ZDRAVSTVENE TEŽAVE - pomagajmo si...

[marjan]

Zdravljenje kožnih bolezi

V vsaki reviji, ki ima v svoji vsebini vsaj eno stran, posvečeno koži in kozmetiki, lahko preberete, naj se stiskanja ogrcev in mozoljev ne lotevamo sami, ker bomo naredili več škode kot koristi. Nasvet je dobrodošel, a na žalost nerealen. Ne predstavljam si namreč situacijo, ko bi za vsak nastal mozolj tekli v kozmetični salon, odrinili čakajoče stranke stran in zahtevali takojšen tretma zase. Vsekakor priporočam obisk pri zdravniku. Danes nam farmacija nudi kar nekaj skupin zdravil, ki so uspešna pri odpravljanju in zdravljenju različnih oblik aken. Pri blažjih oblikah aken se zravniki ponavadi odločijo za uporabo mazil, ki vsebujejo salicilno kislino, katera ima keratolitični (lušči povrhnjico kože) učinek. Še boljša so mazila, ki vsebujejo derivate retinojske kisline, saj imajo poleg že prej naštetega keratolitičnega delovanja še lastnost, da pospešujejo obnavljanje povrhnjice in s tem odstranjujejo komedone iz zamašenih por. Pri hujših oblikah aken lahko zdravnik poleg omenjenih sredstev predpiše tudi uporabo mazil ali drugih pripravkov za kožo, ki vsebujejo antibiotike ali pa dolgotrajno (eno ali večmesečno) terapijo z antibiotiki v obliki tablet, ki ubijajo bakterije in zmanjšujejo vnetje na obolelih delih kože. Pripadnicam nežnejšega spola se lahko predpiše tudi terapija s hormonskimi preparati v obliki kontracepcijskih tablet, ki je večinoma zelo uspešna in močno popravi stanje in izgled kože. Za moške seveda ta terapija ne pride v poštev. Pri globoki aknah je predvsem potrebno preprečiti brazgotinjenje kože. Običajno je potrebno dolgotrajno antibiotično zdravljenje. Če antibiotiki ne pomagajo, se lahko uporabi zdravilo izotretinoin. Zdravilo je zelo uspešno, vendar ima lahko hude neželene učinke. Zlasti pomembno je, da ženske, ki uporabljajo izotretinoin, uporabljajo zanesljivo obliko kontracepcije, saj lahko zdravilo zaužito v nosečnosti hudo poškoduje razvijajoči se plod.
Zdravnik lahko v vnete ognojke tudi vbrizga zdravila ali pa jih prereže in izprazni.
Če si ogrce in manjše mozolje stiskate sami, vedno poskrbite za higieno. S toplimi obkladki ali vodno paro si zmehčate kožo in poskrbite, da se lojnice razširijo. Ogrce odstranjujte s pomočjo čistega papirnatega robčka in s kar se da čistimi rokami. Ne uporabljajte nohtov, ker lahko ranite vneto kožo. Po stiskanju obrišite obraz z mlačnim kamiličnim čajem. Lahko nanesete tudi ustrezno hranilno masko, ki bo zaprla pore in blago pomirila vneta mesta.

_LYMSKA BORELIOZA ________________


LYMSKA BORELIOZA
Ker je vse več primerov okužbe z boreliozo, apeliram na vse gobarje in vse tiste, ki se veliko gibljejo v naravi, da si pozorno preberete naslednje sestavke:

Več bomo vedeli, prej si bomo poiskali pomoč in prej bomo preprečili razvoj bolezni do stadijev, ki niso več ozdravljivi!

Lymska borelioza je razširjena v Evropi in severni Ameriki kot najpogostejša bolezen, ki jo prenašajo klopi. Ime Lyme je dobila po kraju v ZDA, kjer so pred približno 25 leti prvič odkrili to do tedaj neznano bolezen, borelioza pa se imenuje po bakteriji boreliji, ki bolezen povzroča. V ZDA povzroča lymsko boreliozo pri ljudeh le ena borelijska vrsta, v Evropi pa najmanj štiri. To je verjetno poglavitni vzrok, da se bolezenska znamenja nekoliko razlikujejo in da je tudi dokazovanje okužbi z borelijo v Evropi bolj zapleteno kot v ZDA.
Poleg ljudi lahko zbolijo tudi nekatere domače živali, kot so psi, mačke, konji in govedo, ne zbolijo pa divje živali, ki so rezervoar bolezni. Klopov je največ v vlažnih listnatih gozdovih z bogato podrastjo in na obrobju gozdov. Aktivni so v toplih mesecih leta od spomladi do jeseni. Z borelijo se okužijo, ko pijejo kri okužene živali; pri naslednjem hranjenju pa ti klopi prenesejo okužbo na drugo žival ali človeka.
Ker so klopi okuženi s povzročitelji lymske borelioze po vsej Sloveniji, se tudi lymska borelioza pojavlja po vsej državi. Delež okuženih klopov se od področja do področja precej razlikuje. V povprečju je okuženih več odraslih klopov (samice, ki iščejo hrano, so velike do 4 mm in imajo rdečkast zadek, odrasli samci pa so manjši in črne barve) kot zgodnejših razvojnih oblik (nimfe so velike za bucikino glavo, larve pa s prostim očesom komaj vidimo). V nekaterih predelih Slovenije je okuženih več kot polovica odraslih klopov in približno ena tretjina nimf. Kljub temu je možnost za pojav bolezni po vbodu klopa razmeroma majhna. Vzrok je dejstvo, da prenašajo bolezen le okuženi klopi in da niso okuženi vsi klopi, ampak le del. Zelo pomembni so tudi številni drugi dejavniki; tako pride npr. (tudi če nas vbode okužen klop) do okužbe le pri manjšem številu oseb, zboli pa manj kot polovica tistih, ki se okužijo - pri drugih se okužba pokaže le s tvorbo protiteles.

BOLEZENSKI ZNAKI

Kadar je bolezenska slika izražena v celoti, se približno 10 dni (od 2 dni do nekaj tednov) po vbodu klopa, na mestu vboda, pojavi rdečina, ki se postopno širi, osrednji del pa bledi; razvije se obročast izpuščaj, ki se postopno veča. Kožne spremembe navadno trajajo nekaj tednov. Včasih izpuščaj srbi ali peče. Nekateri bolniki so utrujeni, se slabo počutijo, boli jih glava in mišice, nekateri drugi pa npr.nimajo težav.

Značilne borelijske spremembe na koži približno tri tedne po začetku izpuščaja.
Obročast kožni izpuščaj je za bolezen značilen, vendar se pogosto ne pojavi ali ga ne opazimo. Če bolezni v zgodnjem obdobju ne prepoznamo in ne zdravimo, se lahko po več tednih, mesecih ali celo letih pojavijo okvare živčevja, srca, prizadetost sklepov in/ali pozne kožne spremembe.

Na borelijsko okužbo nas opozorijo glavobol, vrtoglavica, bolečine v križu, vratu, hrbtenici, prsnem košu (občutek, da prsni koš ali trebuh stiska obroč), neredno utripanje srca, mravljinčenje po raznih delih telesa, predvsem po rokah in nogah, ohromitev obraza ali udov, motnje vida in sluha, motnje spomina, nervoznost, nespečnost; pogoste so bolečine v mišicah in sklepih, včasih sklepi tudi otečejo (zlasti kolena). Lahko se pojavi le ena od naštetih težav, pogosto pa več hkrati. Značilno je, da se pojavljajo v valovih in da jih spremlja splošno slabo počutje.

Navedene zdravstvene težave so podobne težavam pri številnih drugih boleznih, vendar naj bodo Ijudem, zlasti tistim, ki so veliko v naravi, opozorilo, da so lahko posledica Lymske borelioze.

PREPREČEVANJE

S primerno obleko:
- Telo naj bo čimbolj pokrito (dolge hlače s hlačnicami v obuvalu, srajca z dolgimi, zapetimi
rokavi).

Z repelenti:
- Zaščita ni povsem zanesljiva, delujejo tudi razmeroma kratek čas.
- So lahko škodljivi (zlasti ob pogosti in nepravilni uporabi).
S pregledi telesa:
- Takoj ko pridemo iz gozda, pregledamo telo in odstranimo prisesane klope. Najlažje jih
odstranimo s pinceto; včasih pomaga, če mesto s klopom natremo z oljem ali alkoholom,
tudi s slino.
- Potrebna je previdnost, da glava klopa ne ostane v koži.
- Če klopa odstranimo zgodaj, je možnost okužbe manjša.
Cepiva še ni!

ZDRAVLJENJE

Pregled pri zdravniku je potreben:

- če se po vbodu klopa (redko po piku žuželke) razvije rdečina, ki se širi, še posebno, če ima
obliko obroča (slika zgoraj);
Bodite pozorni na tak znak. Takrat je zdravljenje najpreprostejše in praviloma vedno
uspešno.
Rdečina, ki se pojavi na mestu vboda klopa ali pika žuželke v prvih 24 urah in traja nekaj
ur do nekaj dni, je posledica alergične ali toksične reakcije in ni znak borelijske okužbe.
- če se ob slabem počutju pojavijo zgoraj opisane zdravstvene težave;
Lymsko boreliozo je treba začeti zdraviti čimprej. Z antibiotiki jo je mogoče povsem
pozdraviti, še posebej, če z zdravljenjem začnemo zgodaj.

