ZDRAVSTVENE TEŽAVE - pomagajmo si sami.

[marjan]

Konvencija o pravicah invalidov


Preambula


Države pogodbenice te konvencije so se
a) ob sklicevanju na načela Ustanovne listine Združenih narodov, ki priznavajo, da so
prirojeno dostojanstvo in vrednost ter enake in neodtujljive pravice vseh članov človeške
družbe temelj svobode, pravičnosti in miru na svetu;
b) ob priznavanju, da so Združeni narodi v Splošni deklaraciji o človekovih pravicah in
mednarodnih paktih o človekovih pravicah razglasili, da so pravice in svoboščine, določene s
temi akti, enake za vse;
c) v potrditev univerzalnosti, nedeljivosti in medsebojne odvisnosti vseh človekovih pravic in
temeljnih svoboščin ter potrebe, da se njihovo polno uživanje zagotovi invalidom brez
diskriminacije;
d) ob sklicevanju na Mednarodni pakt o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah,
Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah, Mednarodno konvencijo o odpravi
vseh oblik rasne diskriminacije, Konvencijo o odpravi vseh oblik diskriminacije proti ženskam,
Konvencijo proti mučenju in drugim krutim, nečloveškim ali poniževalnim kaznim ali ravnanju,
Konvencijo Združenih narodov o otrokovih pravicah in Mednarodno konvencijo o varstvu
pravic vseh delavcev migrantov in članov njihovih družin;
e) ob priznavanju, da je invalidnost razvijajoči se koncept in posledica medsebojnega
sodelovanja med invalidi ter ovirami zaradi stališč v družbi in ovirami v okolju, ki
preprečujejo, da bi invalidi pod enakimi pogoji kakor drugi polno in učinkovito sodelovali v
družbi;
f) ob priznavanju pomena načel in smernic politike Svetovnega akcijskega programa za
invalide in Standardnih pravil za izenačevanje možnosti invalidov pri spodbujanju,
oblikovanju in vrednotenju usmeritev, načrtov, programov in akcij za nadaljnje izenačevanje
možnosti invalidov na državni, regionalni in mednarodni ravni;
g) ob poudarjanju pomembnosti vključevanja invalidskih vsebin kot sestavni del strategij
trajnostnega razvoja;
h) ob hkratnem priznavanju, da pomeni diskriminacija posameznika zaradi invalidnosti kršitev
prirojenega človekovega dostojanstva in vrednosti;
i) ob priznavanju različnosti invalidov;
j) ob priznavanju, da je treba spodbujati in varovati človekove pravice vseh invalidov, tudi
tistih, ki potrebujejo večjo podporo;
k) zaskrbljene, ker se invalidi po vsem svetu kljub različnim dokumentom in ukrepanju še
vedno spoprijemajo z ovirami pri enakopravnem vključevanju v družbo in s kršitvami
človekovih pravic;
l) ob priznavanju pomena mednarodnega sodelovanja za izboljšanje življenjskih razmer
invalidov v vseh državah, zlasti tistih v razvoju;
m) ob priznavanju dragocenega obstoječega in morebitnega prispevka invalidov k splošni
blaginji in raznovrstnosti njihovih skupnosti ter ob spoznanju, da bo spodbujanje polnega
uživanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin invalidov ter njihovega polnega
sodelovanja privedlo do močnejšega občutka pripadnosti in pomembnega napredka pri
človeškem, socialnem in gospodarskem razvoju družbe in izkoreninjenju revščine;
n) ob priznavanju pomena samostojnosti invalidov in njihove neodvisnosti kot posameznikov
vključno s svobodo lastne izbire;
o) ob upoštevanju, da bi morali invalidi imeti možnost dejavno sodelovati v postopkih
odločanja o usmeritvah in programih vključno s tistimi, ki se nanašajo neposredno nanje;
p) zaskrbljene zaradi težkih razmer, s katerimi se spoprijemajo invalidi, ki so žrtve
mnogovrstnih ali hudih oblik diskriminacije zaradi rase, barve, spola, jezika, vere, političnega
ali drugega prepričanja, nacionalnega, etničnega ali socialnega izvora, lastnine, rojstva,
starosti ali druge okoliščine;
q) ob zavedanju, da so invalidne ženske in deklice pogosto v večji nevarnosti, da doma in
zunaj doma postanejo žrtve nasilja, poškodb ali zlorabe, zanemarjanja ali malomarnega in
grdega ravnanja ali izkoriščanja;
r) ob priznavanju, da bi morali invalidni otroci polno in enako kakor drugi otroci uživati vse
človekove pravice in temeljne svoboščine ter ob sklicevanju na obveznosti, ki so jih v ta
namen prevzele države pogodbenice Konvencije Združenih narodov o otrokovih pravicah;
s) ob poudarjanju nujnosti vključitve vidika spolov v vsa prizadevanja, da se invalidom
omogoči polno uživanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin;
t) ob poudarjanju dejstva, da večina invalidov živi v revščini, in ob priznavanju nujnosti po
obravnavanju njenega negativnega vpliva na invalide;
u) ob upoštevanju, da sta mir in varnost, ki temeljita na polnem spoštovanju ciljev in načel
Ustanovne listine Združenih narodov ter upoštevanju veljavnih listin o človekovih pravicah,
nujno potrebna za popolno zaščito invalidov, zlasti med oboroženimi spopadi in tujo
zasedbo;
v) ob priznavanju pomena dostopnosti do fizičnega, socialnega, ekonomskega in kulturnega
okolja, zdravja in izobraževanja ter informacij in komunikacij pri omogočanju invalidom, da
polno uživajo vse človekove pravice in temeljne svoboščine;
w) ob zavedanju, da je posameznik, ki ima obveznosti do drugih ljudi in skupnosti, ki ji
pripada, zavezan k spodbujanju in spoštovanju pravic iz Mednarodne listine o človekovih
pravicah;
x) prepričane, da morata družba in država varovati družino, ki je naravna in osnovna
družbena skupnost, ter da je treba invalidom in njihovim družinskim članom zagotoviti
potrebno varstvo in pomoč, ki naj družinam omogoči prispevati k polnemu in enakopravnemu
uživanju pravic invalidov;
y) prepričane, da bo splošna in celovita mednarodna konvencija, ki spodbuja in varuje
pravice ter dostojanstvo invalidov, pomembno prispevala k odpravi očitne socialne
prikrajšanosti invalidov ter spodbudila njihove enake možnosti pri sodelovanju na civilnem,
političnem, gospodarskem, socialnem in kulturnem področju v državah v razvoju in razvitih
državah;



