ZDRAVSTVENE TEŽAVE - pomagajmo si sami.

[marjan]

Socialna fobija

Sem vaš redni bralec. Imam težavo, zato vas prosim za nasvet. Imam namreč nekakšno fobijo, in sicer strah pred javnim nastopanjem. Že pri manjši skupini ljudi imam tako močne strahove, da se povsem oznojim. V takšnih okoliščinah ne morem niti govoriti, kar me v življenju zelo moti, sem namreč že v devetinštiridesetem letu starosti. Ne vem, kako naj si pomagam! Zanima me, ali je težavo možno rešiti s kakšnimi pomirjevali, saj sem tudi po naravi živčna oseba.Lepo vas prosim za nasvet. Lep pozdrav Tone

Zdravnik odgovarja:
Spoštovani,
spet sem prisiljen začeti s tem, da mi za popolnejše razumevanje vaše težave manjka precej podatkov. Tako mi preostane le to, da o motnji, ki jo navajate in ki poleg vas muči še precejšnje število ljudi, povem nekaj splošnih stvari. Nelagodje, tesnoba in bojazen pri stikih z ljudmi je v blažjih oblikah razmeroma pogosta težava. V določenih trenutkih in v specifičnih okoliščinah jo je v življenju vsaj enkrat izkusila večina ljudi. Nekateri posamezniki (epidemiološki podatki govorijo o približno 4 odstotkih odrasle populacije) pa v stikih z ljudmi doživljajo tako intenzivne strahove, da je zato hudo ovirano njihovo socialno delovanje, motnja pa ima lahko tudi daljnosežen vpliv na urejanje življenja na številnih področjih. Težava, ki jo opisujete in ste jo označili kot nekakšno fobijo, je po zunanjih znakih, kot so strah in tesnoba, spremljajoče fiziološke reakcije in težnja po izogibanju strah vzbujajočim situacijam, res podobna motnjam, ki jih v diagnostični klasifikaciji navadno uvrščamo v dokaj heterogeno skupino fobij, nekoliko širše pa med psihonevrotične motnje, vendar zgolj značilni zunanji znaki brez potrjenih specifičnih vzrokov in ugotovljenih mehanizmov nastanka še ne omogočajo zanesljive diagnostične ocene. Navidez podobni strahovi ter umik iz čustvenih in socialnih odnosov se lahko pojavijo tudi pri nekaterih drugih duševnih motnjah. Za tako imenovano socialno fobijo je značilna bojazen pred ocenjevanjem drugih, strah pred kritiko in negotovo samospoštovanje. Strahovi so včasih omejeni na povsem določene situacije ali vrste odnosov, denimo na govorjenje v formalnih ali v neformalnih situacijah, na uživanje jedi ali pijač v navzočnosti drugih oseb ... Bojazni se lahko razširijo tudi na večino ali kar na vse socialne situacije. V nastanek motnje so navadno vpleteni številni vzročni dejavniki, od tako imenovanih somatskih do psihogenih.
Čeprav je zdravljenje praviloma dolgotrajno, izkušnje kažejo, da je motnjo skoraj vedno mogoče vsaj ublažiti, večkrat pa tudi v celoti odpraviti. Pretirano poenostavljene razlage nastanka motnje in neustrezen izbor metode zdravljenja lahko vodijo do dodatnih zapletov, zato odsvetujem vse oblike pomoči, ki jih ne izvajajo ustrezno usposobljeni strokovnjaki znotraj organiziranega sistema javne zdravstvene mreže. Ker je za odločitev o najprimernejši vrsti zdravljenja nujna natančna diagnostična preučitev motnje, vam svetujem obisk pri psihiatru ali pri specialistu klinične psihologije, ki bosta - morda tudi v medsebojnem sodelovanju - odkrila prave vzroke vaših težav in določila najustreznejši način zdravljenja. Zdravljenje je lahko medikamentozno, pri čemer se psihiatri večkrat odločajo za ustrezno kombinacijo anksiolitikov in antidepresivov. Zdravljenje je lahko tudi zgolj psihoterapevtsko; včasih gre za uporabo določenih vedenjskih tehnik ali za tako imenovano vedenjsko kognitivno terapijo. V nekaterih primerih se kot koristnejše izkaže zdravljenje v skupini. Včasih, ko so korenine motnje globlje in ko odstranitev ali omilitev simptomov drugače ni mogoča, je potrebno tudi dolgotrajnejše psihoanalitično zdravljenje. V praksi so možne tudi nekatere kombinacije omenjenih načinov zdravljenja.