Bodite pazljivi, pravilno se oblecite in po prihodu iz
gozda dobro preglejte. Če pa se vam vendarle pojavijo
opisani znaki, ne oklevajte in se takoj odpravite k svojemu
zdravniku, saj je zdravljenje v zgodnji fazi popolnoma
ozdravljivo.

Povzeto po prispevku prof. dr. Marka Strleta, doc.med.

KAKO KLOPA PRAVILNO ODSTRANIMO ?

Pomembno je, da po tem, ko ga odkrijemo, klopa čim prej odstranimo in ne čakamo do naslednjega dne ali celo več dni. Najprimerneje ga je prijeti s pinceto in previdno zavrteti v nasprotni smeri urnega kazalca. Paziti je treba predvsem, da na mestu vboda ne ostane glavica. Po odstranitvi vbodno mesto razkužimo. Ne smemo ga stiskati ali dušiti v kapljici olja, saj tako povečamo verjetnost, da se bomo okužili s katero izmed bolezni, ki jih klopi prenašajo.

NASVET

Kako se lahko klopom izognemo? Ker jih je največ v nizki podrasti, visoki travi in grmovju, se takšnih območij, če je le možno, izogibamo, in uporabljamo uhojene poti. Priporočljivo je, da nosimo svetlejša oblačila, da klope hitreje opazimo, da oblečemo dolge hlače in majice z dolgimi rokavi. Kot dodatno zaščito za nepokrite dele (roke, obraz, vrat) lahko uporabljamo repelente, ki vsebujejo dietiltoluamid (DEET), vendar moramo vedeti, da je repelent proti klopom učinkovit bistveno krajši čas kot proti komarjem. Čas se še skrajša, če se močno znojimo ali če močno piha. V tujini pogosto priporočajo, da obleko poškropimo z razpršili, ki vsebujejo permetrin. Najpomembnejši pa je vsekakor skrben pregled telesa takoj po prihodu domov in čimprejšnja odstranitev prisesanih klopov. Pri odstranitvi ne uporabljamo ne olja ne bencina ne alkohola ne podobnih snovi, ker tako klopov ne bomo odstranili nič lažje. Vbodno mesto po odstranitvi klopa dobro razkužimo

In še nekaj več o klopih........

Misli na počitnice in potovanja zbudijo v nas prijetne podobe in lepe spomine. Klopi, komarji in druge žuželke prenašajo številne povzročitelje bolezni. Zatorej je pomembno pred dopustom vedeti, katere bolezni so pogoste tam, kamor potujemo, in kaj lahko storimo, da okužbe preprečimo. Klopi so odlični prenašalci različnih bolezni. Naš planet poseljuje več kot 800 različnih vrst klopov, ki so za komarji najpogostejši prenašalci bolezni z živali na ljudi. Njihovi bližnji sorodniki so pajki, škorpijoni in pršice.

Odrasle samice ležejo jajčeca iz njih se izležejo larve, ki se prelevijo v nimfe, te pa v odrasle klope. Za preobrazbo v naslednjo razvojno obliko morajo sesati kri. Pri hrani niso izbirčni, svoj obrok krvi si privoščijo na različnih živalih, in izjemoma, tudi na ljudeh. Odrasli klopi merijo od 2 do 5 mm, nimfe pa so velike le za bucikino glavico. Po obroku se njihova velikost nekajkrat poveča. Klopi prežijo na primernega gostitelja v podrasti in grmovju. S sesalom prebodejo kožo in ob tem izločajo različne snovi, da se učvrstijo v koži, pa tudi snovi, ki preprečujejo strjevanje krvi, delujejo protivnetno in oslabijo lokalni imunski odgovor. Te snovi pomagajo klopom, da pridejo do obroka, ne da bi jih gostitelj opazil, hkrati pa omogočajo prenos povzročiteljev bolezni iz klopov v gostitelje.

KLOPI ŠE ZDALEČ NISO NEDOLŽNI

Klopi lahko prenašajo številne povzročitelje bolezni, med nje sodijo različni virusi, bakterije, paraziti in strupi. Z enim samim vbodom lahko klop prenese naenkrat več bolezni. V Evropi, tudi v Sloveniji, sta najpogostejši bolezni, ki ju prenašajo klopi lymska borelioza in klopni meningoencefalitis. Klopi prenašajo tudi humano granulocitno erlihiozo, babeziozo, tularemijo in vročico Q, vendar so te bolezni razmeroma redke.

V Sredozemlju, na Bližnjem in Srednjem vzhodu, v Indiji in severnem delu Afrike prenašajo klopi povzročitelje sredozemske vročice. Na JV Evrope lahko po vbodu klopa zbolimo še za krimsko-kongoško hemoragično mrzlico. V Severni Ameriki je seznam bolezni, ki jih prenašajo klopi, zelo podoben evropskemu, z izjemo klopnega meningitisa, dodati pa jim moramo še: vročico Skalnega gorovja, humano monocitno erlihiozo, koloradsko klopno vročico in povratno mrzlico. V podsaharski Afriki prenašajo povzročitelje afriške klopne vročice in kenijskega klopnega tifusa, v Avstraliji queenslandski klopni tifus, v Aziji pa tajski, sibirski in indijski klopni tifus ter japonsko vročico.

LYMSKA BORELIOZA

Lymsko boreliozo povzroča bakterija. Za zgodnjo obliko bolezni je značilen kožni izpuščaj, erythema migrans, ki se po približno 10 do 14 dneh pojavi na mestu klopovega vboda. Večina bolnikov v tem stadiju nima drugih simptomov in znakov. Če kožne spremembe ne zdravimo z antibiotiki, se lahko po nekaj tednih ali mesecih pojavijo znaki razširitve bolezni, najpogosteje se kažejo s kratkotrajnimi oteklinami velikih sklepov, z motnjami srčnega ritma, ohromitvami obraznega živca ali meningitisom. Za pozno obliko bolezni, ki se lahko pojavi več mesecev ali celo let po okužbi, so značilna dolgotrajna ali celo kronična vnetja velikih sklepov, kronična prizadetost osrednjega živčevja in kronična prizadetost kože. Vse oblike lymske borelioze zdravimo z antibiotiki, vendar je zdravljenje bistveno bolj učinkovito v zgodnjih stadijih bolezni. Klopni meningoencefalitis povzroča virus. Bolezen se pojavlja od zgodnjih spomladanskih do poznih jesenskih mesecev, najpogosteje poleti. V Sloveniji zboli vsako leto od 200 do 500 ljudi. Pri večini poteka bolezen v dveh stadijih. Večinoma se začne 7 do 14 dni po vbodu okuženega klopa z nekajdnevnim slabim počutjem, s povišano temperaturo, z bolečinami v mišicah in sklepih, z glavobolom. Težave po približno tednu dni minejo, sledi nekajdnevno obdobje brez težav. Za drugi stadij bolezni so značilni visoka temperatura, glavobol, bruhanje in otrpel vrat. Učinkovitega zdravila ni. Približno odstotek bolnikov umre, 10 do 20 % pa jih ima trajne posledice. Za preprečevanje bolezni je na voljo zelo učinkovito in varno cepivo registrirano tudi v Sloveniji.

ERLIHIOZA

Erlihioza je bakterijska okužba, pri človeku prvič opisana leta 1986 v ZDA. Bolezen povzročajo drobne znotrajcelične bakterije, ki okužijo bele krvničke. Poznamo dve obliki. V Sloveniji in drugod v Evropi razsaja samo granulocitna oblika bolezni, v ZDA pa tudi monocitna erlihioza. Obe obliki se kažeta s povišano temperaturo, z glavobolom, izpuščaji, z bolečinami v mišicah in sklepih. Težji je potek bolezni pri bolnikih z okvarjenim imunskim sistemom, lahko se konča celo s smrtjo. Pri zdravih bolezen mine večinoma sama od sebe. Zdravimo jo lahko z antibiotiki.

BABEZIOZO

Babeziozo povzročajo znotrajcelični paraziti, ki jih tudi prenašajo klopi. Paraziti okužijo rdeče krvničke. Bolezen se kaže s povišano telesno temperaturo, z glavobolom, bruhanjem in s hematurijo. Bolezni najhuje prizadane bolnike, ki so jim odstranili vranico. Zdravimo s kombinacijo kinina in antibiotikov.

TULAREMIJA

Tularemija je bakterijska okužba, ki jo prenašajo klopi, lahko se okužimo tudi z neposrednim stikom z glodalci, glavnim virom okužbe. Najpogosteje se okužba prenese z divjega zajca na človeka. Je več oblik bolezni, najpogostejša je razjeda na mestu klopovega vboda in povečane bezgavke, bolniki imajo tudi vročino in glavobol. Vse oblike tularemije zdravimo z antibiotiki.

