ZDRAVSTVENE TEŽAVE - pomagajmo si...

[marjan]

Delovanje zdravil


Večji del skrivnosti o delovanju zdravil lahko pojasni spoznanje, da zdravilo deluje samo na hitrost poteka biokemičnih procesov v organizmu. Torej zdravila ne spreminjajo osnovnih bioloških procesov in ne sprožajo povsem novih nalog telesnih organov. Tako na primer zdravila zavirajo ali pospešijo biokemične reakcije, ki povzročijo krčenje mišic, ledvičnih celic za uravnavo volumna izločenega seča itd. Kako močno zdravilo deluje, je odvisno od tega, kako močno ciljni proces odgovarja na delovanje zdravila.

Zdravila lahko spremenijo hitrost bioloških procesov. Antiepileptične učinkovine npr. obvladajo napade tako, da možgane prisilijo k zmanjšanemu tvorjenju določenih spojin, pri čemer pa zdravila ne morejo obnoviti okvarjenega možganskega sistema. Ta osnovna omejitev v delovanju zdravil povzroča mnoga nerazumevanja pri poskusih zdravljenja okvarjenih tkiv in degenerativnih bolezni, kot so okvare srca, artritis, distrofija mišic, Alzheimerjeva bolezen in multipla skleroza.

Učinek delovanja zdravil
Vsak bolnik lahko na zdravilo reagira drugače. Za enak učinek običajno potrebujejo močnejši bolniki večji odmerek zdravila kot slabotnejši. Novorojenčki in starejši bolniki presnavljajo učinkovine mnogo počasneje kot ostali bolniki. Ledvični in jetrni bolniki se tudi močneje odzivajo na zdravila, ker se ta počasneje izločajo iz njihovega organizma.

Običajni ali srednji zdravilni odmerek vsake nove učinkovine določijo z laboratorijskimi poskusi na živalih in s kliničnim testiranjem na ljudeh. Vendar je zamisel povprečnega odmerka podobna zamisli ena številka za vse v oblačenju; precejšnjemu številu oseb se povprečni odmerek dokaj dobro prilega, nobenemu pa popolnoma.

Neželeni učinki
Glavni članek: Neželeni učinki zdravil Na začetku 20. stoletja je nemški znanstvenik Paul Ehrlich opisal idealno zdravilo kot magično kroglo: takšno zdravilo bi zadelo le bolno mesto, ne da bi poškodovalo zdrava tkiva. Čeprav so danes mnoga zdravila bolj specifična, kot so bila v preteklosti, še vedno nobeno ni popolno. Večina se jih samo približuje Ehrlichovi definiciji. Čeprav delujejo predvsem proti bolezni, kažejo tudi vrsto neželenih učinkov, katere bolj pogosto ime je stranski učinki.

Če uporabo zdravila strogo nadzorujemo, lahko zadrži želeno jakost delovanja. Na primer lahko vzdržuje normalni krvni tlak pri bolniku z zvišanim tlakom ali normalno koncentracijo glukoze v krvi pri sladkornem bolniku. Vendar specifične jakosti delovanja pri večini zdravil ne moremo vzdrževati. Tako je delovanje bodisi premočno in npr. krvni tlak pri bolniku z zvišanim tlakom prenizek ali krvne koncentracije glukoze pri sladkornem bolniku premajhne. Lahko pa jakost neželenih učinkov zdravila zmanjšamo ali povsem odstranimo, če se o tem bolnik in zdravnik pogovorita. Če bolnik zdravniku pove, kako zdravilo nanj deluje, mu ga ta lahko pravilno odmeri.

Učinkovitost in varnost
Dva glavna cilja razvoja zdravila sta učinkovitost in varnost. Ker lahko vsa zdravila tako pomagajo kot tudi škodijo, je njihova varnost relativna. Kolikor večja je njegova terapevtska širina oziroma kolikor širši je razpon med običajno učinkovitim odmerkom in odmerkom, ki povzroči hude stranske učinke, toliko varnejše je zdravilo. Če je že običajni zdravilni odmerek toksičen, ga zdravnik ne bo uporabil, kadar zdravljenje z njim ni nujno potrebno in je na razpolago varnejše zdravilo.