Asist. mag. Branko Franzl, dipl. psih.

[marjan]

O socialni fobiji

Kaj pomeni socialna fobija?

S socialno tesnobo ali pa z njeno težjo obliko - socialno fobijo - se na različne načine precej pogosto srečuje množica ljudi. V situacijah, v katerih gre za javni nastop, pogajanja v službi, predavanja na inštitutu, nastop v tujem jeziku ipd., imamo pogosto tremo, čutimo razbijanje srca in se težko zberemo.

Socialno tesnobo lahko definiramo kot neutemeljen strah pred izvajanjem določenih dejavnosti v družbenem okolju. Osebe, ki občutijo socialno tesnobo, imajo bojazen pred socialnimi stiki, nastopanjem v javnosti, komuniciranjem z neznanci ter osebami drugega spola. So lahko pretirano zaskrbljeni, kaj si o njih mislijo drugi ljudje. Bojijo se negativne sodbe in zavrnitve. Pri socialni fobiji je strah tako velik, da se prizadeti ljudje izogibajo omenjenih situacij, ker se v njih počutijo ogrožene. Izogibajo se vsake dejavnosti, s katero bi lahko privlekli pozornost neznanih ljudi. Pri tem je lahko ta dejavnost popolnoma nedolžna in običajna. Pogosto že sama misel o morebitnem izvajanju neke dejavnosti povzroči razbijanje srca, napade dušenja, občutke mravljinčenja, znojenje, zardevanje.

Kako ugotoviti, ali imam socialno tesnobo?


Da bi ugotovili, ali imate socialno tesnobo, odgovorite na naslednja vprašanja:



- Ali se bojite nastopati v javnosti?

- Ali vas skrbi, kako vas bodo ljudje ocenili?

- Ali vas je sram govoriti pred javnostjo?

- Ali se počutite nelagodno, če ste v centru

pozornosti?

- Ali vas je strah pred testiranjem?

- Ali vam je težko piti, jesti ali uporabljati

stranišče v javnih prostorih?

- Ali se izogibate druženj in neradi hodite

"ven"?

- Ali imate malo prijateljev?

- Ali imate težave pri vzpostavljanju

ljubezenskega odnosa?

- Ali vam manjka samozavesti?

- Ali se izogibate komuniciranja s tujimi ljudmi?

- Ali ste pogosto brez volje?

- Ali ste bili v otroštvu bolj občutljivi?

- Ali so se vaši starši kregali med sabo, ko ste bili otrok?

- Ali ste v otroštvu doživeli smrt ali ločitev z enim od staršev?



V primeru, da ste na več vprašanj odgovorili pozitivno, vam priporočamo poiskati strokovno pomoč.

Kako pogosta je socialna tesnoba oz. fobija?

Socialna tesnoba je zelo pogosta, vendar večina oseb, ki trpi zaradi nje, o tej težavi še nikdar ni slišala. Ti ljudje običajno mislijo, da imajo posebne karakterne poteze. Socialna tesnoba se pogosto srečuje pri najstnikih, v zrelih letih pa najpogosteje pri osamljenih ljudeh. Pojavi se lahko le občasno ali pa preraste v socialno fobijo in dobi kronični značaj.

Ali se lahko rešimo socialne tesnobe oz. fobije?

Socialna tesnoba oz. fobija je dokaj dobro preučena motnja in jo je možno ozdraviti. Pri socialni tesnobi pomagajo tehnike sproščanja ter psihoterapija, ki je usmerjena na preučevanje ogrožajočih situacij in povečanje samozavesti. Pri socialni fobiji najbolj koristijo psihoterapevtske skupine, skupine samopomoči ter sočasna uporaba zdravil, ki jih lahko predpiše psihiater.


LP

[marjan]

vse, kar ste hoteli vedeti o FOBIJAH, a si niste upali vprašati...