VROČICA Q

Vročico Q povzroča drobna znotrajcelična bakterija, ki jo prenašajo klopi, okužimo se lahko tudi z vdihavanjem okuženih delčkov prahu. Težave se pojavijo približno 3 do 4 tedne po okužbi. Bolezen se najpogosteje kaže kot kratkotrajna vročinska bolezen z izpuščaji ali brez njih, redkeje pride do pljučnice ali meningitisa. Lahko so prizadeta tudi jetra. Pri nekaterih bolnikih se razvije kronična oblika, ki se najpogosteje kaže z vnetjem srčnih zaklopk. Vročica Q mine večinoma sama od sebe, z antibiotiki pa jo močno skrajšamo. Za sredozemsko vročico, ki jo povzročajo drobne bakterije, je značilna črnikasta krasta na mestu klopovega vboda Kaže se kot vročinska bolezen z izpuščaji ali brez njih, pogoste so bolečine v mišicah in sklepih ter glavobol. Večinoma mine brez zdravljenja, njeno trajanje skrajšamo z antibiotiki. Krimsko-kongoška hemoragična mrzlica je virusna bolezen, ki se pri večini bolnikov kaže kot nepojasnjeno vročinsko stanje z glavobolom, bruhanjem, povečane so bezgavke, po nekaj dneh so možne krvavitve in prizadetost jeter. Zgodnje zdravljenje bolezni omili in zmanjša umrljivost, ki pri nezdravljenih bolnikih znaša od 10 do 50%.


Vročico Skalnega gorovja povzročajo podobne bakterije kot sredozemsko vročico. Je prav tako vročinska bolezen, ki pogosto poteka z izpuščaji. Pojavijo se bolečine v mišicah, glavobol, mrzlice. Izpuščaji se pojavijo najprej okoli zapestij in gležnjev in se razširijo na telo, tudi na dlani in podplate. Zdravljenje z antibiotiki v prvih dneh po pojavu simptomov močno zmanjša umrljivost in skrajša čas bolezni.


Za preostale bolezni, ki so sicer razmeroma redke, so značilne povišana telesna temperatura, glavobol, bolečine v mišicah in sklepih. Pri postavitvi diagnoze je pomemben podatek, kje je popotnik potoval 2 do 3 tedne pred izbruhom težav, saj lahko tako izločimo številne bolezni, ki se pojavljajo samo v nekaterih delih sveta. Klopi prenašajo različne povzročitelje bolezni, vendar je verjetnost, da po klopovem vbodu zbolimo zelo majhna. Veliko bolj verjetno je, da se okuži vbodno mesto, če klopa odstranjujemo z umazanimi rokami ali si vbodno mesto spraskamo.



Lep pozdrav in čim manj ugrizov s strani klopov seveda






_________________
Lep pozdrav
Marjan

[marjan]

Dermatologija

Kaj je dermatologija?

Dermatologija je medicinska specialistična veda, ki se ukvarja z boleznimi kože in kožnih priveskov (las in nohtov). Dermatologiji je pri nas priključena še venerologija, to je veda o spolno prenosljivih boleznih, zato je uradni naziv te veje medicine dermatovenerologija. Specialist s tega področja se imenuje dermatolog oz. dermatovenerolog. Vsi dermatovenerologi so po fakultetni izobrazbi doktorji medicine, ki se šele po končanem študiju usmerijo v podiplomsko usposabljanje za dermatovenerologa.

Dermatologija je interdisciplinarna medicinska veda, kar pomeni, da se povezuje skoraj z vsemi drugimi medicinskimi specialnostmi.

Za razliko od kozmetične dejavnosti, ki se kot nemedicinska stroka ukvarja v prvi vrsti z zunanjim videzom telesa, je poglavitni cilj dermatologije zdravljenje bolezni. Res pa je, da se večina bolezni kože kaže s spremembami, ki praviloma motijo zunanji videz, in prav sprememba videza je med najpogostejšimi vzroki za obisk dermatoloških ambulant. Zato je jasno, da dermatologi z zdravljenjem bolezni kože prispevajo tudi k izboljšanju zunanjega videza telesa.




Kakšna je narava bolezni kože?
Bolezni kože so zelo raznolike. Nekatere niso posebej hude in marsikatera niti ne pride do dermatološke ambulante. Po drugi strani pa poznamo tudi zelo težke kožne bolezni, med katerimi ni tako malo neozdravljivih. Nekatere so zaradi možnih zapletov tudi smrtno nevarne.

Glede narave kožnih bolezni kroži v širši javnosti kar veliko povsem napačnih informacij. Tako obsežnost kožnih sprememb še zdaleč ni tako pogosto merilo za težo ali možnost ozdravitve kožne bolezni, kot so prepričani številni. Neka bolezen lahko prizadane npr. celo telo, vendar čez nekaj časa izgine brez kakršnihkoli posledic. Po drugi strani pa lahko nastane smrtno nevaren kožni rak iz dokaj neznatnega in na prvi pogled povsem nedolžnega znamenja (t.i. nevus).

Zanimivo je tudi vprašanje kužnosti bolnikov s kožnimi boleznimi. Poznamo sicer kar nekaj kožnih bolezni, ki so kužne in se lahko prenašajo s stikom, vendar jih še zdaleč ni toliko, kot se to misli. Ni tako redko, da se ljudje po eni strani izogibajo stika z bolnikom z luskavico, ki ni kužna in se na drugo osebo ne more prenesti. Po drugi strani pa isti brez predsodkov stikajo po bradavicah, ki so virusna bolezen in so kar precej nalezljive.

Na srečo veliko neozdravljivih kožnih bolezni poteka v zagonih in bolniki so lahko skozi daljša obdobja brez težav, medtem ko jim ob poslabšanjih velikokrat vsaj delno lahko pomagamo. Zato večina bolnikov s t.i. kroničnimi kožnimi boleznimi lahko živi v glavnem normalno življenje. Nadaljnje raziskovanje narave in možnega zdravljenja danes neozdravljivih kožnih bolezni poteka po celem svetu in tako jih postopno tudi lažje obvladujemo.


Zdravljenje kožnih bolezni

Koža je najdostopnejši organ človekovega telesa. Zato ga najpogosteje opazujemo in po drugi strani obremenjujemo z raznimi pripravki. Med ljudmi krožijo številni takšni ali drugačni recepti, zdravilni pripravki, zelišča, v sodobnem času pa tudi kozmetični preparati. Zaradi enostavne dostopnosti kože se na prvi pogled zdi postavitev diagnoze zelo enostavna, zdravljenje pa sila preprosto. Žal je pri nas še vedno zelo razširjeno mnenje, da je neka krema dobra za katerokoli kožno bolezen. To prepričanje je popolnoma zgrešeno in prav je, da se ga čimprej odvadimo.

V resnici veljajo za zdravljenje kožnih bolezni ista pravila kot za zdravljenje katerekoli druge bolezni. Velikokrat resda uporabljamo razne kreme in mazila, vendar pa moramo njihovo sestavo in učinke predhodno dobro poznati. Nikoli ne smemo uporabljati nobene kreme ali mazila, dokler ne postavimo diagnoze! Poleg tega je zdravljenje s t.i. lokalnimi preparati (pripravki, ki jih dajemo na kožo) le ena izmed možnih oblik zdravljenja kožnih bolezni. Tudi dermatologi namreč predpisujejo tablete, se poslužujejo kirurških metod, obsevanj ipd.




Kdaj in kako do dermatologa?

Kožo opazujemo vsak dan in sleherno spremembo dokaj hitro zaznamo. Včasih spremembo na koži spremlja še kak drug moteč znak, npr. srbenje, skelenje, bolečina, pekoč občutek, krvavitev, povišana telesna temperatura, dušenje, solzenje, tiščanje ipd. Takšni znaki nas opozorijo, da nekaj ni prav in da bi bilo treba obiskati zdravnika.

Nenadni izbruh in širjenje kožne spremembe brez drugih spremljajočih znakov sta vzroka za obisk zdravnika.

Tudi nenavadna sprememba na koži, ki nespremenjena traja daljši čas, si zasluži zdravnikov pogled in oceno. Zlasti pa je treba stopiti k zdravniku, če se takšna sprememba nenadoma začne kakorkoli spreminjati.

Dermatološka dejavnost se v Sloveniji izvaja:

v okviru javne zdravstvene mreže in

kot zasebna oz. samoplačniška dejavnost.
Javna zdravstvena mreža

V sistemu javnega zdravstva se z boleznimi kože ukvarjajo najprej izbrani osebni zdravniki (splošni oz. družinski zdravniki). Če osebni zdravnik meni, da bi pri konkretnem bolniku potreboval še mnenje specialista dermatologa, izda napotnico, v kateri navede, glede katerega vprašanja potrebuje specialistično konzultacijo. Bolnik gre nato na specialistični dermatološki pregled. Pri tem je treba poudariti, da pride v sistemu javnega zdravstva v poštev pregled pri dermatologu le, če tako glede na izkušnje presodi osebni zdravnik. V Sloveniji zavarovanci nimajo osebnega dermatologa, na katerega bi se obračali po lastni presoji, tako kot npr. na družinskega zdravnika, ginekologa ali zobozdravnika. Tudi ni potrebno, da vsak bolnik s kožno boleznijo pride do specialista dermatologa, če ga ustrezno oskrbi že osebni zdravnik!