Najboljše je učinkovito in povsem varno zdravilo. Takšni so na primer penicilini. Samo za osebe, ki so na peniciline alergične, je njihova uporaba nevarna, drugače tudi v zelo velikih odmerkih ne povzročajo neželenih učinkov. Toda barbiturati, ki so bili pogosto uporabljeni kot uspavala, povzročijo težave z dihanjem in bitjem srca, v večjih odmerkih pa celo smrt. Zato se danes ne uporabljajo več, nadomeščajo jih novejša uspavala iz skupine benzodiazepinov, ki so mnogo varnejša.

Kljub temu je treba včasih uporabiti zdravilo z ozko terapevtsko širino. Tak je na primer varfarin za preprečevanje nastajanja krvnih strdkov, ki lahko povzroči krvavitve. Zato morajo bolniki, ki ga jemljejo, pogosto nadzorovati čas strjevanja krvi.

Medsebojno učinkovanje zdravil
Pri sočasnem jemanju več zdravil lahko pride do njihovega medsebojnega učinkovanja in celo izboljšanih ali neželenih učinkov. Delovanje je lahko boljše ali pa se neželeni stranski učinki stopnjujejo ali postanejo številnejši. Do medsebojnega delovanja lahko pride tudi pri sočasnem jemanju zdravil na recept in zdravil v prosti prodaji. Zato mora zdravnik ob predpisovanju določenega zdravila vedeti, katera zdravila bolnik že jemlje (saj se bolnik lahko hkrati zdravi še pri drugem zdravniku), oziroma mora bolnik vsa svoja zdravila nabavljati v isti lekarni, da bi bil na možnost medsebojnega delovanja lahko pozoren farmacevt v lekarni, predvsem pri izdelkih kot so razna odvajala, antacidi, zdravila proti prehladu in kašlju.

Čeprav alkoholne pijače niso zdravila, delujejo na fiziološke procese organizma in povzročajo medsebojna delovanja z zdravili.

Delovanja med zdravili pa niso vedno neželena in nevarna. Tako nekatera zdravila za znižanje krvnega tlaka kombinirajo z drugimi, da bi zmanjšali tveganje neželenih učinkov ob večjih odmerkih enega samega antihipertonika.

Zloraba zdravil
Zdravila so danes nepogrešljiva za preprečevanje in zdravljenje bolezni. Vendar nekateri ljudje še vedno mislijo, da so zdravila spojine, ki spreminjajo delovanje možganov in tako ustvarjajo boljše razpoloženje. Uporaba nekaterih zdravil, zlasti tistih, ki preprečujejo duševne stiske ali čezmerna in stalna uporaba zdravil brez potrebe je bila tudi v preteklosti pogost pojav. Temu se poleg zlorabe zdravil pridružuje še zloraba alkoholnih pijač in mamil, kot so marihuana, kokain, heroin, LSD in PCP.

Imena zdravil

Glavni članek: Imena zdravil

Razumevanje poimenovanja zdravil pomaga pri branju oznak na zdravilih.

Vsako zaščiteno zdravilo ima najmanj tri imena:

kemijsko ime
mednarodno nelastniško ali generično ime
lastniško ime (zaščitena znamka)
Kemijsko ime opisuje atomsko oziroma molekulsko zgradbo učinkovine. Čeprav kemijsko ime zelo natančno opredeli učinkovino, je običajno preveč zapleteno, da bi ga splošno uporabljali. Kemijska imena uporabljamo samo pri nekaterih enostavnih anorganskih spojinah, kot je na primer natrijev bikarbonat.

Generično ali mednarodno nelastniško ime novim spojinam podeli posebna mednarodna komisija. Lastniško ali tovarniško ime izbere proizvajalec zdravila, odobri pa posebna državna komisija. Proizvajalci si prizadevajo, da bi bila imena njihovih zdravil kratka in lahko zapomljiva za zdravnike in bolnike. Zato so lastniška imena pogosto pomensko vezana na uporabo zdravila. Na primer Diabinese® zdravi diabetes, Aknoten® pa akne.

Generična zdravila morajo imeti enake aktivne sestavine kot originalno zdravilo in te sestavine se morajo absorbirati v bolnikovo telo z enako hitrostjo in v enakem obsegu kot iz originalnega zdravila. Izdelovalec generičnega zdravila mu lahko dodeli tudi svoje lastniško ime, če misli, da ga bo pod svojim imenom laže uveljavil v uporabi kot z generičnim zdravilom.
_________________
Lep pozdrav
Marjan

[marjan]

NAVODILO ZA POROČANJE O NEŽELENIH UČINKIH ZDRAVIL


Navodilo je namenjeno strokovnim delavcem in bolnikom/uporabnikom zdravil.


