotno stabilnih ploščic. To so ploščice, ki so že anatomsko oblikovane, pri namestitvi vijakov pa se le ti uvijejo ne samo v kost, temveč tudi v ploščo samo. Tako je vijak učvrščen v ploščico, kar poveča stabilnost osteosinteze. Uporaba kotno stabilnih ploščic je zato omogočila uspešno operativno zdravljene tudi pri osteoporotični kostnini, kar ne velja za star tip ploščic.

Slika 6. Večkosovni zlom distalne koželjnice
zdravljen s kotno stabilno ploščo.

Pri zelo kominutivnih zlomih ali močno izraženi osteoporozi uporabljamo tehniko naravnave in učvrstitve zloma z zunanjim fiksatorjem (slika 7). Zunanji fiksator naravna in učvrsti kostne odlomke z vlekom ovojničnih vezi (ligamentotaksa). Pri nas zdravimo zlome distalnega dela koželjnice z odprto metodo v približno šestih odstotkih, medtem ko v zahodni Evropi ta način zdravljenja uporabljajo tudi v šestdesetih odstotkih. Zato pričakujemo, da se bo število poškodovancev, zdravljenih na ta način, pri nas v naslednjih letih povečalo.


Slika 7. Zlom distalne koželjnice zdravljen z zunanjim fiksatorjem.

Po operaciji ali naravnavi in zamavčenju sta za dober funkcionalni rezultat zelo pomembni zadostna analgezija in zgodnja rehabilitacija. Poškodovanca moramo že neposredno po poškodbi seznaniti o pričakovanem poteku zdravljenja, o nevarnostih, možnih zapletih in na kaj naj bo pozoren. Predpisati mu moramo ustrezen analgetik. Če se bolečina kljub analgetiku ne umiri, je to razlog za predčasno kontrolo.

Zaplet, ki se lahko pojavi po zdravljenju zloma zapestja je infekt okrog vstopišč Kirschnerjevih igel ali vijakov zunanjega fiksatorja, na kar nas opozori predvsem bolečina in lokalni znaki vnetja. Eden najhujših zapletov po zlomu koželjnise na tipičnem mestu je kronični regionalni bolečinski sindrom (KRBS). To je nov izraz za Mb. Sudeck. Prej ko jo ugotovimo, odpravimo vzroke in zdravimo, blažji bo potek. Nenavadno huda bolečina nekaj dni po naravnavi in zamavčenju je najpogostejši znak pričetka te bolezni, za katero je značilen zvečan tonus simpatikusa. Kadar zamudimo prve znake te bolezni, ali pa se ti pokažejo šele ob odvzemu mavca, lahko pričakujemo šest in več mesecev rehabilitacije. Pomemben način preprečevanja te bolezni je tudi aktivno gibanje prstov poškodovane roke.
Zlomi zapestnih kosti
Med zlomi zapestnih kosti je najpogostejši zlom čolnička (scaphoida), sledi pa mu zlom trivogelnice (triquetruma). Zlomi ostalih zapestnih kosti so redki (slika .

Zlom čolnička se pojavlja v vseh starostnih obdobjih, bolj pogost pa je pri mlajših moških.

Najpogostejši so zlomi srednje tretjine čolnička (70%), sledijo zlomi proksimalne tretjine (20%), redki pa so zlomi distalne tretjine (10%). Celjenje zlomov čolmička je kot pri drugih kosteh odvisno od prekrvljenosti njihovih odlomkov. Prav zaradi anatomskih značilnosti položaja ožilja, pa je celjenje teh zlomov lahko težavno. Žile, ki oskrbujejo čolniček so veje a. radialis in vstopajo vanj v narastiščih ligamentov, ti pa so v njegovem distalnem delu. Proksimalni del je tako slabše prekrvljen in celjenje bolj proksimalnih zlomov je daljše, verjetnost nezaraščanja ali celo aseptične nekroze pa večja (slika 9).




Slika 8. Pogostnost zlomov zapestnih kosti,


Slika 9. Zlom čolnička,

Mehanizem poškodbe je sila, ki deluje na dorzflektirano zapestje 90 stopinj in več. Kadar je dorzifleksiji pridružena še radialna deviacija in sila deluje pretežno na radialno stran dlani, je zlom čolnička še bolj verjeten. Tipičen je padec vznak nazaj. Za razliko od zloma distalne koželjnice je podlakt supinirana. .

Pri kliničnem pregledu moramo biti natančni, ker zlom čolnička nasprotno lahko spregledamo. Prisotna je bolečina in omejena gibljivost, ni pa razobličenja in otekline značilne za zlom distalne koželjnice. Vedna je prisoten znotrajsklepni izliv krvi. Tega opazimo tako, da primerjamo med sabo tobačni jamici. V primeru izliva je tobačna jamica izpoljnena in na pritisk boleča. Izliv krvi lahko povzroči tudi moten občutek po prstih, saj sklepni hematom od spodaj pritiska na kite in srednji živec v zapestnem prehodu.

Rentgenološka diagnostika naj bi pri prvem pregledu obsegala vsaj anteroposteriorno in stransko projekcijo, ob nejasnostih pa dodatno opravimo ciljne posnetke čolnička s povečavo. Uporabljamo lahko tudi CT, ki prikaže čolniček v sagitalni projekciji.

Pomembno pa je, da vsako poškodbo zapestja s sumom za znotrajsklepni izliv krvi in normalnim rentgenogramom, rentgenološko kontroliramo po dveh tednih. Do takrat poškodovanec običajno prejme dokomolčno longeto, z vključeno proksimalno falango palca. Večkrat sveža poka čolnička ni vidna, po dveh tednih pa se gostota kosti na mestu zloma zmanjša (osteoliza), kar napravi poko bolj vidno.

Zdravljenje zlomov čolnička je odvisno od mesta, oblike in stabilnosti zloma. Konservativno zdravimo prečne zlome, ki so brez premika in stabilni ter ne zajemajo proksimalne tretjine. Zapestje imobiliziramo z dokomolčnim mavcem, ki vključuje še palčevo proksimalno falango v abdukciji in opoziciji. Mavec odstranimo po šestih tednih, če gre za zlom distalne tretjine, če pa je lomna poka bolj proksimalno je imobilizacija daljša. Konservativno zdravljenje je nepredvidljivo.
Operacijsko zdravimo primarno vse zlome proksimalne tretjine, vse dislocirane zlome, zlome kjer je lomna poka poševna ali navpična in zlome, s pridruženo perilunarno luksacijo. Zlom najprej odprto reponiramo in nato stabiliziramo s priteznim vijakom. Po operaciji zapestje imobiliziramo z mavcem.

Najpogostejši zaplet zloma čolnička je nezaraščanje zloma (pseudoartroza) in aseptična nekroza proksimalnega odlomka.

Zlom trivogelnice (triquetruma) je redkejši, kot zlom čolnička, mehanizem poškodbe pa je podoben. Redko gre za zlom telesa trivogelnice, pogosti pa so odkruški na dorzalni strani ob narastišču dorzalnega »V« ligamenta. To se kaže z največjo bolečnostjo nad trivogelnico ob palpaciji in radialni deviaciji. Ob taki klinični sliki moramo biti pozorni ob odčitavanju stranske projekcije rentgenograma, kjer je taka poškodba običajno dobro vidna. Za zdravljenje zadostuje radius mavec za šest tednov.
Poškodbe vezi zapestja

Osamljene poškodbe zapestnih vezi so značilne za mlajše življensko obdobje in so redke, med tem ko kombinirane poškodbe tako kostnine kot vezi enakomerno prizadanejo ljudi vseh starosti. Gre lahko za poškodbo izvensklepnih in/ali znotrajsklepnih vezi, pogosto pa gre za nepopolno perilunarno luksacijo. Poškodbe zapestnih vezi so lahko posledica ene poškodbe, ali pa posledica več manjših, ponavljajočih poškodb. Veliko takih poškodb je v akutni fazi spregledanih, kar je lahko posledica dodatnih "bolj pomembnih" poškodb, ali poškodb v neposredni bližini zapestja (npr. zlom distalne koželjnice z skafo-lunatno disociacijo). Zato je pri poškodbah roke, povzročenih z visoko energijo, pri odčitavanju rentgenogramov potrebno usmeriti pozornost poleg kosti tudi na normalna razmerja med zapestnimi koščicami.

Pri pregledu poškodovanca nas zanima položaj roke ob poškodbi, posebno če gre za hiperekstenzijsko poškodbo. Ugotavljamo mesto največje bolečnosti in morebitni izliv v sklep, s pasivnim in aktivnim gibanjem zapestja, pa omejitve pri gibanju in bolečnost.

S pomočjo dveh standardnih rentgenskih projekcij napravljenih v nevtralnem položaju, lahko potrdimo ali izključimo večino statičnih (izražene tudi v mirovanju) in disociativnih (gre za razmik med zapestnimi koščicami, ki so normalno povezane z znotrajsklepnimi vezmi) nestabilnosti. Bolj zahtevna je rentgenološka diagnostika pri dinamičnih nestabilnostih (izražene le pri gibanju in/ali obremenjevanju).

Uspeh zdravljenja je predvsem odvisen od časa, ki je minil od poškodbe do zdravljenja. Znotrajsklepni zlomi in raztrganine vezi zaraščajo le, če so stabilno učvrščeni. Operacijsko oskrbimo nestabilne zlome zapestnih kosti, raztrganine proksimalnega in distalnega "V" ligamenta ter raztrganine znotrajsklepnih vezi (skafo-lunatne in lunato-trikvetralne). Odlašanje pri prepoznavi in zdravljenju takih poškodb je usodno, saj rekonstrukcije vezi več kot šest tednov po poškodbi ne dajo zadovoljivih uspehov.

Izpahi v zapestju
Izpahi zapestja brez zloma zapestnih kosti so zelo redki in se često spregledajo. Najpogostejši je izpah lunice, ki se premakne volarno in je posledica padca na roko z iztegnjenim zapestjem (slika 10). Ob pregledu je prisotna lokalna bolečnost. Na stranskem rentgenskem posnetku je lunica pomaknjena volarno in ima jasno obliko luninega krajca. Kljub temu se tak izpah večkrat spregleda. Če je poškodba sveža, zaprta repozicija v splošni anesteziji običajno ni težavna. Po repoziciji zapestje imobiliziramo z mavcem. Če se tak izpah spregleda, zaprta repozicija že po enem tednu ni več mogoča. Potrebna je odprta repozicija in dodatna učvrstitev s Kirschnerjevimi iglami. Ob spregledanem izpahu lunice je možnost razvoja avaskularne nekroze lunice zelo velika.

Med izpahi zapestja, je možen perilunarni izpah, ki pa je redek. Gre za izpah, kjer lunica ostane v stiku s koželjnico na svojem mestu, distalna vrsta zapestnih kosti in del kosti proksimalne vrste pa se pomaknejo dorzalno (slika 11). Še redkeje je ena od zapestnih kosti proksimalne vrste ob tem zlomljena in del kosti ostane skupaj z lunico neizpahnjen. Izpah se na rentgenogramu dobro vidi. Tak izpah predstavlja urgentno stanje in potrebna je odprta naravnava z notranjo učvrstitvijo. Radiokarpalni in karpometakarpalni izpah sta zelo redka.



Slika 10. Izpah lunice.


Slika 11. Shema perilunarnih izpahov.