Ob pregledu dermatolog napiše izvid za osebnega zdravnika, ki vsebuje mnenje in priporočila glede zdravljenja. Le če je potrebno, se bolnika naroči na kontrolni specialistični pregled. Po specialističnem dermatološkem pregledu se namreč bolnik vrne k osebnemu zdravniku, ki ga nato zdravi naprej. Zdravljenje kožne bolezni v sistemu javnega zdravstva spremlja osebni (splošni) zdravnik! Dermatolog izvaja zdravljenje le v primerih, ko je za to potrebna specialna usposobljenost!

V domeno dermatologa sodi v sistemu javnega zdravstva tudi bolnišnično zdravljenje kožnih bolezni. Pri tem velja poudariti, da sodobna dermatologija ugotavlja, da bolnišnično zdravljenje pri številnih boleznih nima tolikšnih prednosti pred ambulantnim, kot je to veljalo nekoč.

Samoplačniška dermatologija

Drugačna pravila veljajo v sistemu t.i. zasebne ali samoplačniške dermatološke dejavnosti. To opravljajo dermatologi v okviru zasebnih gospodarskih družb (s.p., d.o.o., d.d. ipd.) ali zasebnih zavodov, ki nastopajo na prostem trgu. Tudi te dermatologe zavezujejo enaka pravila stroke in zahtevane izobrazbe, kot to velja v javnem zdravstvenem sistemu. Razlika je v organiziranosti dejavnosti. Ta je odvisna od tržne usmeritve podjetja, v katerem dermatolog dela. Praviloma si v okviru zasebne dejavnosti vsakdo lahko izbere osebnega dermatologa, ki ga lahko obiskuje po lastni presoji brez vezanosti na napotnico. Ponavadi isti dermatolog tudi spremlja bolnika in vodi zdravljenje. Zasebne družbe se tudi lažje in prožneje prilagodijo potrebam in željam konkretnega bolnika (termini in pogostnost obiskov, individualna obravnava ipd.), med bolnikom in zdravnikom se lahko vzpostavi tesnejše sodelovanje. Zasebne dermatološke ambulante marsikdaj tudi ponujajo storitve, ki jih v javnem zdravstvenem sistemu ni, velikokrat pa vključujejo še posebne storitve na željo pacienta. Zasebne dermatološke storitve se ne financirajo iz sistema javnega zdravstvenega sistema. Zato jih bolniki praviloma plačujejo sami ali pa jih financira zavarovalnica na podlagi posebnega zdravstvenega zavarovanja za samoplačniško ambulantno zdravljenje (to ponujajo nekatere zavarovalnice neodvisno od osnovnega in standardnega dodatnega zdravstvenega zavarovanja).




Kaj storiti pred dermatološkim pregledom?

Najbolje je, če dermatolog vidi kožne spremembe v najslabši obliki. To pomeni, da vsaj nekaj dni pred pregledom ne uporabljate nikakršne dermatološke terapije, odsvetujemo pa tudi uporabo kozmetičnih preparatov. Če npr. prihajate na pregled zaradi težav s prhljajem, si pred pregledom las nikar ne umivajte, ker boste s tem zakrili stanje bolezni.

Na pregled pridite brez ličil na prizadetem mestu kože, ker si bo le tako lahko dermatolog ustvaril pravo sliko bolezni. Tudi če prihajate na samoplačniški pregled, je priporočljivo, da prinesete čimveč zdravstvene dokumentacije, s pomočjo katere bo morda lažje priti do pravilne diagnoze.

Vse pogosteje prihajajo na pregled bolniki, ki so se pred obiskom zdravnika o naravi svojih težav poučili iz strokovne ali splošnoizobraževalne literature. To je načeloma dobra navada, vendar se izogibajte samopostavljanju diagnoz. To lahko zavede vas in zdravnika pri odkrivanju prave diagnoze, saj se zelo različne bolezni lahko kažejo zelo podobno. Najbolje je, da se do zdravnikove postavitve diagnoze z "možnimi diagnozami" sploh ne ukvarjate. Po postavitvi te pa je zelo priporočljivo, da si o vaši bolezni tudi sami poiščete kakšno gradivo in se z boleznijo podrobneje seznanite.





Podajanje podatkov o bolezni in dermatološki pregled

Ta rubrika je zanimiva za tiste, ki se odpravljajo k dermatologu, morda pa še bolj za tiste, ki postavljate vprašanja prek raznih javnih občil.

Pri opisovanju vsake spremembe poskušajte opisati njen zunanji videz in morebitne spremljajoče pojave (srbež, bolečina, pekoč občutek ipd.). Opišite, kaj se s spremembo dogaja (se veča, manjša, se pojavi in izgine, se seli ipd.). Obvezno morate tudi navesti, koliko časa težave trajajo in ali ste imeli podobne težave že kdaj v preteklosti. Pomembno je tudi, da navedete svojo starost, v primeru vprašanj prek javnih občil pa tudi spol (če ni razviden iz sobesedila). Priporočamo, da se izogibate uporabi medicinskih izrazov, če točno ne veste, kaj pomenijo ali če vam jih ni povedal zdravnik (zlasti popularni so izrazi, kot sta npr. ekcem ali alergija, ko potem ne vemo, ali je bila ta diagnoza potrjena ali bolnik o tem le sklepa). Če pa jih kljub temu uporabljate, opišite še spremembe oz. težavo v nestrokovnem jeziku. Velikokrat potrebujemo tudi podatke o kožnih boleznih v družini, prejšnjih boleznih in zdravilih, ki jih jemljete.

Dermatološkega mnenja o konkretni bolezni pri konkretnem bolniku ni mogoče postaviti niti orientacijsko brez t.i. kliničnega pregleda. Pri tem si namreč ogledamo spremembe in opravimo enostavne teste, na podlagi tega pa postavimo tudi dodatna, usmerjena vprašanja. Opisovanje in ocenjevanje sprememb poteka ob stiku z bolnikom po ustaljenih shemah s pomočjo pridobljenega teoretičnega in praktičnega znanja. Tega dela dermatološkega pregleda še vedno ni mogoče nadomestiti z nobeno metodo na daljavo in tudi ne s še tako podrobnim opisom težav. Zato so tudi vsi odgovori na vprašanja v javnih občilih res le informativne in splošnoizobraževalne narave in se jih nikakor ne sme razumeti kot navodilo za ukrepanje pri konkretnem bolniku, ki je postavil vprašanje.

Po opisanem postopku si dermatolog ustvari grobo predstavo o bolnikovi bolezni in lahko izdela načrt za nadaljnjo diagnostično obdelavo. V jasnih primerih lahko že kar postavi diagnozo. Šele po postavljeni diagnozi se je mogoče odločiti za zdravljenje. Ta odločitev pa je še zlasti odvisna od vseh ostalih spremljajočih okoliščin (siceršnjih bolezni in terapije, obsežnosti sprememb, stopnje prizadetosti, uspeha dosedanje terapije ipd.) pa tudi od dostopnosti posameznih terapevtskih metod.

LP

[marjan]

Bradavice

Kožne in spolne bolezni

Definicija
Bradavice so majhne kožne rašče, ki jih povzroča 60 vrst humanega papilomavirusa.

Pogostost bolezni
Bradavice se lahko pojavijo v katerikoli starosti, najpogostejše pa so pri otrocih. Zlahka se prenašajo z enega območja kože na drugo, vendar večinoma niso nalezljive pri medosebnih stikih. Velikost in oblika bradavice je odvisna od virusa, ki jo je povzročil in lege na telesu. Pogosto izginejo brez zdravljenja.


Diagnoza
Navadne bradavice (verrucae vulgares) se lahko pojavijo kjerkoli na koži. Najpogostejše so na predelih, ki so pogosto poškodovani, kot so prsti, komolci, kolena ali podplati.
So čvrste in imajo hrapavo površino. Lahko so okrogle ali nepravilnih oblik, rumene, sivkaste ali rjave. Lahko se razširijo, vendar nikoli ne postanejo rakave.
Bradavice na podplatih (verrucae plantares) se pojavljajo na podplatih. Zaradi pritiska med hojo so sploščene in obdane z zadebeljeno kožo. Lahko so zelo občutljive in boleče.
Ploščate bradavice(verrucae planae juveniles)so pogoste pri otrocih in mladih odraslih. Pojavijo se v skupinah kot gladke rumenorjave izbokline. Zelo pogoste so na obrazu.
Filiformne bradavice so dolge, tanke, majhne rašče, ki se običajno pojavljajo na vekah, obrazu, vratu ali ustnicah.
Genitalne bradavice(condilomata acuminata) so bradavice v nožnici ali okrog nje, na moškem spolovilu ali v danki. Povzročajo jih spolno prenosljivi papilomavirusi. Te bradavice so običajno podolgovate in mehke, pogosto visijo na peclju in se pojavljajo v skupinah.