Pomen poročanja o neželenih učinkih zdravil
Zdravljenje z zdravili prinaša tudi tveganja povezana z neželenimi učinki zdravil. Popolnoma varnega zdravila ni. Čeprav so neželeni učinki ugotovljeni že pred pridobitvijo dovoljenja za promet, je nekatere neželene učinke (še posebej zelo redke) in nekatere interakcije mogoče odkriti šele, ko je zdravilo na trgu in ga uporablja veliko ljudi (vpliv genetskih dejavnikov, različne klinične značilnosti, daljša obdobja zdravljenja kot v kliničnih preskušanjih, populacijski vidiki...). T.i. spontana poročila (poročila poslana neposredno od zdravstvenih strokovnjakov in bolnikov/uporabnikov) so eden od načinov spremljanja zdravila v celotnem obdobju uporabe zdravila. Ti podatki in primerjava s podatki iz drugih virov lahko pomembno doprinesejo k oceni morebitnega tveganja.

Spremljanje varnosti zdravil po pridobitvi dovoljenja za promet v regulativi zdravil imenujemo farmakovigilanca in vključuje vse dejavnosti, ki so povezane z odkrivanjem, ocenjevanjem, razumevanjem in preprečevanjem neželenih učinkov zdravil in drugih z zdravili morda povezanih zapletov. Vir podatkov so spontana poročila, epidemiološki podatki, podatki iz kliničnih preskušanj, poročila v literaturi ter podatki iz različnih registrov.

Ko je zdravilo na trgu, je na voljo vedno več informacij in izkušenj. Zbiranje in vrednotenje poročil o neželenih učinkih zdravil nam omogoča boljše poznavanje neželenih učinkov in posledic le-teh, odkrivanje dejavnikov tveganja in še neodkritih neželenih učinkov ter tako natančnejše poznavanje varnostnega profila zdravila.

Stalno spremljanje zdravil na trgu je pomembno tudi za sprotno dopolnjevanje navodil za predpisovanje in uporabo zdravil z namenom zagotoviti njihovo čim bolj varno uporabo. Kadar se na podlagi ocene zbranih podatkov ugotovi, da koristi zdravljenja več ne odtehtajo tveganja, se dovoljenje za promet z zdravilom odvzame.

Pogostnost neželenih učinkov zdravil temelji na podatkih pridobljenih v načrtovanih preskušanjih (kliničnih ali farmakoepidemioloških) in se v informacijah o zdravilu navaja v skladu z naslednjim dogovorom:

• zelo pogosti (pojavijo se pri najmanj 1 od 10 bolnikov)

• pogosti (pojavijo se pri 1 do 10 od 100 bolnikov)

• občasni (pojavijo se pri 1 do 10 od 1.000 bolnikov)

• redki (pojavijo se pri 1 do 10 od 10.000 bolnikov)

• zelo redki (pojavijo se pri manj kot 1 od 10.000 bolnikov, vključno s posameznimi primeri)

• ni znana (pogostnosti iz razpoložljivih podatkov ni možno oceniti)
Kaj je neželeni učinek zdravila?
Neželeni učinek zdravila je:
Navodilo za poročanje o neželenih učinkih zdravil Stran 2

• škodljiva in nenamerna reakcija, do katere lahko pride pri odmerkih, ki se pri ljudeh ali živalih običajno uporabljajo za preprečevanje, diagnosticiranje ali zdravljenje bolezni
Resen neželeni učinek je vsaka neželena reakcija, ki ima za posledico:

• smrt;

• neposredno življenjsko ogroženost;

• zahteva stacionarno bolnišnično obravnavo ali podaljšanje obstoječe bolnišnične obravnave;

• ima za posledico dolgotrajno ali izrazito nezmožnost ali nesposobnost;

• prirojeno anomalijo ali okvaro ob rojstvu.

Nepričakovan neželeni učinek zdravila je tisti, katerega narava, resnost ali posledice niso v skladu s povzetkom glavnih značilnosti zdravila (SmPC-obširne informacije o zdravilu namenjene zdravstvenim delavcem - zdravnikom, farmacevtom..).