Sklep
Poškodbe zapestja so pogoste v vseh starostnih skupinah. Med njimi je največ zlomov distalnega dala koželjnice, ki je najpogostejši zlom nasploh. Sum na tako poškodbo poda že dokaj jasna klinična slika, ki ji sledi rentgenološka diagnostika. Način zdravljenja prilagodimo ne samo tipu zloma, temveč tudi pacientovim potrebam, cilj pa je čim boljši funkcionalni rezultat in neboleča roka. Danes predstavljajo velik napredek kotno stabilne plošče, ki omogočajo uporabo notranje učvrstitve tudi pri osteoporotični kosti in s tem boljše funkcionalne rezultate pri populaciji poškodovancev, pri kateri je ta zlom najpogostejši.

Kadar imamo poškodovanca z anamnezo hujšega padca in bolečnostjo v zapestju ter morebitnimi znaki znotrajsklepnega izliva, moramo diagnostiko nadaljevati vsaj s standardnimi rentgenskimi posnetki. Klub negativnemu rentgenološkemu izvidu moramo rentgenološko diagnostiko ponoviti čez dva tedna, da tako izključimo zlom čolnička, ki je najpogosteje zlomljena zapestna kost. Proksimalen ali nestabilni zlom čolnička je indikacija za operacijsko terapijo. Tudi sum na izpah v zapestju zahteva rentgenološko diagnostiko, saj taka poškodba zahteva urgentno obravnavo.

Po kirurški oskrbi ne smemo pozabiti na zadostno analgezijo in zgodnjo fizioterapijo, ki zmanjšujeta možnost komplikacij in pripomoreta k boljšemu rezultatu zdravljenja.

POŠKODBE ZAPESTJA

Andrej Rupel , Janez Pšenica

Uvod
Zapestje je zapleten sklop kosti, vezivnih vpetij in sklepov. Skupaj z dlančnicami zapestje sestavlja petnajst kosti med katerimi je petinštirideset sklepnih površin. Posamezni sklepi so med seboj le malo gibljivi, kot sestavljeno sklepno enoto, pa zapestje odlikuje izredna tridemenzionalna gibljivost. Možna je gibljivost v šestih različnih smereh okrog treh različnih osi. Ob poškodbah lahko pride do zloma zapestnih kosti ali do poškodbe zapestnih vezi, kar poruši stabilnost zapestja, ki je pogoj za normalno, močno in nebolečo funkcijo roke.
Anatomija zapestja
Anatomsko zapestje sestavljata na proksimalnem koncu distalni radius (koželjnica) in ulna (podlahtnica), ki sta povezana med seboj v distalnem radioulnarnem sklepu. Distalno je osem zapestnih koščic, ki so razporejene v dve vrsti. V bližnji vrsti si sledijo z radialne strani scaphoid (čolniček), lunatum (lunica) in triquetrum (trivogelnica). Pisiforme (grašek), ki anatomsko spada v prvo vrsto, je sezamoidna kost in za delovanje zapestja ni pomemben. V drugi vrsti si iz iste smeri sledijo trapezium (velika mnogovogelnica), trapezoid (mala mnogovogelnica), capitatum (glavatica) in hamatom (kaveljnica). Oblike skepov so take, da brez vezivnega vpetja ne bi niti stale zložene druga ob drugo.

Vezi zapestja delimo na znotrajsklepne in ovojnične. Kosti prve vrste povezujejo med seboj znotrajsklepne vezi, ki obenem z gibanjem omogočajo stalno učvrstitev koščic med seboj. Ovojnične vezi učvrščujejo obe vrsti zapestnih kosti med seboj in na kosti distalnega podlakta. Vezi ne potekajo vzdolžno kot smer delovanja sile, pač pa poševno v obliki črke »V«. Na volarni strani imamo dva sklopa take vrste. Proksimalno »V« vez, ki vpenja lunatum med radius in triangularni fibrokartilaginozni kompleks. Ta vez preprečuje volarno drsenje lunatuma. Druga pa je distalna »V« vez, ki poteka od stiloida radiusa, preko scaphoida na triquetrum (slika 1). Na dorzalni strani imamo močno strukturo, ki veže lunatum na radius proksimalno in na ulnarni kompleks medialno (dorzalni »V«) (slika 2). V predelu distalnega radioulnarnega sklepa, kjer poteka večina rotacije zapestja okrog vzdolžne osi je pomemben triangularni fibrokartilaginozni kompleks. Sestoji iz prstanaste vezi (anularni ligament), sklepnega diskusa (homolognega meniskusa) in ulnarne kolateralne vezi (UCL). Njegova vloga je povezava med distalnim radiusom in ulno, UCL pa veže lunatum, triquetrum in bazo pete metakarpale na ulno in s tem oblikuje ulnarni kot zapestja.



Slika 1. Volarne vezi zapestja: 1.distalna »V« vez, 2. proksimalna »V« vez, 3. ulnokarpalni kompleks.


Slika 2. Dorzalne vezi zapestja (dorzalni »V«): 1. radiotrikvetralna vez, 2. trikvetroskafoidna vez, 3. trikvetrum.

Vrste poškodb zapestja
Poškodbe zapestja delimo na zvine, zlome in izpahe ter na kombinacije teh poškodb. Glede na starostno obdobje so poškodbe zapestja različne. Pri enako zahtevnem padcu si bo otrok zlomil koželjnico pod periostom (pokostnico) , mlajši moški verjetno le zvil zapestje, starejša ženska pa grdo zlomila koželjnico, s premaknitvijo in zdrobitvijo odlomkov. Za različna starostna obdobja poznamo značilne poškodbe zapestja:
OTROCI
-zlomi metafize koželjnice pod ohranjenim periostom (subperiostalni zlom)
-zlomi skozi rastno poko - epifiziolize
MLAJŠI ODRASLI
-zvin zapestja
-osamljene poškodbe vezi zapestja
-zlomi koželjnice brez premika
-zahtevni zlomi
-zlomi zapestnih koščic
-kombinirane poškodbe ob hudi poškodbi
STAREJŠI ODRASLI
-zlomi koželjnice z zdrobitvijo metafize
-znotrajsklepni zlomi ob preprostem padcu
-istostranski zlom roke in noge
-verižni zlomi na istem udu
Zlomi distalnega dela koželjnice
Zlom koželjnice na tipičnem mestu je najpogostejši zlom kosti človeške vrste. Da gre za zlom in ne za izpah zapestja, kot je menil Hipokrat, je ugotovil Abraham Colles leta 1814 in ga po njem imenujemo Collesov zlom. Danes poznamo prek 27 oblik tega zloma. Vsem je skupno mesto poškodbe, razlikujejo pa se po mehanizmu nastanka, vpletenosti sklepne ploskve, številu in smeri premika odlomkov ter posledično načinu potrebnega zdravljenja.

Zlomi v zapestju so pogosti v vseh starostnih obdobjih, vendar pa pogostnost pojavljanja med spoloma ni podobna. Pri moških je ta zlom pogostejši v otroški in mladostni dobi, pri ženskah pa strmo narašča po 50- tem letu starosti. To je povezano z razvojem osteoporoze v pomenopavzalnem obdobju, razlog poškodbe pa je pogosto padec na isti ravni. Pri odraslih moških je povprečna starost ob zlomu 46 let, pri ženskah pa 62 let. Po 60- tem letu si ženske zlomijo koželjnico kar 7- krat pogosteje kot moški iste starosti. V zadnjih letih narašča odstotek teh zlomov med mlajšo populacijo, kar je povezano s popularnostjo nekaterih športov (rolkanje, deskanje).

Zlome distalnega dela zapestja razvrščamo na tiste brez ali s premikom odlomkov, na sklepne in zunajsklepne, na enostavne dvo- ali večkosovne zlome, na zaprte in odprte zlome. Pri nas uporabljamo za razvrščanje zlomov AO klasifikacijo, ki je opisna, vendar nam zloma ne le opredeli, temveč nas usmeri tudi pri zdravljenju.

Mehanizem poškodbe je običajno padec na iztegnjeno, pronirano roko, pri tem pa je zapestje obremenjeno v iztegnjenem položaju, med 40 in 90 stopinjami. Če je upogib večji, se zlomi scaphoid ali izpahne zapestje (slika 3).

Anamneza padca, pri katerem se je poškodovani lovil na roko, zlasti padec z višine ali ob športni aktivnosti, padec vznak, pri starejših pa že nedolžen padec v isti ravnini, mora zdravniku vzbuditi sum na poškodbo zapestja. Klinični pregled navadno zadostuje za potrditev ali opravičen sum, da gre za zlom distalnega dela koželjnice. Prisotna je oteklina, bolečina na pritisk in ob gibanju, zmanjšana moč roke ali omejena gibljivost. Pri dislociranem zlomu je prisotno tipično viličasto razobličenje (slika 4). Zelo diskreten znak je tudi bolečina ob iztegu palca, saj dolga kita, iztegovalka palca poteka ob značilni grči na iztegovalni strani koželjnice – »Listrov tuberkel«, ta pa je ob najpogostejših zlomih koželjnice nalomljen. Če glede na anamnezo in klinični pregled sumimo, da je poškodba hujša, moramo opraviti vsaj dva rentgenograma zapestja in sicer v anteroposteriorni in stranski projekciji. O bolj prefinjenih in bolj natančnih preiskovalnih metodah se odloči kirurg, če vrsta poškodbe še vedno ni jasna ali če je to potrebno za predoperativno načrtovanje. Poleg posebnih projekcij slikanja pri zlomih s sklepno zdrobitvijo potrebujemo tudi CT zapestja, pri poškodbah vezi pa tudi NMR.




Slika 3. Mehanizem poškodbe.

Sika 4. Viličasta deformacija zapestja.


Pri odločitvi o načinu zdravljenja nam je osnovno vodilo končni funkcionalni rezultat. Pri tem je pomembno poznavanje poškodovanca, njegovih potreb in pričakovanj. To pomeni, da bo način zdravljenja pri mladem ali aktivnem poškodovancu z močno kostnino precej drugačen, kot pri starostniku z osteoporozo, ki ni polno aktiven. Pri prvem bomo na vsak način poskušali doseči anatomski položaj sklepa, metafize in vezi, pri starostniku pa bomo stremeli k takemu načinu zdravljenja, ki bo čim bolj povrnil zadovoljivo funkcijo roke, čaprav z zmerno neravnino v sklepu ali manjšo prikrajšavo. Obraba v zapestju se ne razvija tako hitro kot na spodnjem udu, zato moramo oceniti smiselnost praviloma zahtevnih operacij pri starostniku, če te niso res nujno potrebne.

Če gre za zlom koželjnice brez razmika, ali za manjši razmik pri starostnikih zapestje zamavčimo za štiri do šest tednov. Običajno imobiliziramo zapestje od glavic dlančnic do komolca (radius mavec). Imobilizacije prstov se izogibamo. Komolec imobiliziramo le, če sta poškodovani obe kosti podlakta, ali vezivna povezava med distalno koželjnico in ulno. Zapestje je pravilno imobilizirano v nevtralnem ali rahlo iztegnjenem položaju, mavec pa ne sme ovirati gibanja prstov, če to ni nujno potrebno.

Zlom koželjnice z večjim premikom naravnamo v splošni anesteziji. Redkeje uporabljamo regionalno anestezijo, lokalno pa le če so hudi zadržki za splošno narkozo. Po naravnavi zapestje zamavčimo. Če gre za nestabilen obsklepni zlom pa mavec ne zadrži naravnave. Pri takih zlomih, po naravnavi s pomočjo rentgenskega aparata preko kože zavrtamo skozi oba glavna odlomka tri Kirschnerjeve igle, ki v treh ravninah elastnično zadržijo odlomke med seboj (slika 5). Dodatno roko zaščitimo z radius mavcem, ki ga običajno zaradi možnega otekanja vzdolžno prerežemo. Igle skupaj z mavcem odstranimo po štirih do šestih tednih. Po namestitvi mavca poškodovanca opozorimo, da se v primeru tiščanja mavca ali pojava mravljinčenja v prstih takoj javi na kontrolo.