Nezdravljene anksiozne motnje povzročajo hud emocionalni distres, človeka zelo izčrpajo in povzročijo veliko trpljenje bolniku in njegovim bližnjim. Generalizirana anksiozna motnja, socialna fobija, panična motnja in obsesivno kompulzivna motnja so anksiozne motnje, ki jih opredeljujemo v sestavku.

Pomembno je, da znake anksioznih motenj prepoznamo in poiščemo pomoč. Temu je namenjena pričujoč tekst.

Prosim upoštevajte, da tekst ne more nadomestiti pogovora z vašim zdravnikom. Le-ta najbolj pozna vašo zgodovino bolezni . Če imate vprašanje o svojem stanju ali zdravljenju se pogovorite z njim.


To je motnja, ki jo označuje stalna in neobvladujoča zaskrbljenost – tipično zaradi zdravja, dela, denarja ali družine. Težave morajo trajati dlje časa, kar nekaj mesecev, da jih opredelimo kot bolezenske. V nasprotju s skrbmi, ki jih imamo normalno, kadar se srečamo s težavami, so ljudje z generalizirano anksiozno motnjo zaskrbljeni tudi, kadar ni nobenih realnih težav. Pretirana zaskrbljenost in tesnoba lahko trajata vrsto let in pomembno vplivata na bolnikovo življenje in kariero. Generalizirana anksiozna motnja je pogostejša pri ženskah. Vsaj 5% ljudi vsaj enkrat v življenju zboli zaradi generalizirane anksiozne motnje. Anksiozna motnja je lahko kronično potekajoča in traja dolgo vrsto let. Zdravljenje je velikokrat uspešno, vendar je dolgotrajno.

Kakšni so simptomi in znaki generalizirane anksiozne motnje?

Glavni znak je vsesplošna in trajna zaskrbljenost, tesnoba in napetost. Drugi simptomi generalizirane anksiozne motnje so lahko: nemir, mišična napetost, potenje, vrtoglavica, pritisk v prsihrazdražljivost, težave pri koncentraciji, hitra utrudljivost in motnje spanja. Ker je veliko simptomov generalizirane anksiozne motnje povezanih s telesom, lahko psihične simptome zdravniki spregledamo. Zato je pomembno, da se o svojih skrbeh in tesnobi pogovarjate z zdravnikom enako natančno, kot o svojih telesnih simptomih.


Socialna fobija je pretiran in vztrajen strah pred situacijami, ki zahtevajo nastopanje pred publiko ali socialno udejstvovanje na javnih mestih. Gre za bojazen pred ocenjevanjem drugh ljudi, zaradi česar se bolnik izogiba izpostavljanju in nastopanju. V nasprotju z vsakdanjo sramežljivostjo gre pri socialni fobiji za bolezenski strah pred tem, da se bodo z vedenjem ali kakšno izjavo hudo osramotili ali ponižali. Zato se nekateri bolniki s socialno fobijo izogibajo vsem situacijam in tako bistveno spremenijo svoje življenje, odnose in delo. Socialna fobija se pojavi pri približno 11% ljudi.

Kakšni so znaki in simptomi socialne fobije?

Bolezenski strah pred nastopanjem ali situacijami, v katerih bi bolnika lahko drugi ljudje ocenjevali ali opazovali je eden pomembnejših znakov. Zato čutijo ti ljudje intenzivno tesnobo in se izogibajo izpotavljanju v javnosti. S socialno fobijo so lahko povezani tudi panični napadi (glej razlago v nadaljnem tekstu). Poleg tega lahko ljudje s socialno fobijo doživljajo tudi telesne simptome: pospešen utrip srca, občutek slabosti v trebuhu, trepetanje, potenje, napete mišice in zardevanje.


Ljudje s panično motnjo doživljajo ponavljajoče napade intenzivnega strahu, ki se pojavijo iznenada, nenapovedano, brez zunanjega razloga in brez realne ogroženosti. Panični napadi se lahko pojavijo večkrat tedensko ali celo nekajkrat na dan in pomenijo za bolnika pomemben stres. Zato bolniki s panično motnjo razvijejo močan strah pred naslednjim napadom. Enkrat v življenju bo približno 3% ljudi zbolelo za panično motnjo. Motnja se rada ponovi, je pa razmeroma dobro ozdravljiva.