dogovorile:


1. člen
Namen
Namen te konvencije je spodbujati, varovati in invalidom zagotavljati polno in enakopravno
uživanje vseh človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter spodbujati spoštovanje njihovega
prirojenega dostojanstva.
Invalidi so ljudje z dolgotrajnimi telesnimi, duševnimi, intelektualnimi ali senzoričnimi
okvarami, ki jih v povezavi z različnimi ovirami lahko omejujejo, da bi enako kot drugi polno in
učinkovito sodelovali v družbi.


2. člen
Pomen izrazov
V tej konvenciji:
"komunikacija" vključuje jezike, prikaz besedila, brajico, taktilno sporazumevanje, veliki tisk,
dostopne multimedije ter pisani, zvočni in običajni jezik, človeškega bralca ter povečevalne in
alternativne načine, sredstva in oblike zapisa sporočila skupaj z dostopno informacijsko in
komunikacijsko tehnologijo;
"jezik" vključuje govorjene in znakovne jezike ter druge oblike negovorjenih jezikov;
"diskriminacija zaradi invalidnosti" pomeni vsako razlikovanje, izključevanje ali omejevanje
zaradi invalidnosti z namenom ali posledico zmanjšanja ali izničevanja enakopravnega
priznavanja, uživanja ali uresničevanja vseh človekovih pravic in temeljnih svoboščin na
političnem, gospodarskem, socialnem, kulturnem, civilnem ali drugem področju. Vključuje
vse oblike diskriminacije, tudi odklonitev primerne prilagoditve;
"primerna prilagoditev" pomeni potrebne in primerne spremembe ter prilagoditve, ki ne
nalagajo nesorazmernega ali nepotrebnega bremena, kadar so v posameznem primeru
potrebne, da se invalidom na enaki podlagi kot drugim zagotovi uživanje ali uresničevanje
vseh človekovih pravic in temeljnih svoboščin;
"univerzalno oblikovanje" pomeni oblikovanje proizvodov, okolja, programov in storitev, ki je
čim bolj uporabno za vse ljudi, ne da bi ga bilo treba prilagajati ali posebej načrtovati.
"Univerzalno oblikovanje" ne izključuje podpornih pripomočkov in tehnologij za posamezne
skupine invalidov, kadar je to potrebno.


3. člen
Splošna načela
Splošna načela te konvencije so:
a) spoštovanje prirojenega dostojanstva, osebne samostojnosti, ki vključuje svobodo izbire,
in neodvisnost posameznikov;
b) nediskriminacija;
c) polno in učinkovito sodelovanje in vključenost v družbo;
d) spoštovanje različnosti in sprejemanje invalidov kot dela človekove raznolikosti in
humanosti;
e) enakost možnosti;
f) dostopnost;
g) enake možnosti za moške in ženske;
h) spoštovanje razvojnih sposobnosti invalidnih otrok ter spoštovanje pravice invalidnih otrok
do ohranitve njihove identitete.