Slika 5. Učvrstitev zloma s Kirschnerjevimi iglami.

Zlome, ki so večkosovni in segajo v sklep praviloma zdravimo operativno. Običajno preko volarnega pristopa napravimo odprto repozicijo, zlom pa učvrstimo s ploščico in vijaki. Danes uporabljamo ploščice, ki so že anatomsko oblikovane. Tako oskrbljen zlom je gibalno stabilen in omogoča zgodnjo razgibavanje zapestja in roke (slika 6).

Volarno premaknjene sklepne zlome zdravimo z odprto metodo tudi pri starostnikih, kajti take vrste zlomov mavec ali zunanji fiksator ne zadržita v naravnanem položaju. Uporabimo volarno podporno ploščico, ki s svojo anatomsko obliko podpre dlančne odlomke.

V zadnjih letih je bil narejen velik napredek v razvoju kotno stabilnih ploščic. To so ploščice, ki so že anatomsko oblikovane, pri namestitvi vijakov pa se le ti uvijejo ne samo v kost, temveč tudi v ploščo samo. Tako je vijak učvrščen v ploščico, kar poveča stabilnost osteosinteze. Uporaba kotno stabilnih ploščic je zato omogočila uspešno operativno zdravljene tudi pri osteoporotični kostnini, kar ne velja za star tip ploščic.










Slika 6. Večkosovni zlom distalne koželjnice
zdravljen s kotno stabilno ploščo.





Pri zelo kominutivnih zlomih ali močno izraženi osteoporozi uporabljamo tehniko naravnave in učvrstitve zloma z zunanjim fiksatorjem (slika 7). Zunanji fiksator naravna in učvrsti kostne odlomke z vlekom ovojničnih vezi (ligamentotaksa). Pri nas zdravimo zlome distalnega dela koželjnice z odprto metodo v približno šestih odstotkih, medtem ko v zahodni Evropi ta način zdravljenja uporabljajo tudi v šestdesetih odstotkih. Zato pričakujemo, da se bo število poškodovancev, zdravljenih na ta način, pri nas v naslednjih letih povečalo.


Slika 7. Zlom distalne koželjnice zdravljen z zunanjim fiksatorjem.

Po operaciji ali naravnavi in zamavčenju sta za dober funkcionalni rezultat zelo pomembni zadostna analgezija in zgodnja rehabilitacija. Poškodovanca moramo že neposredno po poškodbi seznaniti o pričakovanem poteku zdravljenja, o nevarnostih, možnih zapletih in na kaj naj bo pozoren. Predpisati mu moramo ustrezen analgetik. Če se bolečina kljub analgetiku ne umiri, je to razlog za predčasno kontrolo.

Zaplet, ki se lahko pojavi po zdravljenju zloma zapestja je infekt okrog vstopišč Kirschnerjevih igel ali vijakov zunanjega fiksatorja, na kar nas opozori predvsem bolečina in lokalni znaki vnetja. Eden najhujših zapletov po zlomu koželjnise na tipičnem mestu je kronični regionalni bolečinski sindrom (KRBS). To je nov izraz za Mb. Sudeck. Prej ko jo ugotovimo, odpravimo vzroke in zdravimo, blažji bo potek. Nenavadno huda bolečina nekaj dni po naravnavi in zamavčenju je najpogostejši znak pričetka te bolezni, za katero je značilen zvečan tonus simpatikusa. Kadar zamudimo prve znake te bolezni, ali pa se ti pokažejo šele ob odvzemu mavca, lahko pričakujemo šest in več mesecev rehabilitacije. Pomemben način preprečevanja te bolezni je tudi aktivno gibanje prstov poškodovane roke.
Zlomi zapestnih kosti
Med zlomi zapestnih kosti je najpogostejši zlom čolnička (scaphoida), sledi pa mu zlom trivogelnice (triquetruma). Zlomi ostalih zapestnih kosti so redki (slika .

Zlom čolnička se pojavlja v vseh starostnih obdobjih, bolj pogost pa je pri mlajših moških.

Najpogostejši so zlomi srednje tretjine čolnička (70%), sledijo zlomi proksimalne tretjine (20%), redki pa so zlomi distalne tretjine (10%). Celjenje zlomov čolmička je kot pri drugih kosteh odvisno od prekrvljenosti njihovih odlomkov. Prav zaradi anatomskih značilnosti položaja ožilja, pa je celjenje teh zlomov lahko težavno. Žile, ki oskrbujejo čolniček so veje a. radialis in vstopajo vanj v narastiščih ligamentov, ti pa so v njegovem distalnem delu. Proksimalni del je tako slabše prekrvljen in celjenje bolj proksimalnih zlomov je daljše, verjetnost nezaraščanja ali celo aseptične nekroze pa večja (slika 9).




Slika 8. Pogostnost zlomov zapestnih kosti,


Slika 9. Zlom čolnička,

Mehanizem poškodbe je sila, ki deluje na dorzflektirano zapestje 90 stopinj in več. Kadar je dorzifleksiji pridružena še radialna deviacija in sila deluje pretežno na radialno stran dlani, je zlom čolnička še bolj verjeten. Tipičen je padec vznak nazaj. Za razliko od zloma distalne koželjnice je podlakt supinirana. .

Pri kliničnem pregledu moramo biti natančni, ker zlom čolnička nasprotno lahko spregledamo. Prisotna je bolečina in omejena gibljivost, ni pa razobličenja in otekline značilne za zlom distalne koželjnice. Vedna je prisoten znotrajsklepni izliv krvi. Tega opazimo tako, da primerjamo med sabo tobačni jamici. V primeru izliva je tobačna jamica izpoljnena in na pritisk boleča. Izliv krvi lahko povzroči tudi moten občutek po prstih, saj sklepni hematom od spodaj pritiska na kite in srednji živec v zapestnem prehodu.

Rentgenološka diagnostika naj bi pri prvem pregledu obsegala vsaj anteroposteriorno in stransko projekcijo, ob nejasnostih pa dodatno opravimo ciljne posnetke čolnička s povečavo. Uporabljamo lahko tudi CT, ki prikaže čolniček v sagitalni projekciji.

Pomembno pa je, da vsako poškodbo zapestja s sumom za znotrajsklepni izliv krvi in normalnim rentgenogramom, rentgenološko kontroliramo po dveh tednih. Do takrat poškodovanec običajno prejme dokomolčno longeto, z vključeno proksimalno falango palca. Večkrat sveža poka čolnička ni vidna, po dveh tednih pa se gostota kosti na mestu zloma zmanjša (osteoliza), kar napravi poko bolj vidno.

Zdravljenje zlomov čolnička je odvisno od mesta, oblike in stabilnosti zloma. Konservativno zdravimo prečne zlome, ki so brez premika in stabilni ter ne zajemajo proksimalne tretjine. Zapestje imobiliziramo z dokomolčnim mavcem, ki vključuje še palčevo proksimalno falango v abdukciji in opoziciji. Mavec odstranimo po šestih tednih, če gre za zlom distalne tretjine, če pa je lomna poka bolj proksimalno je imobilizacija daljša. Konservativno zdravljenje je nepredvidljivo.
Operacijsko zdravimo primarno vse zlome proksimalne tretjine, vse dislocirane zlome, zlome kjer je lomna poka poševna ali navpična in zlome, s pridruženo perilunarno luksacijo. Zlom najprej odprto reponiramo in nato stabiliziramo s priteznim vijakom. Po operaciji zapestje imobiliziramo z mavcem.

Najpogostejši zaplet zloma čolnička je nezaraščanje zloma (pseudoartroza) in aseptična nekroza proksimalnega odlomka.

Zlom trivogelnice (triquetruma) je redkejši, kot zlom čolnička, mehanizem poškodbe pa je podoben. Redko gre za zlom telesa trivogelnice, pogosti pa so odkruški na dorzalni strani ob narastišču dorzalnega »V« ligamenta. To se kaže z največjo bolečnostjo nad trivogelnico ob palpaciji in radialni deviaciji. Ob taki klinični sliki moramo biti pozorni ob odčitavanju stranske projekcije rentgenograma, kjer je taka poškodba običajno dobro vidna. Za zdravljenje zadostuje radius mavec za šest tednov.
Poškodbe vezi zapestja
Osamljene poškodbe zapestnih vezi so značilne za mlajše življensko obdobje in so redke, med tem ko kombinirane poškodbe tako kostnine kot vezi enakomerno prizadanejo ljudi vseh starosti. Gre lahko za poškodbo izvensklepnih in/ali znotrajsklepnih vezi, pogosto pa gre za nepopolno perilunarno luksacijo. Poškodbe zapestnih vezi so lahko posledica ene poškodbe, ali pa posledica več manjših, ponavljajočih poškodb. Veliko takih poškodb je v akutni fazi spregledanih, kar je lahko posledica dodatnih "bolj pomembnih" poškodb, ali poškodb v neposredni bližini zapestja (npr. zlom distalne koželjnice z skafo-lunatno disociacijo). Zato je pri poškodbah roke, povzročenih z visoko energijo, pri odčitavanju rentgenogramov potrebno usmeriti pozornost poleg kosti tudi na normalna razmerja med zapestnimi koščicami.

Pri pregledu poškodovanca nas zanima položaj roke ob poškodbi, posebno če gre za hiperekstenzijsko poškodbo. Ugotavljamo mesto največje bolečnosti in morebitni izliv v sklep, s pasivnim in aktivnim gibanjem zapestja, pa omejitve pri gibanju in bolečnost.

S pomočjo dveh standardnih rentgenskih projekcij napravljenih v nevtralnem položaju, lahko potrdimo ali izključimo večino statičnih (izražene tudi v mirovanju) in disociativnih (gre za razmik med zapestnimi koščicami, ki so normalno povezane z znotrajsklepnimi vezmi) nestabilnosti. Bolj zahtevna je rentgenološka diagnostika pri dinamičnih nestabilnostih (izražene le pri gibanju in/ali obremenjevanju).

Uspeh zdravljenja je predvsem odvisen od časa, ki je minil od poškodbe do zdravljenja. Znotrajsklepni zlomi in raztrganine vezi zaraščajo le, če so stabilno učvrščeni. Operacijsko oskrbimo nestabilne zlome zapestnih kosti, raztrganine proksimalnega in distalnega "V" ligamenta ter raztrganine znotrajsklepnih vezi (skafo-lunatne in lunato-trikvetralne). Odlašanje pri prepoznavi in zdravljenju takih poškodb je usodno, saj rekonstrukcije vezi več kot šest tednov po poškodbi ne dajo zadovoljivih uspehov.
Izpahi v zapestju
Izpahi zapestja brez zloma zapestnih kosti so zelo redki in se često spregledajo. Najpogostejši je izpah lunice, ki se premakne volarno in je posledica padca na roko z iztegnjenim zapestjem (slika 10). Ob pregledu je prisotna lokalna bolečnost. Na stranskem rentgenskem posnetku je lunica pomaknjena volarno in ima jasno obliko luninega krajca. Kljub temu se tak izpah večkrat spregleda. Če je poškodba sveža, zaprta repozicija v splošni anesteziji običajno ni težavna. Po repoziciji zapestje imobiliziramo z mavcem. Če se tak izpah spregleda, zaprta repozicija že po enem tednu ni več mogoča. Potrebna je odprta repozicija in dodatna učvrstitev s Kirschnerjevimi iglami. Ob spregledanem izpahu lunice je možnost razvoja avaskularne nekroze lunice zelo velika.
Med izpahi zapestja, je možen perilunarni izpah, ki pa je redek. Gre za izpah, kjer lunica ostane v stiku s koželjnico na svojem mestu, distalna vrsta zapestnih kosti in del kosti proksimalne vrste pa se pomaknejo dorzalno (slika 11). Še redkeje je ena od zapestnih kosti proksimalne vrste ob tem zlomljena in del kosti ostane skupaj z lunico neizpahnjen. Izpah se na rentgenogramu dobro vidi. Tak izpah predstavlja urgentno stanje in potrebna je odprta naravnava z notranjo učvrstitvijo. Radiokarpalni in karpometakarpalni izpah sta zelo redka.