Zdravljenje
Zdravljenje bradavic je odvisno od njihove lege, vrste in izrazitosti.
Večina navadnih bradavic izgine v nekaj letih brez zdravljenja, vendar pa se pri približno 35% bolnikov ponovno pojavijo na istem ali drugem predelu kože. Odstranijo se lahko z raztopino ali z obližem, ki vsebuje salicilno ali mlečno kislino, ki zmehčata bradavico in olajšata njeno luščenje. Zdravnik lahko bradavico odstrani tudi z zamrzovanjem s tekočim dušikom, z elektrodesikacijo ali z operacijo z laserjem.
Ploščate bradavice se pogosto zdravi z retinojsko ali salicilno kislino, ki povzročita izluščenje kože z bradavico vred.
Bradavice na podplatih lahko zdravnik odstrani tudi kirurško.
Zunanje genitalne bradavice se lahko odstrani z laserjem, z zamrzovanjem s tekočim dušikom ali kirurško v lokalni anesteziji. Bradavice v sečnici se zdravi s protirakavimi zdravili ali z endoskopsko operacijo. Genitalne bradavice se po zdravljenju zelo hitro ponovno pojavijo, zato je potrebno zdravljenje ponavljati. Pri moških se lahko ponovitev bolezni prepreči z obrezovanjem. Pregledati in zdraviti je potrebno tudi vse spolne partnerje.

BRADAVICA




KURJE OKO- glej spodaj !



_________________
Lep pozdrav
Marjan

[marjan]

Kaj je vitiligo ?

Je pomanjkanje pigmenta na koži (pomanjkanje melanina ). Bolezen ni nalezljiva, ni boleča je pa ponavadi precej moteča zaradi videza.
Kako se rešit te nadloge...?

Zdravnik odgovarja:
Spoštovani...!
verjetno ste že veliko prebrali o kožni bolezni, ki vam povzroča preglavice. Vseeno bom za vse, ki o tem ne vedo ničesar, na kratko opisala vitiligo. Vitiligo je kožna bolezen, ki nastane zaradi izgube pigmenta. Kaže se v obliki belih (nepigmentiranih), ostro omejenih madežev na različnih predelih telesa. Prizadet je lahko katerikoli del telesa; običajno sta obe polovici telesa prizadeti simetrično. Pogosteje so prizadeta naslednja območja: obraz, koža okrog ustnic in oči, hrbtišča rok, koža nad komolci in pod pazduhami, koža v razkoraku, nad koleni, ob gležnjih in v predelu genitalij.
Vitiligo prizadene 12/100 ljudi. Pri približno polovici prizadetih se pojavi pred dvajsetim letom starosti, pri petini obolelih je prizadet še kdo v družini. Večina ljudi z vitiligom je sicer zdravih.
Vitiligo je posledica izginotja pigmentnih celic v koži (melanocitov). Vzrok obolenja še ni pojasnjen; raziskovalci navajajo več teorij, s katerimi poskušajo razložiti nastanek bolezni.
Potek in stopnja prizadetosti sta pri posameznih osebah zelo različna. Svetlopolte osebe običajno opazijo razliko med območji vitiliga in preostalo kožo šele poleti, ko je koža zagorela in postane razlika v obarvanosti kože očitna. Pri temnopoltih osebah so žarišča opazna in moteča vse leto.
Posamezniki s hudo obliko vitiliga lahko izgubijo pigment kjerkoli, včasih celo povsod. Žal ne moremo predvideti, koliko pigmenta bo izgubil prizadeti posameznik.
Redko se zgodi, da se nepigmentirani predeli spontano pozdravijo.
Prizadeta žarišča brez pigmentnih celic nimajo nobene zaščite pred ultravijoličnimi žarki, zato jih sonce zelo hitro opeče. Torej je nujno, da osebe z vitiligom redno in dosledno ščitijo kožo pred ultravijoličnimi žarki.
Zdravljenje sodi v pristojnost dermatologov, vendar je, žal, pogosto neuspešno.
Največkrat svetujemo, da oboleli nepigmentirana žarišča zakrije z ličili ali kremami samoporjavitev in jih tako naredi manj opazne.
V številnih večjih veleblagovnicah in drogerijah, žal samo v tujini, so na voljo vodoodporna ličila v vseh odtenkih. Med najboljše spada Coverderm, ki ga je bilo še nedavno mogoče kupiti tudi pri nas. Poleg tega so v tujini na voljo prekrivna ličila znamke Vichy (Dermablend).
Pri nas je možno prek kataloga Quelle naročiti "Profesionalno ličilo za telo", namenjeno prekrivanju lepotnih napak in kožnih nepravilnosti (www.quelle.si).
Zelo uporabne so tudi kreme za samoporjavitev.
Aktivne snovi v sredstvih za samoporjavitev se vežejo v zgornjih plasteh kožne povrhnjice v kožnih celicah keratinocitih. Vežejo se na aminokisline v beljakovini keratinu in pri tem v nekaj urah po nanosu povzročijo oranžno ali rjavo obarvanost kožne površine; odtenek je odvisen tudi od naravne obarvanosti kože. Za takšno umetno obarvanje kože je zdaj v rabi dihidroksi aceton v koncentraciji od 2,5 do 10 odstotkov (največkrat je 5-odstoten). Takšno obarvanje traja od tri do pet dni, nato pa postopno izginja, saj se odmrle kožne celice pomikajo proti površju in odluščijo, z njimi vred pa tudi obarvanost.
Te aktivne snovi so vezane v različnih podlagah oziroma osnovah kremah, losjonih, pršilih &
Pri uporabi teh sredstev se je treba držati navodil proizvajalca: približno eno uro po nanosu kože ne smete dodatno močiti kože, izogibati se je treba nanašanju teh sredstev na lasišče in na območju obrvi, saj bi se pri tem obarvali tudi lasje in dlačice. Na obraz nanašajte le kreme, ki so namenjene obrazu koža obraza je zlasti na okrog oči tanjša in občutljivejša kot drugod po telesu. Tovrstne kreme načeloma niso škodljive. Seveda lahko pri nekaterih preobčutljivih posameznikih povzročijo preobčutljivostne reakcije, o drugih neželenih učinkih pa v strokovni literaturi ne poročajo. Zato svetujem, da najprej opravite test: kremo, ki jo nameravate uporabiti za večje površine, najprej nanesite na manjše, skrito območje. Če na tem mestu ne pride do reakcije (rdečina, srbež, izpuščaji), lahko sredstvo nanesete na večje kožne površine. Pri tem se boste tudi prepričali, kakšna bo obarvanost vaše kože in se izognete izrazito rumenemu oziroma oranžnemu obarvanju.
Enakomerno mazanje s takšnimi sredstvi je seveda prava umetnost le redkim se uspe enakomerno namazati po vsem telesu. Še posebno pozornost je treba posvetiti nepigmentiranim žariščem, na katera je treba sredstvo nanesti večkrat, če naj bo obarvanost enakomerna. Zato za začetek svetujem, da si omislite pomoč spretne kozmetičarke, ki bo najprej opravila nežno luščenje kože (piling) in vas nato enakomerno namazala po vsem telesu, najbolj pazljivo pa po nepigmentiranih žariščih vitiliga.
Če je žarišč vitiliga malo, jih je možno prekriti tudi s TETOVIRANJEM s pigmenti, ki so enaki normalni kožni barvi.
Za tiste bolnike, pri katerih je žarišč veliko in prekrivajo praktično skoraj vse telo, pa prihaja v poštev, da se odstrani še preostale pigmentirane predele. S tem dosežemo, da je vsa koža nepigmentirana. To lahko dosežemo s kemično snovjo monobenziletrom hidrokinona. Takšno zdravljenje traja eno leto, depigmentacija pa je trajna (pri nas ga zaenkrat ne izvajamo).
Kot sem že omenila, trenutno še ne poznamo natančnega vzroka za nastanek vitiliga in kljub temu, da imamo na voljo nekaj načinov zdravljenja, pa za večino velja, da je uspešno le pri določenem deležu bolnikov. Preostalim pa skušamo pomagati z enim od zgoraj omenjenih načinov prekrivanja žarišč.

Mag. Metka Adamič, dr. med.

[marjan]

Vitiligo ni nedolžen!

Na morju, ko kopalke pokrivajo samo majhen del kože, je zadnja leta videti vse več ljudi, ki imajo po koži svetle lise, otočke brez pigmenta. Bolezen se imenuje vitiligo in je v marsičem uganka tudi za dermatologe. Na spletu lahko prebiramo, kaj ljudje, ki zbolijo, pišejo o svoji bolezni. Ker ne gre za nič takega, kar bi sicer ogrožalo zdravje (razen seveda kakovost življenja, vitiligo se namreč rad pojavi na obrazu), se veliko bolnikov sploh ne zdravi oziroma jim zdravniki ne predpišejo zdravljenja. Pa je vitiligo res tako nedolžen?
Bele lise na koži
Vitiligo je motnja v pigmentaciji. Celice, ki sproščajo pigment, melanociti, so uničene. Zato se na koži pojavijo bele lise, ki lahko nastanejo kjerkoli na telesu. Najraje se naredijo na obrazu in vratu, pod pazduhama, na okončinah, v dimljah in tudi na lasišču. Lahko se naredijo tudi na sluznici v ustih in v nosu ter na očesni mrežnici. Vitiligo lahko prizadene tudi lase, da mladi ljudje zgodaj osivijo. Mnogim se to zgodi le na delu lasišča, drugod so lasje normalno obarvani.