4. člen
Splošne obveznosti
1. Države pogodbenice se zavezujejo, da bodo zagotovile in spodbujale polno uresničevanje
vseh človekovih pravic in temeljnih svoboščin za vse invalide brez kakršne koli diskriminacije
zaradi invalidnosti. Zavezujejo se, da:
a) bodo sprejele ustrezne zakonodajne, upravne in druge ukrepe za uresničevanje pravic, ki
jih priznava ta konvencija;
b) bodo sprejele ustrezne ukrepe, tudi zakonodajne, za spremembo ali odpravo veljavnih
zakonov, predpisov, navad in ravnanj, ki so diskriminacijski do invalidov;
c) bodo upoštevale varovanje in spodbujanje človekovih pravic invalidov v vseh usmeritvah
in programih;
d) se bodo vzdržale vsakega dejanja ali ravnanja, ki je v nasprotju s to konvencijo, ter
zagotovile, da javne oblasti in institucije delujejo v skladu s to konvencijo;
e) bodo sprejele vse ustrezne ukrepe za odpravo diskriminacije zaradi invalidnosti, ki jo
izvajajo posamezniki, organizacije ali zasebna podjetja;
f) bodo izvajale ali spodbujale raziskave in razvoj univerzalno oblikovanih dobrin, storitev,
opreme in sredstev, kot opredeljuje 2. člen te konvencije, ki bodo ustrezali posebnim
potrebam invalidov, da bi bile potrebne čim manjše prilagoditve z najmanjšimi stroški za
potrebe invalidov in da bodo spodbujale njihovo dostopnost in uporabo ter univerzalno
oblikovanje pri pripravljanju standardov in smernic;
g) bodo izvajale ali spodbujale raziskave in razvoj ter povečale dostopnost in uporabo novih
tehnologij vključno z informacijskimi in komunikacijskimi tehnologijami, pripomočkov za
gibanje, tehničnih pripomočkov ter podpornih tehnologij, primernih za invalide, pri čemer
bodo dajale prednost tehnologijam po sprejemljivih cenah;
h) bodo invalidom zagotavljale dostopne informacije o pripomočkih za gibanje, tehničnih
pripomočkih ter podpornih tehnologijah vključno z novimi tehnologijami in o drugih oblikah
pomoči, podpornih storitvah in sredstvih;
i) bodo spodbujale izobraževanje strokovnjakov in osebja, ki delajo z invalidi, o pravicah,
priznanih v tej konvenciji, da bodo bolje zagotavljali pomoč in storitve, zajamčene s temi
pravicami.
2. Glede ekonomskih, socialnih in kulturnih pravic se vsaka država pogodbenica zavezuje
sprejeti največ možnih ukrepov v okviru razpoložljivih sredstev in po potrebi mednarodnega
sodelovanja, da se postopno dosega popolno uresničevanje teh pravic brez poseganja v tiste
obveznosti iz te konvencije, ki so po mednarodnem pravu takoj veljavne.
3. Pri pripravljanju in izvajanju zakonodaje in usmeritev za izvajanje te konvencije in pri
drugih postopkih odločanja, ki se nanašajo na invalide, se države pogodbenice temeljito
posvetujejo z invalidi, tudi invalidnimi otroki, ter jih dejavno vključujejo prek njihovih
reprezentativnih invalidskih organizacij.
4. Nobena določba te konvencije ne vpliva na določbe v zakonodaji države pogodbenice ali v
mednarodnem pravu, ki velja v tej državi pogodbenici, kadar so ugodnejše za uresničevanje
pravic invalidov. Dejstvo, da ta konvencija ne priznava neke pravice ali svoboščine ali jo
priznava v manjši meri, ni razlog za omejevanje ali odstopanje od katere koli človekove
pravice in temeljne svoboščine, priznane ali veljavne po zakonu, konvencijah, predpisih ali
običajih v kateri od držav pogodbenic te konvencije.
5. Določbe te konvencije veljajo brez omejitev ali izjem za vse dele zveznih držav.


5. člen
Enakost in nediskriminacija
1. Države pogodbenice priznavajo, da so vsi ljudje enaki pred zakonom in da so brez
diskriminacije upravičeni do enakega pravnega varstva in zakonskih ugodnosti.
2. Države pogodbenice prepovejo vsako diskriminacijo zaradi invalidnosti ter zagotovijo
invalidom enako in učinkovito pravno varstvo pred diskriminacijo ne glede na okoliščine.
3. Za spodbujanje enakosti in odpravo diskriminacije države pogodbenice sprejmejo vse
ustrezne ukrepe za zagotovitev primernih prilagoditev.
4. Posebni ukrepi, potrebni za spodbujanje ali doseganje dejanske enakosti invalidov, se ne
štejejo za diskriminacijo po tej konvenciji.


6. člen
Invalidne ženske
1. Države pogodbenice priznavajo, da so invalidne ženske in deklice žrtve različnih vrst
diskriminacije, in glede na to sprejmejo ukrepe, s katerimi jim zagotovijo polno in enako
uživanje vseh človekovih pravic in temeljnih svoboščin.
2. Države pogodbenice sprejmejo vse ustrezne ukrepe za zagotovitev celovitega razvoja,
napredka in krepitve vloge in položaja žensk da jim zagotovijo uresničevanje in uživanje
človekovih pravic in temeljnih svoboščin po tej konvenciji.


7. člen
Invalidni otroci
1. Države pogodbenice sprejmejo vse potrebne ukrepe, s katerimi invalidnim otrokom
zagotovijo, da enako kot drugi otroci uživajo vse človekove pravice in temeljne svoboščine.
2. Pri vseh dejavnostih v zvezi z invalidnimi otroki mora biti poglavitna skrb otrokova korist.
3. Države pogodbenice zagotovijo, da imajo invalidni otroci enako kot drugi pravico
svobodno izraziti svoje mnenje o vsem, kar jih zadeva, pri čemer se njihova mnenja
upoštevajo glede na njihovo starost in zrelost, prav tako jim glede na njihovo invalidnost in
starost priskrbijo primerno pomoč za uresničevanje teh pravic.


8. člen
Ozaveščanje
1. Države pogodbenice se zavezujejo, da bodo sprejele takojšnje, učinkovite in primerne
ukrepe za:
a) ozaveščanje celotne družbe, tudi na ravni družine, o invalidih in spodbujanje spoštovanja
njihovih pravic in dostojanstva;
b) boj proti stereotipom, predsodkom in škodljivim ravnanjem v zvezi z invalidi na vseh
področjih življenja, tudi s tistimi, povezanimi s spolom in starostjo;
c) spodbujanje vedenja o sposobnostih in prispevanju invalidov.
2. Ti ukrepi zajemajo:
a) spodbujanje in izvajanje učinkovitih akcij ozaveščanja javnosti, katerih namen je:
i) razvijanje dovzetnosti za pravice invalidov;
ii) spodbujanje pozitivnega dojemanja in večje družbene ozaveščenosti o invalidih;
iii) spodbujanje priznavanja spretnosti in znanja, odlik in sposobnosti invalidov ter njihovega
prispevka na delovnem mestu in na trgu dela;
b) krepitev spoštljivega odnosa do pravic invalidov na vseh ravneh izobraževalnega sistema,
tudi med otroki v zgodnji dobi;
c) podporo vsem organom v medijih, da ustvarjajo podobo o invalidih skladno z namenom te
konvencije;
d) spodbujanje izobraževalnih programov za ozaveščanje o invalidih in njihovih pravicah.


