ZDRAVSTVENE TEŽAVE - pomagajmo si sami.

[marjan]

Spoštovani!

Strah ali anksioznost?

Občutek strahu poznamo prav vsi. Prehodna tesnobnost, živčnost ali zaskrbljenost zaradi stresnega dogodka je povsem normalna reakcija na dejansko ali grozečo nevarnost. Tako npr. občutimo tremo pred izpitom, javnim nastopom, koncertom in podobno. Pri običajni zaskrbljenosti razmeroma zlahka povežemo strah, ki ga trenutno občutimo, s situacijo, ki nas čaka. Če pa nas strah ovira v vsakdanjem življenju, govorimo o anksioznih motnjah.

Strah ali anksioznost?

Kaj so anksiozne motnje?

Kaj povzroča anksiozne motnje?

Kako prepoznamo znake anksioznih motenj?


Vrste anksioznih motenj

Zdravljenje anksioznih motenj
Ljudje z anksioznimi motnjami čutijo tesnobo, ki je ne morejo povezati z nobeno posamično prihodnjo situacijo in se pojavlja brez ustreznega povoda ali v pretiranem obsegu. Anksioznost ali tesnoba je prirojen čustveni in telesni odziv na stresne in neprijetne situacije. Gre za instinktivno reakcijo na ogrožajoče vplive iz okolja. Ob grozečih situacijah telo zazna nevarnost in se odzove s sproščanjem specifičnih hormonov v krvni obtok. Ti hitro pospešijo srčni utrip, poglobijo dihanje in pripravijo druge telesne procese na hitro reagiranje, da bi se izognili morebitni nevarnosti.

Kaj so anksiozne motnje?
Anksiozne motnje se pojavljajo v vseh starostnih obdobjih, tudi pri otrocih in starejših. Prizadenejo oba spola, vendar so pogostejše pri ženskah. Pogosteje se pojavljajo pri ljudeh, ki so nagnjeni k perfekcionizmu, ki imajo veliko potrebo po odobravanju okolice ali po kontroli ali pa težko prenašajo kritiko. Anksiozne motnje niso le neprijetne, ampak pomembno vplivajo na številna področja življenja. Težave v odnosih, izogibanje prijetnim dejavnostim in manjša uspešnost na delovnem mestu so le nekatere izmed posledic. Poleg tega je anksioznost pogosto povezana tudi z depresijo, kar v najhujših primerih vodi celo v samomor.

Kaj povzroča anksiozne motnje?
Natančnega razloga za nastanek anksioznih motenj ne poznamo, zato ga skušajo razložiti mnoge teorije. V splošnem velja, da anksioznost nastane, ko organizem zazna nevarnost, ki se lahko pojavi v zunanjem okolju, ali pa je zaznana nevarnost posledica posameznikovega dojemanja informacij. Posameznik se vzroka oz. nevarnosti navadno ne zaveda, kaže pa znake anksioznosti. Med psihosocialnimi vzroki za razvoj anksioznih motenj avtorji navajajo starše oz. družinsko okolje, ki je pretirano zaščitniško in vsiljivo, ter težave z nadzorovanjem vedenja in razpoloženja. Med socialne vzroke za razvoj anksioznih motenj največkrat prištevamo težave v zakonu, stres v službi, pretirana pričakovanja, neuspeh v šoli in pritiske okolice. Dokazan je tudi genetski vpliv – če ima kdo v družini katero od anksioznih motenj, je večja verjetnost za nastanek anksioznih motenj pri drugih družinskih članih.


Kako prepoznamo znake anksioznih motenj?
Znaki anksioznosti so številni. Psihična napetost, razdražljivost in motena koncentracija so najpogostejši psihični znaki. Poleg teh posebno izstopajo telesni znaki, predvsem razbijanje srca, težko dihanje, vrtoglavica, bolečine v trebuhu, glavobol, slabost, povečano potenje, pogosto uriniranje, bolečine v mišicah. Ti znaki lahko posnemajo različne telesne bolezni, zato je bolnik lahko še bolj prestrašen – bolečina v prsih pogosto spominja na bolezen srca, nemir in tresenje pa na bolezen ščitnice.


Vrste anksioznih motenj

Generalizirana anksioznost. To je dolgotrajna anksiozna motnja, ki se najpogosteje pojavi zaradi denarnih in partnerskih težav, težav v šoli ipd. Bolniki se pogosto ne zavedajo vzroka napetosti. Svojih skrbi se ne morejo znebiti, tudi če se zavedajo njihove nesmiselnosti. Sprostiti se ne morejo niti ponoči, zato imajo težave s spanjem, skrbi pa običajno spremljajo tudi številne telesne težave, npr. glavoboli, potenje, drgetanje in težko dihanje.