Avtoimuna bolezen?
Znanost doslej še ni odkrila, kaj uničuje melanocite. Obstaja nekaj domnev, ki pa niso dokazane. Po eni od njih naj bi šlo za delovanje imunskega sistema. Se pravi, da naj bi človekove lastne obrambne celice po pomoti začele prepoznavati melanocite kot tujke in bi jih začele uničevati. Ta predpostavka je še najverjetnejša. Resnici na ljubo so prav letos nekateri znanstveniki v svetu dokazali povezanost med nastankom nekaterih drugih avtoimunih bolezni in vitiligom. To pa spet pomeni, da bi lahko imeli bolniki z vitiligom tudi kakšno drugo avtoimuno bolezen. Torej vitiligo le ni tako »nedolžna« motnja, da bi jo lahko kar zanemarili.
Druga predpostavka pravi, da gre za motnjo, ki jo povzročijo nevrokemijski mediatorji s tem, da uničujejo melanocite. Tretja predpostavka je, da gre za motnjo v presnovnem procesu, se pravi, da stranski produkti presnove uničujejo melanocite. Del znanstvenikov se ukvarja z raziskovanjem dedne okvare na genih, ker imajo vitiligo pogosto cele družine. Včasih so nastanek te bolezni povezovali tudi z vnetnim procesom v telesu, toda to predpostavko so že pred časom opustili. Vse več je namreč dokazov, da gre za avtoimuno bolezen. Različne raziskave dajejo različne podatke o tem, koliko ljudi po svetu zboli. Nekatere pravijo, da od 0,5 do enega odstotka svetovne populacije, druge, da gre za štiri odstotke, pri nas naj bi imelo vitiligo 12 ljudi od stotih, kar je zgolj domneva. To poletje, na primer, je avtorica članka v enem dnevu na plaži opazila kar štiri mlade ljudi z vitiligom.

Zbolijo predvsem mladi
Vitiligo lahko nastane kadarkoli v življenju, vendar se najpogosteje razvije okrog 20. leta starosti. Večina pa zboli, preden dopolnijo 40. leto. Bolezen prizadene tako moške kot ženske, tudi rasa ni pomembna. Eden najbolj znanih ljudi s to motnjo je ameriški pevec Michael Jackson, za katerega množica ljudi še danes misli, da si je dal kožo pobelit. To ne drži, da gre za vitiligo, je potrdilo kar nekaj dermatologov.
Nekatere manjše raziskave kažejo, da dobijo vitiligo ljudje, ki imajo kakšno drugo avtoimuno bolezen, na primer motnje v delovanju ščitnice, alopecio areata (izgubo dlak), perniciozno anemijo (slabokrvnost, povzročeno z nesposobnostjo telesa, da vsrka dovolj vitamina B12). Znanstveniki povezave za zdaj še niso odkrili. Na srečo pa večina ljubi, ki ima vitiligo, nima drugih avtoimunih bolezni. Kakšnih 30 odstotkov obolelih za vitiligom je obremenjenih dedno, drugi zbolijo iz neznanega vzroka. Zato ni mogoče trditi, da se bolezen podeduje.

Vzorci
Znaki bolezni so vidni. Bele lise se najprej pojavijo na obrazu, kot rečeno, najraje okrog oči, okrog ust, tudi na ustnicah, na bradi, na izpostavljenih delih telesa torej. Rade se pojavijo pod pazduhami in v dimljah, tudi v predelu genitalij. Najpogosteje se pojavi v vzorcih: fokalni vzorec pomeni, da je razbarvanje kože omejeno le na nekaj predelov kože; segmentalni vzorec pa pomeni, da se je pojavilo samo na eni strani telesa; generalni vzorec pomeni, da so se bele lise naredile simetrično na obeh straneh telesa. Na primer v obeh podpazduhah, dimljah. Generalni vzorec je najpogostejši.
Največja skrb ljudi, ki so zboleli za vitiligom, je, ali se bo bolezen razširila. Pri prvih dveh vzorcih navadno ostane omejena na predele, ki jih je prizadela na začetku. Za generalni vzorec pa pravzaprav ni mogoče napovedati, ali se bo razširil ali ne. Pri nekaterih se bele lise ne širijo, pri drugih se razširijo tudi po drugih delih telesa. Enako velja za hitrost širjenja: pri nekaterih se širijo hitro, pri drugih ne. Nekateri bolniki pravijo, da se jim je bolezen razširila po hujšem fizičnem ali čustvenem pretresu.

Zdravniki so brezbrižni
Diagnoze ni težko ugotoviti. Bolezen lahko prepozna splošni zdravnik in potem bolnika napoti k dermatologu. Raziskava, ki so jo delali na Nizozemskem, je pokazala, da splošni zdravniki večine bolnikov z vitiligom sploh ne pošljejo k specialistu. Kako je pri nas, lahko samo ugibamo iz pisanja ljudi, ki so objavili svoje izkušnje na spletnih straneh. Večinoma se za zdravljenje pozanimajo pri drugih bolnikih. Izmenjujejo si izkušnje in nasvete. Na enem od spletnih portalov, na primer, je bilo vprašanje o vitiligu postavljeno znanemu estetskemu kirurgu, ta pa nanj ni odgovoril. Zato pa je pismo prizadetega sprožilo plaz odgovorov drugih bolnikov, ki so povedali pravzaprav vse: da so bili pri dermatologu, kakšno zdravljenje jim je predpisal in podobno. Zanimivo je tudi, da so se z odgovorom oglasile tudi kozmetičarke, ki svetujejo, kako bele lise (predvsem na obrazu) prikriti, da ne bodo tako opazne. Iz vsega tega je mogoče sklepati, da pri nas marsikateri splošni zdravnik in tudi kakšen dermatolog vitiligu ne posveča posebne pozornosti.

Zdravila in obsevanje
Čeprav vzrok za bolezen ni znan, je na voljo nekaj metod zdravljenja. Na voljo so kreme, ki vsebujejo kortikosteroide. Predpisati jih mora seveda zdravnik. Toda te kreme imajo tudi stranske učinke (med drugim kortikosteroidi tanjšajo kožo in jo delajo ranljivejšo). Najbolj znana terapija je tako imenovana PUVA. To je kombinacija zdravila psoralen in obsevanja z ultravioletnimi žarki A. Ta terapija je bila donedavna najučinkovitejša. Mogoči pa so zelo resni stranski učinki, predvsem opekline z mehurji in premočna pigmentacija, temno obarvanje kože. Novejša pa je terapija z obsevanjem z ozko usmerjenimi UV B- žarki, v zadnjih raziskavah se je pokazalo, da je še uspešnejša. Mogoče so tudi operacije, na primer presajanje kože in podobno. Prav nič od naštetega ne zagotavlja, da se bele lise ne bi spet pojavile.
Na voljo je tudi nekaj alternativnih metod. Spletna trgovina ponuja kreme, ki naj bi zagotovile, da se bele lise spet normalno obarvajo. Ena od takih krem je izdelana iz izvlečka rastline iz družine praproti. Kozmetična industrija ponuja kreme za prekrivanje belih lis, ki so primerne predvsem za obraz. Zdravniki svetujejo, da naj se bolniki z vitiligom ne izpostavljajo soncu. Pogled na plaži je jasen znak, da bolniki tega nasveta ne upoštevajo. Če sonce potemni kožo, kjer je pigment, postane ta temnejša, bele lise pa zaradi tega opaznejše.

Kaj pravi naša dermatologinja
Asist. Tanja Planišek-Ručigaj, dr. med., z Dermatovenerološke klinike v Kliničnem centru je o vitiligu in zdravljenju te bolezni pri nas povedala naslednje: »Kar nekaj časa so mislili, da je vitiligo povezan z različnimi vnetji v organizmu. Pozneje so to hipotezo ovrgli. Zakaj natančno nastane depigmentacija, se ne ve. Morda zaradi avtoimunih vzrokov, o čemer se več govori.
V prosti prodaji pri nas obstaja krema Vitix, ki pri nekaterih bolnikih spodbuja obarvanje svetlih predelov kože. Sicer pa z obsevanjem s PUVA ali z UVB 311 dosegamo dobre rezultate. Žarišča se, predvsem pri takih, kjer vitiligo pred začetkom obsevanja ni trajal dolgo (več let), ponovno pigmentirajo. Potrebnih pa je tudi do 300 obsevanj, kar se izvaja v zimskih mesecih.«
Podpis pod sliko:
Asist. Tanja Planinšek - Ručigaj, dr. med.