9. člen
Dostopnost
1. Da države pogodbenice invalidom omogočijo neodvisno življenje in polno sodelovanje na
vseh področjih življenja, sprejmejo ustrezne ukrepe, s katerimi invalidom zagotovijo, da imajo
enako kot drugi dostop do fizičnega okolja, prevoza, informacij in komunikacij, vključno z
informacijskimi in komunikacijskimi tehnologijami in sistemi, ter do drugih objektov, naprav in
storitev, ki so namenjene javnosti ali se zanjo opravljajo v mestu in na podeželju. Ti ukrepi, ki
zajemajo prepoznavanje in odpravljanje ovir pri dostopnosti, se med drugim nanašajo na:
a) stavbe, ceste, prevozna sredstva ter druge notranje in zunanje prilagoditve ter opremo,
tudi v šolah, stanovanjskih zgradbah, zdravstvenih ustanovah in na delovnih mestih;
b) informacijske, komunikacijske in druge storitve, tudi elektronske storitve in pomoč v nujnih
primerih.
2. Države pogodbenice sprejmejo tudi ustrezne ukrepe, s katerimi:
a) razvijajo, širijo in spremljajo uveljavljanje minimalnih standardov in smernic za dostopnost
objektov, naprav in storitev, ki so namenjeni javnosti ali se zanjo opravljajo;
b) zagotovijo, da zasebni subjekti, ki ponujajo objekte, naprave in storitve, ki so namenjeni
javnosti ali se zanjo opravljajo, upoštevajo vse vidike njihove dostopnosti za invalide;
c) omogočijo izobraževanje vseh, ki jih zadeva urejanje dostopnosti, s katero se srečujejo
invalidi;
d) v javnih zgradbah in drugje zagotovijo oznake v brajici ter v lahko čitljivi in razumljivi obliki;
e) zagotovijo pomoč človeka ali živali in posrednike, tudi vodnike, bralce in poklicne tolmače
za znakovni jezik, s čimer olajšajo dostop do zgradb in drugih javnih objektov, površin in
naprav;
f) spodbujajo druge primerne oblike pomoči in podpore, ki invalidom zagotavljajo dostop do
informacij;
g) spodbujajo dostop invalidov do novih informacijskih in komunikacijskih tehnologij ter
sistemov, vključno z internetom;
h) spodbujajo oblikovanje, razvoj, proizvodnjo in razširjanje dostopnih informacijskih in
komunikacijskih tehnologij in sistemov v zgodnji razvojni fazi, da so stroški tehnologij in
sistemov čim nižji.


10. člen
Pravica do življenja
Države pogodbenice znova potrjujejo, da je vsakemu človeku prirojena pravica do življenja,
in sprejmejo vse potrebne ukrepe, da invalidom enako kot drugim zagotovijo učinkovito
uživanje te pravice.


11. člen
Nevarne razmere in humanitarne krize
V skladu z obveznostmi po mednarodnem pravu, tudi po mednarodnem humanitarnem pravu
in mednarodnem pravu o človekovih pravicah, sprejmejo države pogodbenice vse potrebne
ukrepe za zagotovitev varstva in varnosti invalidov v nevarnih razmerah, ki vključujejo tudi
oborožene spopade, humanitarne krize in naravne nesreče.


12. člen
Enakost pred zakonom
1. Države pogodbenice ponovno potrjujejo, da se invalidom povsod priznava pravica biti
pravna osebnost.
2. Države pogodbenice invalidom priznavajo pravno sposobnost na vseh področjih življenja
enako kot drugim.
3. Države pogodbenice sprejmejo ustrezne ukrepe, da invalidom zagotovijo dostop do
pomoči, ki jo potrebujejo pri uveljavljanju pravne sposobnosti.
4. Države pogodbenice zagotovijo, da vsi ukrepi za uveljavljanje pravne sposobnosti
predvidevajo primerne in učinkovite zaščitne ukrepe, da se preprečijo zlorabe v skladu z
mednarodnim pravom o človekovih pravicah. Zaščitni ukrepi zagotavljajo, da ukrepi,
povezani z uveljavljanjem pravne sposobnosti, upoštevajo pravice, voljo in izbiro
posameznika in ne povzročajo nasprotja interesov ter nedovoljenega vplivanja, so
sorazmerni in prilagojeni posameznikovemu položaju, se uporabljajo čim krajši čas in jih
pristojni, neodvisni in nepristranski organ ali sodni organ redno preverja. Zaščitni ukrepi so
sorazmerni s stopnjo, do katere vplivajo na pravice in koristi posameznika.
5. Ob upoštevanju tega člena države pogodbenice sprejmejo primerne in učinkovite ukrepe,
da invalidom zagotovijo enako pravico do posedovanja in dedovanja lastnine, upravljanja
lastnih finančnih zadev in enakega dostopa do bančnih posojil, hipotek in drugih oblik
finančnih posojil, ter da njihova lastnina ni samovoljno odtujena.


13. člen
Dostop do sodnega varstva
1. Države pogodbenice zagotovijo invalidom, da imajo enako kot drugi dostop do sodnega
varstva, med drugim tako, da zagotovijo postopkovne in starosti primerne prilagoditve, ki jim
omogočijo, da učinkovito sodelujejo kot neposredni ali posredni udeleženci, tudi kot priče, v
vseh pravnih postopkih, tudi na preiskovalni in drugih predhodnih stopnjah.
2. Za zagotovitev učinkovitega dostopa invalidov do sodnega varstva države pogodbenice
spodbujajo ustrezno izobraževanje vseh, ki delujejo v sodstvu, vključno s policijskim in
zaporniškim osebjem.