Socialna fobija. Kaže se kot pretiran, bolezenski strah pred drugimi ljudmi, še posebno ko je bolnik v središču pozornosti, ko mora npr. nastopati pred večjo ali manjšo skupino ljudi. Strah pred kritiko in javnim nastopanjem je normalen, vendar je pri bolnikih s socialno fobijo pretirano izražen. Lahko se stopnjuje do strahu pred prehranjevanjem v lokalu ali pisanjem v prisotnosti drugih ljudi. Nepomembne napake se bolnikom zdijo katastrofalne, počutijo se nesposobne obvladovanja takih situacij, zato se jim raje izogibajo, izolirajo se tudi od drugih ljudi. Na delovnem mestu, ki zahteva stike z ljudmi, so zaradi tega neuspešni.

Panična motnja.
Gre za številne in ponavljajoče se napade panike brez kakršnegakoli zunanjega vzroka. Bolnike nenadoma napade občutek strahu, ki v nekaj minutah ali uri izgine.

Obsesivno-kompulzivna motnja.
Bolnike z obsesivno-kompulzivno motnjo preplavljajo moteče misli, ki jih ne morejo nadzorovati. Da bi se znebili teh misli, ponavljajo določena dejanja, npr. preverjajo, ali je štedilnik izključen, ali pa si kar naprej umivajo roke. Zdi se jim, da se bo zgodilo nekaj hudega, če tega ne bodo naredili. Vedo, da to nima smisla, vendar ne morejo spremeniti neželenega ravnanja oz. razmišljanja, ker se podredijo lastni tesnobi.

Specifične fobije.
So zelo pogoste in predstavljajo strah pred določenim objektom ali situacijo. Več kot eden izmed 10 ljudi se pretirano boji kač, miši, neviht ali letenja. Čeprav se bolniki zavedajo, da strah ni smiseln, se ga ne morejo znebiti. Kljub strahu pa se večina uspe tem situacijam izogniti, tako da jim fobija ne povzroča bistvenih težav.

Nezdravljene anksiozne motnje človeka izčrpavajo in povzročajo trpljenje tudi njegovi družini. Ko spoznate, da kdo od vaših bližnjih trpi za anksiozno motnjo, se z njim pogovorite in ga napotite na pogovor z osebnim zdravnikom ali psihiatrom.

Zdravljenje anksioznih motenj

Zdravila prve izbire za vse anksiozne motnje so antidepresivi, in sicer zaviralci ponovnega privzema serotonina (SSRI). Običajno je treba zdravljenje začeti z manjšimi odmerki, s polovico ali v nekaterih primerih celo s četrtino tablete. Pri večini anksioznih motenj je učinek antidepresiva zakasnel – pokaže se šele po nekaj mesecih oz. praviloma kasneje kot pri zdravljenju depresije. Bolniki z anksioznimi motnjami jemljejo antidepresiv 1 do 2 leti. Ko je bolnik že nekaj mesecev brez simptomov, zdravilo ukinjamo postopoma (do pol leta), prilagojeno posamezniku.

Kot dopolnilno zdravljenje pride v poštev pogovorna terapija z usposobljenim zdravstvenim strokovnjakom, psihologom, socialnim delavcem ali psihiatrom.
Pomembno je, da na življenje gledamo pozitivno in počnemo stvari, ki nas veselijo, se družimo s prijatelji in družino ter si vzamemo čas za počitek.


eZdravje.com.
_________________
Lep pozdrav
Marjan

[Morana]

Pozdravljeni!

Sem dekle, stara 21 let. Na forumu sem nova, zato se opravičujem, če bom načela s kakšno staro temo, saj nisem uspela vsega prebrati.

Anksioznost me spremlja sicer že od 11. leta. Vse do danes nisem uspela poiskati ustrezne pomoči...ubistvu sprva niti nisem vedela, da gre za anksiozno motnjo..zato sem ves čas do danes obiskovala zdravnike, razne preglede, katerih izvidi so bili uredu...uglavnem[b] potrebovala sem ZELO veliko časa[/b], da sem se res prepričala oz. zdravniku sploh verjela, da zmano ni nič telesno narobe.
Vse do danes sem se nekak opomogla, nekak sem se borila in pomagala sama sebi..bila so težja in lažja obdobja, naučila sem se veliko o anksioznosti, naučila sem se jo tudi obvladovati...vendar včasih človek ne poišče pomoči in se raje muči...tako, da se mi zdi, da je prav to čakanje krivo, da so se mi začele pojavlati še druge oblike ankse. In vse bolj ko berem, se mi zdi, da imam kar vse od naštetega.