Kakšni so simptomi panične motnje?

Panični napadi se pojavijo znenada in ponavadi dosežejo polno izraženost v 10 minutah. Ljudje s panično motnjo pogosto občutijo naslednje simptome:

Občutek nenadne nevarnosti in potrebe po begu; razbijanje srca, bolečine v prsih; tresenje ali trepetanje; vrtoglavica, omotičnost; slabost v trebuhu, težave pri dihanju, stiskanje v grlu, mravljinci ali otrplost rok; rdečica ali mrazenje; potenje; občutek nerealnosti ali ločenosti od telesa; strah pred izgubo kontrole, strah pred norostjo ali neprimernim obnašanjem; strah pred smrtjo.


Obsesivno kompulzivna motnja prizadene približno 2,5% ljudi. Ime bolezni izhaja iz dveh ključnih simptomov: obsesivnih misli in kompulzivnih dejanj.

Kakšni so simptomi obsesivno kompulzivne motnje?

Obsesije so vztrajne in ponavljajoče se misli, impulzi ali predstave (npr. strah pred okužbo), ki pridejo iz človeka samega, vendar jih oseba nima pod kontrolo. Zaradi tega se razvije izrazita tesnoba, saj se misli vedno znova vračajo. Kompulzije pa so ponavljajoča dejanja ali rituali, ki jih oseba počne ker si poskuša olajšati tesnobo, ki ji jo povzročajo obsesije. Primer, oseba z obsesivno kompulzivno motnjo ima lahko obsesije, da se lahko okuži s klicami in bo izvajala rituale pogostega umivanja rok, da bi zmanjšala tesnobo povezano s strahom pred okužbo. Ponavljajoča kompulzivna dejanja mora oseba izvajati natančno po zamišljenem redu, sicer se ji tesnoba še poveča.


Natančnega razloga za nastanek anksioznih motenj ne poznamo. Raziskave pa kažejo, da so te bolezni povezane s kemičnim neravnovesjem v možganih. Še natančneje naj bi šlo za neravnovesje serotonina – snovi, ki nastaja v možganih in je potrebna za normalno delovanje živčnih celic. Če ima kdo v vaši družini že katero od anksioznih motenj, boste bolj verjetno zboleli v primerjavi s kom, ki teh motenj med sorodniki nima. Torej je pomembna tudi dedna nagnjenost k razvoju bolezenske anksioznosti.


Bolnike zdravimo s pogovori (psihoterapijo), zdravili ali – to zadnje je najbolj učinkovito – s kombinacijo psihoterapije in zdravil. Psihoterapijo izvajajo usposobljeni strokovnjaki (najpogosteje psihiatri in psihologi). Bolniku s pogovorom pomagajo razumeti probleme, ki prispevajo k nastanku in vzdrževanju anksiozne motnje. Bolnik (včasih so v terapijo vključeni tudi svojci) se nauči novih oblik obnašanja in načinov razmišljanja.

Najpogosteje uporabljana zdravila za anksiozne motnje so posebne vrste antidepresivi (tako imenovani inhibitorji ponovnega privzema serotonina ali s kratico SSRI). Najbolj znani so: Prozac (Salipax), Zoloft (Asentra), Cipralex, Cipramil, Seroxat (Paroxat, Parogen) itd. Te vrste zdravila običajno uporabljamo za zdravljenje depresije in za anksiozne motnje kot so panična motnja, generalizirana anksiozna motnja, socialna fobija, obsesivno kompulzivna motnja in posttravmatska stresna motnja. Vsa zdravila is skupine SSRI imajo podobno učinkovitost, manjše razlike med njimi so v neželenih učinkih. Znanstvene raziskave so pokazale, da so to varna in učinkovita zdravila in jih lahko večina bolnikov uporablja brez večjih težav ali zapletov. Antidepresivi NISO pomirjevala in ne povzročajo odvisnost, za dolgoročno učinkovitost pa jih je treba jemati dalj časa! Za več informacij si preberite še poglavje o antidepresivih na naši podstrani.