14. člen
Osebna svoboda in varnost
1. Države pogodbenice zagotavljajo, da invalidi enako kot drugi:
a) uživajo pravico do osebne svobode in varnosti;
b) da jim ni nezakonito ali samovoljno odvzeta prostost, da je vsak odvzem prostosti v skladu
z zakonom in da invalidnost v nobenem primeru ni razlog za odvzem prostosti.
2. Države pogodbenice zagotovijo, da je invalidom, če jim je odvzeta prostost v kakršnem
koli postopku, zagotovljeno enako varstvo pravic po mednarodnem pravu o človekovih
pravicah kot drugim ter da se z njimi ravna v skladu s cilji in načeli te konvencije, vključno z
zagotavljanjem primernih prilagoditev.


15. člen
Prepoved mučenja, krutega, nečloveškega, ponižujočega ravnanja ali kaznovanja
1. Mučenje, kruto, nečloveško, ponižujoče ravnanje ali kaznovanje kogar koli je
prepovedano. Zlasti se na posamezniku brez njegovega svobodnega soglasja ne smejo
opravljati medicinski ali znanstveni poskusi.
2. Države pogodbenice sprejmejo vse učinkovite zakonodajne, upravne, sodne ali druge
ukrepe, s katerimi invalidom enako kot drugim zagotavljajo, da niso izpostavljeni mučenju,
krutemu, nečloveškemu, ponižujočemu ravnanju ali kaznovanju.


16. člen
Prepoved izkoriščanja, nasilja in zlorabe
1. Države pogodbenice sprejmejo vse ustrezne zakonodajne, upravne, družbene,
izobraževalne in druge ukrepe, s katerimi invalide doma in zunaj doma zavarujejo pred vsemi
oblikami izkoriščanja, nasilja in zlorabe, tudi tistimi, ki so povezane s spolom.
2. Države pogodbenice sprejmejo tudi vse ustrezne ukrepe za preprečevanje vseh oblik
izkoriščanja, nasilja in zlorabe, tako da med drugim zagotovijo spolu in starosti primerne
oblike pomoči in podpore invalidom, njihovim družinam in negovalcem, tudi z obveščanjem in
izobraževanjem o tem, kako se izogniti, prepoznati in prijaviti primere izkoriščanja, nasilja in
zlorabe. Države pogodbenice zagotavljajo, da so te varstvene storitve primerne starosti,
spolu in vrsti invalidnosti.
3. Za preprečevanje vseh oblik izkoriščanja, nasilja in zlorabe države pogodbenice
zagotavljajo, da vse objekte in naprave ter programe, namenjene invalidom, učinkovito
nadzorujejo neodvisni organi.
4. Države pogodbenice sprejmejo vse ustrezne ukrepe za spodbujanje telesnega,
kognitivnega in psihičnega okrevanja, rehabilitacije in družbene reintegracije invalidov, ki so
bili žrtve kakršne koli oblike izkoriščanja, nasilja ali zlorabe, tudi z zagotavljanjem varstvenih
storitev. Okrevanje in reintegracija potekata v okolju, ki spodbuja zdravje, dobro počutje,
samospoštovanje, dostojanstvo in samostojnost posameznika ter upošteva posebne potrebe,
povezane s spolom in starostjo.
5. Države pogodbenice sprejmejo učinkovito zakonodajo in usmeritve, vključno s posebno
zakonodajo in usmeritvami za ženske in otroke, s čimer zagotovijo odkrivanje, preiskovanje
in po potrebi sodno preganjanje primerov izkoriščanja in zlorabe invalidov ter nasilja nad
njimi.


17. člen
Varovanje osebne integritete
Vsak invalid ima enako kot drugi pravico do spoštovanja telesne in duševne integritete.


18. člen
Pravica do svobode gibanja in državljanstva
1. Države pogodbenice priznavajo invalidom pravico do svobode gibanja, svobode pri izbiri
prebivališča in državljanstva ter invalidom enako kot drugim zagotavljajo:
a) pravico pridobiti in spremeniti državljanstvo ter pravico, da jim državljanstva ne odvzamejo
samovoljno ali zaradi invalidnosti;
b) da jim zaradi invalidnosti ni odvzeta sposobnost pridobivanja, posedovanja in uporabe
dokumentov o državljanstvu, drugih osebnih dokumentov za izkazovanje istovetnosti ali
ustreznih postopkov, kot je imigracijski postopek, za lažje uresničevanje pravice do svobode
gibanja;

c) da lahko svobodno zapustijo vsako državo, tudi lastno;
d) da jim samovoljno ali zaradi invalidnosti ne odvzamejo pravice do vstopa v lastno državo.
2. Invalidni otroci morajo biti takoj po rojstvu vpisani v rojstno matično knjigo in imajo od
rojstva pravico do imena, pravico pridobiti državljanstvo in po možnosti pravico, da poznajo
svoje starše in da ti skrbijo zanje.