Katero zdravljenje je najučinkovitejše
unija letos so dermatologi iz Berlina objavili izsledke raziskave, s katero so Jprimerjali stare metode za zdravljenje vitiliga z novimi. Pri tem so PUVA in obsevanje z ozko usmerjenimi UV B-žarki uvrstili med stare metode. Novejše je namreč zdravljenje s tako imenovanimi imuno modulatorji (znan je, na primer, protopic), ki vplivajo na imunski odziv. Ugotovili so, da so bile vse terapije učinkovite pri ponovnem obarvanju na obrazu in vratu. Za generalni vitiligo je bila najuspešnejša terapija z UV B-žarki, ki je imela tudi najmanj stranskih učinkov. Za lokalizirano (fokalno) bolezen so bili uspešni kortikosteroidi, ki jih je zaradi stranskih učinkov mogoče zamenjati z imuno modulatorji, ki so enako učinkoviti, a imajo manj stranskih učinkov. Kirurška terapija je tudi zelo učinkovita, vendar je za to potreben zelo izkušen kirurg, operacija je zelo zahtevna, potrebno jo veliko časa, vse to pa pomeni, da je zdravljenje zelo drago. Končna ugotovitev te raziskave je, da niti ene terapije ni mogoče razglasiti za najuspešnejšo. Bolezen se kaže različno, zato je treba vsakega bolnika zdraviti njemu ustrezno.

Grozijo tudi druge avtoimune bolezni
V raziskavi, ki jo je delno plačal Nacionalni inštitut za artritis in mišično-skeletne bolezni v ZDA (drugi plačniki so bila združenja bolnikov) in so jo delali na univerzi v Koloradu, so ugotavljali pogostost nekaterih hudih avtoimunih boleznih pri družinah, kjer se je pojavil vitiligo. Sodelovalo je 133 družin. Ugotovili so, da so bolniki z vitiligom bolj ogroženi, da zbolijo še za kakšno drugo avtoimuno boleznijo: revmatoidnim artritisom, lupusom, boleznimi ščitnice, sladkorno boleznijo tipa 1, perniciozno anemijo in boleznimi oči, kakršno je, na primer, vnetje oči (uveitis).

Kaj je psoralen
Pri zdravljenju vitiliga uporabljajo tudi učinkovino, imenovano psoralen. To je sestavina iz družine naravnih izdelkov, imenovanih furokumarini. Psoralen se pojavlja v naravi v semenih rastline Psoralea corylifolia iz družine stročnic, ki jo precej uporabljata kitajska in indijska tradicionalna medicina. Psoralen najdemo tudi v svežih figah, zeleni in v peteršilju.

lp

[marjan]

Slika vitiliga, ta je močan oz. rzširjen kar precej....!


http://www.mf.uni-lj.si/mmd/derma/eng/sz-00/sldr00197.html

Ne se ustrašit....!!!

LP

[marjan]

POMLADITE SVOJO KOŽO IN ODKRIJTE LEPOTO Z ELOSTM TEHNOLOGIJO

Varno. Učinkovito. Nežno.

Koža je izpostavljena številnim spremembam, ki jo sčasoma poškodujejo. Pojavljati se začnejo vidne žilice, pigmentne nepravilnosti, povečane pore, gubice in gube. Naša koža se z različnimi varovalnimi mehanizmi vsakodnevno brani pred vplivi zunanjega sveta.



Obnavljanje in pomlajevanje kože
Z ELOSTM tehnologijo – kombinacijo radifrekvenčne in optične energije, ki spodbuja obnavljanje kolagenskih vlaken v vezivnem tkivu - vašo kožo obnovimo in ji damo zdrav in sijoč videz.

Pri pigmentnih nepravilnostih (sončne in starostne pege) kože odvečen melanin pretvori optično in radiofrekvenčno energijo v toploto. Segrevanje povzroči razgradnjo melaninskih celic, hkrati pa se zmanjša proizvodnja melanina. Proces razgradnje povzroči začasno potemnitev, po treh do štirih tednih pa pigmentne nepravilnosti izginejo.

Pri zdravljenju vaskularnih nepravilnosti (teleangiektazija, rozacea, angioma...) je postopek podoben. Hemoglobin v krvi pretvori optično in radiofrekvenčno energijo v toploto. Segrevanje spodbudi koagulacijo krvi, kar povzroči razgradnjo žilnih sten. Te se po nekaj tednih prek imunskega sistema izločijo iz telesa, zato vaskularne nepravilnosti izginejo.



Obnavljanje kože z učinkom glajenja
Z uporabo ELOSTM tehnologije dosežemo mladosten videz brez operacij in kemijskih substanc. Tretma traja manj kot eno uro, gel iz aloe vere pa med postopkom zagotavlja vlaženje kože. Po zdravljenju je koža rahlo pordela. Drugih stranskih učinkov običajno ni. Takoj lahko nadaljujete z vsakdanjimi aktivnostmi ter po želji nanesete ličila.

Število tretmajev je odvisno od globine in vrste pigmentnih ter žilnih nepravilnosti oziroma stanja kože. Običajno je za željene rezultate potrebno od 3 do 5 tretmajev.

ELOSTM tretmaji so mogoči na obrazu, vratu in rokah.



Potrebujete dokaz?
- video predstavitev tretmaja
- klinične raziskave



Pogosta vprašanja in odgovori
Kako poteka pomlajevanje kože z ELOSTM tehnologijo?

S kombinacijo radiofrkvence in optične energije natančno in varno zadanemo in odpravimo pigmentne nepravilnosti, kot so sončne in starostne pege, posledice teleangiektazije, rozaceje, angiome in drugih kožnih bolezni.

Je pomlajevanje kože z ELOSTM tehnologijo primereno zame?
ELOSTM tehnologija je primerna za vse tipe kože.

Kdaj lahko pričakujem prve rezultate?
Število tretmajev je odvisno od globine in vrste pigmentnih ter žilnih nepravilnosti oziroma stanja kože. Običajno je za željene rezultate potrebno od 3 do 5 tretmajev.

Ali je tretma boleč?
Praviloma NE, majhen odstotek pacientov poroča o občutku rahlega špikanja. Tretma je preprost, ponavadi traja manj kot pol ure. Z njim uspešno pomlajujemo kožo brez operacije, pomirjeval in praviloma na zmoti vakodnevnih dejavnosti.

Za dodatno varnost skrbi patentiran sistem, ki med procesom spremlja vnos energije v vaše telo in skrbi za hlajenje vaše povrhnjice.

Koliko stane?
Cene tretmajev se gibljejo med 80 in 200 euri. Cene se razlikujejo glede na število tretmajev in glede na območje, ki ga obdelujemo. Za podrobnejše informacije se pozanimajte pri ponudnikih storitev.

LP

[marjan]

ATOPIJSKI DERMATITIS

Atopijski dermatitis

Čeprav je atopijskega dermatitisa v zadnjem času čedalje več, še posebej med otroci, je naše znanje o vzrokih za njegov nastanek še vedno nepopolno. O tem, kako poteka postavitev diagnoze, kateri so testi za to bolezen in kako potekajo, smo se pogovarjali s pediatrinjo alergologinjo Vesno Plevnik Vodušek.

Kako zdravnik postavi diagnozo atopijskega dermatitisa?

Diagnozo atopijskega dermatitisa ni enostavno postaviti, saj atopijski dermatitis nima za bolezen specifičnih simptomov in znakov, prav tako pa tudi ne obstaja laboratorijski test, ki bi bil značilen le za atopijski dermatitis.
Tako kot pri vseh drugih otroških boleznih je najpomembnejši zelo natančen pogovor s starši otroka, saj že na podlagi teh podatkov večkrat z veliko verjetnostjo posumimo, da gre za atopijski dermatitis. razgovoru sladi obsežen klinični pregled. Na koncu naredimo še vbodne teste, včasih pa še dodatne laboratorijske preiskave.
Pri postavljanju diagnoze si zdravniki pomagamo z diagnostičnimi merili. Bolnik mora za dokončno postavitev diagnoze izpolnjevati tri glavna in tri pomožna merila.

Med glavna merila štejemo:
- prisotnost srbečice, ki je eden najpogostejših znakov, saj atopijskega dermatitisa brez srbečice praktično ni
- značilna lokalizacija kožnih sprememb; pri dojenčkih in majhnih otrocih so prizadeti predvsem koža obraza in zunanjih delov okončin oziroma prizadetost kože vratu in pregibov zgornjih in spodnjih udov pri mladostnikih. Predel kože pod plenicami pri dojenčku ostane značilno povsem neprizadet
- kronične in ponavljajoče se kožne spremembe
- pozitivna osebna ali družinska obremenjenost glede atopijskih bolezni.

Med pomožna merila štejemo:
- suho kožo
- razpoke za uhlji
- povišani celotni IgE
- pozitivni kožni vbodni testi

Katera vprašanja zdravnik postavi staršem bolnega otroka?

Zdravnika zanima predvsem starost ob nastopu kožnih izpuščajev, prisotnost srbenja, lokalizacija kožnih sprememb ter sovpadanje pojavljanja kožnih sprememb z izpostavljanjem prehranskim oziroma inhalacijskim alergenom ter morebitno izboljšanje simptomov ob izključitvi le-teh.

Na kaj vse mora biti zdravnik pri pregledu pozoren?