Pomirjevala ali benzodiazepini so druga skupina zdravil, ki jih uporabljamo za zdravljenje anksioznosti. Med bolj znanimi so Helex (Xanax), Apaurin, Lorsilan, Lexaurin, Ansilan itd. Pomirjevala (za razliko od antidepresivov) lahko povzročajo odvisnost in jih jemljimo previdno.

Ali so anksiozne motnje povezane z depresijo?

Depresija se lahko pojavi ločeno od anksioznih motenj, vendar pa skoraj 60% bolnikov doživlja tako simptome depresije kot tudi simptome anksioznih motenj.


Pogovarjajte se z zdravnikom!

Sprva je o psihičnih težavah težko spregovoriti, vendar je to edini način, da boste dobili ustrezno pomoč. Brez pogovora z zdravnikom boste po nepotrebnem trpeli, zato ne odlašajte!


Zdravite se!

Izjemnega pomena je, da se držite zdravnikovih navodil glede zdravljenja. Ne bodite razočarani, če morda vaši simptomi ne bodo takoj izginili; preden se boste počutili bolje lahko mine celo mesec dni.


Naučite se čim več o svoji bolezni!

Poiščite literaturo o svoji bolezni v knjižnici ali na internetu. Poiščite odgovore na čim več svojih vprašanj. Poiščite ljudi s podobnimi težavami, ali tiste, ki jim ni vseeno in ki radi poslušajo in pomagajo - lahko je to prijatelj ali sorodnik. Podpora bližnjih veliko pomeni.


Bodite potrpežljivi!

Generalizirana anksiozna motnja, panična motnja, obsesivno kompulzivna motnja in socialna fobija predstavljajo velik stres za vas in za vašo družino. To so bolezni, za katere je najprimernejše kombinirano zdravljenje z zdravili in psihoterapijo. Vendar je potrebno še nekaj - čas. Pomembno je, da ste vi in vaši bližnji pri zdravljenju teh motenj potrpežljivi in vztrajni, saj izboljšanje včasih pride šele po več mesecih rednega jemanja zdravil in posvetov pri zdravniku.


Več o jemanju antidepresivov


Sproščanje

Lep pozdrav

[mihadebevc]

Neuravnovešenost serotonina v glavi lahko res napravi celo zmedo. Sem bil 6 mesecev hendikepiran zaradi tega. Pol sem zvedel za naravni serotonin in ga jemljem kot preventivo, da se mi stvar ne bi ponovila. Moram rečt, da se res fajn počutim - totalna sprememba. http://www.hormonsrece.com

[Hanna*]

Pozdravljeni!

Sem nova na tem forumu, prijavila pa sem se zaradi ene težave, ki me tare že približno 2 leti. Sem dijakinja 2.letnika ekonomske šole, problemi pa so se mi začeli pojavljati z vstopom v srednjo šolo, vsaj kolikor imam v spominu. In sicer..težave imam s socialno fobijo. Mislim, da je vse skupaj precej povezano tudi s slabo samopodobo, ki se mi vleče že tam od 9. razreda osnovne šole in se je z vstopom v novo šolo samo stopnjevala. Največji krivec so bili moji novi(debilni!) sošolci, na katere sem naletela v srednji šoli. Že tako ali tako imam bolj miren in sramežljiv karakter, ko pa sem prišla med te osebke, se je moje vsakodnevno bivanje v šoli spremenilo v pekel bili so neznosni..ves čas so se samo hvalisali in mislili,da so nekaj več, mene pa so imeli za vzvišeno. Stvar je prišla tako daleč, da sem morala letos zamenjati razred hvala bogu sem prišla v takšnega, kjer so kolikor toliko normalni ljudje takoj smo se začeli "štekat" in sem pridobila več prijateljev. Za komaj znatni kanček se je dvignila tudi moja samopodoba, vendar se z vsakim najmanjšim porazom ali napako spet zniža globoko v sebi sem prepričana, da je za moje stanje nekoliko kriva tudi moja mama, zaradi njene vzgoje. Vedno me je "ovijala v vato", ko pa sem bila malo večja, mi ničesar ni pustila narediti namesto nje, ko pa mi je vendarle nekaj uspelo, me je kritizirala, češ, kako sem lahko tako štorasta. vglavnem..grozen občutek je, ko bi moral nekoga, ki ga ne poznaš poklicati po telefonu in se za kaj dogovoriti, ali se kje postaviti zase...to mi enostavno ne gre. Kaj se šele dogaja, ko bi morala javno nastopati, ali imeti v šoli kakšen referat uhh..oblije me rdečica, roke imam čisto potne, srce pa mi bije kot za stavo..najbolj nerodno mi je pred uradnimi osebami, profesorji itd. Ko me kateri kaj vpraša, se enostavno ne morem spomniti prave besede, ne znam se izražati, posledica tega pa je, da grozno zardim.
Vedno iščem neko pomanjkljivost na sebi in se primerjam z drugimi, ki bi naj bili lepši od mene; vsi so boljši, bolj sposobni...mislim si, da sem manj vredna od njih. Prosim vas za pomoč, ta problem me tare že nekaj časa, poskušajte vsaj odgovoriti na moje vprašanje, v tej temi se lahko skupaj pogovarjamo o tem. V zadnjem času sem se tudi odločila, da se bom začela ukvarjati z jogo. Ali to tudi pomaga?
Že vnaprej hvala za odgovore!¨
_________________
»Samo dve stvari sta neskončni: vesolje in človeška neumnost - ampak za vesolje nisem povsem prepričan.«
A. Einstein