19. člen
Samostojno življenje in vključenost v skupnost
Države pogodbenice te konvencije priznavajo enako pravico vsem invalidom, da živijo v
skupnosti in enako kot drugi odločajo ter sprejemajo učinkovite in ustrezne ukrepe, ki jim
omogočajo polno uživanje te pravice ter polno vključenost v skupnost in sodelovanje v njej,
ter zagotavljajo, da:
a) imajo invalidi enako kot drugi možnost izbrati stalno prebivališče in se odločiti, kje in s kom
bodo živeli in jim ni treba bivati v posebnem okolju;
b) imajo invalidi dostop do različnih storitev na domu ter bivalnih in drugih podpornih storitev
v skupnosti, vključno z osebno pomočjo, potrebno za življenje in vključitev v skupnost ter za
preprečevanje osamljenosti ali izločevanja iz skupnosti;
c) so storitve v skupnosti ter objekti in naprave, ki so namenjeni vsem prebivalcem, enako
dostopni invalidom in se prilagajajo njihovim potrebam.


20. člen
Osebna mobilnost
Države pogodbenice sprejmejo učinkovite ukrepe, s katerimi invalidom zagotavljajo največjo
mogočo samostojno osebno mobilnost, kar vključuje:
a) omogočanje osebne mobilnosti invalidov na način in ob času, ki ju sami izberejo, ter po
sprejemljivi ceni;
b) omogočanje dostopa invalidom do kakovostnih pripomočkov za gibanje, tehničnih
pripomočkov, podpornih tehnologij in oblik pomoči človeka ali živali ter posrednikov, tudi
tako, ki je na razpolago po sprejemljivi ceni;
c) usposabljanje invalidov in strokovnjakov, ki delajo z njimi, za pridobivanje spretnosti za
mobilnost;
d) spodbujanje proizvajalcev pripomočkov za gibanje, tehničnih pripomočkov in podpornih
tehnologij, da upoštevajo vse vidike mobilnosti invalidov.


21. člen
Svoboda izražanja in mnenja ter dostop do informacij
Države pogodbenice sprejmejo vse ustrezne ukrepe, da invalidom zagotavljajo
uresničevanje pravice do svobodnega izražanja in mnenja, vključno s pravico, da enako kot
drugi pridobivajo, sprejemajo ter sporočajo informacije in vsebine s katero koli obliko
sporočanja po lastni izbiri iz 2. člena te konvencije, tako da:
a) zagotavljajo informacije, namenjene javnosti, invalidom v njim dostopnih oblikah zapisa in
tehnologijah, ki ustrezajo različnim vrstam invalidnosti, pravočasno in brez dodatnih stroškov;
b) pri uradnih opravilih sprejemajo in omogočajo uporabo znakovnih jezikov, brajice,
povečevalnih in alternativnih načinov sporočanja ter vseh drugih dostopnih sredstev, načinov
in oblik zapisa sporočila po izbiri invalida;
c) spodbujajo zasebne subjekte, ki ponujajo storitve, namenjene javnosti, tudi po internetu,
da zagotavljajo informacije in storitve v oblikah zapisa, ki so invalidom dostopne in prijazne;
d) spodbujajo javna občila, tudi ponudnike informacij po internetu, da svoje storitve oblikujejo
tako, da so dostopne invalidom;
e) priznavajo in spodbujajo uporabo znakovnih jezikov.


22. člen
Spoštovanje zasebnosti
1. Ne glede na kraj prebivališča ali življenjske okoliščine invalidi ne smejo biti izpostavljeni
samovoljnemu ali nezakonitemu vmešavanju v svojo zasebnost, družino, dom ali
dopisovanje in druge vrste komunikacij ali nezakonitim napadom na svojo čast in ugled.
Invalidi imajo pravico do pravnega varstva pred takim vmešavanjem ali napadi.
2. Države pogodbenice varujejo invalidom osebne in zdravstvene podatke ter podatke o
rehabilitaciji enako kot drugim.


23. člen
Spoštovanje doma in družine
1. Države pogodbenice sprejmejo učinkovite in ustrezne ukrepe za odpravo diskriminacije
invalidov pri vseh zadevah v zvezi z zakonsko zvezo, družino, starševstvom in sorodstvenimi
ter drugimi odnosi enako kot za druge, da zagotovijo:
a) vsem invalidom, ki so dovolj stari za poroko, pravico do sklenitve zakonske zveze in da si
ustvarijo družino na podlagi svobodne in polne privolitve bodočih zakoncev;
b) pravico do svobodnega in odgovornega odločanja o številu otrok in starostni razliki med
njimi, dostop do starosti primernih informacij in izobraževanja o načrtovanju in ustvarjanju
družine ter potrebna sredstva za uresničevanje teh pravic;
c) invalidom, tudi otrokom, enako kot drugim ohranitev plodnosti.
2. Države pogodbenice zagotavljajo pravice in odgovornosti invalidov glede skrbništva,
varuštva, skrbništva nad premoženjem in posvojitve otrok ali podobnih institutov, če obstajajo
v notranji zakonodaji; v vseh primerih je najpomembnejša otrokova korist. Države
pogodbenice zagotavljajo invalidom ustrezno pomoč pri starševski skrbi za otroka.
3. Države pogodbenice zagotavljajo invalidnim otrokom enake pravice v družinskem
življenju. Za uresničevanje teh pravic in da bi preprečile skrivanje, zapustitev, zanemarjanje
in zapostavljanje invalidnih otrok, se države pogodbenice zavezujejo, da bodo zagotavljale
pravočasne in popolne informacije, storitve in pomoč invalidnim otrokom in njihovim
družinam.
4. Države pogodbenice zagotavljajo, da otrok ni ločen od staršev proti njihovi volji, razen če
pristojne oblasti v sodnem postopku v skladu z veljavno zakonodajo in postopki ugotovijo, da
je ločitev nujna zaradi otrokove koristi. Nikakor pa ga ne smejo ločiti od staršev zaradi
njegove invalidnosti ali invalidnosti enega ali obeh staršev.
5. Kadar ožja družina ne more skrbeti za invalidnega otroka, si države pogodbenice
prizadevajo otroku zagotoviti nadomestno skrb v širši družini, če to ni mogoče, v družinskem
okolju v skupnosti.


