ZDRAVSTVENE TEŽAVE - pomagajmo si sami.

[marjan]

Obolenjem kože,

ki so posledice sončenja oziroma obsevanja z ultravijoličnimi (UV) žarki, strokovno pravimo fotodermatoze in jih delimo v dve večji skupini. V prvo skupino spadajo primarne fotodermatoze, to so vse tiste spremembe na koži, ki jih sproži svetloba in nastanejo brez prisotnosti določene snovi, "fotosenzibilizatorja".
Sekundarne fotodermatoze so posledica prisotnosti snovi, ki jo s strokovnim izrazom imenujemo fotosenzibilizator. Le-ta nastaja v telesu kot produkt presnove (to se dogaja pri nekaterih obolenjih, na primer pri porfirijah), lahko pa gre za tujo snov, ki jo na kožo nanesemo od zunaj, v kožo pa lahko pride tudi po krvnem obtoku, potem ko smo jo zaužili ali sprejeli z dihanjem (nekatera zdravila in kozmetična sredstva).

Fototoksičnost

Razlog za težave tiči v fotokemijskih reakcijah v koži, ki so posledice zaužitih ali lokalno nanesenih kemičnih snovi, na katere delujejo UV-žarki. Številna zdravila, med njimi kontracepcijska sredstva, phenotiazini, sulfonamidi, tetraciklini in tiazidi (pogosto uporabljena sredstva za odvajanje vode), lahko absorbirajo tako UVA- kot UVB-žarke. Tovrstnih fototoksičnih reakcij na zdravila ne morejo preprečiti niti okenska stekla niti zaščitna očala. Podobne reakcije lahko povzroči tudi lokalna uporaba kozmetičnih sredstev in dišav ob sočasnem sončenju. Za fototoksičnost je značilno, da nastopi izključno na predelih, ki so bili izpostavljeni UV-žarkom. Meja med prizadetimi in neprizadetimi predeli je dokaj ostra. Na koži je opaziti enake znake kot pri običajnih sončnih opeklinah. Koža prizadetih predelov je pozneje lahko temneje pigmentirana od ostale (hiperpigmentirana). Če ugotovimo, da gre za težave te vrste, je treba čimprej opustiti jemanje zdravila, ki je povzročilo kožno reakcijo. Tovrstne reakcije ne spadajo med tako imenovana imunološka dogajanja. Vsakdo med nami, ki bi imel v koži zadostno količino zdravila in bi bil izpostavljen določeni količini UV-žarkov, bi na koži opazil opisana žarišča.

Fotoalergija

Številna zdravila lahko povzročijo fototoksične in fotoalergične reakcije na koži. Bistvo fotoalergijskih dogajanj je, da se pri delovanju UV-žarkov sicer imunološko neaktivno zdravilo ali njegov delec spremeni v antigeno molekulo, ki je nato izpostavljena vrsti imunoloških dogajanj, tako rekoč enakih tistim, ki privedejo do alergijskih kontaktnih (ekcemskih) bolezni kože. Do reakcije običajno ne pride po prvem izpostavljanju sončnim žarkom; pojavi se po drugem ali naslednjih obsevanjih. Preden se alergijska imunološka dogajanja razvijejo v polni meri, mine kar nekaj časa, celo teden ali dva.Na koži prizadetega se pojavijo srbeča rdečina in vezikule (mehurčki), pozneje pa sledi luščenje prizadetih delov. Prizadeta žarišča niso ostro omejena od preostale kože in se lahko širijo tudi na neosončene predele telesa. Po prenehanju sončenja ali jemanja zdravila včasih mine več tednov, preden reakcija na koži izzveni. Posebne preiskave največkrat niso potrebne. Če iz določenih vzrokov želimo opredeliti razlog težav, nam je na voljo epikutani fotoalergijski test, ki ga izvajajo v alergološkem laboratoriju Dermatološke klinike v Ljubljani (seveda na osnovi napotnice). Testiranje pride v poštev v hujših primerih, ko so ljudje vezani na številna zdravila in se nikakor ne morejo izogniti UV-žarkom. Zdravljenje je enako kot pri sončnih opeklinah, le da je nujno potrebno opustiti zdravilo, o katerem menimo, da je povzročilo težave, če je nadaljnje izpostavljanje sončnim žarkom neizogibno. Hujši primeri včasih zahtevajo bolnišnično zdravljenje.

Polimorfna svetlobna dermatroza

To je najpomembnejša oblika "alergij na sonce", za katero se zdi, da v zadnjem času pesti vse več ljudi. Običajne kemijske snovi, ki so sestavni del našega organizma, postanejo alergeni. Nanje potem delujejo UV-žarki, ki privedejo do fotoalergije. Alergeni so imunogene snovi, ki v organizmu vzbudijo preobčutljivost. Na koži opažamo manjše srbeče pordele bunčice (papule), mehurčke (vezikule), papulovezikule ali ekcematoidne plošče (plake), ki se razvijejo dve do pet ur po sončenju, najpogosteje po štiriindvajsetih urah. Srbeča žarišča se običajno pojavijo na mestih, ki so bila izpostavljena soncu. Na tovrstno reakcijo je treba pomisliti tudi takrat, ko je koža pokrita s tanko tkanino, ki prepušča UV-žarke. Pri nekaterih ljudeh se reakcija pojavi vsako poletje po sončenju. Pri nekaterih so reakcije pozneje, ko nekoliko potemnijo, manj izrazite. Tem običajno svetujemo, naj se na začetku sončenja čim manj izpostavljajo soncu ali pa naj se težavam izognejo s predhodnim omejenim sončenjem v solariju. Še bolje je opraviti štiritedensko obsevanje s terapevtsko UV-svetlobo (SUP ali PUVA). To je možno le v okviru nekaterih dermatoloških ustanov in pod nadzorom dermatologa. Pri drugih vsakokratno ponovno sončenje povzroča ponavljajoče se težave, ki jim grenijo poletne dni. Zaščitna oblačila - najprimernejša so zgornja oblačila z dolgimi rokavi, klobuki s širokimi krajci in hlače z dolgimi hlačnicami - do določene mere lahko preprečijo neprijetne reakcije na koži.


Solarna urtikarija

Znano je, da tovrstne težave povzročajo žarki z valovno dolžino od 290 do 500 nm in da je eden od pomembnih "mediatorjev", odgovornih za nastanek težav, histamin. Da gre pri bolniku res za solarno urtikarijo, je mogoče klinično dokazati le s testiranjem - z izpostavljanjem umetnim virom UVB in UVA. Že po nekaj minutah sončenja se na koži, ki je bila izpostavljena sončnim žarkom, pojavijo koprivke (urtike). Pojavi se lahko tudi tako imenovani angioedem - predeli, kjer je veliko rahlega tkiva (očesne veke, ustnice), otečejo. V takšnem primeru je potrebno pomisliti tudi na obolenje, ki mu strokovno pravimo porfirija in spada med presnovna obolenja. Običajno je potrebno zdravljenje z antihistaminiki ter hkratno lokalno nanašanje ustreznih krem oziroma mazil.

Lep pozdrav

mag. Metka Adamič, dr. med.,
_________________
Lep pozdrav
Marjan

[marjan]

Posledice sončenja


Kaj menijo strokovnjaki?

•Preobčutljivost na sonce

•Starostne pege

•Imam alergijo na sonce?

Sonce je lahko nevarno

O škodljivih vplivih izpostavljanja sončnim žarkom nas v tem času opozarjajo vsepovsod. Mnogim se zdi vse to govorjenje in pisanje o zaščiti pred soncem pretirano, saj se rjavi počutimo lepši in tudi videti smo bolj zdravi. Pri tem si je res težko predstavljati, da je izpostavljanje soncu škodljivo.