[marjan]

Pozdravljeni!

Sem nova na tem forumu, prijavila pa sem se zaradi ene težave, ki me tare že približno 2 leti. Sem dijakinja 2.letnika ekonomske šole, problemi pa so se mi začeli pojavljati z vstopom v srednjo šolo, vsaj kolikor imam v spominu. In sicer..težave imam s socialno fobijo. Mislim, da je vse skupaj precej povezano tudi s slabo samopodobo, ki se mi vleče že tam od 9. razreda osnovne šole in se je z vstopom v novo šolo samo stopnjevala. Največji krivec so bili moji novi(debilni!) sošolci, na katere sem naletela v srednji šoli. Že tako ali tako imam bolj miren in sramežljiv karakter, ko pa sem prišla med te osebke, se je moje vsakodnevno bivanje v šoli spremenilo v pekel bili so neznosni..ves čas so se samo hvalisali in mislili,da so nekaj več, mene pa so imeli za vzvišeno. Stvar je prišla tako daleč, da sem morala letos zamenjati razred hvala bogu sem prišla v takšnega, kjer so kolikor toliko normalni ljudje takoj smo se začeli "štekat" in sem pridobila več prijateljev. Za komaj znatni kanček se je dvignila tudi moja samopodoba, vendar se z vsakim najmanjšim porazom ali napako spet zniža globoko v sebi sem prepričana, da je za moje stanje nekoliko kriva tudi moja mama, zaradi njene vzgoje. Vedno me je "ovijala v vato", ko pa sem bila malo večja, mi ničesar ni pustila narediti namesto nje, ko pa mi je vendarle nekaj uspelo, me je kritizirala, češ, kako sem lahko tako štorasta. vglavnem..grozen občutek je, ko bi moral nekoga, ki ga ne poznaš poklicati po telefonu in se za kaj dogovoriti, ali se kje postaviti zase...to mi enostavno ne gre. Kaj se šele dogaja, ko bi morala javno nastopati, ali imeti v šoli kakšen referat uhh..oblije me rdečica, roke imam čisto potne, srce pa mi bije kot za stavo..najbolj nerodno mi je pred uradnimi osebami, profesorji itd. Ko me kateri kaj vpraša, se enostavno ne morem spomniti prave besede, ne znam se izražati, posledica tega pa je, da grozno zardim.
Vedno iščem neko pomanjkljivost na sebi in se primerjam z drugimi, ki bi naj bili lepši od mene; vsi so boljši, bolj sposobni...mislim si, da sem manj vredna od njih. Prosim vas za pomoč, ta problem me tare že nekaj časa, poskušajte vsaj odgovoriti na moje vprašanje, v tej temi se lahko skupaj pogovarjamo o tem. V zadnjem času sem se tudi odločila, da se bom začela ukvarjati z jogo. Ali to tudi pomaga?
Že vnaprej hvala za odgovore!¨



_________________
»Samo dve stvari sta neskončni: vesolje in človeška neumnost - ampak za vesolje nisem povsem prepričan.«
A. Einstein

Spoštovani !