Slika 10. Izpah lunice.


Slika 11. Shema perilunarnih izpahov.

Sklep
Poškodbe zapestja so pogoste v vseh starostnih skupinah. Med njimi je največ zlomov distalnega dala koželjnice, ki je najpogostejši zlom nasploh. Sum na tako poškodbo poda že dokaj jasna klinična slika, ki ji sledi rentgenološka diagnostika. Način zdravljenja prilagodimo ne samo tipu zloma, temveč tudi pacientovim potrebam, cilj pa je čim boljši funkcionalni rezultat in neboleča roka. Danes predstavljajo velik napredek kotno stabilne plošče, ki omogočajo uporabo notranje učvrstitve tudi pri osteoporotični kosti in s tem boljše funkcionalne rezultate pri populaciji poškodovancev, pri kateri je ta zlom najpogostejši.

Kadar imamo poškodovanca z anamnezo hujšega padca in bolečnostjo v zapestju ter morebitnimi znaki znotrajsklepnega izliva, moramo diagnostiko nadaljevati vsaj s standardnimi rentgenskimi posnetki. Klub negativnemu rentgenološkemu izvidu moramo rentgenološko diagnostiko ponoviti čez dva tedna, da tako izključimo zlom čolnička, ki je najpogosteje zlomljena zapestna kost. Proksimalen ali nestabilni zlom čolnička je indikacija za operacijsko terapijo. Tudi sum na izpah v zapestju zahteva rentgenološko diagnostiko, saj taka poškodba zahteva urgentno obravnavo.

Po kirurški oskrbi ne smemo pozabiti na zadostno analgezijo in zgodnjo fizioterapijo, ki zmanjšujeta možnost komplikacij in pripomoreta k boljšemu rezultatu zdravljenja.




_________________
Lep pozdrav
Marjan

[marjan]

Področja otorinolaringologije = Uho, nos in obnosne votline, usta in žrelo , grlo, vrat, sapnik in požiralnik.

Uho delimo na:

- Zunanje uho: uhelj, zunanji sluhovod

- Srednje uho: bobnična votlina, evstahijeva tuba, pnevmatični sistem temporalne kosti

- Notranje uho: zgrajeno iz votlinic in kanalčkov


Zunanje uho (auris externa): sestavljata uhelj in zunanji sluhovod, razvije v 20. embrio tednu iz prve škržne brazde, zunanji sluhovod dolg 3,5cm s premerom do 1cm, obliko uhlju daje hrustanec prekrit s kožo, na vhodu v sluhovod so dlačice, lojnice, mastilke izločajo ušesno maslo (cerumen: holesterinski estri, cefalin, pigment, voda)

Srednje uho: se razvije iz prvega škržnega žepa, koščice pa iz prvega in drugega škržnega loka, sestavlja ga bobnična votlina, evstahijeva tuba, antrum in preostale celice pnevmatičnega sistema temporalne kosti. Bobnična votlina(cavum tympani) je prekrita s sluznico (enoslojni ploščati epitelij). Meja med bobnično votlino in zunanjim ušesom je bobnič (membrana tympani).

Slušne koščice (ossicula auditus):

- povezujejo bobnič z notranjim ušesom

- kladivce(maleus), nakovalce(inkus), stremence(stapes) ročaj kladivca je vrasel v bobnič

Mišici srednjega ušesa = m.stapedius, m. tenzor tympani. Mišici tvorita zaščitni mehanizem pred močnimi zvočnimi dražljaji, da ne pride do okvare notranjega ušesa.

Eustahijeva tuba (tuba pharyngotympanica):

- povezuje bobnično votlino in žrelo (3.5cm)

- sestavljata jo koščeni in hrustančni del

- koščeni del izhaja iz prednje stene bobnične votline in je odprt

- odpiralka tube je mišica napenjalka mehkega neba

- tuba je prekrita v kostnem delu z enoskladnim prizmatičnim epitelijem z migetalkami v hrustančnem pa z večskladnim visokoprizmatičnim ep. zz migetalkami

Pnevmatični sistem senčnice:

- v senčnici je sistem votlin, ki so med seboj povezane – do kraja je razvit pri 14 letih

- stopnja pnevmatizacije in velikost različna pri različnih ljudeh

- na stopnjo pnevmatizacije vplivajo predvsem vnetja srednje ušesa v otroški dobi

- pnevmatične celice prekriva sluznica enoskladnega izoprizmatičnega epitelija

Notranje uho: koščeni in kožasti labirint:

- kožasti labirint se prične razvijati v 4. embrionalnem tednu iz ektoderma in razvoj se konča v 25. tednu

- koščeni labirint se razvije iz mezenhimalnega tkiva

- vestibularni in kohlearni del, notranje uho leži v piramidi med bobnično votlino in notranjim sluhovodom

Notranje uho: v sredini labirinta je preddvor, spredaj je polžek, zadaj polkrožni kanali.

Kožasti labirint je izpolnjen z endolimfo, prostor med kožastim labirintom in koščenim labirintom je izpolnjen s perilimfo. V kožastem labirintu je čutilo za sluh in ravnotežje. V sprednjo steno preddvora se odpira polžek v zadnjo pa 5 odprtin polkrožnih kanalčkov. Vestibulum ima dve vdolbinici, spredaj za vrečko in zadaj za mešiček.

FAZE SLUŠNEGA PROCESA:

- Mehanično prevajanje zvočnih dražljajev iz okolja do notranjega ušesa

- V čutnicah Cortijevega organa se mehanična energija spreminja v energijo živčnega vzburjenja (bioelektrična)

- Bioelektrični dražljaji se prevajajo po slušnem živcu do centra za sluh v možganski skorji temporalnega režnja

- Zavestna obdelava zvočnega dražljaja

TEMELJI FIZIOLOGIJE RAVNOTEŽJA:

Ravnotežje je nasledek skladnega delovanja ravnotežnega aparata, vida in globoke senzibilitete. Iz čutnic ravnotežnega aparata izvirajo bioelektrični dražljaji, ki po živcu in vestibularnih jedrih prehajajo na motorična jedra mišic trupa, udov in oči. Tako se uravnava tonus mišičja, ki omogoča ohranitev ravnotežja.

Pri linearnih pospeških se zdražijo čutnice v makulah, pri spreminjanju gibalnega stanja pa čutnice v ampulah polkrožnih kanalov.

Pri draženju otolitskega aparata je subjektivni občutek negotovosti pri draženju polkrožnih kanalov pa človek občuti vrtoglavico. Subjektivni občutek vrtoglavice lahko spremlja še slabost in objektivno znamenje nystagmus, to je ritmično gibanje zrkel v eni ravnini.

RAZVOJNE NEPRAVILNOSTI UHLJA:

- Štrleči uhelj, nenormalno velik uhelj, nenormalno majhen uhelj, ušesni priveski, spuščeni uhelj, prirojena ušesna fistula

MEHANIČNE POŠKODBE UHLJA:

Odrgnine, raztrganine, zmečkanine, delna ali popolna amputacija, vbodnine. Hematom uhlja (izliv krvi v prostor med hrustancem in pohrustančnico)

TERMIČNE POŠKODBE UHLJA:

Opekline uhlja (epidermalne, dermalne in subdermalne), omrzline uhlja.

VNETJA KOŽE UHLJA:

Navadno vnetje kože uhlja (dermatitis auriculae simplex), Ekcem kože uhlja (eccema auriculae) senzibilizacija kože na določene snovi (rdečina, mehurčki).

Zdravljenje: Odstraniti agens, kortikosteroidi, če je pristen še mikroben infekt tudi antibiotiki.

Vnetja so: Gnojni dermatitis, Navadni herpes uhlja, Pasovec, Vnetje uheljne pohrustančnice..

TUMORJI UHLJA: Benigni (fibromi, lipomi, ateromi, hemangiomi) in Maligni (karcinom najpogosteje bazocelularni, melanom.. )

BOLEZNI ZUNANJEGA SLUHOVODA:

Razvojne nepravilnosti (atrezija, stenoza), Poškodbe (raztrganine kože je potrebno oskrbeti in preprečiti infekcijo ter obdržati svetlino sluhovoda), Obstruirajoče tvorbe (eksostoze zunanjega sluhovoda, ceruminalni zamašek), Tujki (izpiranje).

VNETJE ZUNANJEGA SLUHOVODA:

Difuzno vnetje zunanjega sluhovoda (otitis externa difuza), Lokalizirano vnetje (tvor ali furunkel), Glivično vnetje, Ekcem sluhovoda, Hemoragično vnetje sluhovoda.

RAZVOJNE NEPRAVILNOSTI SREDNJEGA UŠESA:

Bobnična votlina ni razvita, Anomalija koščic, Nepravilna lega ali dehiscenca obraznega živca, Posledica razvojne nepravilnosti v srednjem ušesu je navadno prevodna naglušnost!

POŠKODBE SREDNJEGA UŠESA:

Raztrganina bobniča nastane zaradi mehanične poškodbe, preloma senčnice, hitra sprememba zračnega tlaka ob slabem delovanju tube, strela, potapljanje.. Primarna oskrba z adaptacijo robov raztrganine, preprečiti nastanek vnetja. Poškodba koščic in obraznega živca, Barotravma srednjega ušesa.

Poškodbe slušnih koščic: Nastanejo pri rupturi bobniča, pri nespretnem odstranjevanju tujka iz sluhovoda, pri prelomih senčnične kosti. Največkrat je prizadet sklep med inkusom in nakovalcem.

VNETJE SREDNJEGA UŠESA (otitis media):

Vnetje mukoperiostalnega epitela votline srednjega ušesa (Evstahijeva tuba, bobnična votlina, pnevmatične celice mastoida)

BOLEZENSKA ZNAMENJA VNETJA SREDNJEGA UŠESA IN POTEK SO ODVISNA OD:

Mesta, kjer so bolezenske spremembe najhujše, od vrste in virulence povzročitelja, imunološkega stanja organizma, individualne anatomske zgradbe organa, dejavnikov, ki vnetje pogojujejo, pravilnega zdravljenja.

BAKTERIJE IZOLIRANE IZ SREDNJEGA UŠESA PRI OTROCIH Z AKUTNIM VNETJEM:

Streptococcus pneumoniae 38%, Haemophilus influenzae 27%, Moraxella catharrhalis 12%, Staphilococcus aureus 2%…

VNETJE SREDNJEGA UŠESA = Akutno ali Kronično

Akutno: Akutno kataralno vnetje srednjega ušesa in Gnojno akutno vnetje srednjega ušesa

KATARALNO AKUTNO VNETJE SREDNJEGA UŠESA (Otitis media acuta catarrhalis)

Sluznica v vsem srednjem ušesu je dematozna, hiperemična, infiltrirana z belimi krvničkami. Bobnič je moten ali pordel, Subjektivno je prisotna naglušnost, občutek napetosti, šumenje in bolečina.