Sončni žarki v zmernih količinah so sicer koristni, saj pripomorejo k sintezi vitamina D v koži in k odpornejšemu organizmu. Dolgotrajno in ponavljajoče se izpostavljanje UV-žarkom kožo uničuje in stara, nastale škode pa ni mogoče popraviti. Poleg tega se škodljivi vplivi lahko pokažejo šele čez nekaj let. Poznamo tri vrste ultravijoličnih žarkov: uničujoče UVC-žarke večinoma zadrži ozonska plast, UVB-žarke, od katerih jih nekaj doseže zemljo, ostale pa tudi zadrži ozon, in UVA-žarke, ki jih večji del pade na zemljo. S tanjšanjem ozonske plasti se veča nevarnost vpliva UV-žarkov, zato je koristno spremljati UV-indeks, ki ima vrednosti od 1 do 20. Večji ko je indeks, nevarnejše je sonce. Indeks doseže najvišjo vrednost med 11. in 15. uro.

Nekatere, bolj znane posledice sončenja so vidne takoj, tiste, ki se dogajajo v telesu, pa so vidne šele čez določen čas, celo čez nekaj let. Sem spadajo spremembe in poškodbe celic in celičnih ovojnic. Celice lahko odmrejo ali pa se deformirajo v tolikšni meri, da telo izgubi nadzor nad njimi, v najhujših primerih pa se razvijejo v predrakaste spremembe in pozneje v raka.

Kožni rak se največkrat pojavi na predelih, ki so bili najbolj izpostavljeni soncu. Najnevarnejši je maligni melanom, rak, ki se pojavi iz pigmentnih celic v koži. Polovica malignih melanomov se razvije iz obstoječega materinega znamenja. Kožni rak je nevaren, ker se hitro širi. UV-žarki lahko poškodujejo proteine, posledično se koža tanjša, postaja manj prožna in se hitreje naguba. Žile se tanjšajo in postanejo manj prožne, koža pa se z leti neenakomerno obarva.

Med vidne posledice delovanja UV-žarkov spadajo sončne opekline, ki nastanejo zaradi predolgega izpostavljanja UVB-žarkom. Pojavi se rdečina, koža je boleča, pri daljšem izpostavljanju pa se pojavijo tudi mehurji, ki jih spremljajo povišana telesna temperatura, mrzlica, slabost in glavobol. Prizadete dele je treba hladiti s hladno in čisto tekočo vodo, mazila pa naj ne vsebujejo parfumov. Posledično pride do luščenja kože. Takšna koža je dovzetna za okužbe, ker je poškodovana njena obrambna funkcija.

Izpostavljanje soncu lahko povzroči tudi okvaro očesne leče, sivo mreno ter posledično poslabšanje ali izgubo vida. Sonce lahko povzroči tudi melazme, neenakomerno obarvanje kože. Pojavijo se pri ljudeh, ki so jim podvrženi. Posledice zdravijo z mazili, ki vsebujejo tretinoin in azelainsko kislino.

K preobčutljivosti kože na sonce lahko prispevajo tudi zaužita ali na kožo nanesena zdravila, parfumi, mila in kozmetični preparati ter stik kože z nekaterimi rastlinami, grmičevjem ali travami, denimo s sivko ali s figovim mlečkom. Pozorni moramo biti tudi na sestavo kozmetičnih krem; nekatere imajo fotosenzibilen učinek na kožo. Pogosto so to zaščitni filtri, kreme, ki vsebujejo vitamin A ali alfa in beta hidroksi kisline. Tudi mnoga črtala za ustnice niso primerna za izpostavljanje soncu.

Ni odveč ponoviti, da je treba uporabljati kreme z zaščitnih faktorjem. Ne samo tedaj, ko se odpravite na morje, sonce je enako močno in ima enake vplive tudi v mestu in drugod. Izberite kremo s faktorjem od 15 do 30, nosite sončna očala, pred sončnimi žarki pa zaščitite tudi svoje najmlajše! Kakovost kreme ni odvisna od cene, zato bo vsakdo našel, kar mu ustreza. Dobra krema mora vsebovati UV-filtre in blokatorje. Najboljša je uporaba losjonov in gelov, ker ne preprečujejo znojenja.
_________________
Lep pozdrav
Marjan

[marjan]

Zakaj je sončenje nevarno?

Danes je mnenje strokovnjakov o vplivih sončnih žarkov na telo oz. predvsem na kožo, enotno. Edini pozitivni in zaželeni vpliv sončnih žarkov je zagorelost kože, kar pa je pravzaprav v zadnjih desetletjih sprejeto za lepo in modno pod vplivom medijev.

Sonce je torej predvsem škodljivo in je z boleznimi kože povezano na različne načine. Lahko so sončni žarki edini ali pa vsaj zelo pomemben dejavnik v razvoju neke bolezni, pri številnih stanjih izpostavljanje sončni svetlobi vodi v poslabšanje osnovne bolezni, včasih pa zmerno sončenje tudi ugodno vpliva na potek zdravljenja, tako da uporabljamo sončne žarke v terapiji.


Sončni žarki so del spektra elektromagnetnega valovanja. Zemljino površino dosežejo toplotni, svetlobni in del ultravijoličnih (UV) žarkov. UV žarki so tisti, ki v največji meri učinkujejo na našo kožo. So majhnih valovnih dolžin, tako da jih ne vidimo. Glede na različne valovne dolžine lahko na koži povzročajo različne učinke. Delimo jih v tri skupine:

•UV-C so žarki kratkih valovnih dolžin; zaenkrat se v celoti absorbirajo v zgornjih plasteh našega ozračja in ne vplivajo na našo kožo.

•UV-B so žarki srednjih valovnih dolžin. Prodirajo v zgornje plasti kože, kjer povzročajo vnetje in sončne opekline.

•UV-A so dolgovalovni žarki, ki prodirajo globlje v kožo. Čeprav so v preteklosti mislili, da so ti žarki pretežno neškodljivi, novejše raziskave kažejo, da pomembno sodelujejo pri staranju kože in nastanku kožnega raka.

Koža ima sposobnosti in mehanizme, da se sama ščiti pred soncem. Zelo dobro varovalo je tvorba rjavega kožnega pigmenta melanina, ki preprečuje prodiranje UV žarkov v globlje plasti kože. Obrambna sposobnost kože je znatno boljša pri temneje pigmentiranih ljudeh, kjer je tvorba pigmenta večja, svetlopolti, svetlooki in svetlolasi pa so bolj občutljivi. Naša koža premore tudi lastne antioksidante in številne encimske sisteme, ki prav tako varujejo kožo.

Pri prekomernem sončenju in nezadostni zaščiti se koža ne more sama obvarovati pred škodljivimi posledicami UV žarkov. Ločimo akutne ali zgodnje in kronične ali pozne posledice sončnih žarkov.

Akutne posledice se običajno razvijejo kmalu, v času 24 ur po izpostavljenosti sončnim žarkom in so odvisne od prejetega odmerka, valovne dolžine žarkov in tipa kože. Sem spadajo:

•Rdečina kože je posledica vnetja, ki ga povzročijo UV žarki.

•Sončne opekline so posledica delovanja UV-B žarkov. Poleg vnete kože se lahko pojavijo tudi mehurji.