Najprej sem imela agorofobijo, strah imam, če moram v šolo, knjižnico, trgovino,...skratka vse kar je dlje od doma, saj sem se bala, da bom dobila ponoven paničen napad..in kako bom kje sama. Imela sem tudi strahove npr. če sem čakala na zeleno luč in medtem me je skrbelo kako bom šla čez cesto...kaj če nebom mogla in podobno. Kmalu mi je to zagrnilo življenje...imam pa tudi bolj slabo samopodobo..asocialna sem že od nekdaj..tako, da me hkrati spremlja še socialna anksioznost.
Kmalu pa so se mi je začelo pojavlati vse več novih simptomov, kateri so sicer tudi značilni za anksioznost, ampak ker je toliko tega in ker se mi vse bolj pojavlajo grozni občutki, me je strah, da se mi nekega dne ne zmeša.
Kar naprej dobivam nerealne občutke, čudne občutke v pogovoru s sogovornikom..kot da bi sanjala..ubistvu občutki kot da sem v nečem ujeta, da bi se rada zbudila iz teh sanj in rada odšla nazaj v realnost. Počutim se kot da sem nekje ujeta...in ker se mi to dogaja vse bolj pogosto me je začelo strašiti in pa tudi ovirati pri vsakdanjih opravilih.
Ker pa sem nekje zasledila izraz derealizacija/depersonalizacija...navedeni zadnji občutki, katere v zadnjem času doživljam, in ker nevem veliko o tem, me zanima, če ima kdo kakšne izkušnje s tem oz. kaj sploh točno je to?

Imam pa še en problem pri ljudeh...kjer sem tudi zasledila izraz Izolacija ali shizoidna osebnostna motnja...če ima kdo izkušnje s tem in kaj sploh je?
Zdi se mi oz. strah me je, da se mi stvari katere se mi včasih niso dogajale, da se mi zaradi vseh teh zadržkov, ki jih v sebi držim..da ubistvu vse ven udari...vse od možno naštetih.


Lep pozdrav in hvala

[marjan]

[mtancek]

Derealizacija (spremenjeno doživljanje okolice), Depersonalizacija (spremenjeno doživljanje sebe)


Derealizacija,,, alopsihična, pri kateri subjekt ne doživlja zunanjega sveta več kot svoj svet, temveč kot nekaj sebi tujega, (( derealizacija ))

Depersonalizácija - je izguba zavesti o lastni osebnosti, fenomen, ki ga označuje človekovo občutje, da stoji kot tuj lastnemu jazu nasproti, je motnja samozavedanja,,, razosebljenje.

Sumim na ta simptom,lahko zadeva pride iznenada ob dobrem počutju(v avtu z druzino)? , traja konstantno od prvega dne , kako poteka zdravljenje?

[marjan]

[marjan]

Inštitut za razvoj človeških virov


REZULTATI TEH VPRAŠALNIKOV SO ZGOLJ INFORMATIVNA OCENA STANJA IN NE DIAGNOZA, ZATO NE MOREJO NADOMESTITI POGOVORA S STROKOVNJAKOM ALI Z OSEBNIM ZDRAVNIKOM!


http://www.psihoterapija-ordinacija.si/sl/testirajte-se/psihicne-motnje.html

klikni na link...!

http://www.psihoterapija-ordinacija.si/sl/testirajte-se/psihicne-motnje/socialna-anksioznost.html



http://www.psihoterapija-ordinacija.si/sl/psihoterapija/kaj-je-psihoterapija.html


Kaj zdravimo s psihoterapijo?

Psihoterapija je namenjena vsem, ki navzlic trudu sami ne zmorejo najti poti iz svojih stisk, ki predstavljajo pomembno oviro v osebnem ali delovnem življenju.

Temelji je na spoznanjih, da je globoka in stalna sprememba v človekovi osebnosti ob strokovni pomoči možna v katerem koli življenjskem obdobju. Zato za vključitev v psihoterapijo ni starostnih omejitev, vendar se mora človek za to resno in zavzeto odločiti.

Psihoterapija je ustrezna oblika pomoči pri naslednjih motnjah :

• neustrezna samopodoba/samovrednotenje
(nizka, labilna, nejasna…);
• duševne motnje ( tesnoba - anksioznost,
depresivnost, OKM...);
• izgorevanje, izgorelost;
• čustvena ranljivost (težave pri soočanju s
kritiko, preobčutljivost);


• nesamostojnost (odločanje, odgovornost,
odvisnost);
• stiske ob izgubi ali grožnji izgube (smrt,
ločitev, odhod otrok. žalovanje),
• izguba motivacije, ciljev, smisla (občutek
notranje praznine...);
• težave pri samouveljavljanju;
• motnje hranjenja (bulimija, anoreksija,
prenajedanje);
• psihosomatske bolezni in težave (težave s
prebavili, glavoboli, bolečine v hrbtenici,
motnje srčnega ritma, povišan krvni tlak in
previsoka ali prenizka telesna teža);
• težave v spolnosti (motnje erekcije,
vzburjenja, doživljanja orgazma…)
• osebnostne motnje;
• življenjske krize ob obremenitvah ali
spremembah (travme, težavah v poklicni
karieri ali partnerskih odnosih).

Psihoterapija pa je prav tako dobrodošla pomoč tistim, ki želijo podpreti svojo osebnostno rast, ki vodi v kvalitetnejše in bolj polno življenje in učinkovitejše izrabo svojih zmožnosti.
_________________
Lep pozdrav
Marjan