GNOJNO AKUTNO VNETJE SREDNJEGA UŠESA (Otitis media acuta suppurativa):

Subjektivni znaki: Slabo počutje, glavobol, bolečina v ušesu, sluh je oslabljen, šumenje v ušesu, palpatorno občutljiv bradavičnik.

Objektivni znaki: Bobnič je zadebeljen, močno pordel, izobčen, skozi perforacijo izteka gnoj, zvišana je TT, levkocitoza, v krvi so zvišani vnetni parametri.

MEHANIZEM NASTANKA PERFORACIJE pri AKUTNEM GNOJNEM VNETJU:

Nastane zaradi zvišanega tlaka in vnetja, Encim hialuronidaza, katerega izločajo številne bakterije dezintegrirajo bobnično membrano. Perforacija nastane navadno na mestu, kjer majhne žile penetrirajo lamino proprijo.

MED AKUTNA VNETJA SREDNJEGA UŠESA UVRŠČAMO ŠE:

Otitis media acuta haemorrhagica, Otitis media mucosa (Pneumococus mucosus)

ZDRAVLJENJE AKUTNEGA VNETJA SREDNJEGA UŠESA:

Antibiotiki s širokim spektrom delovanja, nato po antibiogramu. Kapljice z antibiotičnim delovanjem, če je bobnič predrt. Včasih naredimo paracentezo(predrtje bobniča). Kapljice v nos za anemizacijo nosne sluznice, Analgetiki.

KRONIČNO VNETJE SREDNJEGA UŠESA DELIMO NA:

Serozno kronično vnetje srednjega ušesa in Kronično kostno gnojno vnetje srednjega ušesa.

SEROZNO KRONIČNO VNETJE:

Vnetje prizadene le sluznico, kosti stene votline srednjega ušesa in slušne koščice so prizadete. V sluznici je celularna infiltracija, včasih se tvori granulacijsko tkivo. Na bobniču je večja ali manjša perforacija. Prisoten je gnojno serozni izcedek iz sluhovoda in naglušnost.

KRONIČNO KOSTNO GNOJNO VNETJE SREDNJEGA UŠESA:

Bolezenske spremembe niso omenjene samo na sluznico, širijo se na koščene stene bobnične votline, slušne koščice. Perforacija bobniča je navadno v zadnjem zgornjem kvadrantu, pogosto je bobnična votlina izpostavljena s polipi, ki se širijo v zunanji sluhovod. Prisoten je gnojav izcedek, bolnik je naglušen.

ZDRAVLJENJE KRONIČNEGA VNETJA SREDNJEGA UŠESA:

Operativno – timpanoplastika (odstranitev bolezenskih sprememb, rekonstrukcija koščic, zaprtje perforacije bobniča) Pogoj za uspešnost operativnega zdravljenja je normalna funkcija Evstahijeve tube!

HOLESTEATOM SREDNJEGA UŠESA (posebna oblika kroničnega vnetja):

Holesteatom tvori matriks in holesteatomska gmota. Matriks je grajen enako kot vrhnjica kože. Odluščene celice ploščatega epitelija predstavljajo holesteatomsko gmoto. Nastane verjetno z vraščanjem vrhnice iz sluhovoda s perforacijo. Zdravimo operativno!

ADHEZIVNI PROCES KOT POSLEDICA VNETIJ V SREDNJEM UŠESU (Adhezivni otitis):

Adhezije nastanejo zaradi nepopolne resorbcije sekreta v srednjem ušesu. Tvori se vezivo, ki fiksira slušne koščice. Bobnič je močno retrahiran, brazgotinast, lahko je kalciniran, včasih je videti dolgi krak nakovalca in celo stremence.

TIMPANOSKLEROZA:

Je fibro-hijalina regeneracija lamine proprije sluznice srednjega ušesa z ohranjenimi zračnimi prostori srednjega ušesa. Sluznica srednjega ušesa je čvrsta, neelastična in daje videz, kot da je prelita s sladkorjem. Etiologija ni povsem razjasnena, večina avtorjev je mnenja, da je posledica vnetij srednjega ušesa.

Lahko zajema posamezne predele srednjega ušesa ali pa difuzno. Ima več faz. Proces je dolgotrajen – več let. Funkcionalne posledice so odvisne od lokalizacije procesa. Pogosto je lokaliziran v atiku.

IZLIVNO VNETJE SREDNJEGA UŠESA ( Otitis secretoria )

Timpanalni hidrops, Sekretorni otitis, Seorzni otitis, Tubotimpanitis, Katar srednjega ušesa, Glue Ear.

ETIOPATOGENEZA IZLIVNEGA OTITISA:

Ključno vlogo za nastanek izlivnega otitisa ima moteno delovanje Evstahijeve tube.

Vzroki: Povečane adenoidne vegetacije, akutno ali kronično vnetje sluznice tube, oslabljeno delovanje m.tensor veli palatini, razcepi neba, alergija, tumor, operacije ali obsevanje v področju nosnega žrela.

ZAPORA E. TUBE POVZROČI:

Znižan zračni tlak v votlini srednejga ušesa. Iz sluznice srednjega ušesa se pojavi izcedek. Sluznica bobnične votline postane edematozna, ploščati epitelij postane višji, razširijo se krvne žilice, okoli žil najdemo mikrocelularno infiltracijo. V začetnem stadiju prevladuje serozni izliv. Mukoza ali submukoza kažeta znake vnetja.

SPREMEMBE V SLUZNICI BOBNIČNE VOTLINE:

V sluznici bobnične votline se poveča število čašastih in ciliarnih celic. V njej se pričnejo tvoriti žlezam podobni elementi, ki pričnejo izločati mukus. V izlivu najdemo zmes eksudata in mukoze. Porušeno ravnotežje med eksudacijo, resorbcijo seroznega sekreta in produkcijo mukusa.

BOLEZENSKI ZNAKI in POSLEDICE IZLIVNEGA OTITISA:

Glavni bolezenski znak je prevodna naglušnost. Dolgo časa trajajoča bolezen lahko povzroči ireverzibilne spremembe v bobnični votlini in na bobnični membrani:

- bobnična membrana postane atrofična

- v membrani se lahko pričnejo tvoriti kalcinacije

- vbočen bobnič lahko pritiska na sklep – prekinitev slušne verige

- atrofični bobnič se lahko priraste na medialno steno bobnične votline (adhezivni otitis)

PREPOZNAVA IZLIVNEGA OTITISA:

Natančna anamneza, otomikroskopija, pnevmatična otoskopija, timpanometrija, avdiometrija.

ZDRAVLJENJE IZLIVNEGA OTITISA:

Zdravljenje z antihistaminiki in kortikosteroidi. Adenoidektomija, paracenteza in evakuacija izliva iz bobnične votline, vstavitev timpanalne cevke v bobnično membrano.

KOMPLIKACIJE VNETJA SREDNJEGA UŠESA so eksokranialne in endokranialne.

Eksokranialne: Akutno vnetje bradavičnika, Širnjenje vnetja proti vrhu piramide, Pareza ali paraliza obraznega živca, Vnetje labirinta.

Endokranialne: Ekstraduralni absces, Subduralni absces, Vnetje ali tromboza sigmoidnega sinusa, Gnojni meningitis, Absces velikih in malih možgan.

MASTIDITIS ACUTA:

Je akutno vnetje pokostnice in kosti pnevmatičnih celic mastoida. Kadar proces napreduje se razvije absces na planumu mastoida in nad zigomatično kostjo. Značilna je bolečina v predelu mastoida, naglušnost, gnojav izcedek iz zunanjega sluhovoda, zadnja stena sluhovoda je spuščena.

PRIKRIT MASTOIDITIS:

Bolezenski znaki niso tako izraziti. Bolezen se pojavi navadno po navideznem ozdravljenju akutnega vnetja srednjega ušesa. Zvišana TT po prenehanju znakov akutnega vnetja srednjega ušesa pomeni, da je vnetni proces samo navidezno ozdravljen. Pomembna je RTG diagnostika.

ZDRAVLJENJE MASTOIDITISA:

Kirurško – mastiodektomija, odstranimo vse celice mastoida, nastalo votlino dobro dreniramo, antibiotiki vsaj 10 dni. Sluh je po operaciji tak, kot je bil pred pričetkom bolezni.

OTOGENA OHROMITEV OBRAZNEGA ŽIVCA:

Nastane lahko kot komplikacija akutnega ali kroničnega vnetja srednjega ušesa. Pri akutnem vnetju srednjega ušesa se ohromitev lahko pojavi zaradi toksičnega nevritisa ali zaradi edema živca. Pri ostitični obliki kroničnega vnetja ali pa pri holesteatomu je živec lahko razkrit in zajet v granulacije.

ZDRAVLJENJE OHROMITVE OBRAZNEGA ŽIVCA:

Antibiotik, mastoidektomija, V kolikor v treh tednih ni izboljšanja je potrebno narediti dekopresijo.

BEZOLDOV ABSCES:

Kadar se gnoj širi proti notranji strani apeksa mastoida se razvije absces na notranji strani dela m.s.c.m

VNETJE LABIRINTA:

Po obliki (serozni, gnojni, nekrotični), Po razsežnosti (cirkumskriptni, difuzni). Zdravljenje je kirurško. Potrebno je odstraniti vzroke nastanka abscesa in absces drenirati.







Gluhost in naglušnost


1. DEFINICIJA

Zvok je longitudinalno mehansko valovanje, ki ga pri frekvencah od 16 do približno 20.000 nihajev na sekundo zaznavamo s sluhom. Razširja se v plinih, tekocinah in trdnih snoveh. Hitrost širjenja zvoka po zraku na višini morske gladine znaša približno 330 m/s, pri vecjih nadmorskih višinah pa je hitrost manjša (zaradi manjše gostote medija, po katerem se zvok širi). Je eden izmed najpomembnejših nacinov sporazumevanja med ljudmi.
GLUHOST (SURDITAS) je stanje, pri katerem clovek zvoka ne sliši ter ga ne more posnemati oziroma ponoviti, tako da socialni stik z njim ni mogoc. Gluhost otroka pred šestim letom starosti, ko ta še ne razvije artikuliranega govora, je vzrok temu, da takšen otrok težje napreduje pri razvoju govora. Lahko ga kljub temu naucimo pomanjkljivega govora ali branja govora z ustnic ter sporazumevanja s kretnjami, pod pogojem, da je otrok sicer normalno razvit. Vzrok nemosti torej ni v govornem aparatu, ki je anatomsko in funkcionalno docela razvit, ampak je posledica gluhosti
NAGLUŠNOST (HYPACUSIS) je stanje, pri katerem je zaznavanje zvoka nepravilno ali pomanjkljivo. Socialni stik z naglušnim clovekom je mogoc, vendar pa je otežen.