24. člen
Izobraževanje
1. Države pogodbenice priznavajo invalidom pravico do izobraževanja. Za uresničevanje te
pravice brez diskriminacije in na podlagi enakih možnosti države pogodbenice zagotavljajo
vključujoč izobraževalni sistem na vseh ravneh in vseživljenjsko učenje, usmerjeno v:
a) polni razvoj človekovih zmožnosti, občutka dostojanstva in lastne vrednosti ter krepitev
spoštovanja človekovih pravic, temeljnih svoboščin in človeške raznolikosti;
b) največji mogoči razvoj osebnosti, nadarjenosti in ustvarjalnosti ter duševnih in telesnih
sposobnosti invalidov;
c) omogočanje učinkovitega sodelovanja invalidov v svobodni družbi.
2. Pri uresničevanju te pravice države pogodbenice zagotavljajo:
a) da invalidi zaradi invalidnosti niso izključeni iz splošnega izobraževalnega sistema in da
invalidni otroci zaradi invalidnosti niso izključeni iz brezplačnega in obveznega
osnovnošolskega ter srednješolskega izobraževanja;
b) da imajo invalidi enako kot drugi dostop do vključujočega, kakovostnega, brezplačnega
osnovnošolskega in srednješolskega izobraževanja v skupnostih, v katerih živijo;
c) primerne prilagoditve glede na posameznikove potrebe;
d) invalidom v splošnem izobraževalnem sistemu potrebno pomoč in jim omogočajo
učinkovito izobraževanje;
e) učinkovito, posamezniku prilagojeno pomoč v okolju, ki invalidom zagotavlja največji
mogoči akademski in socialni razvoj, da se doseže popolna vključenost.
3. Države pogodbenice invalidom omogočajo pridobivanje življenjskega in socialnega znanja
in veščin, ki jim olajšajo polno in enakopravno sodelovanje v izobraževanju in skupnosti. Zato
države pogodbenice sprejmejo ustrezne ukrepe, ki vključujejo:
a) omogočanje učenja brajice, alternativnih pisav, povečevalnih in alternativnih načinov in
oblik zapisa sporočila, veščin za mobilnost in orientacijo ter omogočanje pomoči in
mentorstva sebi enakih;
b) omogočanje učenja znakovnega jezika in spodbujanje jezikovne identitete skupnosti
gluhih;

c) zagotavljanje, da poteka izobraževanje slepih, gluhih ter gluhoslepih, zlasti otrok, v jeziku
in na način ter v obliki komunikacije, ki so najprimernejši za posameznika, in v takem okolju,
ki najbolj spodbuja akademski in socialni razvoj.
4. Države pogodbenice sprejmejo ustrezne ukrepe za zaposlovanje učiteljev, tudi invalidov,
ki so usposobljeni za znakovni jezik in brajico, ter usposabljanje strokovnjakov in osebja na
vseh ravneh izobraževanja, da bi prispevale k zagotavljanju uresničevanja te pravice. Tako
usposabljanje vključuje ozaveščanje o invalidnosti in uporabo ustreznih povečevalnih in
alternativnih načinov, sredstev in oblik zapisa sporočila, izobraževalnih tehnik in gradivo za
pomoč invalidom.
5. Države pogodbenice zagotavljajo, da imajo invalidi enako kot drugi in brez diskriminacije
dostop do splošnega visokošolskega izobraževanja, poklicnega izobraževanja,
izobraževanja odraslih in vseživljenjskega učenja. V ta namen države pogodbenice invalidom
zagotovijo primerne prilagoditve.


25. člen
Zdravje
Države pogodbenice priznavajo invalidom pravico do najvišjega dosegljivega zdravstvenega
standarda brez diskriminacije zaradi invalidnosti. Države pogodbenice sprejmejo vse
ustrezne ukrepe, da invalidom zagotavljajo dostop do zdravstvenih storitev, primernih
njihovemu spolu, vključno z zdravstveno rehabilitacijo. Države pogodbenice zlasti:
a) invalidom zagotavljajo brezplačne ali cenovno dostopne zdravstvene storitve in programe
v enakem obsegu, kakovosti in standardu kot drugim, tudi na področju spolnega in
reproduktivnega zdravja, ter javne zdravstvene programe;
b) invalidom zagotavljajo zdravstvene storitve, ki jih zaradi invalidnosti posebej potrebujejo,
vključno z zgodnjim odkrivanjem in ustreznimi posegi, ter storitve za zmanjševanje in
preprečevanje nadaljnje invalidnosti, tudi pri otrocih in starejših;
c) zagotavljajo te zdravstvene storitve čim bliže skupnostim, v katerih invalidi živijo, tudi na
podeželju;
d) od zdravstvenih delavcev zahtevajo, da invalidom zagotavljajo enako kakovostno oskrbo
kot drugim, tudi na podlagi svobodnega in zavestnega soglasja, na primer z ozaveščanjem o
človekovih pravicah, dostojanstvu, samostojnosti in potrebah invalidov z usposabljanjem ter
uvajanjem etičnih standardov v javno in zasebno zdravstvo;
e) prepovejo diskriminacijo invalidov pri zdravstvenem zavarovanju, ki mora biti zagotovljeno
pošteno in primerno, in življenjskem zavarovanju, če ga omogoča notranja zakonodaja;
f) preprečujejo diskriminacijsko odrekanje zdravstvene oskrbe in zdravstvenih storitev ali
hrane in tekočin zaradi invalidnosti.