•Preobčutljivostne reakcije kože na sončno svetlobo pri osebah, ki so hkrati izpostavljene sončni svetlobi in so v stiku s snovjo, ki povzroča preobčutljivost (kozmetična sredstva, zdravila,…).
Pri kroničnih ali poznih posledicah sončenja gre za učinke, ki jih puščajo žarki na koži po daljšem času. Nevarno je zlasti izpostavljanje soncu v otroštvu. Sem spadajo:

•Gube so posledice propadanja kolagenskih in elastičnih vlaken, k čemur znatno prispevajo UV žarki.

•Tanjšanje kože, vidne žilice, suhost kože so prav tako često kasne posledice pretiranega sončenja.

•Sončne pege se pojavljajo na mestih, ki so bila leta veliko na soncu, predvsem na ramenih, zgornjem delu hrbta in po hrbtiščih rok.

•Kožni rak je najhujša posledica sončenja. Razvije se zaradi kancerogenega delovanja UV žarkov na jedrne kisline celic kože. Po podatkih Registra raka za Slovenijo je kožni rak tako pri moških kot pri ženskah na drugem mestu.
_________________
Lep pozdrav
Marjan

[marjan]

Sončenje in lepota

Datum: 21 maj, 2010

Vsako pomlad in poletje poslušamo, kako nezdravo je sonce za kožo, a marsikdo se na opozorila požvižga. Zagorelost se nam še vedno zdi lepa, solariji so polni, ljudje se na plaži cvrejo tudi po 10 ur na dan. A to »lepoto« se prej ali slej drago plača. Z gubasto, pegasto in uvelo kožo ali celo kožnim rakom. Najlepše, najbogatejše in najslavnejše ženske na svetu niso pri tem nobena izjema.

Med najhujšimi zmotami, ki so močno zakoreninjene, je ideja, da je zdravo sončenje možno. Ljudje mislijo, da če jih sonce ne opeče, so se zagotovo dovolj dobro zaščitili in posledic ne bo. A vsaka zagorelost je v resnici znak poškodbe kože. Čokoladna barva torej samo kaže, da smo si prislužili nove gube, pege, morda celo kožnega raka.

Kaj se med sončenjem dogaja s kožo?

UV-žarki prodrejo skozi več plasti kože in povzročajo vnetje v celicah. Poškodovane celice počasi izgubljajo svoje življenjske sposobnosti, zaradi česar odpornost kože (proti UV-žarkom) hitreje oslabi. UV-žarki v koži sproščajo škodljive in zelo reaktivne proste radikale, ki ob stiku z gradniki celic, kot so lipidi, proteini in DNK, povzročajo poškodbe in razpadanje teh molekul - temu pravimo oksidativni stres.

Fotostaranje kože

Fotostaranje kože, kot imenujemo staranje zaradi posledic UV-žarkov, prinaša zgodnje in pozne posledice. Najprej opazimo pordečitev, ki je posledica vnetja zaradi UV-žarkov, sončne opekline, lahko se pojavijo tudi mehurji, toksični dermatitis, ta ponavadi po sončenju na mokri travi. Iz trave se namreč sproščajo snovi, ki zelo okrepijo učinek UV-žarkov na kožo. Na mestih, kjer smo bili v stiku s travo, se pojavijo mehurji, tudi če s sončenjem nismo pretiravali. Podobno lahko fototoksično učinkujejo nekatere dišave, zato se nikoli ne sončimo nadišavljeni! Tu je še alergijski dermatitis, ki se pojavi pri ljudeh, preobčutljivih za UV-žarke. Pozne posledice sončenja pa so tiste, ki nas naredijo hudo neprivlačne ali pa zaradi njih zbolimo.

Žilice,madeži, sončne pege

Gube so posledica propadanja kolagenskih in elastičnih vlaken, k čemur UV-žarki znatno prispevajo, koža je stanjšana in suha, vidne so žilice, neenakomerni madeži in sončne pege. Iz teh se lahko razvije nevarna oblika kožnega raka, maligni melanom. Prekanceroze (predstopnje kožnega raka) se razvijejo zaradi kancerogenega učinkovanja UV-žarkov na celice kože; te se spremenijo v rakaste. Iz prekanceroz se velikokrat razvije kožni rak, ki je najhujša pozna posledica sončenja. Kar 90 odstotkov karcinoma kože nastane zaradi škodljivih sončnih žarkov.

Kako oksidativni stres kar najbolj omilimo?

Če se kljub opozorilom odločite za nastavljanje soncu, je prvo in osnovno pravilo to, da je treba po sončenju kožo pomiriti, ji vrniti izgubljeno vlago in pomagati popraviti škodo, ki je nastala med izpostavljanjem UV-žarkom. Po sončenju se torej obvezno čim prej namažite z vlažilno kremo, ki vsebuje antioksidante, kot sta vitamina C in E, ali njihove derivati. Antioksidanti nevtralizirajo škodljivost prostih radikalov v koži in pomagajo naravnemu obrambnemu mehanizmu kože popraviti nastalo škodo. Torej ščitijo pred prezgodnjim staranjem. Če redno obiskujete solarij (npr. enkrat na teden), se s tako kremo mažite vsak dan. Priporočljiva je uporaba negovalnih izdelkov za po sončenju, saj vsebujejo tako antioksidante in vlažilne učinkovine (npr. glicerol) kot koncentrat lipidov, ki obnavlja poškodovane celične membrane.

Zaščitite se!

• Ne izpostavljajte se soncu med 10. in 16. uro.

• Vsaj 30 minut pred sončenjem kožo zaščitite z ustrezno kremo in zaščito obnovite po vsakem kopanju ali vsaki dve uri.

• Uporabljajte kakovostna sončna očala, klobuk ali ruto.

• Povprašajte farmacevta ali zdravnika, ali je med uživanjem vašega zdravila priporočljivo sončenje.

• Pijte dovolj tekočine.

• Po sončenju se namažite z antioksidativno kremo.
_________________
Lep pozdrav
Marjan

[marjan]

Pravilno sončenje


Koža je največji organ človeškega telesa in ima številne naloge, katerim je kos samo, če je zdrava. Je tudi ovoj, ki obdaja telo in bistveno sodeluje pri naši socijalni komunikaciji z okoljem. Med številnimi škodljivimi vplivi okolja so gotovo na prvem mestu ultravijolični (UV) žarki. Ti predstavljajo majhen del sončnih žarkov, ki dosežejo zemljino površino.

Sonce, ki pošlja svoje žarke na zemljo že miljone let ima številne ugodne vplive na telo in bi lahko bilo naš prijatelj in zaveznik, žal pa ga spremenjen način življenja, več prostega časa, modni trendi, ki narekujejo potrebo po zdravem zagorelem videzu, na drugi strani pa poškodovana ozonska plast okoli zemlje, vse bolj spreminjajo v nevarnost, ki nas ob neupoštevanju nekaterih pravil resno ogroža. Posledice lahko postanejo vidne šele čez desetletja in tedaj škode ni več mogoče popraviti.

Sončni žarki so del spektra elektromagnetnega valovanja. Zemljino površino dosežejo toplotni, svetlobni in del ultravijoličnih (UV) žarkov. Ozonska plast, ki obdaja zemljo je sila pomembna, saj absorbira žarke kratkih valovnih dolžin. Ti, najbolj usodni, nas tako k sreči ne dosežejo.


UV žarki razdelimo glede na valovno dolžino in s tem povezanim biološkim učinkom na:

UV-C : So žarki kratkih valovnih dolžin, ki jih v celoti absorbira atmosfera in ne pridejo do zemlje. Ti žarki sicer delujejo smrtno na celice in ubijajo mikroorganizme tako, da jih umetno proizvajamo za sterilizacijo.