2. Razdelitev in etiologija:

GLUHOST

prirojena (kongenitalna) - vnetna in degenerativna dogajanja v labirintu in poškodbe nastale med porodom
· intrauterini labirintitis (influenca, mumps, rdec· ke)
· razlic· en Rh staršev
· fetalna eritroblastoza
· intralabirintne krvavitve, hipoksije med porodom, zastrupitve z zdravili, ki jih je mati jemala med nosec· nostjo
· podedovana (podedovana gluhost se lahko izrazi tudi kasneje v življenju – v takšnem primeru ni prirojena)

pridobljena (akvirirana)
· vnetne bolezni ušes
· nalezljive bolezni v prvih letih življenja (meningitis, encefalitis, mumps, ošpice, škrlatinka, oslovski kašelj, davica)
· kraniocerebralne poškodbe in poškodbe labirinta
· zdravljenje z ototoksic· nimi zdravili (aminoglikozidni AB)

podedovana (hereditarna) – zasnovana genetsko
1. recesivna: spremembe v kožastem delu notranjega ušesa
2. dominantna: spremembe v kostnem delu polžka
*razne kombinacije obeh sprememb

NAGLUŠNOST

kvantitativna delitev 1. ni naglušnosti:

sliši glasen govor v oddaljenosti 6 m
2. rahlo naglušen: sliši glasen govor v oddaljenosti 4 m
3. srednje naglušen: sliši glasen govor v oddaljenosti 4–1m
4. hudo naglušen: sliši glasen govor v oddaljenosti manj kot 1m



kvalitativna delitev 1. konduktivna – pri boleznih zunanjega ušesa, bobnica, srednjega ušesa, kostno prevajanje je boljše kot zracno

2. senzorinevralna – okvara kjerkoli od cutnic spiralnega organa
do možganske skorje, okvarjeno je
zaznavanje
odnos med kostnim in zracnim prevajanjem
enak kot pri zdravem, a oba sta skrajšana

3. kombinirana – okvara prevodnega aparata in cutnic


3. Slušne preiskave:

Kvantitativne preiskave

Namen preiskave je dolociti, kolikšna je izguba sluha.

Izvedba: Bolnik sedi na stolu, obrnjen s preiskovanim ušesom proti preiskovalcu, od njega oddaljenim približno 6m. Ob bolniku stoji pomocnik, ki mu izkljuci drugo uho tako, da ga zamaši z vato in pritiska na tragus, hkrati pa bolniku zakriva oci, da ne vidi oddaljenosti preiskovalca ter da mu ne bere z ustnic.
Preiskavo zacnemo s šepetom. Izgovarjamo dvomestne številke in se hkrati približujemo bolniku, dokler nas ta ne sliši razlocno in lahko ponavlja izgovorjene številke. Ce jih ne sliši niti, kadar jih izgovarjamo tik ob ušesu, preiskavo ponovimo, le da jih zdaj izgovarjamo glasno. V tem primeru moramo izlociti drugo uho z Baranyevo ropotuljo.

Izvid preiskave:

D L
2m v 6m
4m V 6m

Podamo metre oddaljenosti, v katerih bolnik sliši šepet ali govor. Z v oznacimo šepet, glasni govor pa z V (vox magna). Ce bolnik sliši številke le ob ušesu, oznacimo to z ac (ad concham). Kot normalni sluh oznacujemo, kadar bolnik sliši glasni govor na 6m, rahlo naglušnost kadar je ta razdalja 4m, hudo naglušnost pa z razdaljo manj kot 1m.


Kvalitativna preiskava sluha

Namen je dolociti vrsto naglušnosti oz. dolociti mesto okvare. Kot pripomocek uporabljamo glasbene vilice, z njimi pa lahko preiskujemo na dva nacina:

a) s pomocjo osmih glasbenih vilic, ki proizvajajo tone v razmerju oktav od 32 Hz do 4096 Hz, lahko okvirno ugotovimo, v katerem obmocju se nahaja najvecja izguba sluha ter ali slišna krivulja narašca ali pada;

b) zracno (aerotimpanalno) prevajanje primerjamo s kostnim (kraniotimpalnim). Pri zdravem ušesu je zracno prevajanje boljše kot kostno, pri prevodni naglušnosti je kostno prevajanje boljše od zracnega, pri senzorinevralni naglušnosti pa je zracno prevajanje boljše kot kostno, vendar sta obe prevajanji skrajšani.

Izvedba:

a) Webrov preskus:
z njim primerjamo kostno prevajanje obeh ušes. Bolniku postavimo držalo glasbenih vilic na sredino temena, nato ga vprašamo, na katero uho sliši zvok bolje:
ton sliši na obe strani enako: sluh je v redu, ali pa sta enako okvarjeni obe ušesi
na eno uho sliši ton bolje ali dlje: temu pravimo, da lateralizira na desno ali levo.



Izvid:

pomagamo si z Webrovim pravilom:
pri prevodni okvari bolnik lateralizira ton na okvarjeno uho, pri obojestranski pa na uho, ki je mocneje okvarjeno (kostno prevajanje je boljše od zracnega)
pri senzorinevralni okvari bolnik lateralizira na zdravo uho oz. na uho, ki je manj okvarjeno (zracno prevajanje je boljše od kostnega).

b) Rinnejev preskus:
primerjamo kostno kostno prevajanje v primerjavi z zracnim na istem ušesu. Test je podoben Webrovemu, le da testiramo vsako uho posebej. Najprej vilice držimo ob bolnikovem ušesu, potem pa še vedno zvenece postavimo na mastoid. Bolnika vprašamo, kdaj ton bolje sliši:
ton bolje sliši ob uhlju: test je pozitiven (zracno prevajanje je boljše od kostnega). Bodisi je sluh normalen ali pa je okvara senzorinevralna;
ton bolje sliši na mastoidu: test je negativen (kostno prevajanje je boljše od zracnega), okvara je prevodna;
tona ob uhlju sploh ne sliši, pac pa ga sliši na mastoidu: test je neskoncno negativen. Gre za hudo prevodno ali hudo kombinirano naglušnost.
ton sliši ob uhlju, na mastoidu pa ne: test je neskoncno pozitiven.

Izvid:

− R + na levi je boljše kostno prevajanje, na desni pa zracno
− R − kostno prevajanje je boljše na obeh ušesih
+ R + zracno prevajanje je boljše na obeh ušesih
R ± kostno prevajanje je na enem ušesu enako zracnemu

c) Schwabachov preskus:
je pomemben predvsem pri preiskavi obojestranske naglušnosti, kjer je Webrov test nezanesljiv. Kostno prevajanje ušesa primerjamo s kostnim prevajanjem zdravega ušesa, ponavadi zdravnikovim. Vilice postavimo na bolnikov mastoid in ko ta tona vec ne sliši, si jih na mastoid postavi preiskovalec:
preiskovalec sliši ton dlje kot bolnik: preskus je skrajšan, bolnik ima senzorinevralno naglušnost ali pa je pri kombinirani naglušnosti ta mocneje izražena;
bolnik sliši dlje kot preiskovalec: preskus je podaljšan, gre za prevodno naglušnost.


4. Avdiometricne preiskave:

Pri zgoraj omenjenih testih je šlo le za grobo oceno funkcije sluha. Za natancnejše preiskave pa moramo uporabiti posebno napravo, imenovano avdiometer. To je proizvajalec tonov v razponu od 125 do 12000 Hz, z dolocanjem frekvence dolocamo višino tona. Nihanje zraka s frekvenco do 16 Hz je infrazvok, ki ga cutimo kot vibracijo, nihanje nad 20000 Hz pa spada v obmocje ultrazvoka. Vmesnemu obmocju (16 – 20000 Hz) pravimo slišno obmocje, razpon 500 – 4000 Hz pa oznacujemo kot govorno obmocje, ki je za razumevanje govora najpomembnejše. Dolocamo pa tudi jakost tona, in sicer od 0 do 120 dB. Fiziološko je decibel tista razlika jakosti dveh tonov iste višine (okoli 1000 Hz, tam je cloveško uho najobcutljivejše), ki jo cloveško uho še lahko zazna.
Izvid preiskave je avdiogram. To je graf, pri katerem so na abscisi nanešene frekvence, na ordinati pa jakosti tona. Za posamezni ton z vecanjem njegove jakosti dolocamo njegov slušni prag. Ce dobljene pragove povežemo, dobimo spodnjo slušno mejo. Pri jakostih tonov nad 120 dB že nastopi bolecina, zato je to zgornja slušna meja, obe meji pa zamejujeta slušno polje. Pri preiskavi dolocamo tako kostno kot zracno prevajanje.


TONSKA PRAŽNA AVDIOMETRIJA

Dolocamo slušni prag posameznih tonov pri kostnem in zracnem prevajanju. Pri normalnem sluhu se krivulji kostnega in zracnega prevajanja prakticno pokrivata in ležita v obmocju 0 – 20 dB (slika 1).

normalni sluh

S križci je oznaceno zracno prevajanje, s pušcicami pa kostno prevajanje.

Kadar se krivulji prakticno ujemata pod nivojem 20 dB, govorimo o senzorinevralni naglušnosti

senzorinevralna naglušnost

Kadar je krivulja kostnega prevajanja normalna, krivulja zracnega prevajanja pa pod nivojem 20 dB, govorimo o prevodni naglušnosti

prevodna naglušnost

Kadar je krivulja kostnega prevajanja nad krivuljo zracnega prevajanja, obe pa sta pod obmocjem 20 dB, je to mešana naglušnost




mešana naglušnost

Potrebno je poudariti, da je za cloveka najpomembnejša izguba sluha v govornem obmocju in da potrebna minimalna jakost 40 dB za razumevanje že otežuje socialni stik bolnika.


TONSKA NADPRAŽNA AVDIOMETRIJA

Uporabljamo jo za razlikovanje posameznih oblik zaznavne naglušnosti, torej ali gre za okvaro cutnic polža ali okvaro osrednjega živcevja. Pri tem ne ugotavljamo slušnega praga, ampak odziv ušesa na tonske stimulacije nad slušnim pragom v slušnem polju.


GOVORNA AVDIOMETRIJA

Preiskava je podobna klasicni avdiometriji, le da namesto tonov uporabljamo govor, izvid preiskave pa imenujemo govorni avdiogram. Preiskujemo razumljivost skupine dolocenih besed ob postopnem jacanju intenzitete. Na ordinatno os nanašamo odstotek razumljivosti dolocenih besed, na absciso pa intenziteto (dB). Pri normalnem sluhu je slušna meja 20 dB. Pri prevodni naglušnosti je krivulja pomaknjena proti višjim jakostim (za popolno razumevanje so potrebne višje jakosti), pri senzorinevralni naglušnosti pa z narašcanjem jakosti razumljivost nekaj casa narašca, nato pa doseže plato, kjer tudi mocnejši stimulus ne poveca razumljivosti.
Lahko dolocamo tudi dva parametra: SRT, prag prepoznavanja besed (speech recognition treshold), pri katerem dolocamo jakost govora, kjer bo razumevanje 50, ter odstotek razumljenih besed pri 40 dB vecji jakosti od SRT (SRS – speech recognition score).


OBJEKTIVNA AVDIOMETRIJA

Da bi se izognili subjektivnosti bolnika pri podajanju odgovorov uporabljamo dve dodatni objektivni preiskavi. Prva je elektrokohleografija, s katero neposredno merimo elektricne potenciale na posameznih nivojih polžka, druga pa avditorni evocirani potenciali možganskega debla (auditory brainstem evoked potential). Pri tej uho stimuliramo z zvocnim signalom, elektrode na skalpu pa merijo posledicno elektricno aktivnost. Ker je odziv relativno majhen glede na ostalo možgansko aktivnost, moramo izvesti veliko število ponovitev in signale racunalniško obdelati. Preiskava je posebej uporabna zaradi njene objektivnosti. Njena omejitev je možnost zaznavanja le v frekvencnem obmocju od 1000 do 4000 Hz. Pri senzorinevralni naglušnosti so odstopanja od normale posledica okvare slušnega živca ali možganskega debla


Slika 5.