26. člen
Habilitacija in rehabilitacija
1. Države pogodbenice sprejmejo učinkovite in ustrezne ukrepe, s katerimi invalidom, tudi z
medsebojno pomočjo, omogočajo doseganje in ohranjanje največje mogoče samostojnosti in
polne telesne, duševne, socialne in poklicne sposobnosti ter polno vključenost in sodelovanje
na vseh življenjskih področjih. V ta namen države pogodbenice organizirajo, krepijo in širijo
celovite storitve habilitacije in rehabilitacije, zlasti na področju zdravja, zaposlovanja,
izobraževanja in socialnih služb, tako da:

a) se začnejo na najzgodnejši stopnji in temeljijo na multidisciplinarni presoji potreb in
zmožnosti vsakega posameznika;
b) spodbujajo sodelovanje in vključevanje v skupnost in družbo, so prostovoljne in na
razpolago invalidom čim bliže skupnostim, v katerih živijo, tudi na podeželju.
2. Države pogodbenice spodbujajo razvoj začetnega in nadaljevalnega usposabljanja
strokovnih delavcev in osebja, ki dela v službah za habilitacijo in rehabilitacijo.
3. Države pogodbenice spodbujajo dosegljivost, poznavanje in uporabo podpornih
pripomočkov in tehnologij, namenjenih invalidom, ki omogočajo njihovo habilitacijo in
rehabilitacijo.


27. člen
Delo in zaposlovanje
1. Države pogodbenice priznavajo invalidom pravico do dela enako kot drugim, ki vključuje
pravico do možnosti za preživljanje s svobodno izbranim ali sprejetim delom na trgu dela in v
delovnem okolju, ki je odprto, vključujoče in dostopno invalidom. Države pogodbenice
varujejo in spodbujajo uresničevanje pravice do dela, tudi tistim, pri katerih nastane
invalidnost med trajanjem zaposlitve, tako da sprejmejo ustrezne, tudi zakonodajne ukrepe, s
katerimi med drugim:
a) prepovedujejo diskriminacijo zaradi invalidnosti v zvezi z vsemi zadevami, ki se nanašajo
na kakršno koli obliko zaposlitve, vključno s pogoji za iskanje, najemanje in zaposlovanje,
ohranjanje zaposlitve, napredovanje ter varnimi in zdravimi delovnimi razmerami;
b) varujejo pravico invalidov do pravičnih in ugodnih delovnih razmer enako kot za druge,
tudi pravico do enakih možnosti in enakega plačila za enakovredno delo, do varnih in zdravih
delovnih razmer, vključno z varstvom pred nadlegovanjem, ter do poprave krivic;
c) zagotavljajo, da invalidi lahko uresničujejo svoje delavske in sindikalne pravice enako kot
drugi;
d) omogočajo invalidom učinkovit dostop do splošnih tehničnih programov in programov za
poklicno usmerjanje, služb za iskanje zaposlitve ter poklicnega in nadaljnjega usposabljanja;
e) na trgu dela spodbujajo možnosti za zaposlovanje invalidov in njihovo napredovanje na
delovnem mestu ter pomoč pri iskanju, pridobivanju, ohranjanju zaposlitve in ponovni
zaposlitvi;
f) spodbujajo možnosti za samozaposlitev, podjetništvo, razvoj socialnega podjetništva in
ustanavljanje lastnih podjetij;
g) zaposlujejo invalide v javnem sektorju;
h) spodbujajo zaposlovanje invalidov v zasebnem sektorju z ustreznimi usmeritvami in
ukrepi, ki lahko vključujejo spodbujevalne akcijske programe, spodbude in druge ukrepe;
i) zagotavljajo primerne prilagoditve na delovnem mestu za invalide;
j) omogočajo, da invalidi pridobivajo delovne izkušnje na odprtem trgu dela;
k) spodbujajo programe poklicne in strokovne rehabilitacije invalidov ter programe za
ohranjanje zaposlitve in vrnitev invalidov na delo.
2. Države pogodbenice preprečujejo suženjstvo ali služenje invalidov in zagotavljajo, da so
invalidi enako kot drugi varovani pred prisilnim ali obveznim delom.


28. člen
Ustrezna življenjska raven in socialno varstvo
1. Države pogodbenice priznavajo invalidom in njihovim družinam pravico do ustrezne
življenjske ravni, kar vključuje ustrezno prehrano, oblačila in stanovanje, in do nenehnega
izboljševanja življenjskih razmer ter sprejmejo ustrezne ukrepe za varovanje in spodbujanje
uresničevanja te pravice brez diskriminacije zaradi invalidnosti.
2. Države pogodbenice priznavajo pravico invalidov do socialnega varstva in uživanja te
pravice brez diskriminacije zaradi invalidnosti ter sprejmejo ustrezne ukrepe za varovanje in
spodbujanje uresničevanja te pravice, vključno z ukrepi, s katerimi zagotavljajo invalidom:
a) oskrbo s čisto vodo, dostop do ustreznih storitev po sprejemljivi ceni, naprav in druge
pomoči za potrebe, povezane z invalidnostjo;
b) zlasti ženskam, deklicam in starejšim dostop do programov socialnega varstva in
programov za zmanjševanje revščine;
c) in njihovim družinam, ki živijo v revščini, dostop do državne pomoči za stroške, povezane
z invalidnostjo, vključno z ustreznim usposabljanjem, svetovanjem, finančno pomočjo in
nadomestno oskrbo;
d) dostop do javnih stanovanjskih programov;
e) enak dostop do pokojninskih prejemkov in programov.
_________________
Lep pozdrav
Marjan