UV-B : To so žarki srednjih valovnih dolžin, ki deloma dosežejo površino našega planeta. Prodirajo v zgornje plasti kože, kjer povzročajo vnetje in sončne opekline. Posledica delovanja teh žarkov je večina zgodnjih nezaželjenih vplivov sonca. So tudi dokazano kancerogeni.

UV-A : So dolgovalovni žarki, ki prodirajo globje v kožo. Povzročajo zaželeno porjavelost kože. Zadnja leta strokovnjaki opozarjajo na nevarnosti teh žarkov, katerih škodljive posledice se navadno pojavijo šele čez desetletja in to brez takojšnjih vidnih sprememb, kot so vnetja ali opekline. Pretirano izpostavljanje lahko zaradi globinskega delovanja poškoduje elastin in kolagen. Škodljivo vplivajo tudi na t.i. jedrne kisline celic in poškodujejo dedno zasnovo celice.

Nevarnosti sončenja moramo razdeliti na zgodnje in pozne. Prve se pojavijo neposredno po pretiranem sončenju, pozne, ki so nevarnejše in dokončne, pa šele po več letih izpostavljanja UV žarkom. Celice seštevajo tekom let povzročeno škodo, ki je lahko velika tudi če nismo bili nikoli opečeni.

Zgodnje posledice sončenja

rdečina kože (dermatitis solaris) je posledica vnetja, ki ga povzročijo UV žarki

sončne opekline (combustiones solaris), koža je vneta, pojavijo pa se tudi mehurji. Gre za posledico delovanja UV-B žarkov toksični dermatitis, se pojavi ponavadi po sončenju na mokri travi. Iz trave se namreč sproščajo snovi, ki zelo povečajo učinek delovanja UV žarkov na kožo.

Na mestih, kjer je prišlo do kontakta se pojavijo mehurji, kljub temu, da s sončenjem nismo pretiravali. Podobno lahko fototoksično delujejo nekatere dišave, zato se nikoli ne sončimo nadišavljeni
alergijski dermatitis lahko izgleda precej različno in se pojavi pri tistih ljudeh, ki so na UV žarke preobčutljivi


Pozne posledice sončenja

gube so posledica propadanja kolagenskih in elastičnih vlaken, k emur čUV žarki znatno prispevajo atrofija (stanjšanje), teleangiektazije (vidne žilice) in kseroza (suhost) kože so prav tako česta kasna posledica pretiranega sončenja sončne pege (lentigo solaris) se pojavljajo na mestih, ki so bila leta veliko na soncu, predvsem po ramenih, zgornjem delu hrbta in po hrbtiščih rok, ter po podlakteh.

So navadno svetlo rjave, nepravilnih oblik, lahko neenakomerno obarvane. Redko se iz njih razvije nevarna oblika kožnega raka, maligni melanom prekanceroze (predstopnje kožnega raka) se razvijejo zaradi kancerogenega delovanja UV žarkov na jedrne kisline celic kože, ki se spremenijo v rakaste. Iz prekanceroz se velikokrat razvije
kožni rak, ki je najhujša pozna posledica sončenja. Kar 90 % karcinomov kože nastane zaradi škodljivega delovanja sončnih žarkov.


Zaščita pred UV žarki

Koža ima sposobnost, da se ščiti sama. Zelo dobro varovalo je tvorba rjavega kožnega pigmenta melanina, ki preprečuje prodiranje UV žarkov v globje plasti kože. Sposobnost kožnih celic, da izdelujejo melanin je genetsko pogojena. Obrambna sposobnost kože je znatno boljša pri temneje pigmentiranih ljudeh.

Nastalo škodo na jedrnih kislinah celic koža spozna in popravi s pomočjo t.i. reparacijskih encimov.

Najboljša zaščita je dosledno izogibanje soncu. Velikokrat to bodisi ni mogoče ali pa se soncu nočemo odreči.

Svetujem vam, da upoštevate vsaj osnovna načela "pametnega" sončenja.


S sončenjem pričnimo postopno


Uporabimo sredstvo z visokim faktorjem, ki naj vsebuje zaščito pred UVB in UVA žarki
Posebej zaščitimo ustnice in veke
Namažimo se po vsaki kopeli
Ne hodimo na sonce med 11 in 16 uro
Nosimo zaščitna sončna očala in po možnosti pokrivalo
Po sončenju se namažimo s hranilno in dovolj mastno kremo



Tisti, ki se sončenju nikakor ne mislijo odreči, ali odhajajo v južne kraje, lahko pred predvidenim sončenjem nekoliko pripravijo kožo z obiskom solarija, kjer bodo porjaveli vsaj kontrolirano. Pridobljeni pigment jim bo nudil delno zaščito, vendar pretežno pred akutnimi posledicami UV žarkov.



Avtor: Asist. mag. Igor Bartenjev, dr. med.
_________________
Lep pozdrav
Marjan

[marjan]

NALOGE KOŽE

Koža, ki pokriva vse telo, opravlja mnogo pomembnih nalog:

1. Koža varuje organizem, da se nežnejši notranji organi ne poškodujejo. Preprečuje, da bi vstopali v telo mikrobi, tekočine in plini. Preprečuje pa tudi, da ne izhlapevajo iz telesa tekočine in da ne izžareva iz njega preveč toplote.
2. Skozi kožo se izločajo razne snovi, ki so v telesu odveč ali pa celo škodljive.
3. Koža sodeluje v veliki meri pri uravnavanju telesne temperature, ki je pri človeku stalna.
4. V koži so važna čutila, to je za tip, temperaturo in bolečino. Koža je tako zgrajena, da lahko opravlja vsa ta različna opravila.

NAJPOMEMBNEJŠE KOŽNE BOLEZNI:

- poškodbe (kemične, mehanske, toplotne)
- okužbe
- imunske bolezni
- metabolične bolezni, prizadetost kože v sklopu sistemskih bolezni
- tumorji
- akne
- atopični dermatitis
- glivične okužbe
- fotostaranje kože
- herpes
- herpes zoster
- kurje oko
- prhljaj
- pruritus
- psoriaze

KOŽNI TUMORJI:

vrsta tumorja benigni maligni celica origa

epitelijski seboroična keratoza, adenoma znojnic, adenoma lojnic bazalnocelični ca, karcinom znojnic, karcinom lojnic keratinocit, znojnica, lojnica

pigmentni nevus melanom melanocit

vezivnotkivni dermatofibrom, hemangiom fibrosarkom, angiosarkom, Kaposi sarkom fibrocit, endotelna celica

nestalne celice iz krvi psevdolimfom, pigmentna urtikarija limfom, mlg mastocitoza, zasevek karcinoma limfocit, mastocit, malignom notranjih organov

Epitelijski tumorji- epidermisa
-seboroična keratoza (senilne bradavice) –najpogostejši bng tumor epidermisa
-rjavkasta, solitarna, bradavičasta, eksofitična sprememba podobna murvi s toplim vrhom
- papilarna proliifetacija bazalnih cc
-lahko odstranjiva
-ni premaligna sprememba
-aktinična keratoza-preinvazivna spremenba na soncu izpostavljenih mestih
-atrofična in keratofična koža

Pigmentni tumorji:-nevus- razvojna anomalija
-kopičenje melanocitov v dermisu ali na dermoepidermalni meji, lahko globoko v dermisu (modri nevus)
- kongenitalni ali pridobljeni( med puberteto , kasneje involucija
- nizek maligni potencial, razen displastičnih ( 50 % mlg transformacija)
- melanom ( razložen na podrobno)