Val I: akcijski potencial, avditorni živec
Val II: nucleus cochlearis
Val III: oliva, superiorni del
Val IV,V: colliculus inferior
Val VI,VII: nejasno


MERJENJE AKUSTICNE IMPEDANCE

Timpanometrija je posredno merjenje podajnosti bobnica in košcic srednjega ušesa pri pozitivnem, normalnem in negativnem zracnem tlaku. Podobna preiskava je tudi prag kohleostapedialnega refleksa, pri cemer z mocnim akusticnim stimulusom vzdražimo uho ter zaznavamo refleksni odziv – kontrakcijo m. stapedius, ki povzroci zmanjšano podajnost timpanicne membrane. Hitra ugaslost refleksa nakazuje lezijo n. acusticus (ali lezijo n.trigeminus, ki mišico stapedius oživcuje).


5. Rehabilitacija naglušnih:

Odvisna je od stopnje, vrste in trajanja naglušnosti, starosti, ko je nastopila, ter poklica bolnika. Ce sluha ne moremo izboljšati z zdravilnimi metodami, konzervativno ali operativno, potem mu je treba predpisati slušni aparat.
To je naprava, s katero okrepimo zvocne impulze iz okolice. Sestavljena je iz mikrofona, ki pretvori zvok v elektricni signal, ojacevalnika, ki signal okrepi, slišalke, ki ga ponovno pretvori v zvocni signal in napajalnega vira, ki daje energijo ojacevalniku. Ko predpišemo slušni aparat, je treba bolnika prej uvesti v njegovo uporabo. To je tem lažje, cim mlajši je bolnik, cim manj je naglušen in cim krajši cas naglušnost traja. Še posebej je to zahtevno pri otroku. Treba je še opozoriti, da se naglušnim, ki imajo težave z razumevanjem besed, pri uporabi aparata na dolocenih jakostnih nivojih razumljivost celo zmanjša. V zadnjem casu se pojavljajo novejše tehnike odpravljanja težav s sluhom, kot je npr. vstavljanje elektrode v notranje uho.


GLUHOST (SURDITAS) IN GLUHONEMOST

Clovek je gluh, kadar je percepcija sluha v govornem podrocju tako motena, da ne sliši in ne more posnemati ali ponoviti govornih elementov in nobenih zvokov, tako da socialni stik z njim ni mogoc.
Ce se to zgodi otroku pred razvojem artikuliranega govora, to je pred šestim letom starosti, ne bo razvil govora. To se danes zgodi le redko, saj lahko tudi gluhega otroka, ki je sicer normalno razvit, naucimo vsaj pomanjkljivo govoriti ali brati sobesednikov govor iz ustnic. Prav tako ga lahko naucimo komunikacije s kretnjami. Vzrok nemosti torej ni v govornem aparatu, ki je anatomsko in funkcionalno docela razvit, ampak je posledica gluhosti.

ETIOPATOGENEZA
Gluhost je posledica sprememb v polžku, slušnih poteh ali jedrih.
Delitav glede na etiopatogenezo:

a) PODEDOVANA (hereditarna) gluhost: dedne degenerativne nepravilnosti pri starših ali daljnih prednikih; gre torej za genetsko napako, ki se kaže v recesivni obliki - spremembe v kožastem delu notranjega ušesa, in v dominantni obliki - spremembe na kostnem delu polžka.

b) PRIROJENA (kongenitalna) gluhost: intrauterina vnetna ali degeneracijska dogajanja v labirintu in poškodbe med porodom (intrauterini labirintitis zaradi influence, mumpsa in rdeck matere v prvih treh mesecih nosecnosti, razlicni Rh faktor staršev, fetalna eritroblastoza, intralabirintne krvavitve in hipoksije med porodom ter zastrupitve z razlicnimi zdravili, ki jih je mati dobivala med nosecnostjo)

c) PRIDOBLJENA (akvirirana) gluhost: zaradi nalezljivih bolezni v prvih letih življenja - meningitis, encefalitis, ošpice, škrlatinka, mumps, oslovski kašelj, davica; vzrok so lahko tudi kraniocerebralne poškodbe ali poškodbe labirinta in zdravljenja z ototoksicnimi zdravili - aminoglikozidni antibiotiki. Pomembna so tudi vnetja (predvsem srednjega) ušesa.
Patološke spremembe skupne vsem trem oblikam so:
- degenerativne spremembe nevroepitelija
- aplazije, hiperplazije posameznih sestavin polžka
- osteoidno in fibrozno tkivo kot ostanek vnetja v kožastem ali kostnem delu labirinta

KLINICNA SLIKA

V zgodnjem otroštvu je malo znakov gluhosti. Razlike v vedenju zdravega in gluhega otroka se zacnejo kazati po prvem letu starosti. Otrok, ki se je rodil gluh ali oglušel v prvem letu, ne bo zmožen zaznavati ali razlocevati zvocnih dražljajev, ne bo mogel oponašati in ponoviti zacetnih govornih elementov.

Tudi otrok, ki ogluši pozneje, ko je že zacel govoriti in je prepušcen samemu sebi, bo kmalu pozabil tudi govor, ki ga je že obvladal. Ravno tako postane govor starejše osebe slabši, ce se mu ta ne posveca potem, ko ogluši. Govor gluhih je sekan, trd in enolicen, stik z okolico se razvija na vidnih in tipnih zaznavah.
Obravnava otroka, ki pride zaradi zapoznelega govora vkljucujejo delo avdiologa, psihologa, pediatra, avdiopedagoga, defektologa (logopeda in surdopedagoga) in socialnega delavca, ki ugotovijo stopnjo naglušnosti in pomagajo bolniku pri govornem usposabljanju.

NAGLUŠNOST (HYPACUSIS)

Naglušen clovek pomanjkljivo ali nepravilno sliši govor oz. zvoke v okolju.

Razdelimo jo na prevodno, zaznavno in kombinirano.

Pri patologiji zunanjega sluhovoda, srednjega ušesa in bobnica imamo prevodno naglušnost.

PATOLOGIJA ZUNANJEGA SLUHOVODA
Poškodbe, obstruirajoce tvorbe, tujki, vnetja in tumorji zunanjega sluhovoda povzrocijo naglušnost, kadar je obstrukcija sluhovoda popolna. Atrezija zunanjega sluhovoda.

PATOLOGIJA SREDNJEGA UŠESA IN BOBNICA
Sem prištevamo razvojne nepravilnosti, raztrganino bobnica, poškodbe slušnih košcic (predvsem inkudostapedicnega sklepa), nagle in velike spremembe zracnega pritiska, barotravmo in vnetja srednjega ušesa ter adhezivne procese po njih.

PRI PATOLOGIJI NOTRANJEGA UŠESA je naglušnost zaznavna.
Poznamo: razvojne nepravilnosti (Waardenburgova bolezen), prelome sencnice (vzdolžni vodijo v prevodno naglušnost, precni v zaznavno), pretres labirinta (lahko tudi gluhost!), barotravmo, kesonsko bolezen (lahko tudi gluhost!), akutno in kronicno akusticno travmo (kronicna nad 85 dB, obojestransko, zaznavno, nepovratno, najprej frekvence nad 4000 Hz), mastoiditis, labirintitis, labirintopatije (infekcije, nevrohormonalne, presnovne in cirkulatorne motnje, zdravila (aminoglikozidi, kinin, salicilati), kemikalije (etanol, Pb, CO)).

Menierova bolezen je hidrops kožastega labirinta, verjetno zaradi motene resorpcije ali pretiranega izlocanja endolimfe.

Menierov sindrom je lahko posledica: ateroskleroticnih sprememb žilja, multiple skleroze vestibulokohlearnega živca, tumorja pontocerebelarnega kota, cervikalnega sindroma (pritisk na vertebralno arterijo ali draženje simpatika, najpogosteje zaradi poškodb vratne hrbtenice), akutne oglušelosti (prekrvavitvene motnje v polžku – spazem, tromb, embolija).

STAROSTNA NAGLUŠNOST (PRESBYACUSIS)

Je fiziološka napredujoca somerna naglusnost, ki se razvija s staranjem in jo vedno spremlja šumenje v ušesih.

ETIOLOGIJA: Vzroki in dogajanja še niso docela pojasnjeni, vsekakor pa pomembno vlogo igra arterioskleroza ali druge spremembe v organizmu, ki povzrocajo slabšo prekrvavitev ušesnega ustroja. Vzroki šumenja so lahko razlicni (tumor, sladkorna bolezen...).

PATOLOGIJA: Pri starejših nastanejo degenerativne spremembe spiralnega organa, zlasti v bazalem delu (visoke frekvence!); najdemo atrofijo ganglijskih celic in propadanje živcnih vlaken. Atroficne spremembe se pojavljajo tudi v centralnih živcnih poteh.

KLINICNA SLIKA: slabši sluh, šumenje v ušesih. Naglušnost je vedno obojestranska, somerna. Zacne se neopazno. Sluh je najprej oslabljen za visoke tone, zato se clovek s starostno naglušnostjo navadno najprej pritožuje, da ne sliši tiktakanja ure, telefona, predvsem pa ne more slediti pogovorom v družbi in hrupu.

DIAGNOSTIKA: Na avdiogramu se kostna in zracna krivulja prekrivata; obe sta znižani, predvsem v predelu visokih frekvenc. Pri Webrovem testu bolnik ne lateralizira, Rinne je pozitiven. Ravnotežni aparat bolniku ne dela težav.
Presbiakuzi podobne težave lahko imajo tudi sorazmerno mladi ljudje, po drugi strani pa nekateri tudi v pozni starosti še vedno dobro slišijo. Pomembne so torej individualne posebnosti - telesni ustroj, prebolele bolezni ušes, dolgotrajna izpostavljenost hrupu in ropotu.

ZDRAVLJENJE: Prezbiakuza je fiziološki pojav, zato zdravljenje ni uspešno; vprašanje je ali je sploh potrebno. Pri hujši naglušnosti predpisujemo zdravila, ki delujejo proti arteriosklerozi, vitamin A ter hormone.
Vcasih je šumenje hujša nadloga kot naglušnost; v tem primeru bolnik dobi pomirjevala, izogiba naj se kajenju ter pitju vecjih kolicin kave in alkoholnih pijac. Skušamo ga prepricati, da šumenje v ušesih ni bolezen, zaradi katere bo oglušel ali umrl, ampak proces staranja, ki ga mora sprejeti.
Je pa huda starostna naglušnost resna težava, ki stare ljudi vcasih mocno osami.

DIAGNOSTIKA NAGLUŠNOSTI

Stopnjo naglušnosti dolocamo s kvantitativno preiskavo sluha, pri kateri preiskovanec sedi 6 m od preiskovalca tako, da je z ušesom, ki ga preiskujemo, obrnjen proti zdravniku. Preiskavo zacnemo s šepetom dvomestnih številk. Bolniku se približujemo do oddaljenosti, na kateri nas dobro sliši in razlocno ponovi izgovorjene številke. Kadar ne sliši šepeta ob ušesu, preiskavo ponovimo z glasno govorjenimi številkami.