Pri samem pregledu nas predvsem zanima stanje kože. Pregledati jo moramo celo, zato mora biti otrok ob pregledu povsem slečen. Ob pregledu smo pozorni na - za atopijski dermatitis značilno - lokalizacijo kožnih sprememb, ki je drugačna kot pri drugih kožnih obolenjih. Nadalje si lahko natančno ogledamo videz kožnih sprememb, s katerimi potrdimo bolezen in ocenimo njeno aktivnost. Pri tem je zdravnikom v pomoč tako imenovani SCORAD indeks ("scoring AD"). Omenjeni indeks vsebuje šest objektivnih kazalcev:
- rdečica
- oteklina
- brbončice
- rosenje
- krasta
- spraskanina
- otrdelost kože
- suha koža

ter dva subjektivna kazalca:
- stopnja srbeža
- nespečnost.

Ti kazalci pomagajo zdravniku oceniti aktivnost bolezni. V začetni, akutni fazi bolezni, je sprva prisotno rosenje in oteklina. Zaradi praskanja nastanejo spraskanine in kraste, v kronični fazi pa pride do izrazite izsušenosti in otrdelosti kože. Za otroka s hudo obliko atopijskega dermatitisa so značilne neprespane noči, zjutraj pa krvave rjuhe, saj se zaradi srbenja spraska do krvi.

Katere preiskave opravljate pri bolnikih s sumom na atopijski dermatitis?

Osnovne preiskave, ki jih izvajamo pri diagnostiki atopijskega dermatitisa so kožni vbodni testi, od laboratorijskih preiskav pa najpogosteje določamo specifine IgE v krvi otroka, in sicer predvsem pri sumu na prehransko alergijo.
Druge laboratorijske preiskave, ki jih ne opravljamo rutinsko, nam pomagajo pri ugotavljanju, ali gre za atopijski dermatitis (bolezen, pri kateri so udeležena IgE protitelesa) oziroma za oceno njene aktivnosti. Med te preiskave sodi določanje eozinofilcev v periferni krvi, celotnih serumskih IgE, ECP (eozinofilni karionski proteini), ki je eden od mediatorjev, ki se sprošča ob aktivaciji eozinofilcev.
Glede na to, da neredko konkretnega alergena, ki je vzrok za otrokove težave, z razgovorom in preiskavami ne moremo ugotoviti, je pri sumu na alergijo - ob negativnih kožnih in krvnih testih - za opredelitev alergije potrebno izvesti tako imenovani provokacijski test s sumljivim alergenom, ki predstavlja najbolj natančno diagnostično metodo za ugotavljanje vzroka bolezni.

Kako potekajo kožni vbodni testi?

Kožne vbodne teste izvajamo na notranji strani podlahti, če pa je koža na tem mestu prizadeta, lahko tudi na hrbtu. Pri tem je pogoj, da je koža povsem zdrava, da je niso mazali z nobenim kortikosteroidom vsaj 24 ur prej in da pacient vsaj tri do štiri dni pred preiskavo ni užival antihistaminikov, saj lahko v nasprotnem primeru dobimo lažne negativne rezultate. Poleg kapljic alergena nanesemo še negativno kontrolo (fiziološko raztopino) in pozitivno kontrolo (histamin). Nato z lanceto previdno prebodemo kožo, da luknjica ne zakrvavi. Po 15, 20 minutah odčitamo rezultate. Na mestu negativne kontrole normalno ni kožne reakcije, na mestu pozitivne kontrole pa pri vseh (tudi pri zdravih) mora nastati koprivka (utrika). Kot pozitiven šteje rezultat, če je kožna reakcija na mestu, kjer smo nanesli alergen, vsaj za 50% večja od tiste v predelu pozitivne kontrole.

Koliko pa je alergenov, ki jih nanesete na vbodna mesta?

Število in vrsta alergenov sta odvisna od starosti otroka in njegovih težav. V prvih letih starosti so otroci najpogosteje alergični na hranila (predvsem na kravje mleko, jajca, pšenično moko, sojo, arašide, drevesne oreške, ribe), pozneje, po tretjem letu starosti, pa so večkrat povzročitelj atopijskega dermatitisa tudi inhalacijski alergeni, kot so pršica hišnega prahu, pelodi trav, dreves in plevelov ter alergeni živali, predvsem mačk, psov in konjev.

Kaj nam povedo rezultati kožnih vbodnih testov?

Rezultate kožnih vbodnih testov moramo vedno vrednotiti skupaj z anamnezo in klinično sliko bolezni. To pomeni, da je pozitiven kožni vbodni test za diagnozo pomemben le, kadar iz razgovora povzamemo, da po stiku z osumljenim alergenom pri otroku pride od izbruha kožnih izpuščajev (na primer, če nam starši povedo, da otrok po zaužitju mleka dobi izpuščaj, ne spi, se praska in ob tem dobimo pozitiven rezultat kožnega vbodnega testa na kravje mleko, nam test potrdi našo domnevo, da gre za alergijo na kravje mleko). Pozitiven kožni vbodni test ob negativni anamnezi pa pove le, da je otrok razvil protitelesa proti alergenu, ne pa tudi bolezni (če dobimo na primer pozitiven kožni vbodni test na pšenično moko in če otrok ves čas uživa izdelke iz pšenične moke ter ob tem nima težav, lahko rečemo, da se je otrok le senzibiliziral na alergen pšenice). Tak otrok je sicer rizičen za razvoj alergijske bolezni, ni pa nujno, da bo bolezen tudi razvil.

Za katere bolnike je primeren test z obliži?

Teste z obliži (tako imenovane krpične teste oziroma "PATCH" teste) delamo pri sumu na kontaktni dermatitis, ki predstavlja drugo vrsto kožne bolezni, ki poteka drugače in je značilna predvsem za odraslo populacijo.

Ali obstajajo še kakšni novi načini za diagnosticiranje bolezni?

Zadnja leta v posameznih evropskih državah (skandinavske dežele, Nemčija), v nekaterih centrih izvajajo tako imenovane atopijske teste z obliži (atopy PATCH test), ki pa zaenkrat še niso standardizirani in se kot taki ne priporočajo za vsakdanjo, dnevno uporabo, temveč le v znanstvene namene. Uporabljajo se predvsem za določanje alergije na določena hranila (kravje mleko, jajca, pšenično moko, sojo, arašide). V pomoč so lahko predvsem v primerih, ko so kožni vbodni testi - s katerimi ugotavljamo udeleženost IgE protiteles pri bolezi - negativni. Z njimi namreč ugotavljamo drug tip alergijske reakcije (tip IV), ki ima pomembno vlogo pri nastanku atopijskega dermatitisa.

Ali je postavljanje diagnoze atopijskega dermatitisa težko?

Iz vsega zgoraj povedanega je razvidno, da diagnoza atopijskega dermatitisa ni enostavno postaviti, kar nemalokrat povzroča preglavice tudi izkušenim alergologom oziroma dermatologom. Še bolj zapleteno pa je ugotavljanje vzroka bolezni in z njim povezanega zdravljenja. V kar 20 do 30% primerov gre namreč za tako imenovano "intrizično" obliko bolezni, pri kateri ne uspemo dokazati imunskega odziva, posredovanega s protitelesi IgE, kar pomeni, da so vse opravljene preiskave, ki so nam na voljo, negativne, ob prisotni klinični sliki bolezni. Pri tej obliki atopijskega dermatitisa večkrat takoj ne ugotovimo vzroka za njen nastanek, zaradi česar ga ne moremo vzročno zdraviti, temveč le s tako imenovano simptomatsko terapijo (antihistaminiki in lokalna terapija z različnimi mazili). Posledično seveda pogosto prihaja do ponavljanj kožne simptomatike.

Kaj menite o alternativnih oblikah diagnostike in zdravljenja atopijskega dermatitisa, saj je o tem veliko slišati v zadnjem času?

Atopijski dermatitis je ena od pogostih bolezni, zaradi katere se pacienti zatekajo k alternativnim oblikam medicine, saj gre za zelo neprijetno, kronično ponavljajočo se bolezen, pri kateri je močno zmanjšana kakovost življenja. Še zlasti pogosto poiščejo tovrstno pomoč bolniki, pri katerih klasična medicina ne ugotovi vzroka za težave.
Eno od predavanj na zadnjem evropskem kongresu za alergologijo v Amsterdamu je bilo posvečeno tudi alternativnim oblikam zdravljenja. V zaključku so povedali, da gre za nedokazane tehnike, ki lahko vodijo v nepravilna navodila in terapijo, zaradi česar jih medicina ne priporoča. Ena od oblik alternativnega zdravljenja atopijskega dermatitisa (tako po svetu, kot pri nas), je tako imenovana bioresonančna terapija (BICOM). Gre za metode diagnosticiranja in zdravljenja, ki nimajo nobene zdravstvene podlage, zato jih medicina povsod po svetu - in prav tako tudi pri nas - povsem odklanja in obsoja. Pri otrocih ne le, da tovrstne metode ne koristijo, temveč lahko tudi škodujejo (na primer nepotrebna dietna prehrana brez nadzora dietetika).

LP