Obveznost poročanja o neželenih učinkih zdravil
Skladno z Zakonom o zdravilih (Ur.l. RS, št 31/2006 in 45/0 in Pravilnikom o farmakovigilanci zdravil za uporabo v humani medicini (Ur.l. RS, št. 53/2006) je poročanje o neželenih učinkih zdravil za zdravstvene delavce obvezno. Zdravniki, stomatologi, farmacevti in drugi zdravstveni delavci, ki pri svojem delu ugotovijo kakršnekoli neželene učinke zdravila ali sum nanje, so dolžni čimprej, najpozneje pa v 15 dneh od ugotovitve, o tem poročati.

Še posebej morajo biti pozorni in poročati:

• o resnih neželenih učinkih (glejte opis resnih neželenih učinkov zgoraj);

• kadar je uporaba zdravila povzročila ali se sumi, da je povzročila škodljivo medsebojno delovanje z drugim zdravilom;

• o nepričakovanih neželenih učinkih;

• o kakršnemkoli sumu na povečanje pogostnosti pojavljanja neželenih učinkov.
Poročilo o neželenem učinku zdravila lahko pošlje tudi bolnik/uporabnik sam, vendar svetujemo, da se o neželenem učinku najprej pogovori s svojim zdravnikom.

O neželenih učinkih pridruženih cepljenju je treba poročati tudi inštituciji, ki je po predpisih o zbirkah podatkov s področja zdravstvenega varstva odgovorna za vodenje registra neželenih učinkov po cepljenju (Inštitut RS za varovanje zdravja).

Za spremljanje varnosti zdravil je pomembno vsako poslano poročilo. Če sumite, da se je pri vašem bolniku pojavil neželeni učinek, ki je morda povezan z zdravilom, vas prosimo, da o tem poročate.
V nadaljevanju vam posredujemo naslednja navodila.

Obrazec za poročanje
Obrazec za poročanje o neželenem učinku zdravila je dostopen na spletni strani JAZMP http://www.jazmp.si/ v rubriki Obrazci in navodila – poročanje neželenih učinkov zdravil za uporabo v humani medicini (obrazec).

Kako izpolnite obrazec za poročanje?
Neposredno spletno izpolnjevanje obrazca še ni možno, zato morate obrazec prenesti v word in ga izpolniti. Nekatera polja označite s klikom nanje, nekatera pa so opisna.

Poročilo o neželenem učinku mora vsebovati najmanj naslednje podatke:

• podatke o zadevnem zdravilu (ime, farmacevtska oblika, jakost, indikacijsko področje, način aplikacije, trajanje terapije)

• opis neželenega učinka

• podatke o poročevalcu (poročevalec je dolžan zagotoviti morebitne dodatne informacije, potrebne za vrednotenje NUZ)

• podatke o bolniku (začetnice imena in priimka, starost ali datum rojstva, spol)
_________________
Lep pozdrav
Marjan

[marjan]

Kako zdravilo deluje?

Barbara Kus
01 580 2883
01 568 1209

Z zdravili posegamo v delovanje človeškega telesa na nadzorovan način. V telo vnesemo snov, za katero lahko v odmerku, določenem v raziskavah, sorazmerno dobro predvidimo posledice učinkovanja. Po telesu se nato zdravilo prenaša s krvjo do mesta, kjer bo delovalo. Mehanizmi delovanja zdravil so zelo različni.

Kako zdravilo deluje?

Kako zdravilo pride v telo?

Kako zdravilo deluje?

Številna zdravila vplivajo na celično delovanje. Na primer, delujejo tako, da se vežejo na posebna mesta na celični površini, t. i. receptorje. Za zgled si poglejmo delovanje zdravil, ki spadajo v skupino zaviralcev receptorjev beta in jih uporabljamo pri bolnikih z angino pektoris. Ta zdravila se vežejo na posebna mesta - receptorje, na katera bi se sicer vezal adrenalin, ki med drugim pospešuje hitrost srčnega utripa. Ker se adrenalin na ta mesta ne more vezati in tako delovati, se srčni utrip upočasni, obremenitev srca se zmanjša, s tem pa se zmanjša verjetnost za napad angine pektoris. Nekatera zdravila delujejo na encime. Posebna skupina zdravil za zdravljenje zvišanega krvnega tlaka, t. i. zaviralci ACE, na primer, zavrejo delovanje posebnega encima v krvi, ki sodeluje pri nastanku snovi, imenovane angiotenzin II. Med drugim ta snov povzroči močno zoženje krvnih žil, zato se posledično zviša krvni tlak. S preprečevanjem nastanka angiotenzina II torej znižamo zvišan krvni tlak.