Kvantitativno locimo tri stopnje naglušnosti:
- rahla naglušnost (glasni govor sliši iz razdalje 4 m)
- srednja naglušnost (sliši iz razdalje 4-1 m)
- huda naglušnost (sliši na razdalji manj kot 1 m)

Kvalitativno pa locimo tri vrste naglušnosti:

a) SENZORINEVRALNA naglušnost, kjer je okvara na enem ali vec mestih, kjerkoli od cutnic spiralnega organa do možganske skorje; motena sta zaznavanje in/ali prevajanje akusticnih dražljajev; odnos med kostnim in zracnim prevajanjem je enak kot pri zdravem ušesu, le da sta oba skrajšana.

b) PREVODNA naglušnost nastane pri boleznih zunanjega ušesa, bobnica in srednjega ušesa; z zdravim ušesom slišimo ton, ki ga zrak prevaja bolje in dlje casa od tona, ki se prenaša po kosti; pri prevodni naglušnosti pa je aerotimpanalni prenos tona slabši od kraniotimpanalnega.

c) KOMBINIRANA naglušnost
Za dolocitev mesta okvare uporabljamo glasbene vilice nizke frekvence 250 Hz. Odnos med kostnim in zracnim prevajanjem lahko kvalitativno ugotovimo z Rinnejevim in Webrovim preskusom, ki ju lahko dopolnimo še s Schwabachovim preskusom.

REHABILITACIJA NAGLUŠNIH

Z rehabilitacijo naglušnih in gluhih želimo po splošnih medicinskih in psiholoških nacelih te invalide približati ali vkljuciti v svet polnocutnih ljudi. Stopnja, vrsta in trajanje naglušnosti, v kateri starosti je bolnik postal naglušen ali gluh - vse to je potrebno upoštevati pri nacrtovanju rehabilitacijskega postopka. Poglavitna za rehabilitacijo je naglušnost, ki moti razvoj govora ali pa že pri razvitem govoru onemogoca stik bolnika z okolico po slušni poti. Navadno je to takrat, ko sluh pade v obmocju govornih frekvenc na raven pod 40dB in je bolezen take narave,da sluha ne moremo zboljšati z zdravilnimi metodami, ne konservativno ne operativno. V takih primerih moramo bolniku predpisati slušni pripomocek.
S slušnimi pripomocki ne vplivamo na sluh, ne izboljšamo slušnega organa, ampak samo okrepimo zvocne impulze iz okolice.
Slušni aparati so elektro-akusticni ojacevalci, prilagojeni posebnim potrebam naglušnega ušesa. Sestavljen je iz mikrofona, ojacevalnika, slušalke in napajalnega vira. Mikrofon pretvarja ustrezen zvok v elektricni signal, ki ga ojacevalnik okrepi, slušalka pa ponovno pretvori v zvocni signal. Napajalni vir (baterija, akumulator) daje za delovanje ojacevalnika potrebno energijo. Frekvencno obmocje, v katerem te naprave koristno ojacujejo, se danes pri najboljših aparatih razteza od 100 do 6000 Hz.

Pravilno predpisan in pravilno uporabljen slušni aparat ni nikoli vzrok za propadanje sluha , prav tako aparat ne more prepreciti njegovega propadanja, ce bolezen napreduje. Bolnik, kateremu predpišemo slušni pripomocek, potrebuje daljšo ali krajšo slušno vajo – uvajanje v uporabo slušnega aparata.
Avditorni trening mora voditi za to dejavnost usposobljeni strokovnjak. Privajanje slušnemu aparatu je tem lažje, cim mlajši je bolnik, cim manj je naglušen in cim krajši cas naglušnost traja. Še posebej zahtevna je habilitacija sluha pri majhnem otroku.
Cimprej ga je potrebno usposobiti za sožitje s tistimi, ki slišijo normalno.
Obeti za prihodnost le niso tako crni, kajti danes že vstavljajo elektrode v notranje uho slušno prizadetim, ki so oglušeli zaradi okvar v notranjem ušesu.
-------------

Akutna in kronicna vnetja srednjega usesa

Pri vnetju srednjega ušesa pride do okužbe predela za bobnicem – bobnicne votline. Kadar smo zdravi, je ta napolnjena z zrakom. Ob okužbi obicajno mikroorganizmi pridejo tja iz žrela in nosa skozi Eustahijevo cev.V srednjem ušesu se razmnožujejo in predel se napolni s serozno tekocino ali gnojem, ki zacne pritiskati na bobnic. Zato pri vnetju pogosto obcutimo bolecino. Ponavadi je vnetje posledica prehlada.
Dojencki in majhni otroci imajo vnetje srednjega ušesa pogosteje kot odrasli, ker še nimajo razivte dobre obrambe proti povzrociteljem in ker je pri njih Eustahijeva cev kratka.
_________________
Lep pozdrav
Marjan

[marjan]

Zdravi zobje

Parodontalna bolezen



Parodontalna bolezen prizadene obzobna tkiva in je najbolj razširjena bolezen današnjih dni.


Po raziskavah ima praktično vsak odrasel človek eno od oblik te bolezni. O parodontalni bolezni pred nekaj desetletji nismo vedeli veliko in smo jo podcenjevali. Danes vemo, da nezdravljena lahko vodi v izgubo zob. Velikokrat ne ostane omejena samo na ustno votlino. Z njo so pogosto povezane bolezni oddaljenih organov, zato lahko resno ogrozi splošno zdravje in celo življenje.

Večinoma se parodontalna bolezen pojavlja v lažji obliki kot vnetje dlesni (gingivitis). Pri tem je dlesen pordela, otekla in ob dotiku zakrvavi. Vzrok za vnetje dlesni so neodstranjene zobne obloge (plak), ki se nabirajo ob robu dlesni in v medzobnih prostorih. Dodatno zadrževanje plaka povzročijo previsne zalivke in prevleke, ortodontski aparati in zobni kamen. Plak ima mehko in lepljivo strukturo ter je prilepljen na površino zoba in dlesni. V delčku plaka velikosti bucikine glavice je več kot 100 milijonov mikroorganizmov in teh je več kot 400 vrst. Če jih s ščetkanjem ne odstranimo, že po nekaj dneh povzročijo vnetje. Nekatera zdravila (proti epilepsiji, za znižanje krvnega tlaka) povzročajo nabrekanje dlesni in s tem oteženo ščetkanje. Dlesni se vnamejo tudi ob pomanjkanju vitamina C. Pri ženskah se gingivitis pogosteje pojavlja v puberteti, nosečnosti in v menopavzi, ko se spreminja nivo spolnih hormonov (estrogena in progesterona). V nosečnosti je potrebna še posebno skrbna higiena ustne votline, saj parodontalna bolezen lahko vpliva na razvoj ploda.

Vnetje dlesni se da ozdraviti s pravilno ustno higieno in z obiskom zobozdravnika. Z mehko zobno ščetko s čim več ščetinami lahko odstranimo obloge z roba dlesni, z uporabo zobne nitke ali medzobnih ščetk pa očistimo medzobne prostore. Zobozdravnik bo očistil še morebitne ostale obloge, odstranil zobni kamen in popravil zalivke na zobeh. Zobe si moramo ščetkati, kljub temu da vnete dlesni ob tem krvavijo. Prepričanje, da moramo vnete in občutljive dlesni nekaj časa pustiti pri miru, je popolnoma napačno!

Če ustno higieno zanemarjamo dlje časa, vnetje postane kronično. To lahko ostane omejeno samo na dlesen, ob "ugodnih" pogojih pa se razširi na kost in pozobnico, torej na strukture, ki držijo zob v čeljusti. Ta resnejša oblika parodontalne bolezni se imenuje parodontitis in se najpogosteje razvije med 40. in 50. letom starosti. Bakterije v plaku, ki se nabira pod dlesnijo, in obrambni odgovor organizma s svojimi škodljivimi izločki razkrajajo vez med zobom in čeljustjo. Zobje postanejo majavi in lahko celo izpadejo. Ob zobeh se pojavijo t.i. obzobni žepi, plak v njih in produkti razkroja pa povzročajo zadah. Dlesen se odmakne od zobne krone. Iz obolelih obzobnih tkiv večkrat izteka gnoj. Prizadet je lahko en, le nekaj ali večina zob. Parodontitis se lahko pojavi že v puberteti ali še prej. Takrat so prizadeti večinoma sprednji zobje in šestice, potek bolezni pa je hitrejši.

Parodontalna bolezen se večkrat in v hujši obliki pojavlja pri kadilcih, pri katerih se hitreje nabirajo (trde) zobne obloge, spremenjena je sestava ustne bakterijske flore, oslabljena sta imunski sistem in sposobnost celjenja. Rizična dejavnika sta tudi vsakodnevni stres in oslabljen imunski sistem. Pri nekontroliranih sladkornih bolnikih ima parodontalna bolezen težji potek, hkrati pa nezdravljena parodontalna bolezen poslabša diabetes. Predstavljajte si, da bi imeli na površini telesa rano, površine več kvadratnih centimetrov. Seveda bi si jo takoj oskrbeli ali odšli k zdravniku. Takšna "rana" pri parodontitisu nastane ob zobu, ko se pretrga vez med zobom in obzobnimi tkivi. Na tem mestu lahko škodljive bakterije in snovi, ki se sproščajo ob vnetju, vstopijo v kri že ob minimalni poškodbi, ki jo povzroči ščetkanje zob ali žvečenje hrane. Te poškodbe povzročajo okvare žil in vnetja oddaljenih organov, kar lahko ogrozi splošno zdravstveno stanje obolelega. Dokazano je, da se pri ljudeh, ki imajo parodontalno bolezen, poveča možnost za srčni infarkt, možgansko kap in bolezni pljuč, pri nosečnicah pa za prezgodnji porod in nizko porodno težo novorojenčka. Pomembno je, da ob prvih simptomih parodontitisa čimprej obiščemo osebnega zobozdravnika, ki nam bo očistil zobne obloge nad in pod dlesnijo ter nas napotil k specialistu parodontologu. Pri skoraj polovici prizadete populacije je parodontalna bolezen že tako napredovala, da je potrebna tudi kirurška obravnava. Kljub temu se obzobna tkiva nikoli popolnoma ne obnovijo.

Naj vam na koncu le zaupam, da naj bi na razvoj in resnost parodontalne bolezni precej vplivali dedni dejavniki. Vas že vidim, kako zamahujete z roko, češ: če sem nagnjen k propadu zob, je tako ali tako vsak trud zaman. A naj vas to še bolj motivira, da si redno in skrbno ščetkate zobe, nitkate medzobne prostore in redno obiskujete zobozdravnika. In prenehajte kaditi, za božjo voljo, pa ne samo zaradi zob.

Martin Bradač, dr. dent. med.








Zakaj je bolje izbrati inlay kot navadno plombo ?

Ker ima inlay najdaljšo dobo uporabnosti in odlično estetiko naravnega zoba.
Ker se robovi inlaya natančno prilegajo zobu še po mnogih letih in ne razpokajo.
Ker ne prevaja toplote, zato zob ni občutljiv za temperaturne spremembe pri vnosu toplih ali hladnih pijač.
Ker je trden in odporen na grizne sile, zato zobu zagotavlja najdaljši obstanek v ustih.
Ker je manj možnosti, da pride do zlomov ali pokanja zobovine.
Plomba obstane v zobu samo nekaj let, inlay pa več desetletij.

Lahko si ogledate tudi slike kliničnih primerov in poteka dela na strani našega zobotehničnega laboratorija.


Kontakt
Babit d.o.o.,
zobozdravstveni center
Kolezijska 25
1000 Ljubljana
info@babit.si

tel:
01 / 283 61 70
fax: 01 / 283 61 82
gsm: 031 / 656 341

Delovni čas
pon-pet: od 8.00 do 19.00


Povprašajte za nasvet naše zobozdravnike!
_________________
Lep pozdrav
Marjan