Vezivnotkivni tumorji:
-angiosarkom-redek tumor starejših
-dolgo podoben hematomu
-pozneje raste infiltrativno-gomoljasto in razpada
-Kaposi sarkom- pri moških je desetkrat pogostejši kot pri ženskah
-najprej obstaja iz rasti slive velikih tumorjev ali pogosteje do dlani velikih rjavkastih infiltratov
- pozneje so te tvorbe modrikasto rdeče

Nastale celice iz krvi:
-pigmentna urtikarija-navadno je benigna in spontano izgine
- na koži je videti rjavkaste ali sivorjavkaste, od leče do otroške dlani velike makule
-zmerno srbi


MALIGNI MELANOM

Maligni melanom kože je vse do osemdesetih let veljal v svetu in Sloveniji za relativno redko bolezen (okoli 1% vseh rakavih bolezni). V zadnjih dvajsetih letih pa se stanje spreminja. Incidenca (zbolevanje) v svetu raste s podvojitvijo vsakih 6 do 10 let, vzporedno z njo pa žal tudi umrljivost. V Sloveniji letna incidenca po spolu narašča, pri ženskah nekoliko bolj kot pri moških. V otroški dobi in adolescenci je relativno redka bolezen. Leta 1988 je bilo število novoodkritih melanomov pri moških 50 in pri ženskah 47; v letu 1999 pa jih je bilo že 106 pri moških in 134 pri ženskah.
Nastanek malignega melanoma lahko povežemo s pretiranim sončenjem, zato je možno preventivno ukrepanje. Potrebno je tudi skrbno opazovanje pigmentnih znamenj.
Razvoj melanoma je povezan z izpostavljenostjo sončnim žarkom.




Kar dve tretjini melanomov lahko specifično povežemo z vplivom ultravijoličnih žarkov iz sončnega spektra.

Pomemben je način izpostavljanja sončnim žarkom.
Melanom je pogostejši pri t.i. brutalnem sončenju, ko gre za sicer kratkotrajnejšo izpostavljenost brez zaščite s posledičnimi opeklinami.

Kateri del ultravijoličnega spektra (UV-A in UV-B) je najnevarnejši, še ni znano. Nekatere raziskave pa kažejo na pomen UV-A žarkov, kar je pomembno zaradi uporabe solarijev.
Najpomembnejša je fizična zaščita pred direktnim vplivom sončnih žarkov, predvsem 2 uri pred in 2 uri po sončnem poldnevu. Zaščito predstavljajo oblačila, klobuki, senčila (sončniki) ipd. Zaščitne kreme so samo dodatna zaščita in ne morejo nadomestiti fizičnega ščitenja pred soncem. Smiselna je uporaba mazil z zaščitnim faktorjem najmanj 15 v širokem delu sončnega spektra.
Pri kopanju je potrebno uporabljati vodoodporne kreme, zaščitne sloje pa je tudi potrebno obnavljati.

Potrebno je tudi opozoriti na potencialno tveganje umetnega sončenja.
Glede na hitro naraščanje incidence malignega melanoma kot tudi zaradi dejstva, da je za ozdravitev potrebno ukrepanje v zgodnji fazi bolezni, postaja vse bolj pomembno samopregledovanje. V nekaterih razvitih državah si bolniki sami postavijo pravilno diagnozo v 60 – 70 % primerov.

Na zgodnjo detekcijo (odkrivanje) kožnega malignega melanoma močno vpliva stopnja osveščenosti in zaskrbljenosti posameznika oz. njegovo skrbno samoopazovanje.
Ljudje s številnimi pigmentnimi znamenji (več kot 50) bi se morali vsaj enkrat letno pregledati tudi pri strokovnjaku.

Dejavniki tveganja za razvoj malignega melanoma so pigmentna znamenja, sončni žarki in posebej občutljiv tip kože, starostne pigmentne spremembe in dedna obremenjenost.
Vzroki za nastanek malignega melanoma (etiologija) so verjetno številni, tako kot to velja za večino rakavih bolezni. Genetski in biološki defekti, ki so odgovorni za transformacijo melanocitov v melanomske celice, so še neznani. Nekaterim znanim dejavnikom tveganja pa moramo posvečati vso pozornost, zato jih bomo v nadaljevanju podrobneje predstavili.
Dedna nagnjenost (genetska dispozicija – familiarni maligni melanom).

Čeprav je etiologija še pomanjkljivo pojasnjena, lahko odkrijemo pri 5 – 8% bolnikov t.i. obliko malignega melanoma, za katero je značilno:

• da se bolezen pojavlja pri več članih družine in v povprečju 10-20 let prej kot pri sporadičnih (posameznih) primerih in
• da imajo posamezniki večkrat sinhrono/metahrono multiple (mnogotere) maligne melanome.

Pri vseh bolnikih, pri katerih na osnovi družinske anamneze (melanom pri več družinskih članih, običajno zelo zgodaj in multipli primarni melanomi) sumimo na familiarno obliko, je možno onkološko genetsko svetovanje in genetsko testiranje.

Pigmentna znamenja (nevusi)
Večina kožnih melanomov nastane v zdravi koži, vendar se pogosteje pojavljajo pri ljudeh z velikim številom pigmentnih znamenj. Tveganje za nastanek melanoma je večje pri tistih, ki imajo v srednjih letih na koži več kot 50 pigmentnih znamenj, kot pri tistih, ki jih imajo manj kot 10.
Posebna vrsta melanocitnih pigmentnih znamenj so atipični pigmentni nevusi (displastični nevusi). Ti so večji od 6 mm v premeru, nehomogeno pigmentirani, neostro ali policiklično omejeni, nesimetrični in nepravilne oblike.

Mnogi menijo, da so pomemben dejavnik tveganja za razvoj kožnega malignega melanoma.
Kot dejavnik tveganja za razvoj malignega melanoma so pomembni še kongenitalni pigmentni nevusi, ki so opazni že ob rojstvu ali pa se pojavijo v prvih tednih življenja.

Rastejo skladno z rastjo organizma. Najdemo jih v koži pri 1% – 2% novorojenčkov.

Po velikosti kongenitalne nevuse delimo v tri podskupine:

• male kongenitalne nevuse (premer do 1.5 cm),
• srednje kongenitalne nevuse (premer 1.5 – 20 cm),
• velike kongenitalne nevuse (premer nad 20 cm ).

Malih kongenitalnih nevusov klinično ni mogoče ločiti od drugih pigmentnih nevusov. Večji pa so navadno verukoidne površine (podobne bradavici), nepravilno oblikovani in porasli z dlakami. Melanom nastane v srednje velikem kongenitalnem nevusu navadno po puberteti, v velikem kongenitalnem nevusu pa lahko že v zgodnjem otroštvu.
Bolnike s srednjimi in velikimi kongenitalnimi nevusi je potrebno redno kontrolirati, v primeru sumljivih sprememb pa svetujemo odstranitev spremenjenega dela nevusa.

Sončni žarki
Epidemiološke raziskave kažejo, da sta incidenca in umrljivost za malignim melanomom večji pri tistih belcih, ki imajo malo kožnega pigmenta (kožni tip l in ll) in živijo v krajih z velikim številom sončnih dni v letu in z močno intenzivnostjo ultravijoličnih žarkov (UV). Razvoj malignega melanoma je verjetno povezan z večkratnimi sončnimi opeklinami v mladosti in ne toliko s kumulativno dozo ultravijoličnih žarkov.

Kožni tip
Glede na sposobnost pigmentiranja ločimo pri belcih štiri klinične tipe kože. Na podlagi kožnega tipa (polti) je mogoče oceniti tveganje za pojav primarnega kožnega malignega melanoma. Svetla koža, ki je na soncu hitro opečena in malo porjavi, predstavlja pomemben dejavnik tveganja.
Tveganje za nastanek melanoma je pri pegastih rdečelascih največje.