Druga skupina zdravil deluje proti napadalcem ali nenormalnim celicam. Ta zdravila bodisi zavrejo razmnoževanje mikroorganizmov bodisi uničijo njihove celice. Ena od teh zdravil so na primer antibiotiki; če zavrejo razmnoževanje bakterij, govorimo o bakteriostatičnem učinku, če pa bakterijsko celico uničijo, o baktericidnem delovanju. Antibiotiki delujejo na bakterije na dva načina: nekateri ovirajo nastajanje celične ovojnice oz. povzročijo njen propad, drugi pa prodrejo v notranjost bakterije in delujejo tam.

Značilna lastnost nenormalnih, rakavih celic je hitra delitev.
Pri zdravilih za zdravljenje rakavih obolenj (citostatiki) skušamo to lastnost celic izkoristiti tako, da povzročimo njihov propad, s čimer tumor uničimo ali vsaj zmanjšamo. Žal imajo to lastnost tudi nekatere zdrave celice, npr. krvne celice in celice lasnih mešičkov, zato se pri tovrstnem zdravljenju pogosto pojavljajo stranski učinki (anemija, izguba las). V posebno skupino bi lahko uvrstili tista zdravila, ki nadomeščajo snovi, ki jih telesu primanjkuje.

Zaradi različnih vzrokov se lahko zgodi, da telo preneha izdelovati nujno potrebne snovi, npr. katerega od hormonov. Med najbolj znane tovrstne motnje nedvomno sodi sladkorna bolezen, ki nastane zaradi pomanjkanja hormona inzulina. Za normalno delovanje potrebuje telo tudi snovi, ki jih samo ne more izdelati, ampak jih dobi z uravnoteženo prehrano. Takšne snovi so npr. vitamini in minerali. Če teh snovi v telesu primanjkuje, se lahko razvijejo različne bolezni. Na primer, zaradi pomanjkanja vitamina D človek zboli za vsem dobro znano boleznijo kosti, imenovano rahitis.

Kako zdravilo pride v telo?

Načini za vnos zdravila so zelo različni. Odvisni so predvsem od njegovih lastnosti, bolezni, ki jo zdravimo, in tudi od vseh drugih bolezni, ki jih ima bolnik.

Bolnik lahko zdravilo zaužije (peroralni način), npr. v obliki tablete, dražeja, kapsul, kapljic ... Pri tem dobi različna navodila, ki večinoma temeljijo na lastnostih zdravila. Zelo pomembno je, da te napotke upošteva, saj bo zdravilo le tako doseglo želeni učinek. Včasih je tableto treba zaužiti na prazen želodec, saj hrana lahko precej zmanjša vstopanje zdravila v kri. Nekatera zdravila je treba vzeti tik pred spanjem, bodisi ker ravno ponoči najbolje učinkujejo (statini) bodisi zato, da določene stranske učinke preprosto prespimo.

Zdravilo lahko vnesemo v telo tudi mimo prebavil, npr. v mišico, podkožje ali na kožo. Na tak način uporabljamo zelo različne pripravke zdravila, kot so injekcije, mazila, raztopine, pršila ... Ena od prednosti takšnih načinov dajanja je, da vstopi zdravilo neposredno v kri, iz prebavil namreč preide v jetra, kjer se pogosto del zdravila presnovi in ni več učinkovit. Prav tako se izognemo prebavi, zaradi katere bi nekatera zdravila (npr. inzulin) postala neučinkovita, saj jih telo obravnava kot hrano in jih razgradi na sestavne dele.

_________________
Lep pozdrav
Marjan

[marjan]