Zelo razločno ste opisali svoje težave.

Med anksioznimi motnjami je socialna fobija najpogosteje zastopana.
Motnja se navadno pojavi nekje v kasnem otroštvu ali puberteti se nadaljuje skozi mladostništvo in zgodnjo odraslost nato izzveni ali vsaj občutno oslabi.
Socialna fobija je posebna vrsta anksiozno-depresivnih motenj, kjer je značilno prisotna tako tesnobnost, kot depresivna simptomatika. Kaže se predvsem v številnih telesnih simptomih v situacijah, ko je bolnik izpostavljen družbenim stikom, ki jim zaradi motnje ni kos.
Takrat se lahko trese, obliva ga hladen pot, pojavi se rdečica obraza, stiska ga v prsih, lahko ga sili na bruhanje, pojavi se glavobol, predvsem pa bi se želel kar se da hitro umakniti iz takšne obremenilne situacije.

Zdravljenje je vsekakor bolj učinkovito, če se kombinirata psihoterapija in antidepresivi.
Zadeva je čist preprosta, poiščete si enga psihiatra v vašem kraju, se naročite in potem vas bodo naročili cca. enkrat mesečno na pogovor, razgovor, ki traja cca 20 min.
Da se naročite ne potrebujete napotnice od zdravnika, potrebujete samo potrjeno zdravstveno izkaznico.

Obisk pri psihiatru je zelo pametna poteza in ne bo vam žal, če ga boste obiskali.

Brez takšne pomoči je zelo težko kaj popraviti, verjemite.

Ne morem rečt, da je joga slaba, ni, ravno nasprotno, delovala bo pozitivno na vas in se boste naučili nekaj samozavesti, katere potrebujete vsekakor.
Ne se ozirat na druge, prijateljice, sošolke..itn in tekmovat z njimi. Vi ste njim enaki ali celo boljši, naj vas nič ne skrbi za druge.

V vas je nek strah, ki je vedno prisoten, zaradi tega tudi sledijo vse ostale težave. Ko se boste znebili tega strahu pred svetom, se boste že veliko bolje počutili.
_________________
Lep pozdrav
Marjan

[Hanna*]

Najlepša hvala za odgovore bom poskusila s vsemi možnimi rešitvami..prvo kar potrebujem pa je zvišanje samozavesti, kot ste že omenili. To sem tako ali tako ugotovila že sama, v meni se je nabral nek strah pred zunanjim svetom, ki se mi na primer zmanjša, ko sem zelo lepo urejena, naličena, nosim petke itd...to je zagotovo povezano s slabo samopodobo, saj takrat ko je človek urejen, čuti, kakor da je končno podoben drugim. Prav tako lažje komuniciram z ljudmi iz drugih držav, ki ne govorijo istega jezika kot jaz(npr. iz Južne Amerike-ki je moja priljubljena celina). Vsekakor, mislim, da je prva poteza že opravljena; vsaj ugotovila sem kaj me tare in vzrok za to, zdaj pa bom začela z reševanjem tega problema. Saj ni vrag, da ne bi te socialne fobije nagnala v črno luknjo hehe! aha, še to..ali mislite, da je možno, da se mi je samozavest res znižala zaradi slabega okolja, čudnih sošolcev, ki sem jih morala prenašati skozi vse leto? jaz sem v to namreč prepričana!
Še enkrat hvala!
_________________
»Samo dve stvari sta neskončni: vesolje in človeška neumnost - ampak za vesolje nisem povsem prepričan.«
A. Einstein

[marjan]

Spoštovani !

Pripomogla mogoče ja, ampak samozavest je vaša ni od drugih, to pomeni, da morate vi sprejemat ljudi okrog vas takšne kot so, jih spejet v vašo bližino, ( razen enih ) takrat bodo tudi vsi ti sprejemali vas v njihov krog, boste videni v pozitivni luči, ozi. v dobrem pogledu in vas bodo tudi spoštovali, verjemite.
_________________
Lep pozdrav
Marjan