OBLIKE RASTI MELANOMA:

Lentigo maligna
Ploščata makularna lezija, iz preeksistentne pege, starejši, dolgo ostane omejena (10-15 let), kasneje invativna rast, dobra prognoza, če se kmalu odkrije in zdravi.

Povrhnje rastoč70% vseh primerov, nepravilna pigmentna makula z nepravilnimi robovi, srbi, noge ženske, hrbet moški, radialna rast v epidermsu, dolgo ni invazije v dermisu.

Nodularni tip
hitro rastoč, vertikalna infiltrativna rast v globino, prognostično odločilnega pomena je globina invazije v dermis.

Akralni lentiginozni (dlani, podplati, pod nohti, pogostost pri črncih in aziatih).

Lentigo maligna
Lentigo maligna (preblastomatosis melanotica, melanosis circumscripta praecancerosa Dubreuillh, Hutchinsonova pega) je pigmentna sprememba v nivoju kože, ki nastane običajno na soncu izpostavljenih delih kože po 40. letu starosti,pogosto pri starejših ljudeh.
Največkrat se pojavi na obrazu. Je do otroške dlani velika, nepravilno oblikovana, neenakomerno pigmentirana, ostro omejena lisa, ki se počasi veča.
Prominenca (izboklina) v predelu te spremembe je znak razvoja malignega melanoma (lentigo maligna melanom), kar se z leti pogosto zgodi.

Maligni melanom
Pomemben dejavnik tveganja je tudi sam maligni melanom. To pomeni, da je pri bolnikih z malignim melanomom tveganje za nastanek novega primarnega melanoma mnogo večje kot pri zdravih ljudeh. To tveganje je višje v prvih dveh letih po odstranitvi malignega melanoma.
Klinična diagnoza malignega melanoma upošteva ABCDE sistem. Klinična delitev bolezni v posamezne stadije pa debelina in globina tumorja, ev. prizadetost bezgavk in prisotnost oddaljenih zasevkov.
V preteklosti je bilo več sistemov klasifikacije v posamezne stadije, ki pa niso upoštevali globine invazije. Potem se je izkazalo, da je najpomembnejša globina invazije (po Clarku) in kasneje, da je še pomembnejša debelina tumorja (po Breslowu).

Sistem klasifikacije sedaj upošteva kot najbolj pomemben prognostični dejavnik debelino melanoma po Breslowu kot opredelitev T, sicer pa vključuje standardne elemente TNM klasifikacije. V novi reviziji sta upoštevani debelina tumorja in ulceracije za primarni tumor (T-kategorija). Pri N sta upoštevani število pozitivnih bezgavk (in ne velikost) in razmejitev med mikro in makrozasevki. Za oddaljene zasevke (M) pa sta pomembni umestitev zasevkov in zvišana serumska koncentracija laktatne dehidrogenaze (LDH).
Preživetje bolnikov v Avstraliji je visoko, relativno petletno preživetje je 89%. Relativno petletno preživetje v Sloveniji je za obdobje 1993-97 nižje (76%), pri ženskah 79% in pri moških 73%. Visoko preživetje v Avstraliji lahko povežemo z zgodnjim odkrivanjem. Podatki kažejo, da je mediana debelina tumorjev ob diagnozi v Avstraliji nizka ( 0.75 mm). V Sloveniji je debelina melanomov ob diagnozi praviloma višja.
Ob postavljanju diagnoze malignega melanoma (posebno kadar gre za začetne spremembe) upoštevamo poleg kliničnega pregleda še anamnestične podatke, ki naj zajemajo zgodovino pregledovane spremembe, morebitnih prejšnjih sprememb in družinsko anamnezo.
Osnovno vodilo pri klinični diagnozi začetnega malignega melanoma so nepravilnosti pigmentne spremembe. Tako je maligni melanom nehomogeno pigmentiran, neostro ali policiklično omejen, nesimetričen in nepravilne oblike. Premer ponavadi presega 5 mm.

V klinični diagnostiki kožnega malignega melanoma je splošno sprejet t.i. ABCDE sistem;

• A – asimetrija (asymetry),
• B – robovi (borders),
• C – barva (colour),
• D – premer (diameter),
• E – dvignjenost (elevation) sistem.

Zdravljenje primarnega melanoma je kirurško, pri tem je večkrat potrebna tudi radikalna odstranitev področnih bezgavk
Zdravljenje primarnega melanoma je kirurško – ekscizija (izrez) celotne lezije z varnostnim robom, ki je odvisen od debeline malignega melanoma.
Minimalni varnostni rob je pri vseh invazivnih melanomih 1 cm.

Maksimalni varnostni rob ni določen tako natančno, saj o tem nimamo zanesljivih podatkov randomiziranih študij. Varnostni rob v globino mora biti enak minimalnemu varnostnemu robu, ekscizija pod globoko fascijo pa ni potrebna.
Pri vseh melanomih, pri katerih ni dosežen vsaj minimalni priporočen varnostni rob, je indicirana reekscizija (ponovna operacija). Primarno ekscizijo in eventuelno reekscizijo napravimo običajno v lokalni infiltrativni anesteziji.
Pri vseh bolnikih z invazivnim melanomom obstoja možnost zasevkov v področnih bezgavkah.

Debelejši ko je primarni melanom, večja je verjetnost zasevkov v področnih bezgavkah. Tako ima vsaj 25% bolnikov z melanomom debeline 1,5 – 4 mm mikrozasevke v področnih bezgavkah že ob postavitvi primarne diagnoze.
Terapevtska disekcija bezgavk je radikalna odstranitev metastatskih bezgavk v posameznih področnih bezgavčnih ložah (vrat, pazduha, dimlje). Pri tem moramo upoštevati vsa načela onkološke kirurgije. Te vrste operacije naj izvaja le v to področje usmerjen kirurg z ustreznimi izkušnjami.
Vedno odstranimo celotno bezgavčno ložo v bloku. Ekstirpacija posameznih povečanih bezgavk ni dopustna. Primernost posega lahko približno ocenimo iz števila odstranjenih bezgavk.

Biopsija varovalne bezgavke opredeli stanje v celotni bezgavčni loži – potrdi ali ovrže prisotnost zasevkov.

To je poseg, pri katerem tesno sodelujejo kirurg, specialist nuklearne medicine in patolog, ki je posebej usmerjen v patologijo malignega melanoma. Najprej s pomočjo limfoscintigrafije določimo, v katere bezgavčne lože drenira limfa iz področja primarnega melanoma in koliko je v posameznih ložah drenažnih (varovalnih) bezgavk.
V ta namen uporabljamo s Tc99m markiran nanokoloid, ki ga injiciramo ob primarni melanom ali ob brazgotino po diagnostični eksciziji.

Mesta bezgavk na limfoscintigrafiji markiramo na kožo. Tik pred samo operacijo nato na ista mesta, kamor smo injicirali Tc99m nanokoloid, injiciramo še Patent Blue modrilo.
To nam omogoči, da so varovalne bezgavke tudi modro obarvane. Varovalno bezgavko ločimo od ostalih bezgavk in maščevja s pomočjo posebne sonde, ki zaznava radioaktivnost in s pomočjo njene modre obarvanosti.

Vsako varovalno bezgavko natančno preišče patolog. Vedno se napravi serijsko rezanje bezgavke in v primeru negativnega izvida še imunohistokemija. Intraoperativna histološka preiskava po metodi zaledenelega reza je premalo zanesljiva in se je zato ne opravlja. Biopsija varovalne bezgavke je zanesljiva metoda, ki z več kot 95% natančnostjo napove status celotne bezgavčne lože.
Lažno negativnih rezultatov (negativna varovalna bezgavka in mikrozasevki v drugih bezgavkah iste lože) je manj kot 5%. Napravimo jo pri vseh bolnikih z melanomom debelejšim od 1 mm in klinično negativnimi bezgavkami.