Zdravila razvrščena po ATC KLASIFIKACIJI


•A -PRIPRAVKI ZA ZDRAVLJENJE BOLEZNI PREBAVIL IN PRESNOVE
•B -PRIPRAVKI ZA ZDRAVLJENJE BOLEZNI KRVI IN KRVOTVORNIH ORGANOV
•C -PRIPRAVKI ZA ZDRAVLJENJE BOLEZNI SRCA IN OŽILJA
•D -PRIPRAVKI ZA ZDRAVLJENJE BOLEZNI KOŽE IN PODKOŽNEGA TKIVA
•G -PRIPRAVKI ZA ZDRAVLJENJE BOLEZNI SEČIL IN SPOLOVIL TER SPOLNI HORMONI
•H -HORMONSKI PRIPRAVKI ZA SISTEMSKO ZDRAVLJENJE -RAZEN SPOLNI HORMONI
•J -PRIPRAVKI ZA SISTEMSKO ZDRAVLJENJE INFEKCIJL -PRIPRAVKI ZA ZDRAVLJENJE NOVOTVORB IN IMUNOMODULATORJI
•M -PRIPRAVKI ZA ZDRAVLJENJE BOLEZNI MIŠIČNOSKELETNEGA SISTEMA
•N -PRIPRAVKI Z DELOVANJEM NA ŽIVČEVJE
•P -ANTIPARAZITIKI, INSEKTICIDI IN REPELENTI
•R -PRIPRAVKI ZA ZDRAVLJENJE BOLEZNI DIHAL
•S -PRIPRAVKI ZA ZDRAVLJENJE BOLEZNI ČUTIL
•V -RAZNI PRIPRAVKI
_________________
Lep pozdrav
Marjan

[marjan]

Doziranje (odmerjanje) zdravil


Zdravila bolniku odmerjamo (doziramo) glede na motnjo, ki jo z zdravilom
želimo odpraviti.

Doza (odmerek), količina zdravila, ki jo damo bolniku:

• naenkrat, ob enkratnem dajanju ali jemanju
(enkratna doza)

• na dan (dnevna doza)
Doziranje pri odraslem prirejeno povprečno težkemu odraslemu človeku (70
kg) - terapevtska doza
Doziranje pri otrocih (in starih) posebej prirejeno: doza/kg telesne teže
pri starih doze nekoliko nižje od doz za odraslega (1/2 do 3/4)
Pri zdravilih določene tudi maksimalne enkratne in maksimalne
dnevne doze (določene v starejših farmakopejah in drugih dokumentih).
Shema doziranja – velikost doz in časovni razmik med njimi.
Shema doziranja odvisna od narave bolezni in cilja zdravljenja.

V glavnem dva tipa shem:

• intermitentno dajanje z neregularnimi presledki (koncentracija zdravila
v plazmi močno niha): pri zdravilih,
! kjer je zaželen hiter in kratkotrajen učinek (npr. uspavala,
včasih analgetiki)
! kjer želimo doseči učinek v določenem delu dneva ali ob
določeni aktivnosti.

• dajanje v regularnih časovnih presledkih # koncentracija zdravila v
plazmi naj ostaja ves čas nad določenim nivojem (kemoterapevtiki,
zdravila, kjer učinek nastopi počasi).
Za določitev sheme potrebno poznavanje farmakokinetike, mehanizma
delovanja zdravila in narave bolezni, ki jo zdravimo.
L. Stanovnik: Delovanje zdravil 3
Najpomembnejša (bistvena) lastnost zdravil – UČINEK (E)

VRSTE UČINKA
glavni
stranski

• želeni

• neželeni
primarni
sekundarni

ZNAČILNOSTI DELOVANJA ZDRAVIL
- selektivnost # delovanje omejeno na določena tkiva ali organe

Razlaga:
- farmakokinetika
- farmakodinamika
- strukturna specifičnost $ odvisna od koncentracije
majhne spremembe v strukturi (konformacija)
velike spremembe v E

MESTO DELOVANJA ZDRAVIL
- Pogoj za učinek: vezava zdravila na neko celično sestavino #
Paul Ehrlich: Res non agunt nisi fixatae
argumenti: delovanje v območju konc. 10-9 - 10-6 M
# le nekaj molekul zdravila na površino celice
Pri vezavi gre v veliki večini primerov za proteine
L. Stanovnik: Delovanje zdravil 4

Vrste receptorjev (R)
širši pomen - R za endogene snovi (mediatorje) –
farmakološki receptorji
(v celični membrani, v citosolu)
- transportni sistemi
(omeprazol ⇒ K+H+ ATPaza,
transporterji za ione v ledvicah,
transporterji za šibke k. v ledvičnih
tubulih
transporteji za mediatorje - privzem)
- ionski kanali
(Ca-kanali, Na-kanali, K-kanali)
- encimi
(karboanhidraza, MAO, ciklooksigenaza)
- membrane
(nespec. delujoči splošni anestetiki)

Delovanje na R(eceptorje): predvsem na tiste iz prve kategorije
_________________
Lep pozdrav
Marjan