Pri tanjših melanomih je verjetnost mikrozasevkov v področnih bezgavkah manjša kot 2% in zato biopsija varovalne bezgavke ni indicirana. Pri vseh bolnikih s pozitivno varovalno bezgavko je indicirana disekcija celotne bezgavčne lože (kot pri terapevtski disekciji).
Glede na tehnično zahtevnost metode, ki zahteva natančno sodelovanje različnih zgoraj naštetih strokovnjakov, se metoda izvaja samo na specializiranih institucijah.

Včasih so odkriti zasevki malignega melanoma v bezgavkah ne da bi bil znan primarni melanom
Pri približno 4% -12% melanomov odkrijemo zasevke v bezgavkah (ali zelo redko sistemsko) brez prisotnosti sočasnega primarnega melanoma, prav tako pa tudi ni anamnestičnih podatkov o predhodnem primarnem melanomu.
Zdravljenje je enako kot v primeru področnih zasevkov ob znanem primarnem melanomu – to je terapevtska disekcija celotne bezgavčne lože. Preživetje teh bolnikov se ne razlikuje od preživetja bolnikov z znanim primarnim melanomom (in enakim številom prizadetih bezgavk).

Zdravljenje z obsevanjem (radioterapija) je lahko uspešno:
Nekdaj uveljavljeno mnenje, da melanom spada med radiorezistentne bolezni, ki ne reagirajo na obsevanje, danes ne velja več. Tako je radioterapija pomembna kot dopolnilno zdravljenje, kadar sumimo na mikroskopski ostanek pri odstranitvi tumorjev oziroma zasevkov v bezgavkah.
Prav tako pomembna je radioterapija v smislu paliacije (lajšanje težav), saj je odgovor na obsevalno zdravljenje boljši kot pa na kemoterapijo.

Za adjuvantno ali dopolnilno zdravljenje se uporablja imunoterapija in/ali kemoterapija. Tudi oddaljene zasevke je včasih možno zdraviti kirurško.
Standardnega adjuvantnega zdravljenja bolnikov z melanomom ni.

Te bolnike zdravijo različno, največ z imunoterapijo. Zdravljenje z visokimi dozami interferona podaljša preživetje brez bolezni in celokupno preživetje, a ima zelo veliko stranskih učinkov, zato se ne uporablja standardno.
Opravljene so bile tudi številne raziskave z interferonom v srednjih in nizkih dozah, ki so pokazale, da tovrstno zdravljenje podaljša preživetje brez bolezni, ne pa celokupnega preživetja.
Glede na neugodne prognostične dejavnike bolnikom lahko ponudimo dodatno zdravljenje v okviru kliničnih raziskav.

Bolniki s sistemsko razširjenim melanomom imajo slabo prognozo. Standardno zdravljenje s kemoterapijo privede do popolnega odgovora pri manj kot 5% bolnikov in delne odgovore pri 25% bolnikov. V monoterapiji se uporablja DTIC (dimetil-triazeno-imidazol-karboksamid). Z njim dosežemo odgovore pri 20% bolnikov.

V zadnjem desetletju mnogo uporabljajo tudi kombinacije kemo- in imunoterapije. Glede na nizek odstotek odgovorov na kemoterapijo, bolnikom s solitarnimi zasevki predlagamo operativne posege, saj jim le-ti lahko zagotovijo dobro paliacijo, nekaterim pa tudi podaljšano preživetje.
Resekcije so smiselne pri bolnikih s solitarnimi zasevki npr. v možganih, pljučih, ali tankem črevesu.

Ko je specifična terapija izčrpana, potrebujejo bolniki z razširjeno boleznijo dobro simptomatsko terapijo v okviru paliativne medicine.

Nekatere redkejše oblike melanoma imajo svoje posebnosti:

Mukozni melanom
Mukozni melanom je redek (manj kot 1%). Pojavlja se v ustih, nosu, požiralniku, žolčniku, sečnici, zadnjiku, vulvi in nožnici; običajno brez posebnih simptomov. Zato ga na splošno odkrijemo pozno in je prognoza slaba. Pigmentne lezije na sluznicah so redke, zato je vedno potrebno pomisliti na melanom pri odkritju le-teh, posebej v primeru (lažje dostopnih) sprememb na ustni sluznici.

Akralni lentiginozni melanom
Akralni lentiginozni melanom se pojavi na zadebeljeni koži podplatov in dlani. Pri temnopoltih ljudeh je to predominantna (prevladujoča) lokalizacija melanoma. Diagnostika in zdravljenje se ne razlikujeta od postopkov pri drugih tipih melanoma.

Subungualni melanom
Subungualni melanom je često težko odkriti zgodaj, zato je potrebna pozornost pri katerikoli pigmentaciji v področju nohtov. Prognoza je praviloma slabša, ker je invazija ob odkritju že globoka. Diferencialno diagnostično prideta v poštev hematom in glivična infekcija nohta.
Poseben problem so amelanotične lezije, zato je potrebna pozornost pri vseh procesih na nohtih. Najčešče sta prizadeta palca rok in nog.

Dezmoplastični melanom
Dezmoplastični melanom je redka varianta melanoma, ki jo karakterizirajo vretenaste celice, skleroza dermisa (dezmoplazija) in nevrotropizem. Pri dezmoplastični in nevrotropnih lezijah je velika nevarnost ponovitve, ker so slabo omejeni, infiltrirajo živce in so često amelanotični.

Multipli primarni melanom
Multipli primarni melanomi so relativno pogosti. Sočasni vznik 2 ali več primarnih tumorjev je sicer bolj izjemen, metahrono pa vzniknejo novi primarni tumorji pri 5% bolnikov. Multipli (metahroni) melanomi so sicer pogostejši pri bolnikih s številnimi atipičnimi nevusi, vendar lahko nastanejo pri kateremkoli bolniku z melanomom. Zdravljenje je odvisno od debeline vsakega posamičnega melanoma. Nobeno sistemsko zdravljenje do sedaj ni vplivalo na nastanek drugega (ali naslednjega) melanoma.

Melanom v otroštvu:
Melanom je sicer redek pri otrocih mlajših od 12 let, vendar se klinične značilnosti ujemajo s tistimi pri odraslih. Diferencialno diagnostično pride v poštev pigmentirani Spitzev nevus. Klinično je obe entiteti težko ločiti, zato je priporočljiva kirurška odstranitev. V primeru diagnoze melanom je smiselno še dodatno mnenje ali revizija histologije. Ko je melanom tako potrjen, se zdravljenje praviloma ne razlikuje od zdravljenja odraslih.

Melanom v nosečnosti
Raziskave niso mogle potrditi vpliva nosečnosti na prognozo. Čeprav so melanomi v nosečnosti običajno debelejši, nosečnost ne poslabša prognoze, ki je bistveno odvisna od invazije primarnega tumorja. Čeprav nosečnost ne vpliva na prognozo, pa obstaja soglasno mnenje, da ženskam z debelejšimi melanomi (več kot 1.5 mm) odsvetujemo zanositev vsaj dve leti po odstranitvi primarnega tumorja.
Pri bolnicah, pri katerih je prišlo do razsoja v področne bezgavke, pa odsvetujemo zanositev vsaj 5 let po disekciji bezgavk, saj je nevarnost sistemskega razsoja še mnogo večja (več kot 50% ).

Zdravljenje primarnega melanoma in bezgavk se pri nosečnici ne razlikuje od siceršnjega zdravljenja, le v visoki nosečnosti je bolje počakati z disekcijo bezgavk oziroma inducirati zgodnejši porod zaradi predvidenega posega.

V primeru diseminiranega melanoma je seveda potrebno upoštevati morebitni vpliv radioterapije in/ali sistemskega zdravljenja na plod.
V literaturi ni podatkov, da bi nadomestno hormonsko zdravljenje ali uporaba hormonske kontracepcije vplivala na vznik ali potek malignega melanoma.
_________________
Lep pozdrav
Marjan

[marjan]

Zaščitimo kožo pod poletnimi sončnimi žarki

Kaj morate vedeti, še preden se razgalite …
Za vas smo zbrali priporočila in odgovore dermatologov ter zdravstvenih organizacij na najpogostejša in najpomembnejša vprašanja o primerni zaščiti pred poletnim soncem.

Kdaj v senco?
Ko je sonce najmočnejše, torej med 10. in 16. uro, se zadržujemo v senci. Lahko sledimo tudi pravilu sence: sončnim žarkom se izogibamo, kadar je naša senca krajša od telesa.

Kako zaščitimo najmlajše?
Učinki delovanja UV-žarkov se seštevajo vse življenje. Ker kar 80 odstotkov skupne življenjske izpostavljenosti UV-žarkom dosežemo že v prvih dveh desetletjih življenja, moramo še posebno skrbeti, da najmlajše zaščitimo pred soncem, in jih poučiti o pomenu zaščitnih ukrepov.

•Dojenčki in majhni otroci naj se zadržujejo s senci. Ko je sonce najmočnejše, naj se zadržujejo v naravni ali umetni senci, pred žarki pa jih zaščitimo še z lahnimi, vendar gosto tkanimi oblačili z dolgimi rokavi in hlačnicami, s pokrivalom s širokimi krajci ter z očali.

•Do šestega meseca starosti jih ne smemo mazati s kremami z zaščitnimi faktorji. Obstajajo tudi oblačila, ki so jim dodani absorberji UV-svetlobe in so ukrojena posebej za zaščito pred soncem. Zaščitni faktor takšnih oblačil je označen na etiketi.

•Po otrokovem šestem mesecu starosti na telesnih predelih, ki jih ni mogoče zaščititi z obleko, uporabljamo pripravke za zaščito pred soncem. Pripravki naj vsebujejo mineralne filtre (cinkov oksid in titanov dioksid) in čim manj dodatkov (dišave, barvila, bleščice …).
Kako nanašamo zaščitne pripravke?
Zaščitni pripravki naj ščitijo pred UVA- in UVB-žarki, njihov zaščitni faktor pa naj ima vrednost 15 ali več. Pol ure pred izpostavljanjem sončnim žarkom jih nanesemo na telo v dovolj veliki količini: 2 mg na kvadratni centimeter kože.

Kako pogosto jih nanesemo?
S kremo se moramo namazati vsaj na vsaki dve uri in vsakič po plavanju, intenzivnem znojenju ali brisanju kože.

Kaj je UVI?
Zaščito pred UV-sevanjem moramo prilagoditi lokalnim dnevnim vrednostim UV-žarčenja. Podatke poiščemo v vremenskih napovedih, v katerih so navedeni ultravijolični indeksi (UVI) za posamezne predele države.

Vrednosti UVI so označene s številkami od 1 do 10:

•vrednost UV-indeksa 5 do 6 izraža zmerno stopnjo UV-sevanja,
•vrednost 7 do 9 visoko,
•višje vrednosti pa zelo visoko stopnjo UV-sevanja.

Zaščitne ukrepe moramo upoštevati že pri vrednosti 3.

Nas lahko sončni žarki dosežejo tudi v senci?
Da. Ker se sončni žarki odbijajo od peska in vode, nas lahko sonce opeče tudi v senci ob obali, seveda če se ne namažemo z zaščitno kremo ali oblečemo majice.

Kaj pa v vodi?
Ker del ultravijoličnih žarkov prodira skozi vodo, se moramo zaščititi tudi pri plavanju. Takrat uporabljamo vodoodporno zaščitno kremo ali ustrezno oblačilo. Zaščititi se moramo tudi, če je vreme oblačno, saj oblaki prepuščajo do 80 odstotkov UV-sevanja.

Kako se zaščitimo v gorah?
S pripravki, ki vsebujejo najvišje vrednosti sončnega zaščitnega faktorja, se zaščitimo vsakič, ko se odpravimo v gore. Dobro moramo namazati predvsem nos, ušesa in ustnice.

Sonce je nevarno tudi v oblačnih dneh, saj so UV-žarki zaradi tanjše plasti ozračja ter odboja od snega in skal visoko v hribih ves čas močni.

Kakšna so primerna očala?
Oči najprimerneje zavarujemo z očali, ki ponujajo 99- ali 100-odstotno zaščito pred ultravijoličnimi žarki. Pri nakupu izbiramo samo med sončnimi očali, ki imajo potrdilo proizvajalca o zaščitni sposobnosti pred UVA- in UVB-žarki.

Kako naj se zaščitijo nosečnice?
Nosečnice morajo biti pri izpostavljanju soncu nekoliko previdnejše, saj se med nosečnostjo povišajo vrednosti hormona, ki melanocite spodbuja k večji dejavnosti. To lahko povzroči temnejše obarvanje prsnih bradavic, tanke proge med popkom in osramjem ter temne lise na obrazu.

Dermatologi svetujejo višji zaščitni faktor za obraz kot sicer in izogibanje pripravkom z dodatki. Nosečnice naj se na soncu zadržujejo čim manj, da se ne pregrejejo ali dehidrirajo.

In če nas opeče?
Sončne opekline so lahko različnih stopenj, od blage rdečice do hudih opeklin z mehurji.

•Blage sončne opekline blažimo z mrzlimi obkladki in jih namažemo s hladilnim gelom.

•Pri hujših opeklinah kožo pokrijemo z mrzlim obkladkom, treba pa je tudi obiskati zdravnika.

•Bolečo, pordelo in srbečo kožo je najbolje mazati s sredstvi, ki hladijo in pomagajo pri srbenju (pripravki z alojo vero, pantenolom, ognjičem …).
Je solarij varen?

V solarijih uporabljajo posebne žarnice za porjavitev kože, ki oddajajo UV-sevanje. Raziskave kažejo, da tudi uporaba solarijev povzroča rakava obolenja kože in ima druge škodljive vplive na zdravje.

Sončenje ogroža vaše zdravje in vas postara

Porjavelost je pravzaprav obrambni mehanizem kože na škodljive vplive UV-žarkov, ki so del spektra sončne svetlobe. Ne samo, da sonce povzroča kožnega raka, temveč tudi pospešuje staranje kože.

Kožni rak, ki ga sestavlja skupina nemelanomskih rakov, je najpogostejši rak v Sloveniji. Število novih primerov nemelanomskega kožnega raka se iz leta v leto povečuje, veča pa se tudi število primerov melanomov, od katerih je najnevarnejši maligni melanom.

Kdo je najbolj ogrožen in kakšna je najboljša preventiva?

Osebe z večjim tveganjem za razvoj kožnega raka so:

•delavci na prostem,

•ljudje s svetlim in občutljivim tipom kože ter

•vsi, ki so se zdravili zaradi kožnega raka ali njegovih predstopenj.
Vsi ogroženi morajo pripravke za zaščito pred soncem nanašati vsak dan.
_________________
Lep pozdrav
Marjan